kako pozabiti oz preboleti partnerja
Pred 5 leti sva z partnerjem šla narazen. Sedaj je on poročen in ima otroke. Jaz imam partnerja in si ustvarjava družino. Problem je v meni. Nikako ne morem preboleti bivšega partnerja. Bil je moja prva ljubezen in vse je blo tako kot v sanjah. Prelepo da bi dolgo trajalo. Ker živiva v bližini se tudi pogosto vidima. Seveda se pozdraviva in rečeva par besed. V tistem trenutku, ko ga vidim mi srce zaigra, počutim se srečno, varno… Tega pri sedanjem partnerju ne čutim. No čutim že, ampak ne v tolikšni meri. To me zelo moti. Vem, da moram naprej ampak nevem kako. Sem mislila, da sem ga prebolela ampak temu ni tako. Ali je res da lahko samo enkrat ljubiš in da prve ljubezbi nikdar ne pozabiš? Kaj naj naredim? Nevem več kako naprej.
Ker trenutno doživljam nekaj podobnega, lahko rečem, da te še kako razumem. Meni se tudi blede zaradi bivšega. Sploh se ne poznam več. Ampak poskušam nekako racionalizirati vse skupaj, razumeti, zakaj se mi to dogaja. Predvsem pa si skušam vbiti v glavo, da to ni več ista oseba, ki je bila z mano. Dejansko hrepenim po človeku – ne, kakršen je danes, temveč, kakršen je bil in kako sem se ob njem počutila. Ker sem se ob njem počutila fantastično, seveda pogrešam te občutke in se jih spominjam z veliko nostalgijo. In vsakič ko ga vidiš, se tega spomniš, zato je težko.
Nekaj že ni bilo vredu, sicer ne bi šla narazen. Če je bilo vse ok s tvoje strani, pa z njegove ni bilo. Kako pozabiti, pa ne vem. Ponavadi čas naredi svoje, ampak če je že 5 let minilo, potem res ne vem. Po moje si delaš neko upanje in iluzije v glavi in tako hraniš to čustvo. Kako je pa z njim? Ti ponovno daje kake signale, da bi bil s tabo???
Če bi kdo iznašel recept, ki v vseh primerih preverjeno deluje…Pozabiti in preboleti sta dva različna pojma. Če hočeš naprej in v življenju normalno funkcionirati, moraš preboleti. Pozabiš težko, težko tudi popolnoma izključiš sanjarjenje v smislu kako bi bilo, če bi bilo. Premik se mora zgoditi globoko v notranjosti, kjer spomin ždi pomešan tudi z našimi drugimi spomini, izkušnjami, ki so nas zaznamovale. Vsako razmerje in vsako doživljanje le-tega je na nek način individualno, zato tudi strokovna pomoč in razne alternativne tehnike (npr. rezanje vezi) običajno niso preveč uspešne. Če je zadeva obremenjujoča in je prva faza žalovanja že za nami /žalost je nujno treba dati iz sebe; se ji predati, jo izživeti – če tega nismo storili, je tudi kasnejše prebolevanje bistveno težje!/, do neke mere pomaga zavestno “brisanje” iz spomina. Pri tem je potrebno biti discipliniran in brezkompromisen. Odstraniti je treba vse, kar te spominja nanj (spominčki, slike). Ne obiskuj krajev oz. točk, na katere te vežejo skupni spomini. Sprejeti je treba dokončno odločitev (lahko pisno in v obliki rituala), da je del tvoje preteklosti. Prenehaj misliti nanj, sanjariti, razglabljati in se seveda izogibati srečanjem. Tu moraš biti disciplinirana. Miselno se sprogramiraj, da ti ob vsaki misli nanj zazvoni zvonček in te opomni, da zavestno preklopiš misli. Takrat se nemudoma osredotoči na neko drugo dejavnost, po možnosti takšno, ki bo zaposlila tudi tvojo motoriko, ne le misli (npr. na list papirja napiši pesem z nevtralno vsebino, ki jo imaš v spominu, naštej npr. vse države na določeno črko …).
Še lastna izkušnja izpred več kot dvajset let: Od tistega dne, ko sem spremenila vsakodnevno pot v službo – ne več mimo njegove lokacije, je bilo lažje. Marsikaj lepega je kasneje prišlo v moje življenje, a če pomislim – z nikomur več si nisem bila tako blizu. Še vedno se včasih zalotim, da pomislim, kako bi bilo, če …
Napisal: ju3
saj se hecaš, a ne. kot zgodbe v mehiških nadaljevankah.
Se ne hecam in ni zgodba iz nadaljevanke ampak je resničnost!!!!!!!!!!!!!
Napisal: Luckyca
Kako je pa z njim? Ti ponovno daje kake signale, da bi bil s tabo???
On je poročen in ima otroke. Pravi, da je srečen. Ne daje mi nobenih signalov. Pač ko se srečava se pozdraviva, vprašava eden drugega kako si in to je vse.
Vse je dobro dokler ga ne srečam. Včeraj sem ga vidla po 3 mesecih in sem dobla občutek, ki ga ne znam opisat. Zdaj ga recimo spet ne bom vidla 3 mesece in bom mislila da sem ga prebolela, pol pa ga bom spet srečala in bom vidla, da temu ni tako.
Moram ga preboleti, je zadnji čas. Saj je že dolgo tega. Po pravici povedano , mi je blo takrat lepše, kot mi je zdaj. Mogoče je tudi tu vzrok.
Jaz te pa čisto razumem, ker sem na istem, ampak že 15 let. Ni res, da čas celi rane, reši te samo nova, srečna ljubezen. Takrat se rane zacelijo in spomin zbledi… Jaz pač še nisem našla tako močne nove ljubezni, ostalo pa ne zaleže nič. Posploševat se tukaj ne more. Vsaka ljubezen je zgodba zase, dve nista enaki.
Jaz te razumem. sem bla tud na tem, ne da nisem prebolela ampak sem svojo prvo, tisto res pravo ljubezer ves čas po razpadu idealizirala. Nikoli več nisva govorila, tud srečala sva se redko, se pozdravila in to je blo vse. Lani poleti sva se srečala na tržnici in me je povabil na kavo. Na srečo sem šla, da sem spoznala ta svoj ideal. To niti slučajno ni več isti človek, no verjetno tud jaz ne in po tej kavi mi je blo velik velik lažje v smislu nostalgije.Vse je za nekaj dobro in hvala Bogu sva šla midva vsak svojo pot, ki nobena ni idealna, a še vseeno bolj kot pretekla.
Tukaj se pa tudi jaz podpišem. isto doživljam že tudi dobrih 15 let. Še vedno upam, da najdem nekoč nekaj podobnega, šele takrat bom verjela, da je mogoče dvakrat ljubiti. In žal, še vedno ga kdaj srečam, še vedno vem, da je to moški s katerim bi si edino želela družino. Žal ni tako kot je napisala jetix, res škoda.
Daleč od oči, daleč od srca. To bi po moje najbolj pomagalo. Vendar se to pri tebi najbrž ne da, če živiš v istem kraju in da bi se zato selila najbrž ne pride v poštev.
Ko sem jaz ravno pred enim mesecem srečala nekdanjo simpatijo izpred 14 let ga sploh nisem spoznala..tako se je spremenil. Mi je šele nekdo, ki je bil z menoj povedal, da je to on. Komaj sem čakala, da sem bila na samem, da sem se lahko na glas nasmejala – sebi, njemu…vidiš tako vse mine, da človeka še spoznaš ne.
Ampak sem imela srečo, ker ga res nisem videla 14 let. Zato pravim, da je edino učinkovito za pozabljenje in normalno funkcioniranje daleč od oči itd..drugega recepta ti ne vem dati..
Malo pozno sem se priključila debati, ampak naj opišem svojo zgodbo.
Z bivšim partenrjem sva bila skupaj od otroštva. Dobesedno. Skupaj sva odraščala. Kasneje se je začelo vse skupaj ohlajati.NIti spala nisva skupaj po par mesecev, za kar sem krivila njega. Vmes sem imela veliko razmerij, seveda na skrivaj (kar si danes ne morem odpustiti).Iz zadnjega razmerja se je razvija veza, zato sva se s takratnim dolgoletnim partnerjem tudi razšla.
Z novim sem čutila “pravo ljubezen”, bolj zaljubljenost. Do njega sem “popolna”:prijazna, razumevajoča, zvesta,…celo nekoliko podrejena. Pri bivšem pa sem bila ravno obratno od tega. Zdi se mi da sem danes druga oseba, in imam slabo vest za nazaj, saj menim, da če bi bila do bivšega tako dobra kot do sedanjega bi bila veza popolna. Ne morem si oprostiti za nazaj…pogrešam ga, želim ponovno poskusiti, prav tako kot tudi on, čeprav vseh teh mojih prevar še danes ne ve. Po drugi strani pa se sprašujem, če me je “tako popolno” naredil sedanji partner in je on ta pravi. Z novim sva začela skupno življenje, načrtujeva družino, celo poroko, …jaz pa razmišljam, razmišljam, razmišljam o bivšem…
Sama razmišljam ali pustiti fanta ali ne. naj opišem. v zvezi sva skupaj 3 leta. in zveza je skoraj popolna. Vsaj zame. imam lepega fanta, ki mi naredi popolnoma vse ( kuha, pere, lika, ….) tudi izobražen je, kar mi je zelo vščeč saj dam na take stvari. skratka imam vse tisto, kar sem od nekdaj sanjala. idealnega partnerja. Težava se pojavi drugje. v najinem odnosu. Zadnji dve leti živiva skupaj, in prepiri se kar vrstijo, karkoli omenim vzkipi. kriči name, grozi da bo spakiral in odšel. in ravno tukaj se pojavi nekaj kar me odvrača. nisem njegova smet in z mano že ne bo tako ravnal, še bolj pa me jezi, da sama sebi dovolim nekaj takega. da dovolim, da nekdo z mano tako ravna. Čeprav se želim pogovoriti o tem, da naj neha, se preprosto zgovarja: bom pa pač odšel. Nočem, da odide ne da bi se prej pogovorila, mogoče, ne mogoče, z pogovorom je zadeva razrešljiva, vendar lahko samo upam na kaj takega. Tako sem prišla do nekega zaključka: pustila ga bom. preprosto ne rabim osebe, ki bo me žalila, kričala name in podobno. Vendar nikoli ne najdem moči, da bi ga pustla. vedno sem nekje v dilemi, kaj če bo mi pol žal, kaj če bom dobla slabšega fanta, kaj če…. tudi, ko sem sama, ga pričnem pogrešat in vse grdo pozabim. ampak očitno jaz njemu ne pomenim toliko, preprosto ne najdem razlage. Zakaj n more biti vse tako kot na začetku?Kaj če bom ga potem prebolevala 15 let?
tud jaz imam podobno težavo
bil je moj prvi, a se ni izšlo
ker me ni jemal resno oz. se mi ni dovolj posvečal (vsaj takrat se mi je zdelo tako) me ni vklopil v svojo družbo ipd.sma se razšla, saj sem na faxu spoznala sedanjega partnerja in tako končala zvezo, a vedno dvomila v pravilnost svoje odločitve
a čez nekaj let, ko se je zveza ohladila cca. 3 leta nazaj sem zopet vzpostavila stik z bivšim in se vanj ponovno zaljubila, a kaj ko nisem upala tvegati ponovne veze z njim, ostala sem s sedanjim partnerjem, saj sem ocenila, da mi bo nudil več varnosti in da se lahko v vseh ozirih bolj zanesem nanj, pa tudi bivši mi ni nič obljubljal v smislu srečna do konca dni (dvojček pač)
rekel je da lahko on takoj pusti svojo punco vendar se sama nisem odločila za velik korak (zapustit fanta, ki sem mu zaupala )in ostala sem v sedanji zvezi, čeprav je najina iskrica počasi uplahnela
še vedno po 13. letih od konca prve veze z bivšim in sedaj po cca. 3 letih ko sva z nekaj kratkimi srečanji obudila stare občutke ga še vedno ne morem pozabiti (še vedno vžge v meni strast in iskrico, ki sem jo čutila le z njim, kar sedanjemu očitno neuspeva najbolje)
on ima sedaj otroka in je ostal s takratno partnerko, torej je nedosegljiv, a čeprav sma v istem kraju se le redko srečama (v bistvu sma se srečala le enkrat pa še to sem jaz posegla vmes- peljala sem se mimo njegove službe in glej ga zlomka on je ravno odhajal domov)
še vedno je v moji glavi.in ga ne znam spraviti z nje.kriza..še vedno mislim da bi mogla biti z njim in si očitam zakaj takrat nisem upala tvegati
zdaj pa imam..
upoam da čas res celi vse rane
ma saj počasi dojemam da je očitno tako že prav
nič veliko sreče pri pozabljanju in prebolevanju (nedosegljivih) vsem sotrpinkam in da bi vam uspelo obuditi stare strasti s sedanjimi partnerji i
Dogaja se mi da kar pogosto pomislim na bivše dekle, s katero sva bila skupaj od januarja do aprila oz. maja 2013. Natančneje povedano mi ne gre iz glave, odkar sva se razšla. Nazadnje sem jo videl julija 2013, saj sva oba bila povabljena na poroko skupne znanke oz. prijateljice. Prejšnjo soboto me je pot zanesla še v cerkev, kjer se je poroka odvijala ter je bivša tam bila katehistinja, saj sem se namenil v trgovino, ki je od cerkve oddaljena vsega 2 km. Bolje rečeno, namenoma sem se odpravil k tisti cerkvi in fotografiral notranjost cerkve ter okolico. Kot da sem po 4 letih hotel podoživeti trenutke, ko sva s tem dekletom še bila skupaj oz. kot da bi si delal utvaro, da sva še vedno skupaj. Nedavno sem jo tudi izbrskal na spletu, saj sem kmalu po koncu zveze izvedel, da se je poročila in preselila. Našel sem njen nov naslov, prav tako je vse to potrdila ženska, ki deluje v tamkajšnji župniji. Preseneča me, da ima še vedno svoj dekliški priimek in ne možev, vsaj sodeč po objavi v telefonskem imeniku.
Obenem se je v firmi, v kateri sem zaposlen pred približno dvema mesecema zaposlila od mene 13 let starejša ženska, ki je zelo podobna bivši. Ampak tako zelo podobna, da če obeh ne bi poznal in bi ju čisto naključno nekje srečal, bi mislil da sta sestri. Takoj sva navezala stik, sodelavci in sodelavke so opazili, da do nje gojim neverjetno veliko naklonjenost. Lahko bi rekel, da me je opazila že prvi dan, saj mi je že tedaj namenila kaj nekaj pogledov in nasmehov. Poleg tega me je ona sama že nekajkrat povabila na obisk v svojo delavnico, saj ima poleg službe tudi popoldanski s.p. Z njene strani je že večkrat prišlo do fizičnega stika (me poboža po glavi ali prijateljsko udari po nogi, kadar sediva en ob drugem). Na trenutke se mi zazdi, kot da je sodelavka reinkarnacija bivšega dekleta. Kot da v njej vidim bivšo.
Zakaj vse to pišem? Najverjetneje zato, da se nekomu zaupam, se z nekom pogovorim o tem, si olajšam dušo. Od začetka septembra 2015 sem v zvezi z dekletom iz tujine. Ne znam si pojasniti oz. odgovoriti, zakaj še vedno mislim na bivšo. Morda se sliši grdo, toda kot da mi je bivše dekle vizualno privlačnejše od sedanjega dekleta. Zavedam se da to ni fer do slednje, morda gre celo za čustveno varanje. Kako naj bivšo dokončno pozabim in se z vsem srcem prepustim novemu dekletu?
Največji problem imajo tiste, ki so za vse slabo v življenju krivile partnerja.
Ko ta odide, ni nikogar več, ki bi ga lahko krivile za svojo neuspešnost, lenobo, nesposobnost, neumnost, zamerljivost, strah in splošno bedo.
Žal je vrniti se, ko je dober partner že odšel nemogoče.
Take ženske dobrega bivšega partnerja ne prebolijo nikoli. Dobrega partnerja pa ne dobijo. Starejše nekvalitetne ženske namreč niso več tako zanimive, da bi jih kljub njihovim očitnim manjkom želeli kvalitetni moški.