Tiste ki imate dva ali več otrok
Noseča sem to bo moj drugi otrok.Vem, da se bo slišalo čudno ampak vseeno me zanima vaše mnenje oz. izkušnje.
Drugo nosečnost sva prav tako načrtovala kot prvo vendar zdaj , ko je ratalo sploh nisem tok vesela kot sem mislila, da bom. Pojavlja se strah kako bomo zmogli še z enim otrokom, ga bom mela lahko rada tako kot imam tega, kako uskladiti spanje, dopuste ker je prvi že toliko večji(5let).Strah me je.
Če mi lahko pomagate s svojimi nasveti vam bom zelo hvaležna, tiste ki pa mislite obsojati pa zadržite svoje komentarje zase.
poznani in cisto normalni obcutki… mi sicer imamo slabih 19m razlike. a pomisleki so bili podobni, ceprav je bil otrok nacrtova in zazeljen.
nekako se vse postima. zdaj si zivljenja brez enega od dveh ne predstavljam. je pa to definitivno lahko sprememba rutine. ampak, mogoce pa na boljse 😉
ne skrbi, uzivaj!
Čisto normalno,da te skrbi,mene je tudi,glej sedaj aprila bom rodila petega otročka,vse imam neizmerno rada,moža po cel dan ni zaradi službe in zmorem sama,poleti sem en mesec in pol na morju v kampu z njimi,nič ni težko,boš videla samo po sebi se vse uredi in enako ga boš imela rada kot prvega,čim manj kompliciranja pa gre.Vso srečo ti želim.
ne , nič ni narobe s tabo. Pri meni je bilo enako. Pa imamo sedaj po dveh puncah (stari sta 9 in 11 let) še dojenčico staro 3 mesece. Ne morem ti opisat veselja , ki ga je , kljub dvomom, prinesla med nas.
Uživaj in se veseli vsakega dne
—————————————————————————Bratovska – sestrinska ljubezen , je nekaj čudovitega!
Ja, to pa res. Pri prvi se okolica vede, kot da si pravi fenomen. Pri drugi je pac skoraj pricakovano oz. si okolica malo oddahne, da ne bo prvi ostal edincek. Pri tretjem pa (vsaj pri nas) ze malo nejevoljno reagirajo, podpora pa … hm, no, tisti obcutek “eh, pa kaj ti je bilo tega treba.”[/quote]
Za tretjega bi rekla ne da nejevoljno reagirajo (pri meni je recimo moja žlahta to navdušeno sprejela), ostali ga jemljejo kot ‘nesrečo’. Ravno danes mi je ena rekla, da se ji ful fino zdi, da sva se odločila tretjega obdržat, glede na dve rizične nosečnosti prej. Pa sem ji lepo razložila, da je bila to najina želja in odločitev, da je dete načrtovano. Je bila kar presenečena!
Po drugi strani si pa ob tretjem in več že takoj marsikje označen za skrajnega idiota, ki si bo sigurno nakopal še kopico orok, ki jih ne bo mogel preživljati. Žalostno, da je za marsikoga to kar takoj dejstvo.
meni je oboje – lepše na eni strani in bolj naporno po drugi.
zahtevno je kr zlo. moja sta 3 leta in pol leta. obe zahtevata čas, obe zahtevata pozornost, tako, da je potrebno kar nekaj usklajevanja. težko je sploh to, ker dojenček najprej ne spi tako, kot bi si želeli, pa si potem utrujen, ampak počitka tudi čez dan ni, ker je tu takrat starejši otrok, ki se mu moraš takrat posvetit, ker si sicer bolj pri dojenčku. ampak s časom se tudi to “navadiš”.
je pa po drugi strani ful lepo. imata se radi, vidi se kolk dobivata druga od druge in res, ni ga čez odnosa med sorojenci. že zdaj si delita stvari, že zdaj se objemata… tako no, res lepo.
boš pa imela drugega otroka prav tako rada kot prvega. nič ne skrbi. otrok je otrok, pa če je prvi ali deseti.
zato: veseli se. otrok prihaja!
ajda
Imam enako razliko med sinovoma – 5 let. Nekoč sva sicer sanjala da bo razlika manjša, tam dobri 2 leti, pa danes vidim, da tao, kotje, je kar prav. Jaz se globoko klanjam staršem z razliko 18 mes ali še manj, ker si resnično ne predstavljam, kako dajo v red dva tako mala razgrajač(k)a. 5 letnik je sicer imel malo krizice ob “Konkurenci”, vendar sta od rojstav dalje najboljši par, nora eden na drugega. Starostna razlika se mi zdi super, ker je prvi že toliko samostojen, da me ne rabi vsaki 2 min (ni previjanja, hranjenja, oblačenja), hkrati pa je zelo “uporabne” kot animator mlajšega brata, kar je izredno rad.
To durgo dete smo dočakala po številnih zapletih pred in v sami nosečnosti in nikoli nisme imela dvomov, da bi en bil sprejet ali da bi bil manj ljubljen ali karkoli. Da bo naporno, je bilo jasno, ker je bil (in je še) že prvo grozno zahteven otrok. Lahko rečem, da je pri vseh komplikaicjah,alergijah, bolezni drugi neprimerno bolj “parents friendly” kot je bil prvi, da je z njim manj dela ali pa smo nanj bolj pripravljeni, kto pri prvem, ne vem. V glavnem počasi verjamem tistemu, da več ko imašotrok, manj je dela z njimi ;)))
Ja, to pa res. Pri prvi se okolica vede, kot da si pravi fenomen. Pri drugi je pac skoraj pricakovano oz. si okolica malo oddahne, da ne bo prvi ostal edincek. Pri tretjem pa (vsaj pri nas) ze malo nejevoljno reagirajo, podpora pa … hm, no, tisti obcutek “eh, pa kaj ti je bilo tega treba.”[/quote]
Za tretjega bi rekla ne da nejevoljno reagirajo (pri meni je recimo moja žlahta to navdušeno sprejela), ostali ga jemljejo kot ‘nesrečo’. Ravno danes mi je ena rekla, da se ji ful fino zdi, da sva se odločila tretjega obdržat, glede na dve rizične nosečnosti prej. Pa sem ji lepo razložila, da je bila to najina želja in odločitev, da je dete načrtovano. Je bila kar presenečena!
Po drugi strani si pa ob tretjem in več že takoj marsikje označen za skrajnega idiota, ki si bo sigurno nakopal še kopico orok, ki jih ne bo mogel preživljati. Žalostno, da je za marsikoga to kar takoj dejstvo.[/quote]
Hm, pri nas je izredno malo druzin s 2+ otroki, tako da slisiva z mozem marsikaj. Eh, sej sva vedela, kako je tukaj pri nas, na sreco se druziva s prijatelji, ki delijo najine poglede. Vseeno pa ni prijetno, no, verjetno je zdaj cas, ko sva bolj obcutljiva. Niso pa vsi zoprni, mnogi se iskreno veselijo z nama.
Pa sem tudi sama malo potolažena. Sem mislila, da je že z nama z možem kaj narobe, ker sva se odločila za tretjega. Tudi pri nas je bilo ob novici, da imamo še enega na poti kar precej začudenih obrazov. Tako pri sorodnikih, kot pri znancih. Pa vidim, da nismo osamljen primer. Res je očitno zakoreninjeno dejstvo, da sta dva otroka čist normalno, tretji se je pa “ponesrečil”. Žalostna sem zaradi reakcij ostalih, vendar me vsaka brcika takoj pomiri.
Je pa res, da se z vsako naslednjo nosečnostjo manj “ukvarjaš”, ker imaš malo manj časa ob družini.
Srečno vsem nosečkam.
jaz sicer nisem noseča ampak načrtujeva imam pa enake občutke, sploh ker imam službo za določen čas in mi nenehno podaljšujejo, je to normalno? sprašujem se ali bi morala še počakati ali ne, ker tam kjer delam podaljšujejo do 4 let.sicer pa imava že eno punčko in bi rada imela še enega. vsem vso srečo.