Re: Hude težave po laparoskopski operaciji žolčnih kamnov
Pozdrav!
Moja situacija je sicer malenkost drugačna a vseeno podobna. Star sem 32 let in nikdar v mladosti hudo bolan ali poškodovan. Resne težave so se mi pojavile maja 2007 in se stopnjevale do te mere, da nisem bil več sposoben za delo v službi (pisarna). Napadi bolečin, slabosti in vrtoglavice so postali neznosni. V treh mesecih sem shujšal za 25kg. Nato so mi septembra 2007, na drugem z UZ, pregledu odkrili majhen kamen in vnet žolčnik. Konec septembra 2007 sem bil laparoskopsko operiran (odstranjen žolčnik), vendar kamna niso našli. Po kakem tednu okrevanja je vse kazalo na popoln uspeh. Spet sem lahko jedel, bolečin ni bilo več. Tretji teden po operaciji pa sem zopet doživel močan napad bolečin in slabosti z bruhanjem. Po nekajdnevni hospitalizaciji sem bil odpuščen iz bolnice, rekoč, da gre za normalne postoperativne težave. No, slednjih pa ni bilo konec in še kar trajajo. Stanje je precej podobno tistemu pred operacijo, le apetit se je vrnil. So pa moje težave tako hude, da nisem sposoben za službo. Pol leta sem poslušal zdravniška mnenja češ, da gre za boleče celjenje brazgotin ipd.. Potem so uvideli, da je resnično še nek problem. Zdaj hodim s pregleda na pregled a ničesar ne odkrijejo. Edino kar se vidi na krvi je močno povišan gama GT (>4), kreatinin, AST, ALT in precej nizek kalij. Vseh težav niti ne bom našteval. Omenim naj le najhujše. 3-4 dni na teden hude bolečine od kolka do lopatice oz. podpazduhe, na desni strani. Stalne bolečine pod desnim rebrnim lokom in okrog popka. Ogabno počutje s slabostmi, vrtoglavica, napenjanje, driska, potenje in ledenomrzle okončine. Čeprav sem že neštetokrat začel s “postopnim uvajanjem v normalno življenje”, s sprehodi in dnevnimi opravili, me vsakič znova zvije. Po par dneh takih dejavnosti se zopet vrnejo hude bolečine. Potem lahko samo še ležim ali se kvečjemu sprehajam po stanovanju. To včasih traja tudi teden dni ali več, preden bolečine popuste.
Na prste ene roke lahko preštejem dni, v zadnjem letu in pol, ko me ni nič bolelo (fantastičen občutek). Prej sem se ukvarjal s športom, alkohola sploh ne pijem, niti ne kadim, niti se ne drogiram. Zaradi zdravstvenih težav sem bil ob službo, da bi bila stvar še slabša, pa mi ZZZS noče priznati bolniškega statusa češ, da so vsi izvidi negativni. Čeprav verjamem, da bodo zdravniki nekoč uspeli z diagnozo, pa je čakanje bolj neznosno od bolečin samih. Zato se s prošnjo po pomoči obračam tudi na Vas. Morda mi lahko svetujete še kak pregled, morda celo kak naslov v tujini. Vesel bom vsakršnega nasveta.
Pregledi, ki sem jih že opravil:
– gastroskopija
– EUZ
– UZ
– RTG
– CT
– MRCP
– kolonoskopija
Vnaprej hvala za Vaš trud.
S spoštovanjem!
Pozdrav!
Ne, s kuro pomirjeval ali antidepresivov še nisem poizkusil. Je pa res, da sem 3 mesece poslušal zdravniška mnenja o preutrujenosti, stresu in psihosomatskih težavah. Zaradi zaupanja v te diagnoze sem porabil ves dopust in prebil precej dni na bolniški. Vse v dobro mojega počutja in “antistresne terapije”, če lahko temu tako rečem. (Vse to se je dogajalo po maju 2007). Šele, ko sem doživljal bolečinsko/slabostne napade z bruhanjem, na vsega nekaj dni presledka, ko skoraj nisem bil več sposoben jesti in piti, takrat mi je bilo tega dovolj in sem šel še na en UZ pregled. To pot na lastno iniciativo, samoplačniško. In na tem pregledu so odkrili kamen in vnet žolčnik z razslojeno steno. Po operaciji se je moje zdravje popravilo. Vsaj apetit sem ponovno dobil. A bolečine so se zopet pojavile. Malo drugačne kot prej pa vendar.
Nimam predsodkov pred kako stigmo, zato sem med tem dogajanjem (pred operacijo) obiskal tudi psihiatra. Nikdar v življenju namreč nisem imel duševnih težav in niti ne vem kako to zgleda. V zdravstveni stiski kakršno sem imel, se mi je zdelo vredno poizkusiti tudi to. Dognali smo, da imam strah pred vožnjo avta, to pa zato, ker sem enkrat dobil bolečinski napad med potjo iz službe. Takrat sem komaj pripeljal do zdravstvenega doma. Drugih problemov nimam. Službeni in življenjski izzivi mi gredo dobro od rok. Sem tudi dolgoleten pilot in verjemite, v zraku sem doživel dovolj zanimivega, da na zemeljske težave gledam malo drugače.
Se pa zadnje čase soočam s problemom našega zdravstva. Ne morem tajit, da mi je drastično padlo zaupanje vanj. Predvsem, ko govorimo o času, ki si ga zdravnik vzame za pregled in pogovor s pacientom, ter diagnostiko. Verjamem, da ste zdravniki zelo obremenjeni in da je težko vsem ustreči. Me pa precej moti, da se prehitro zatečete k diagnozi psihosomatskih težav, če klasične metode niso prepričljive. Velika ovira za nas paciente so tudi čakalne dobe, saj so nenormalno dolge. Jasno mi je, da odgovornost za to leži na ramah onih, ki sistem določajo in ne tistih, ki ga izvajate.
Imam zdravnika v družini in brez njega bi danes najbrž ne migal več. Mu pa kot specialistu pediatru moji problemi niso tako zelo blizu kot kaki drugi veji medicine. Vsi skupaj iščemo neko rešitev in smo prevečkrat negativno presenečeni.
Zahvaljujem se Vam za odgovor in trud na tem forumu. Mojo repliko lahko objavite po lastni presoji. Želim Vam čim več zdravja in čim manj pacientov. To slednje izrekam bolj v šali, kajti vsi vemo, da bi brez nas, kljub vsemu, najbrž težko živeli.
S spoštovanjem!
Spoštovani!
Praviloma je potrebno pomisliti na vse diagnoze.
Torej, če je psihiater ugotovil, da nimate ne anksioznosti niti depresije, potem je stvar res precejšnja uganka.
Spominjate me na enega mojih bolnikov, ki mu tudi nobena preiskava ni pokazala nobene spremembe. Dejal sem mu, verjamem vam, da vas boli, a na žalost se ne da tega dokazati, amapk, ko se bo kaj našlo, bo za vas to slaba novica.
Lep pozdrav!
Janko Kersnik