Najdi forum

Varanje – zakaj tako zlahka?

Kdor je bil prevaran, pozna, koliko bolečine to prinese, koliko ponižanja, solza in nenazadnje tudi občutka izdanosti.

Sama sem prav tako ena izmed tistih “ranjenih” in potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se rešila tega odnosa, na novo zadihala in zdaj se z novim partnerjem ponovno učim zaupati in imeti iskreno rad. Tudi on je imel slabo izkušnjo na tem področju. V meni zaradi preteklosti kljuje kanček dvoma in se bojim popolnoma prepustiti in v celoti zaupati, čeprav se sčasoma to izboljšuje, tako zaradi pogovorov z njim, še bolj pa zaradi njegovih dejanj.

Strah pa me postane, ko opazujem svojo okolico. Moški s komaj rojenim otrokom se veselo predaja spolnosti z eno od mojih znank. Drugi fant, ki je zaročen in naj bi se to poletje poročil, se še mora “malo znoreti” in se prav tako veselo zabava naokrog z drugimi puncami, ko njegove partnerke ni v bližini. In še in še bi lahko naštevala. Skupno vsem tem moškim je, da stokajo, kako jim v njihovi zvezi nekaj manjka, kaki ubožčki so, ker so njihove punce/žene take in take z njimi. Predvidevam, da so doma tiho in pridni kot miške.

Zakaj je vse to potrebno? Zakaj so taki moški (ženske) sploh v resnih zvezah? Zakaj je zvestoba postala tak lari fari? Kako je lahko ljudem tako vseeno, da bodo s svojimi dejanji prizadeli ljubljene osebe? Kako se lahko tako zlahka prepuščajo drugim osebam, kot da bi v šli v trgovino kupit kruh?!

Bojim se ponovnega razočaranja, hkrati pa se ne želim obremenjavati s tem. A ko vidim, koliko ljudi vara, postanem žalostna in se vprašam, zakaj neki sploh to počnejo. 🙁

svet/človek je tako narejen. da varamo, da nas drugi varajo. svet je skurban, priznajmo si že!
če ne bi bilo tako, bi bil dolgčas, bila bi večja brezposelnost (za odvetnike, založnike knjig, psihologe), manj mešanja denarja in da sploh ne nadaljujem … od nečesa moramo vsi živet.

“ljubezni” si niso izmisli zato, da bi nam bilo lepo. verjemi.

mogoče sem malo mimo udarila s temle komentarjem, ampak tako pač JE. a mogoče ni?

Pomanjkanje vrednot. Kar malo poglej revije in filme, ki jih gledamo na TV. Pa boš videla o čem govorijo in kaj prikazujejo.
Mediji imajo tendenco vzgoje. Kar se pojavlja v medijih, taka postane družba.

Danes je moderno skakati za srečo, ki ji rečemo spolnost. Sreča je, če imaš veliko denarja, lepe ženske in veliko neobveznega seksa.

Pomanjkanje vrednot je tako pri moških kot pri ženskah, da se razumemo.

Važno je, da si na zunaj srečen in da se vse sveti. Plehkost je moderna in v njej je sreča.

Ne vem, zakaj je zahod za večino tako privlačen, če pa od tam prihajajo slabe stvari: finančna kriza, razvrednotenje človeka na telo in spolnost in zaslužek denarja ne glede na posledice itd…

Predvsem amerika: to je en narod adolescentov. Mi ji pa sledimo, kot da so za nas bogovi.

nova
Uredništvo priporoča

resnična oseba

Moram komentirat, da te je prevzel tipični plehki zahodni način razmišljanja.

“Človek je mašina. Moramo se kdaj pa kdaj ubijat, krast, varat, ker če ne bi bilo ‘dolgčas’.

Vse je posel. Življenje je en velik biznis. Človek je tržno blago in ga je treba prodat.

Ljubezni ni. Je samo strast, nebrzdana čustva itd…”

Ja, pa kaj še…

no, jonson, bi pa potem rada slišala nekaj protiargumentov, zakaj temu ni tako. in zakaj se motim?

zahodni način???
v nekaterih nagonih smo si VSI isti…

Protiargumenti so zelo preprosti. Problem pri ljudeh je ta, da jim primanjkuje ostrine uma, ki bi jim pokazala smisel življenja.

Si želiš biti prevarana? Si želiš biti okradena (na grob ali fin način)? Si želiš zdravstvenih težav? Si želiš vojne, terorja, finančne krize, ki bi jo tudi dejansko okusila? Si želiš biti pretepena, zaničevana, izkoriščana?

Ne?

No vidiš, to nam je vsem skupno. Vsi želimo mir, veselje, harmonične odnose, obilje, svobodo.

V tem smo si VSI isti.

Ne delaj drugemu kar nočeš, da bi drugi delal tebi. Preprosto življenjsko načelo.

Problem v današnjem svetu je, ko ljudje iščejo svojo srečo na račun drugih. Probleme si ustvarjamo samo. Vojne so naš konstrukt, tako kot varanje, izsiljevanja, izkoriščanja itd…

Z malo inteligence (in pri učenju iz izkušenj) prideš do spoznanja, da smo vsi med sabo povezani in da je naša osnovna želja in težnja, ki je VSEM enaka: sreča!

Vsi iščemo srečo: AMPAK NE NA RAČUN DRUGIH!

V bistvu sploh ni komplicirano.

Človek je bitje, ki ima pravico biti svoboden a na odgovoren način. Ključna beseda je PRAVIČNOST.

P.S.
Lahko napišem cel esej na to temo, …sploh ni problema.

dobro, jonson, te razumem in hvala za odgovor.
AMPAK: ali ni to en sam začaran in naiven krog?
verjeti, da te lahko privlači samo ena oseba? biti “pravičen”, zato ker največkrat družba tako hoče?
vsako človek je potencialno žrtven svojih nagonov. nekdo si je nekoč spomnil, da bi bilo koristno, dobičkonosno in harmonično, če bi dva živela v skupnosti do konca svojega življenja. dobr nas je zaj*bal, če mene vprašaš.

če si samski, si kaj kmalu čudak. kar je grozljivo. na nek način moraš opravičevat svojo samostojnost in to da takšen pač si in ti to paše!
zato je varanje, ker ljude slepo sledijo nekih pravilom, ki jih nalaga družba (srečni zakoni, topel dom … bla, bla), v bistvu pa ne poslušajo sebe. in potem nekega dne jim v teh zakonih prikipi in BUUM! a je zato bum nastal, ker so postali pravični do sebe?

tale pravičnost je zame zelo dvoumna, veš. tudi če si pravičen na odgovoren način, se okolica kmalu usipa nate. in kaj jih potem večina naredi? lepo se stisnjejo v večinsko šablonco, se poročijo (v sebi najbrž vejo, da to ni to, ampak ker se pač spodobi, se pa bodo), dokler jih ne vžge ta drugič.
ne pravim, da ni ljubezni. sumima pa, da obstaja VSEŽIVLJENJSKA ljubezen (do ene osebe). govorim o parterjih in ne družinskih članih…

in zato meni varanje ni nič posebnega na tem svetu, pa naj zvenim še tako brez vrednot. ne vem zakaj bi se slepila, to je vse.

lp!

Jaz ne vem kakšen je tvoj problem, ampak imam občutek, da nekaj skrivaš, neko bolečino ali kaj drugega.

Odloči se, ali boš ti žrtev svojim nagonom ali pa ne.

Si že kdaj bila zaljubljena? Si že kdaj koga ljubila? Bi rada tistega trenutka, da te ta prevara?

Ne obstaja vseživljenjska ljubezen do enega partnerja, obstaja samo ljubezen iz srca, ki vztraja kolikor hoče.

Ko je konec, potem je konec, ampak vmes varat pa res ni treba, a ne?

Ti en partner ni dovolj za izpolnitev tvojih seksualnih apetitov? Se zavedaš zdravstvenih tveganj pri menjavi večih partnerjev? Pri spolnosti moraš tudi biti pazljiv… tako pač je.

Če pa že ne moreš biti pri miru, pač se ne vezaj. Ali pa si najdi nekoga, ki ima iste vrednote kot ti. In rešeno, a ne?

Mislim, da ti nisi izkusila iti globlje v življenje, v odnos, v ljubezen. Ali pa si bila tudi sama kdaj hudo razočarana in si postala neobčutljiva. Imam prav?

Česa te je strah?

jonson, ničesar konkretnega me ni strah. bojim se samo, da ta trenutek ne poznam ENEGA iskrenega in resničnega zakona, moža, žene okoli mene. ENO SAMO PRETVARJANJE POVSOD. in mučenje sebe in partnerja.
na lastne oči sem videla toliko varanj takšnih in drugačnih, da v vse to idilo enostavno ne verjamem več.

ne gre za nek določen primer, ki bi me zagrenil, gre zato da se to dogaja konstantno in povsod!
in prva tem zgoraj se je nanašala na poročene ljudi ali tiste z otroki, ki se grejo cirkuse.

oziroma ja: me je strah. po vsem, kar se dogaja okoli mene (in dogaja se vsakemu, če le malo bolj odpre oči), me je strah, da bom nekoč našla partnerja, ki NE bo takšen kot oni, minimalna. ne glede na to, kako dober PRIJATELJ, ZAUPNIK, ZAVEZNIK bo sicer z menoj.

pa ne mi rečt, da sem edina??

rada berem tvoje poste, jonson, da ne bo pomote. ampak so ZAME iluzorni. lepo jih je brat, TEŽKO (nemogoče?) živeti.

oziroma ja: me je strah. po vsem, kar se dogaja okoli mene (in dogaja se vsakemu, če le malo bolj odpre oči), me je strah, da bom nekoč našla partnerja, ki NE bo takšen kot oni, minimalna. ne glede na to, kako dober PRIJATELJ, ZAUPNIK, ZAVEZNIK bo sicer z menoj.

ŠE ENKRAT:
oziroma ja: me je strah. po vsem, kar se dogaja okoli mene (in dogaja se vsakemu, če le malo bolj odpre oči), me je strah, da je možnost, da bom nekoč našla partnerja, ki NE bo takšen kot oni, minimalna. ne glede na to, kako dober PRIJATELJ, ZAUPNIK, ZAVEZNIK bo sicer z menoj.

Se mi je zdelo, da si zagrenjena. Vidim, da si tudi ti želiš enega partnerja, tako kot skoraj vsi. Seveda ne vsi, ampak velika večina.

Problem je samo v tem, ker ljudje ne znamo živeti drug z drugim (ali nočemo).

Zato se moramo naučiti (in si želeti).

Kdo si je kdaj mislil, da bo imela amerika črnskega predsednika? Mogoče so mislili šele čez 200 let. Vse se spreminja. Vse je možno. Ampak samo od sebe se ne bo nič zgodilo. Mi smo tisti, ki si ustvarjamo prihodnost. Ali bo ugodna ali neugodna – vse je odvisno od nas.

Res se okoli nas dogaja vse mogoče, ampak zakaj bi si potem s tem uničili svoje življenje? Poveži se s svojim srcem. Si že kdaj to naredila? Si eksperimentirala? Si začutila občutek, da bo še vse v redu?

Okoli nas se dogaja tudi veliko dobrega in lepega. Ampak kaj, ko pa vsi padamo na črno kroniko. Uživamo v tem, da gre nekomu še slabše kot nam. Točno tako: dobro se počutimo, ko gre nekomu slabše kot nam.

Svet in družba sta taka, kot ga sami ustvarjamo. Nič ni naključno.

Namesto, da iz sebe izvabimo najboljše kar zmoremo dati, raje delamo neprijetne stvari sebi in drugim. Zakaj? Ker to obvladamo. In kako to, da to obvladamo? Ker smo se tega balasta od nekje naučili: od staršev, od medijev, iz filmov od družbe od prijateljev itd…

Lažje se je maščevat nekomu, namesto ga poskušat razumet. Kaj pa če si ga narobe razumel, ti pa se hočeš že kar takoj maščevat, ker te je “prizadel”? To se je meni zgodilo. Narobe me je razumela in se mi je hotela (ali se mi je, ne vem) maščevala. Ampak čisto nič slabega nisem hotel in nič naredil. Tudi ona ni hotela nič slabega. Samo napačno me je razumela in zgodi se katastrofa. Razočaranje, bolečina – in to za brezveze.

To je treba spreminjat.

Kako drugače se lahko svet spremeni, če se ne bomo mi spreminjali?

ampak jonson, vseeno. jaz nimam v mislih NEKAJ zakonov/parov, ampak večino. (črna kronika zavzema le nek odstotek vseh informacij.)

in gre za moje zavedanje, da vsako partnerstvo po določenem času začne resno škripat. a je tako narobe, če to opažam, se tega zavedam in se sprašujem v čem je potem smisel???

“Problem je samo v tem, ker ljudje ne znamo živeti drug z drugim (ali nočemo). Zato se moramo naučiti (in si želeti).”
– meni se pač zdi, da ljubezenske štale itak obstajajo že od pamtiveka, od adama in eve naprej. le da so danes bolj očitne, ker so se spolni statusi spremenili, ker ženska lažje stran odide kot nekoč ipd.
te naše želje očitno nimajo nobenega haska ali pa si niti nihče ne želi, ker nam je jasno, da itak ne deluje. zakaj bi? če pa se lahko vedno zaneseš SAMO in EDINO nase.

ne vem, če je prav, da samo midva tu debatirava… hm?

Moja asociacija je bila: resnična oseba piše o resničnih odnosih, Jonson pa o naši srčni želji kakšni naj bi bili. Saj mogoče nekega dne tudi bodo in kdaj pa kdaj tudi so, ampak vmes se vedno “vmeša” še kaj takega kar nikomur ne paše: nerazumevanje, zlorabe, varanja…očitno je to v človeški naravi, če ne pač tega ne bi bilo. Ampak je.

Nisem rekel, da tega ni.

Bolj me skrbi ‘utopitev’ v negativizmu.

“Vsi varajo, vsi so slabi, tudi meni se bo to nekoč zgodilo in zato je najbolje, da se zaprem med štiri stene in se mi ne bo godilo hudega.

Ljudje smo slabi! Pika.”

A res mislite, da vsi varajo?

V moji širši družini ni varanja. Pa nas je ogromno. Ni niti ločitev (le ena sestrična se je ločila pa ne zaradi varanja, ampak ker se nista več razumela). Samo najstarejši bratranec je tak čuden… Imamo relativno močne družinske vezi (ni vse popolno in se ne razumemo popolno vsi z vsem), ampak ni varanja. Tega ni v naši mentaliteti. Tudi odnosi niso popolni a so v redu. Odvisno od družine do družine. Vse prepreke gledamo skozi humor. Veliko je smeha, ko se zberemo skupaj.

Tudi za večino kolegov vem, da ne varajo, ker to ni v njihovi mentaliteti. Imajo družine in poglabljajo svoje odnose. Seveda ni vse popolno, ampak ni varanja. Mogoče tud jaz kaj ne vem, ampak v 90 % sem prepričan, da ni varanja.

Gre za drugačno razmišljanje. Za nenasilno mentaliteto. Za občutek odgovornosti, poštenosti. Tud takšni ljudje obstajajo. Ni vse črno.

“Resnična oseba” je rekla, da je človek narejen da vara.

S tem se ne strinjam. Človek je narejen, da ljubi. Živiš kakor si ustvariš. Ni ti treba živeti holywoodski stil življenja. Lahko ubereš drugega.

Res je, da ni vse lepo in tudi meni ni všeč, ko vidim kaj se dogaja okoli mene. Ampak jaz sem sam svoj. Imam pamet, inteligenco in srce in sam odločam kako bom živel. Lahko se prepustim splošni realnosti ali pa si ustvarim svojo realnost in si ustvarim svoj krog ljudi, kjer bomo živeli iz drugačne realnosti.

Človek ni ustvarjen, da trpi in škodi drugemu. To delamo, ker smo pozabili kdo smo.

… forum je bil stalno odprt, pa vajino debato smo spremljali tudi drugi in mislim, da vama je šlo dobro …

bi se pa malo vmešala, ker namreč razumem dilemo o kateri piše resnična oseba in za večino odnosov dejansko drži, kar je zapisala, ampak jonson na drugi strani tej realnosti, kot jo opisuje resnična oseba, ne oporeka, trudi se le povedati, da to, kar je, v resnici ni to, kar bi si ljudje želeli živeti – kar je po moje tudi dejstvo,

in samo zdi se, da sta resnična oseba in jonson na ‘različnih’ bregovih (vidita isto, a videno drugače dekodirata), ker temeljno razliko jaz vidim v tem, da jonson verjame, da se da drugače, resnična oseba pa nič več oz. zdi se ji preveč naivno (nevarno) tvegati, da bi si dovolila slediti srčni želji, ker obstaja precejšnja možnost, da bo (v realnosti, kakršna je) prizadeta.

kaj zdaj?

vsi se enkrat znajdemo na točki, ko se je treba odločit:

– vztrajati pri svojih vrednotah in slediti modrosti srca (za ceno tega, da si prizadet, pa vendar si sam pred sabo čist – kar je v resnici neprecenljivo),
– ali postati takšen, kot je postala večina drugih (verjetnost, da boš prizadet je veliko manjša (torej gre za obramben mehanizem in to je pogosto razlog, da ljudje postanejo nekaj kar sami zase v drugačnih okoliščinah ne bi izbrali), je pa seveda možnost, da boš (ne)hote prizadel drugega (in posledično posredno vedno tudi sebe) toliko večja, sam pred sabo (še posebno svojim egom) človek zlahka najde na tisoče opravičil, ampak nezavedno na te ‘alibije’ nikoli ne nasede … in ker človek sam pred sabo v resnici ni čist (in globoko v sebi to točno ve), je ta opcija v resnici bolj ‘pogubna’ kot se kaže navzven!
– no, saj možnosti je v resnici še več npr. lahko se sploh ne greš več (ali vsaj za nekaj časa), lahko živiš kakšno od različic dvojnega življenja, itd …

Kaj hočem povedat?

Da se mora na koncu vsak sam odločiti, kakšen človek hoče biti. In to vprašanje sploh ni nekaj kvazi filozofskega … ampak je nekaj zelo konkretnega. Ker, dejstvo je, da je mogoče zbežati in se skriti pred vsem in pred praktično vsakim na tem svetu, le sam pred sabo se človek nima kam umakniti. In zato je najbolj pomemben odnos, ki ga v življenju sploh imamo, odnos, ki ga imamo sami s sabo.

Tako, tudi če me drugi prevara, izda moje zaupanje, me tako prizadane in načne ali uniči najin odnos, me bo to, da jaz živim v skladu s svojimi vrednotami (npr. zvestobo), in to navkljub temu, da to pri drugem morda je, lahko pa tudi ni ‘cenjeno’ (ker vrednota pač ni nekaj, kar bi lahko kdo zapovedal in tako tudi ne more biti samo po sebi umevno, saj je predvsem v domeni svobodne volje posameznika,) lahko tako živim le ZARADI SEBE (in torej nikakor ne zaradi drugega ali celo z namenom, da s tem drugega morda prisilimo, da živi po taistih vrednotah, kar si nekateri tudi radi domišljajo).

Ker – pa naj smo poročeni, samski, ovdoveli, z veliko ali malo prijatelji, s tremi ali nobenim ljubimcem, z otroci ali brez – smo ves čas najbolj v razmerju le sami s sabo in šele nato – morda – tudi v razmerju z drugim.

In če je to, kar smo, nekaj, česar najverjetneje ne bi marali ‘gledati’ v kom drugem (ki te morda krade, laže, vara, misli le na lastne koristi …), potem si lahko mislite, kakšno mora biti notranje življenje takšnega posameznika. Ena sama muka! In zato se večina ljudi sploh noče zavestno soočiti s tem, kar so postali, zato je za večino ljudi tudi tako značilen ta neprestani beg pred samim sabo (v obliki neumorne hajke za materialnim, lov na avanture, skoki iz enega v drugo razmerje, vtikanje v zadeve drugih, projekcije, takšne in drugačne omame … vse kar človeka ‘poteši’ ali zamoti, žal značilno le za kratek čas).

Zato na koncu koncev v resnici sploh ne gre za to, kakšen je ta svet (razen, če te ne mika, da bi ga vzela za enega od alibija, ker se ti zdi lažje postati kot večina) … Vse, kar je ZATE OSEBNO POMEMBNO je le to: kakšna ali kakšen hočeš biti TI! V vseeno kakšnem svetu. Ker samo to šteje … ker šteje zate … ker šteje zate osebno!

Ma bi tudi jaz rad pokazal razgled z mojega hribčka. Upam, da se bo pa tokrat kaj videlo. 🙂

Nekako takole: v evoluciji živih bitij se je na eni točki zgodil en čisto majhen čudež, recimo “klik”. Čisto majhen, in zgodil se zgodil Človek. Ta čisto majhen “klik” z imenom Človek je le to; samo njemu edinstvena dimenzija: dobro – zlo. V tisto črtico umes se neizbežno, fatalno mogoče, vžre morala. Največji “spodrsljaj”, ki se je zgodil evoluciji, bi rekel; mogoče zato, ker je to največja šibkost, ki se je lahko zgodila in ga nujno posledično izrinila iz naravnega (edina realnost) cikla. Umetnost bi to bila. In tako kot pri sožitju “dobro – zlo” je vsekakor tudi tukaj nujna protiutež šibkosti – moč. (mi je zelo pri srcu simbol jin-jang:) ) Se mogoče kdo ne bo strinjal, ampak jaz temu pravim čarovnija. To je le umetnost dojemanja, kako hitreje priti do željenega cilja. Recimo kot ukaz “čarovnik” v sistemu windows. Skozi generacije različnih, ločenih kultur je človek nadgrajeval to danost “umetno-st” domemanja abstrakcije. In kulture, vsaka po svoje je “čarala”. V našem okolju smo si recimo čarali materialne vmesnike za doseganje hitrejših rezultatov na poti k ciljem. Recimo že tako daleč, da se dogaja “telepatija” ob čvekanju s kameratom po mobitelu. Prava čarovnija js pravim, ko prižgem TV in z veseljem pogledam karizmatičnega g. Trontla, ki mi prijazno “napove” Če bo za vikend vreme primerno, da jo mahnem na Olševo.

Zastavljen CILJ in ponos ob samodisciplini na poti uresničevanja – samouresničevanja le-tega je edina prava sreča, trdnost, da Človek vstraja življenje.

Pa nazaj h “kliku”. Tista črtica, ki se je vanjo vžrla morala, tisti “naš” primarni začetek, naša “šibkost” zaradi konfuznosti dojemanja neskončno možnosti aspektov, je hkrati naša moč, edina sreča pri zastavljenem CILJU, ob ponosu to-je trdosti na poti samouresničevanja samodiscipline na življenjski poti v vseh kontrastih te “nesrečne” morale.

Hja, jaz moški.. moja “nesrečna” zabičana naloga je ohraniti našo vrsto.
Pa četudi ostanem zadnji borec s kromosomom XY na naši krogli ob ogromni vrsti vseh simpatičnih zadnjic, bom istisnil iz sebe zadnje kančke moči, saj sem borec, ane, da bom poskrbel in zagotovil čimvečje število potomcev, da le naša vrsta obstane.

Edina možnost, ki nudi zdrav razvoj potomcev naše vrste je družina. Oče v svoji primarni vlogi, mati v svoji primarmi vlogi. (še bolj zadevo utrdi plemenska zveza).

Osnova te nesrečne morale moškega je, da kljub tisti “zabičani nalogi”, ki ga sili v ohranjanje vrste vsakih 15 minut, saj zalomiti pri tej odgovornosti se niti slučajno ne sme (1 ženska ima lahko le 1 zarod na leto, torej.. khm..), da prevetri obilo kontrastov te morale z dobrim na eni strani in zlom na drugi, seveda. Če se zaveda, da je potomec lahko zdrav ob edini možnosti – primarna družina, je tukaj ponos in trdnost ob zmožnosti samodiscipline, samoureničevanja cilja morale, ki vodi po poti DOBREGA za svoje potomstvo, EDINA PRAVA SREČA homo sapiensa.

V naši zahodni civilizaciji bo kaj kmalu depresija (antisreča) najpogostejša med boleznimi. Jaz nekako slutim… :S

Hja, res neverjetno, kako smo si različni.

Pa saj … ravno zato je tako zanimivo …

blablablaa.. vse kar sem prebrala eno navadno nakladanje..pa dajte si no priznat, da smo ljudje po naravi egoisti in bi radi vse zase! čist normalno, da se nam odtrga, ko pride do varanja..
pa o cerkvi bi lahko še kaj napisala, sm škoda besed za take hude moraliste.

Itak pa vse lepo piše v Svetem pismu in tam najdete odgovor na vsa vprašanja. Knjiga, ki velja za vse čase!

tipičen izgovor: ljudje smo egoisti, ljudje smo žrtve nagonov, pa ljudem se utrga … res smo marionete okoliščin, ‘svaka čast’ za input.

Ne verjamem nič od tega in si tudi nimam kaj priznati – še najmanj samo zato, da bi bilo tebi lažje, ker si sama očitno vse našteto pri sebi zaznala in se z vsem skupaj kar sprijaznila. Res’Easy way out!’

… pa najlažje bit ob vsem skupaj še ‘pameten’, da drugi nakladajo, ne da bi imela toliko ‘jajc’, da se izpostaviš s svojim pogledom na dotično temo … se ti je čisto primerno nekdo potem še obesil s provokacijo na tvoje zlahka pogrešljivo pisanje, tako da je zdaj vsaj v kontekstu … eto, pa je ‘case closed!’

New Report

Close