sina je strah letenja
je že letel, ponavadi krajše relacije oz.dvourni let. tist čas je pač skušal en mal zaspat, ali brat, sam da je čimprej minal, sedaj se pa odpravljamo na daljšo pot. let bo trajal cca 8 ur in ga je strah. seveda ga ne silim da gre zraven, ima kje ostati,ampak hoče it,toda kako premagati strah. star je 11 let. a mu lahka dam kakšna pomirjevala, uspavala, nevem kaj, sam da bo prenesel tako dolgi let. ima katera podobne izkušnje?
hvala
Tudi mene je strah letenja. Ni to tisti grozni, panični…ampak !! Ena.,dve ali šest ur…ni razlike !! Med “vožnjo” nikakor ne morem brati,spati…-saj me je strah! Pomagam si z razmišljanjem o destinaciji, s pogovorom s sopotniki (ne pogovor o strahu !) itd.Nekaterim pomaga dledanje filmov,poslušanje glasbe. Malo pomaga.Pomirjeval,uspaval še nikoli nisem poskusila. Ti odsvetujem. Kako z 11 letnim otrokom- ne vem.
Če je prestal 1-2 urne polete, potem ga ni grozno strah. Če te je strah, te je strah predvsem vzleta,biti v zraku (čas ni tako pomemben) in ,seveda,pristanka. Prej se pogovori z njim in ugotovi, česa ga je pravzaprav strah. Nesreče se dogajajo povsod. {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} še najmanj v zraku. Pogovori se v tej smeri- če ga je strah tega !?
no, moj bivši sodelavec se ga je vedno in dobesedno ‘ulil’ na letališču, da so ga skoraj gor in dol mogli nest – sam let je tako mirno prespal – ne pretiravam, drugi sodelavci, ki so šli supaj na službeno pot so imeli s seboj kamero in snemali ves potek od čekiranja naprej… tako je direktor vedno kadar je šlo za daljšo pot poslal vsaj dva skupaj – torej njega in še enega, da mu je pomagal gor in dol z letala…
Kolegica je predlagala možu,da gresta na dopust na Korzko.On je rekel:Ne, tam je Ajacco !!
Šalo na stran: lahko nas je strah nečesa,kar se je že zgodilo oz. razmišljamo v tej smeri.
Mene osebno je strah samo slabega vremena. Parkrat sem imela polet v res izredno slabem vremenu -in- ni bilo prijetno !!!
Tud mene je blo zmerej fuuuul strah, pa me še je. Nikoli tudi nisem mogla spati, iti na wc ali jesti, do lani. Ko so prinesli hrano, so vsi planili nanjo, ker je bilo na pogled odlično. No, pa sem še jaz začela jesti in od takrat naprej bi samo jedla še na letalu. To mi je najbolj uau!!! Lulat še ne upam, pa spati tudi ne, ampak jesti pa si že upam. Problem je, ko nikoli nimam dost.
Mene pa hrana na avionih ne gane preveč. Ni dobra, ni je dosti,pa sploh ! Verjetno pa ti to nekako “zapolni” praznino v želodcu in še kje drugje.Ne ,da si ne upam vstati.Ravno obratno, vsake toliko časa prav moram vstati ,se sprehoditi (to priporočajo),da mi nekako čas hitreje mine.Moj najdaljši polet je trajal sicer samo dobre 4 ure, a sem morala migati.Vedno pa mi je na avionu precej neprijetno.Ne vem,je to strah,malo sem mogoče klaustrofobična ..??
Vsekakor mi je najlepše,ko se ustavimo na pisti in se ugasnejo motorji 🙂
Pri meni je vse ok do čakanja na avion. Potem me postane strah. Tako, da avionske karte še vseeno z veseljem kupujem in tudi raje letim kot da bi šla na vlak itd. Decembra sem letala domov v Slo. in je bil prvi let katastrofa. Najprej je bilo 2h zamude, zaradi pokvarjenega letala. Potem pa smo imeli celo vožnjo turbolenco in morali bit ves čas pripeti. Grozen občutek, tudi spat nisem mogla. Na srečo sem imela naslednji let šele čez 10h, ker v tistem trenutku ko sem stopla dol z aviona sem si samo mislila, da jaz se na naslednjega ne vsedem. Ampak potem sem šla januarja zopet na avion, čeprav bi šla lahko z vlakom.
Jaz sem na srečo do sedaj večinoma letela res pozno zvečer. Tako, da takoj ko sem se namestila sem poskušala zaspat in celo vožnjo prespala. Kakšnih pomirjeval jaz ne bi vzela. Raje bi poskusila leteti ponoči, vzela kakšno dobro knjigo, se šla kakšno igrico, klepetala.
Lahko greste parkrat na letališče malo avione gledat, mogoče poiščeš kakšno fajn risanko ali film kjer so avioni. Toliko, da mu jih malo približaš.
Potem je pa toliko velik, da se bo nekako sam odločil. Če strah ni prav paničen ga mogoče premaga samo čas mu daj. Ne mu prigovarjat in seveda ne sili ga.
Če se odloči iti zraven vzamite na avion kaj kar ga bo zamotilo. igrice, dvd s kakšno priljubljeno risanko ali filmom.
Jaz letim od svojega 13 leta in mi je seveda strah do letenja tuj. Imam pa pač druge strahove in si nekako preko teh predstavljam kako to premagat in mislim, da najbolj pomemben je občutek, da se sam odločaš in da imaš za to odločitev dovolj časa. Sin ni več tako majhen, da bi ga spokal :)))
Tudi mene je strah ampak na daljših letih precej manj, ker letalo leti zelo visoko in je let precej bolj miren kot na krajših relacijah. To ga bo prav gotovo pomirilo. Ponavadi tudi vrtijo filme in se lahko s tem zamoti. Če je nočni let, ugasnejo luči in se zna zgodit, da bo zaspal. Sicer pa imam jaz za otroke vedno kakšna presenečenja v torbi in jih tako na vsako uro, ko se začneta dolgočasiti, privlečem ven. To so malenkosti ali pa kakšna knjiga…
Ma česa vas je pravzaprav strah? Moja radovednost:)
Veliko več jih umre vsak dan na cesti pa se brez razmišljanja vozite z avtomobili. Pa še veliko veliko bolj nevarnih stvari počnemo v življenju brez pomislekov.
Verjetno bi vsem pomagalo vedet koliko ene kontrole je potrebne zato, da letalo vzleti. Seveda pišem o resnih letalskih družbah. Mene v letalo kakšne čudne neznane kompanije tudi ne spraviš:)
Pa še malo za hec…..gor noben ne ostane :)))))
Obstajajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s strahom pred letenjem, sem že večkrat brala, da tudi pri nas. Malo posrfaj, mogoče boš kakšnega našla ali pa vprašaj psihiatra v domačem zdravstvenem domu.
Mi smo vsi 4 navdušeni nad letenjem, ni važno ali v potrniških letalih ali helikopterju. Mene je veeeeliko bolj strah navadne vožnje z avtomobilom v sosednji kraj ali v službo…
mene je strah, ker ni čisto nič v mojih rokah… 🙂 lahko samo sedim in upam, da ni nobene tehnične napake na letalu, da je so piloti in kontrolorji prisebni, itd. ker v avtu imaš v veliki večini primerov še določen reakcijski čas, da omiliš nesrečo, v avionu pač ne…
ok, to zdaj zveni, kot da sem nek paranoik :)) se čisto rada vozim z avionom in je čisto fletno.. samo da je vzlet mimo :))
Prvi del je pri meni enak;)))) tudi v avtu veliko raje vozim kot sedim zraven.
Drugi del pa ne drzi;) avion ko se recimo pokvari ne pade kr dol;) ima cisto dovolj casa da najde teren kjer zasilno pristane. Seveda je to nad oceanom veliko tezje kot v panonski nizini. Ma kakor koli zato, da imas profesionalno dovoljenje za pilota moras biti hudicevo izsolan. Na cesti te lahko pelje prakticno vsak.
Ce se avion nekam zaleti (to radi v kaksem filmu izvedejo) je pa kot bi z avtom v drevo trescil. Nimas kaj ne v enem ne v drugem primeru. Pomisli pa koliko je dreves ob cesti in kolikor ovir ima avion na poti.
Saj vem, da mi ne bo verjela;)))) ampak letalski promet je se vedno zelo varen.
Hudic je ker ko pride do nesrece je vedno veliko udelezenih in to je seveda fajn novica za medije. Da je isti dan umrlo se vec ljudi na cesti ni zanimivo, ker je to prevec razlicnih dogodkov za opisat.
hvala za nekaj zanimivih odgovorov. da ga je strah je predvsem krivo to, da je gledal na doscoveriju letalske nesreče 🙁 zdaj je že itak prepozno da mo to prepovem, čeprav mu dopovedujem da se iz vsake take nesreče nekaj novega naučijo in to napako popravijo in se ne zgodi več. no in pred tremi dnevi pa zasledi na TV da je bila še ena nesreča (hvala bogu z srečnim izidom) in to glih tam ko mi gremo (n.y.) in me sedaj sprašuje kaj če se še v naš letalo zaletijo ptiči…. sem mu še enkrat rekla da mu res ni treba it, če ga je strah pa je reku, da hoče videt ameriko.sem mu rekla da mu bom dala kakšna pomirjevala(seveda se bom posvetovala z zdravnico) in da bo celo pot lahka spal. na žalost še nevem kateri let bomo imeli, mogoče bi blo res fajn da bi bil nočni. kot sem že omenila je že letel, po evropi in je za silo šlo ker niso bili dolgi leti. mu bom povedala da, za daljše lete letalo leti višje (tega tud jaz nisem vedela :)) in da ne bo nobenega tresenja. bom pa še vesela kakšnega koristnega nasveta.
Po moje ta strah izvira iz tega, ker si nemočen – svoje življenje zaupaš ekipi in tehniki. V avtomobilu pa je največ odvisno od tebe samega. Zato ta razlika.
Sama imam tudi nek nelagoden občutek pred letenjem. Pa sem v zadnjih nekaj letih letela kar precej, čeprav sem si nekoč davno, ko sem letela še kot študentka, rekla “nikoli več”. Po dolgih letih sem bila prisiljena nekajkrat leteti zaradi službe in od takrat tudi na dopust letimo 🙂
Mene malo “umiri” vsa ta množica na letališču (sploh, če letiš z večjih letališč) – ko si pač mislim, da če vsi ti ljudje zaupajo oz. bodo leteli, bom pa še jaz prenesla en let… Na samem letalu pa mi je boljše, če imam sedež spredaj (vedno prosim pri čekiranju, če ga lahko dobm tam in do sedaj so mi vedno ustregli) – ker se potem izognem opazovanju kakšnih nervoznih potnikov, po drugi strani pa opazujem osebje in njihova mirnost oz. rutina tudi mene “umiri” :)))
Jaz načeloma nisem navdušena nad predpisovanjem pomirjeval otrokom, če to ni nujno potrebno zaradi kakšnega zdravstvenega posega ali morda hudega posttravmatskega stresa. Pri otrocih imajo starši še veliko vpliva na njihovo čustvovanje in način razmišljanja, zato ti priporočam, da se s sinom pogovarjaš, ampak mu daš v podtonu vseeno vedeti, da je dovolj “velik” in “močan”, da se lahko s svojimi strahovi spopade in se jim ne predaja do konca. Glede na to, da je fant že letel brez večjih problemov, dvomim, da gre za tako močno fobijo, da bi bil njegov strah res tako hudo iracionalen, da bi neodvisno od vsega povzročil panični napad. Pri ljudeh, ki se bojijo letenja, sta ponavadi najbolj kritična vzlet in pristanek, ne toliko sama dolžina leta – ker ko je letalo stabilno v zraku, je občutek veliko boljši. Predlagam (ko je že nekdo omenil), da fant vzame s sabo svojo najljubšo glasbo, mogoče laptop, če ga imate in da mu daš prej kakšen Persen in tablete proti slabosti – bolj zaradi psihološkega učinka kot dejanskega, pravih pomirjeval se pa ne poslužuj.