rabim cote!!
spodaj berem temo, kjer prijazna gospa podarja ogromno cotk in poudarja, da bi jih želela podarit ljudem, ki so res v stiski. potem pa berem odgovore:
-jaz jih rabim, pustite mal
– jaz sem zainteresirana, od kod ste
mislim, kje je kaka prošnja, hvala in prosim.
ne rečem, da je treba se klanjat in ne vem kaj, ampak mal osnovnega bontona pa jst uporabljam že, če nekaj kupim, kaj šele dobim…
pa to ni prvi primer.
kaka dva meseca nazaj sem objavila oglas na podarimo.si, da podarjam nekaj. joooj kakšna sporočila sem dobivala na mail, v stilu: ja jaz to rabim, jaz jih hočem, od kje ste…
po drugi strani pa ena taka sporočila, da sem jokala poleg. prosim dajte meni, ker… v zameno ponujam… to je nek normalen odnos, ne pa : ja jst bi mela :((
Žal lahko tak odnos kar pričakuješ, ker gre za komunikacijo na forumu, kjer določeni posamezniki/ce mislijo, da če sogovorniku ne gledajo v obraz, potem jim pač ni potrebno pokazati niti kančka vljudnosti, spoštovanja.
Vem tudi sama, ko sem pred nekaj leti podarjala zelo uporabne stvari, tudi manjše kose pohištva, ki gredo v osebni avtomobil brez težav, pa sem doživela marsikaj. Če bi to vedela, bi se raje povezala
Še nekaj – tako, kot so razlike v izobrazbi, načinu izražanja in življenja uporabnikov foruma – ker nismo vsi na isti valovni dolžini…..
Lep večer
jaz sicer s komunikacijo nimam težav, ponavadi iščem za druge in sem samo roka vmes. tako tisti, ki me prosijo za pomoč kot tisti, ki pomoč nudijo, so vsi zelo prijazni, jaz seveda tudi. me pa moti nekaj drugega …
recimo, ko dobm vrečo plesnivih oblek ali straganih ali kaj podobnega in mi reče darovalec, naj pogledam, čeje kaj uporabnega in če ni, naj vržem stran. halo? on bo imel mirno vest, ker je kao daroval in ni vrgel stran, jaz pa naj se počutim kako … ko dobim v roke plesnive cunje? to je meni še bolj nesprejemljivo.
Tudi jaz imam slabo izkušnjo s podarjanjem cunj. Že parkrat sem dala neki znanki cunje od mojih otrok in to ne kar nekaj sem jih prebrala in kar je bilo res lepega dala naprej zakaj pa ne. Pa mi ženska ni rekla niti hvala niti mi ni prinesla kavo ali kakšno drugo majhno pozornost s katero pokažeš da si vesel. Od takrat ji ne dajem več stvari ker se ji zdi preveč samoumevno jaz pa moram za te stvari veliko delati. Kadar sama kaj dobim se vedno odložim.
Grozno se mi zdi, da kdo o oblačilih govori kot o “cotah” ali “cunjah”.
Cunja je zadnji stadij naših kuhinjskih krp – ko jih morda porabimo le še v delavnici ali kleti.
Oblačila pa kupimo, zanje damo denar, jih peremo in likamo in šivamo – in to NISO cote in tudi ne cunje.
Bontona veliko ljudi danes žal ne pozna in žalostno je, kako presenečeni so nekateri, ko se zahvališ za pridržana vrata, odmaknjen stol, ko v trgovini (ali kjerkoli) pozdraviš, ko se ob telefoniranju predstaviš, ko uporabiš besedici prosim in hvala, ko pozdraviš ljudi v dvigalu…
Ne vem, kaj točno je najbolj vplivalo na nekulturo v družbi – priseljevanje ljudi iz drugih, manj razvitih območij z drugo kulturo, hitro življenje, padec standarda – res ne vem…
Poskušam razumeti – če so starši zagovedani, bo otrok težko prerasel stopnjo teleta, vendar pa bi bonton moral spet med ljudi. Kdo ga bo ponesel?
Tak način podarjanja oblačil, je najslabši. Ljudje zbirajo oblačila in jih potem prodajajo naprej. In sigurno ne čuti v srcu nobene hvaležnosti, da bi se zahvaljeval, ker niti ne ve, kaj je pravo pomanjkanje. Bodite pametni – odvečne stvari podarjajte tam, kjer so za to registrirani in vedo, komu in koliko podariti. In prenehajte že enkrat razmišljati, da samo goljufajo in delijo nepravično (najbolj je nepravično to, kar se tu dogaja).