Ločitev, nezvestoba in ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj • mag. Irma Hus, specializantka psihoanalitične terapije

ljubosumje brez osnove...

Default avatar
Pozdravljeni,

saj že vse vem, ampak vseeno vaše mnenje. Partner je pretirano ljubosumen, živiva skupaj. To da je tako ljubosumen za prazen nič, me nažira, da sem se začela zapirati vase in postopoma odrezati vse okoli sebe. Študiram ampak tudi za to nimam volje. Rada ga imam, ampak se to vleče že več kot pol leta in kar ne neha. Popolnoma prepričan je v nekaj, česar ni. Nima osnove. Sklepa na podlagi svojih predvidevanj v glavi. Mi je brskal po telefonu, po pošti, včasih me gleda kot da nekaj skrivam.. Moreče. Res je, da sem bila včasih bolj odmaknjena in hladna, vsaj na začetku, ker nisem imela še s sabo razčiščeno kaj in kako bi sama s sabo, tudi na splošno sem bolj zaprt človek, mogoče je to tudi spodbudilo to v njem.
Ne vem, ampak se počutim, kot da lebdim nekje vmes in se ne moerm za nič odločiti, nimam moči za kakršenkoli korak. A to me ubija, postajam brezvolnja, ne veseli me nič več toliko.
Hudo mi je zanj, ker je zelo u redu človek in ker ga imam rada. A kar noče prenehati s tem. Nekajkrat sem mu že povedala, da tega ne morem in da bom šla, a nisem nič storila. Očitno tudi on tako trpi in ne more iz svoje kože. Nekako vem, da bom mogla iti, a mi je zelo hudo. Niti ni tako enostavno v enem mahu najti stanovanje in iti. Sama ne vem kaj in kako bi storila.
Ima kdo izkušnje s takim ljubosumjem in če obstaja kakšna rešitev za takšno ljubosumje?
Default avatar
En pregovor pravi nekako v smislu "to ni nit za žvet, nit za umret..." Takole nekako je pri tebi. Ja, vse že veš, torej kaj naj ti "pametnega" svetujemo ? Ama, po pravici povedano, bore malo. Je edina tuga v tem da se na problem gleda skozi prizmo neke utesnjenosti, nimaš kam in sedaj požiraš tole.

Se bo spremenilo ? Ne bo, definitivno, to je po svoje psiho bolezen in tudi tipu mogoče ni lahko, samo po drugi strani - boš to prenašala celo življenje ? Edina terapija je rez ali pa link na tole branje.
Default avatar
Sama sem imela takšnega ljubosumneža.Že ko sva bila fant in dekle nisem smela v družbo ker potem ni govoril z mano.Ampak tepka kot sem bila sem se poročola z njim.Potem je bilo še slabše .Če sem zamudila iz službe ker je imel vlak zamudo se ni pogovarjal z menoj .Ignoriral je tudi otroka .Nikamor nisem smela ker je takoj zganjal ljubosumje .Niti s svakom se nisem smela pogovarjati ..Tudi sama sem mu večkrat rekla da me to mori in da je ljubosumen brez osnove .Da se bom ločila če ne bo nehal ,a ni bilo haska .Dokler mi po 25 letih ni prišel vrh glave .Ubil mi je vso voljo do življenja .Pristala sem na psihiatriji popolnoma deprevsivna . V bolnici sem skozi pogovore prišla do sklepa da tako ne gre naprej.Ali bom odšla ,ali pa bom na koncu ena zmešana baba .Danes po parih letih mi ni žal za ta korak ,žal pa mi je da sem zavrgla toliko življenja zaradi enega človeka ki je sam v sebi nesiguren, a vseeno tako močan da si podredi človeka .

Želim ti da se spoštuješ in se imaš rada ,tako boš tudi vedela kaj ti je storiti .

Vse dobro ti želim in srečno
marela
Default avatar
Ljubosumjeje ena vrste bolezen,pomanjkanje samozavesti,gleda nate,kot da si njegova vlast,ki lezi na cloveku samem.Je kot ene vrste cocktail,ki vsebuje obcutke manjvrednosti,jeze,strahu in sovrastva.To lahko samo resi ta clovek sam,ce si prizna,da to lezi na njem,da je on ta problem,ki nima nic veze z tabo.Ceprav on vedno za opravicilo,daje tebi krivdo zato,ker si ti kriva,ker si ti tak,ce ne bi ti tako,ter tako naprej,ne bi on imel vzroka,da bi bil taksen.Vse to je laz,ti nisi nic kriva,zivljenje z taksnim clovekom je mora,ker ti zagreni zivljenje.

Ter ti ne mores nic spremenit,to lezi na njemu,ce prizna samemu sebi,da je on tisti,ki ima probleme,ter naredi nekaj proti temu.Npr. gre k psihologu,ter dela na sebi,ker drugace se ne bo nikoli spremenil.
Sedaj lezi na tebi,kaksne zivce imas ter si pustis grenit zivljenje,za katero je on sam odgovoren.Saj ljubosumnost nima nic veze z ljubeznijo,to sta dva paara skornjev.In zal je dostikrat tako,da so ti ljudje,ki imajo tako malo samozavesti ter napadajo drugega,sami tisti,ki skacejo cez plot.
Pogledaj sama zase to je najbolj pomembno,njemu ne mores pomagat.Veliko uspeha zelim...lp
Default avatar
Pozdravljni!

Tudi jaz bi se pridružil temu forumu z istim vprašanjem, samo, da je v mojem primeru pretirano ljubosumna partnerica. Vsaj meni se zdi tako.

Ne vem, kako se spoprijeti s tem in predvsem me zanima, kako naj se partner odziva in živi z ljubosumnežem. Svojo ženo imam rad in nimam namena zaradi tega razdirati zakona. Poskušam najti razloge za njeno ljubosumnje. Ali so morda res v meni? Sam sem res bolj neodvisno in samostojno naravnan in me pretirani "odnosi" utesnjujejo. Vendar se je iz moje družabnosti, ki je bila včasih močneje prisotna zaradi negodovanja partnerice to v večji meri preselilo na željo biti več sam. Od svoje žene stalno poslušam očitke, da mi ni nič zanjo, da sem raje sam, da mi več pomenijo prijatelji...ITD. Praktično nimam nekih stalnih prijateljev, vse kar je so občasna (dva do trikratletna) srečanja z starimi prijatelji na kakem kosilu ali kaka pijača s sodelavci. Kadarkoli je na sporedu kaj takega, je doma prava drama. Očitki, zasliševanja, vpitje in tudi tolčenje s pestmi. Kako se v takem primeru odzvati?

Priznam, da me to zelo moti, hočem ji nekako izbiti iz glave in ponavadi, ko pride do drame hočem zadevo umiriti najraje tako, da povem, da ni nobenega problema, da naj neha dramatizirat in zato hočem zamenjati temo. Seveda se ona ne da. Vrta, teži, dramatizira, zmerja, označen sem za nesramneža, bedaka, debila... Seveda se počutim ponižanega, izdanega, užaljenega in se več alil manj želim še bolj oddaljiti. Vem, da to ni najbolje ampak enostavno ne morem, tudi jaz nimam živcev za tako zaničevanje. Očita me tudi, da se ne prilagajam. Priznam, da sem bolj neprilagodljiv. Vendar zanjo prilagajanje pomeni, da jaz počnem tiste stvari, ki se njej zdijo normalne in ki jih ona počne. Morda sva si v skupnih interesih nekoliko različna, vendar so tudi stvari, v katerih uživava oba in zame je prilagajanje čisto nekaj drugega. Mislim, da je prilagajanje to, da tiste stvari, ki jih rada počneva skupaj, da pač jih, se dogovoriva in da tiste, ki jih ne, pač počne vsak sam in drug drugega ne ovirava.

Ko prebiram forume ljubosumja bi rekel, da je moja žena tipični predstavnik. Vse kar si jaz želim, imam rad in ni povezano oz. nje ne vključuje je označeno kot nepotrebno, neumno, nenormalno, nelogično... Vse to me še bolj oddaljuje od tega, da bi bil več časa z njo. Gre za začaran krog, čeprav po drugi strani odnosa ne želim zaključiti. Pridejo dnevi, ko se lepo razumeva, vse dotljej, ko se pojavi kakšna scena. Moram povedati, da žene nimam namena prevarati, tudi nisem nekakšen playboy, čeprav se mi spontani pogled in pogovor z žensko ne zdi varanje. Je čisto normalno, instiktivno in včasih sem prav obremenjen s tem, da ne bi (recimo na morju) pogledal kake ženske, ker bom spet poslušal scene.

Čedalje bolj se mi zdi, da je rešitev edino v pogovoru, dolgotrajnem pogovoru. Rad pa bi ženo spravil tudi na kakšno terapijo, mislim tako, da bi se je udeležila skupaj, vendar temu odločno nasprotuje z izgovorom, da imam jaz probleme ona jih pa nima.

imate kakšne izkušnje in kakšen nasvet?
Default avatar
Ja sama lahko rečem, da sklepa sama po sebi, če je tako zelo ljubosumna je pažnja na tem, da te ona morda ne vara......človek sklepa sam po sebi, ni pa nujno! Da imaš probleme ti, ker bi naredil zanjo vse, potem pa nima smisla in čakaj na dan, ko ti bo vse skupaj pregorelo in boš odšel.....imela sem tipa k je bil bolestno ljubosumen, hvala lepa, nikoli veččč!! Tud premaknt se nism smela od doma več, on pa je hodil kjer mu je pasalo.....človeka pa žal ne moreš spremeniti. Težko je če ne razume, da ni terapija nek tabu ampak je samo odraščanje in spreminjaje pogleda na sočloveka, malo je takih, ki naredijo za partnerja vse pa veliko sreče naprej!
Default avatar
Živjo,

moje težave se menda vbistvu končujejo, čeprav se mi zdi, da so trajale predolgo in sem porabila pol leta da sem dojela kar sem videla že prvi teden veze s tem fantom.

Od začetka je zgledalo popolno, zaljubljena, pa se je kmalu ker delava na istem mestu začelo bolestno ljubosumje. Čim me je kdo pozdravil sem bila vse grdega, kar sploh ni za objavo. Pa sem vstrajala in mislila da če ga bom imela še bolj rada bo bolje. Vmes me je puščal, potem prosil odpuščanja in vsakič sem nasedla. Se po teden ni pogovarjal z mano, ker nisem naredila točno vse kar je hotel. Ne živiva skupaj.

Motilo ga je da bi imela prijatelje, ženske ali moške prijatelje, da bi šla kamorkoli brez njega, želel videti moje maile - če nisem pokazala me je ščipal - in na to seveda nisem pokazala pa me je spet pustil. Preverjal telefon, nadzoroval kaj počnem v službi, s kom govorim in mi to očital.

Ves čas me je zmerajl, me na koncu celo udaril po licu in močno držal okoli vratu.

Vem da ima težke razmere doma in sem mislila da mu moram jaz pomagati iz tega.

Pustil je spet on mene in tokrat trpim kot groza ampak sem odločena da niti besede več ne spregovorim z njim, če ni potrebno.

Vem da nisem popolna, ampak mislila sem da se to dogaja semo v filmih.

Zelo me boli in ne razumem kaj sem naredila narobe da ni uspelo, ampak samo da bo končano.

REs poštena punca sem, zanj sem pustila vse prijatelje, pa sem na koncu še zmeraj vse grdo. Tak človek zmerrej bl oža tvoj krog znancev po moje.

Upam da bom kmalu bolje in ne bom imela več težav z njim.

Je pa smešno kako je človek sposoben krivdo za vse prelagati nase, ko je pa govora o njem pa konča pogovor.
Default avatar
Metulj71 je napisal/a:


Taki so bolestno ljubosumni pomaga jim le terapija ali pač, če ne sodeluje nihče. Bodi močna ni te bil vreden, človek mora imeti svobodo in mora zaupati, ker le na tem se gradi vse ostalo čez čas propade. Ko spoznaš kaj je ljubezen in koga resnično ljubiš. Vsi metuljčki in lepota v sleposti izginejo čez čas, kar je najhuje, da prepozno uvidiš, da sploh nista za skupaj......odnos je važen, ljubosumje je do mere zdravo, da veš da mu ni vseeno zate!
Default avatar
Pozdravljeni,

še enkrat se oglašam jaz.

Še vedno imam težave, ker dotičnega vsak dan vidim - isto delovno mesto.
Govori mi o težavah doma, da brez mene nima smisla, da je izhod smrt, hkrati pa me še vedno ponizuje, zmerja.

Problem je v meni. Ker ne vem zakaj me tako zelo ganejo njegove težave, kljub temu da me skos zmerja si še zmeraj želim, da bi se vse uredilo. Nočem hoditi z njim nikamor, ker me vsak dan zmerja zaradi banalnih stvari, kot so pogovor z drugimi, nasmeh na delovnem mestu.

Ampak to se dogaja že lep čas (odkar me je žalil, pustil me en teden ignoriral), sem prosila edino za njegovo zaupanje meni in spoštovanje mene kot osebe. Ker nisem dobila, sem se začela izogibati temu da bi preživljala veliko časa skupaj, ker tudi ko sva ga meje žalil in sem vem da bi tako dala ves svoj čas in vso ljubezen, še vedno pa mi ne bi zaupal in me hotel osamiti, brez prijateljev in podobno.

Ne razumem več sebe. Fant ni pri sebi (ne pusti popolnoma nič kot človeku meni, pa je bil šele začetek veze), hkrati ga pa ne morem pozabiti, sovražiti. Ko mi reče da ima težave, bi še vedno pustila vse in mu stekla pomagat (čeprav se zadržujem da ne). Kako me vse te res krute žaljivke in psihično ponižvanje, ne odvrnejo tako da bi ga odpisala v glavi oz srcu?

Hvala za vsako pomoč.
Default avatar
Problem je v tem, da pozabljaš na sebe, premalo se spoštuješ. Če bi se lahko osvobodila te situacije, bi se čudila, kako si lahko nekomu dopustila takšno početje in manipulacijo. Malo čudi, da tega še nisi opazila.
Če misliš, da si vse naredila po svojih močeh, potem imaš lahko čisto vest in se ne rabiš obremenjevat z njegovimi težavami. Te pa ta tip zagotovo ima, po tvojem opisu sodeč. To, da si pustila svoje prijatelje, sploh ne štejem pod plus. To nikoli ni pametna poteza, niti nihče nima pravice od tebe tega pričakovati. Razumljivo je, da morda omejiš določene stike, ampak ne zaradi ljubosumnega partnerja, ampak pač zaradi sebe, ker želiš več kvalitetnega časa prebit s partnerjem.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar
Zaupanje je osnova za kakovosten ljubezenski odnos. Če te nekdo nadzoruje in je sumičast, da neke vrste nezaupnico tej ljubezni in čez čas postane to izredno moteče in kmalu tudi neznosno ter nevzdržno.

Mislim, da ima ljubosumen človek premalo samospoštovanja in premalo zaupa v svoje moške oziroma ženske kvalitete, da je tudi on kot tak dober, željen, privlačen.

Problem je tudi, da te z ljubosumjem razvrednoti, ker te spreminja v objekt, v lastnino, ki jo mora zavarovati pred "zasledovalci", da drugi ne posežejo po njej in mu je ne ukradejo.
Mojega hudiča sem prodal svoji duši.
Default avatar
jz sem pa mislna da se to dogaja samo meni.samo nekaj bi vas vprašala:ali res ni normalno,da hodi mamica štiriletnega otroka vsake toliko časa sama s prijateljicami ven?ker njemu to ni....in ko grem ven zapostavljam svojo družino....
Default avatar
Punce in fantje ne igrajte se več herojev, takih stvari enostavno ni lahko spremeniti..če je človek ljubosumen je to tako močno čustvo,da mu čisto prevzame nadzor nad seboj. To so posesivne osebe,ki jim je v življenju primanjkovalo topline,pozornosti in ljubezni in ni jih lahko spremeniti..najbolje da se osebe takih partnerjev umaknejo in jim dajo vedeti, da imajo svoje življenje,ki ga z vso pravico lahko sami živijo. Ne vem zakaj se morate vedno znova upravičevati pred nekom,ki tega ne jemlje resno ampak samo zato da pritegne pozornost nase..in spet zmaga..to je čustveno izsiljevanje..na koncu boste čisto izžeti, če boste to dopuščali in ljubosumje ni nikakršna ljubezen,če mislite, ampak nespoštovanje sebe in partnerja..vem,da je nekaterim to celo všeč da imajo ljubosumnega partnerja,sploh takim, ki mislijo da s tem pridobijo na egu(jaz sem tako dober da je partner zato ljubosumen na vse),ampak halo...to ni ljubezen, to je moten odnos, ki se ne more zdravo in dolgotrajno razvijati..
Default avatar
Anastazija je napisal/a:

Se strinjam, to je najhujše zlo v vezah in težko ozdravljivo!
Default avatar
Pozdravljeni,

vbistvu bi prosila koga ki bere te moje zapise, če je dal skozi kaj podobnega naj mi svetuje kako se rešiti tega.

Poskušam se odmakniti, a ko pride do mene z žalostjo, besedami, da se bo ubil, kaj sem mu naredila jaz, da brez mene ne more, se zlomim, mu pomagam z besedami. Z njim nočem preživeti veliko časa, ker je še vedno jezen name za vse kar počnem (re s moti ga vse, dosegel je da mu povem celo kdaj grem na wc na delovnem mestu).REkla sem si, da bi celo bila več časa z njim, pa se potem vmes vedno nekaj najde da ga moti. TAko da res z njim nisem veliko časa, fizično. In to ga verjetno moti. Vem pa da ko sem bila je bilo enako, brez zaupanja, popoln nadzor. In potem si rečem, ne bom spet vse dala dobila pa nič. Doma nočem lagati, ker vejo kaj mi je delal - ne da sem jaz najboljša, ampak mislim da si tega nisem zaslužila res ne.

A je možno, da je človek tako ljubosumen da ti ne pusti nič, samo da ne bi "izstopala", da bi te kdo opazil, pa ne mislim, kot moški, ampak pač da te ogovorijo, npr pohvalijo tvoj izgled (moti ga da sem imela enkrat krilo oblečeno in mumorem skos zagotavljati da bi to naredila le občasno).

Saj vem sama, odhod je edina rešitev, ker to se bo samo poglabljalo kajne? Bolje ne bo? Mislim, da je tako že moralo biti, ker vse podrejanje in to da ustrežem vsaki želji - ukazu, ne more sprožiti tega da hoče še več nadzora. To je od prej.

Prosim, če je kdo kaj podobnega doživel, poznal naj mi samo napiše. Res nisem vrjela da se to dogaja.

Hvala.
Default avatar
Pri 18-ih sem spoznala fanta in sva bila skupaj 8 let, tudi živela sva skupaj. Bil je ljubosumen, nikamor nisem smela sama brez njega, ker potem me je čakal večurni debatni krožek o tem s kom sem bila, kaj sem počela. In bog ne daj, da me je kateri od najinih prijateljev ali znancev preveč in predolgo gledal, da ne govorim o tem, da mi je določal kaj lahko oblačim in kaj ne in seveda make-up sploh ni prišel v poštev, ker je takoj sledilo vprašanje:" Za koga?" In če smo šli na fešto, je vse fante, ki so me povabili na ples skoraj da tudi pretepel, občasno sem dobila tudi klufuto, seveda te izpadi so bili takrat, ko je mal prevč spil. No, tp je trajalo 8 let s presledki. Vsakič, ko sem odšla je hodil za mano in jokal ter stokal, čakal pred blokom celo noč, opeval kako rad me ima in kako ne more živeti brez mene in da se bo ubil, če ga zapustim. Seveda sem mu verjela, da bo drugačen, da ne bo pil...Vendar se je čez nekaj časa zgodba ponovila in zopet sem ga zapustila in ponovi vajo. čakanje pred blokom, službo, nošenje rož, govori o tem kako me ljubi, da tokrat bo drugačen in bo vse naredil zame, nosil po rokah in bla bla. Živela sva skupaj in nekako je šlo in počasi je prišel čas, da razmisliva o otrocih, poroki. Takrat sem se zamislila. Vedela sem. da nikoli in nikdar ne bo boljše, če prevolim v poroko ubijem sebe, ubijem svoje sanje, to je bila moja prva izkušnja in bila je moreča, sem pa sanjač in ni bilo jasno, če imamo nekoga radi, smo ljubeči, spoštljivi, tolerantni, potrpežljivi...to ni ljubezen, kar se greva midva in otrok ne bo "rešil" najinih težav, ampak samo poglobil in tega se pa res ne želim in sem se odselila, tako. Tokrat nisem popustila, sevada zasledovanje, grožnje, da bo ubil mene in sebe, Jokanje, poskusi samomora(enkrat se je z tableti zastupil, drugič skočil čez okno),prošnje njegovih staršev da se vrnem, klicali prijatelji, kako je bogi, kako trpi,jokanje, stokanje. Nisem mu zaprla čist vrata, ker sem ob misli, da bi se ubil zgrozila, kako bi živela s tem, težko. Leto dni je prihajal k meni, sva se pogovarjala, vendar mu tudi z eno besedo ali dejanjem nisem pokazala, da sem pripravljena ostati z njem (ponoči pa jokala, saj je bil moj prvi fant in tako dolgo sva bila skupaj, vendar nisem mogla ostati, ker bi me pokopalo).On ja sicer upal, s časoma ugotovil, da mora resno ukrepati in nekaj narediti. Odločil se je za zdravljenje(alkohol) in prosil, če bi ga podprla pri tem s tem, da bi občasno prihajala na obisk. Privolila sem. Tam je spoznal dekle se zaljubil in kasneje sta se razšla. Potem je spoznal drugo, ne pije ima družino in se ima fajn. Jaz mu nisem mogla pomagat, bila sem samo zraven, ko se je postavljal na noge. Uspelo mu je in sem zaradi tega srečna. Jaz se še nisem poročila, nimam otrok,iščem se, prvo polovico življenja sem ugotovljala, kaj imam rada in kaj si želim, drugo polovico pa ugotovljam kaj si želim v življenju in kaj imam rada. Moj nasvet. Življenje je prekratko in predragoceno, da bi ga zapravljali za tiste, ki nas psihično, čustveno, duševo in fizično maltretirajo. Glavo gor, vpraši si ali je to, kar te veseli, prinaša mir in harmonijo ter srečo v tvoje življenje. Če ne, glavo gor, imej pogum, odločno reči NE in nardi prvi korak na pot, ki ji jo želiš.
Default avatar
metulj71 je napisal/a:

Uffff rešena sm že 9 let mojega bivšega bolestno ljubosumnega tipa, ni samo ljubosumje na moške ampak na vse, čez čas pride do vsega, eno od tega zakaj rabiš izpit za avto, mam jast avto ne rabiš ga ti, delala sem pri očetu v firmi, vse je moral vedet kam grem kaj delam, sam je imel svoje podjetje pa še in še težave na težave, dokler me ni tako deleč spravil, da sem samo doma za štedilnikom kuhala in njega čakala. Šolo sem pustila ker mi je najedal zaradi sošolcev, še zvečer mi je med spanjem utrujal, kje sem bila in zakaj ne morem takoj po predavanjih prit domov, jah včasih kak kofe paše ane, samo tako sem bila že zastrašena, da se nisem ničesar več upala. Počasi soo mi začeli moji prigovarjati a jast slepo zatrapana v prvo ljubeznijo s katero sem živela, no potem pa sm se le zbudila nekega jutra in si trdno sklenila, da žal tako ne gre več in se odselila od njega na svoje, pa mi še tam ni dal mir, kar leto in pol sm mela borbe, a bila sem trmasta in ga prebolela!!!!
Default avatar
Imela davno takega ljubosumneža. Prekinila vsa prijateljstva, tudi ženska. Nikamor hodila, še v službo me je komaj pustil. Čakal pred vrati službe, s kom sem prišla skozi vrata, me nažiral, klofutal. Jaz pa ljubila! Verjela sem v ljubezen. Če sem ga hotela zapustiti, je jokal in obljubljal. Nikoli pa ni imel vzroka za ljubosumje. Bila sem zvesta, kot pes. Kar pa on ni bil. Ne vem, če bi imela moč, da ga zapustim. Bila sem premlada in prenaivna. Pa je posegel nekdo drug vmes. Bila je nesreča. Danes kaj ti lahko svetujem - pojdi, samo pojdi in ne oziraj se nazaj, ker to je hujše kot suženjstvo. Res ti polagam na srce. S takim ljubosumnežem ni nobene prihodnosti. RES! Reši se!!!
Default avatar
HVala za nasvete,

čeprav mi je težko in vem da tudi njemu ni lahko se morem umakniti, ker pač človek še zmeraj misli da je vredu da mi ne zaupa, da mi nikoli ne bo zaupal mi je povedal da bi hodila s prijatelji ven, kar počnem v službi (dosegel je to da samo sedim tam, ne grem skoraj nikamor, javim mu še ko grem na wc), _vbistvu me ima pod nadzorom. Nič nisva več skupaj, odločila sem se sama tako, ker mi ne zaupa nič in ne vem zakaj bi preživljala čas z nekom takim.

Ko pa se skušam pogovoriti o njegovih težavah, da govori o druzini itd, hkrat pa bezi od doma, ves čas preživlja ne doma, samo da je nekje drugje, dobim da nej grem v tri ... , da sem itak kriva sama, kaj še to prelagam nanj, da se vidi da potrebujem ohlapno zvezo, da mi nekdo vse dovoli (pa ljedje delam v službi, grem domov, ne žuram, ne hodim ven, nič pa ga še to moti????).

Kot si napisala PBX pojdi in se ne oziraj nazaj, pa če še tako boli. Čez čas bo bolje.

Vseeno če ima še kdo kakšno mnenje nasvet, kako hitreje pozabiti bom zelo vesela.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic
mag. Irma Hus , specializantka psihoanalitične terapije
Irma Hus