Najdi forum

amniocinteza

Zanima me, kako ste se odločale za opravljanje amniocinteze.
Stara sem 36 let, v času poroda bom 37, rezultati nuhalne pa so o.k., dedne obremenjenosti ni. Ker smo se za naraščaj morali kar precej truditi, sem v dilemi, saj obstaja riziko za splav.

Lepo nedeljo želim,

Mislim, da je to težka odločitev. Jaz sem spoznala dve ženski, ki se je ponesrečilo in sta imeli splav. Jih pa poznam veliko, ko je bilo vse ok. Meni so predlagali amniocintezo. Stara sem sicer manj. Sem se tudi jaz zelo trudila za otroka. Nisem šla in rodila zdravega fantka.

LP Neja

Če bom jaz prišla do 2. otroka, bom na istem, vsekakor krepko čez 35. Nobene od preiskav, niti nuhalne, ne bom šla delat in je tudi pri 1. nisem šla. V vsakem primeru vem, da bom otroka sprejela, kakršenkoli že bo, nikoli pa ne bi zmogla it končat življenje svojemu nerojenemu otroku, ker imam 1 spontan splav za sabo.

Če veš, da boš lahko sama odločila o svojem otroku, da se boš lahko odločila za prezgodnji porod in končanje življenja otroku, v primeru da karkoli ni v redu, potem na preiskavo pojdi. Sicer nima smisla.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]
nova
Uredništvo priporoča

lani sem bila ravno stara 37 ko sem zanosila po IVF in sploh nisem razmišljala, da nebi opravila AC.Kje pa piše da so določene ki so potem splavile,res splavile samo zaradi tega.Lahko je govorit o tem, kako boš otroka sprejel, pa kar bo, dokler nisi na tem. V takih primerih se mi zdi da mame mislijo samo nase, ah bomo že,kaj pa otrok,ki ne bo živel človeka vredno življenje?Sama sem zelo srečna, da sem to opravila in preživela mirno nosečnost .Sicer pa se vsak sam odloči po svoji vesti.

jaz sem se odločila za samoplačniško amniocintezo in mi absolutno ni žal. nuhalno in dvojni hormonski test sem imela zelo dober (1:10.000) pa sem se vseeno odločila. menim da je pomembno kdo dela preiskavo. jaz sem se odločila za dr. Pušenjaka, ker je res profesionalen in mu je to delo že skoraj rutina. On pravi, da on že 10 let dela amniocinteze in v vseh teh letih so samo 3 splavile po preiskavi, od tega dve zaradi drugih vzrokov. tako da…. odločiš se seveda sama, jaz ti priporočam. če boš šla samoplačniško ti svetujem Medgen v Dravljah (zelo prijazni, profesionalni, cenejši kot v porodnišnici, rezultat sem jaz dobila v 10ih dneh)

LP

Njofra, vsak naj dela po svoji vesti, ampak povej mi, kako lahko rečeš, da otrok, ki ima npr. Downov sindrom, ne živi človeka vredno življenje? Si kdaj videla katerega od blizu? Kdaj bivala z njim? Se ukvarjala z njim? Kdo misli samo nase – mati oz. starši, ki sprejmejo vsakega otroka, z vsem kar to nsoi s sabo za vse življenje ali tisti, ki se odločijo samo in izključno za zdravega, ki bo slej ko prej odrasel in šel po svoje?

In še to: v vseh letih dela s prizadetimi nisem uspela srečat nobenega, ki bi živel človeka nevredno življenje, če so ga starši in družba sprejeli in imeli radi. Ti ljudje in ti otroci so srečni in zadovoljni, ker to še znajo bit, ker ne rabijo Sharm el Shejka, Lego in H&M zato, da so lahko srečni. Rabijo pa pozornost in sprejetost, samo to. O človeka nevrednem življenju bi se lahko pogovarjali tudi pri ljudeh, ki vedo samo za uspeh, denar, zaslužek, kariero in jih človek ter ljudje ne brigajo nič bolj, kot lanski sneg.

Se opravičujem za dolžino. Vsak anj se sam zase odloči, kot ve, da je zanj prav, pritisk pa mi dvignejo pavšalne ocene nekje od daleč, kaj je človeka vredno in egositično in kaj ne.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

punce prosim pomagajte staši k odločitvi z vašimi mnenji, ne pa da se tu prepirate, so se mi nakatere vaše besede zdele tako ostre in kar boleče.

Jaz ne vem kako bi se odločila, če ne bi bilo nevarnosti za splav, vsekakor za preiskavo.
Pa mislim, da bi midva otroka sprejela v vsakem primeru, če bi bil zdrav ali ne (res pa je, da težko govorimo o tem, dokler nismo v taki situaciji, ker takrat drugače reagiramo), bi mi pa v primeru rojstva otroka z boleznijo, dejstvo da sem to že poprej vedela olajšalo, ker ne bi bila tako šokirano, kot pa, če bi se celo nosečnost veselila zdravega otroka, potem pa… Bila bi pripravljena na takega otroka in bi ga lahko takoj sprejela takega kot je. .. No v primeru bolnega otročka in da to poprej ne bi vedela, bi vsekakor potrebovala nekaj časa, da se sprijaznim z njegovim stanjem. KOnec koncev vsi vemo, da se kdaj pa kdaj rodi tudi otrok s kakšno boleznijo in okvaro, vendar vse verjamemo, da se v našem primeru to ne bo zgodilo.
To je moje mnenje.

ja takole punce, sem pričakovala, da se bodo mnenja razlikovala, naj povem najprej kako je bilo pri meni!

Po odmrtju ploda v 11tednu in seveda žalostni abraziji, ki je sledila sem po treh mesecih naravno zanosila z dvojčki. Nuhalno sem šla opravit in ena dvojčica je imela kar povišano, ena pa malo manj, zato mi je amniocinteza pripadala na napotnico, kakšne drame sem preživljala raje ne govorim. Amniocintezo je opravil Cerar, ker Pušenjaka ni bilo, sam poseg sploh ni grozen, morda neprijeten in pri meni seveda opravljen 2x za oba plodka…Kako sem trepetala tri tedne ko smo čakali na izvid, dvomi kaj če bo ena ok, ena pa ne??? no hvala bogu sem na koncu izvedela, da dobimo dve zdravi deklici! (sedaj stari 16m)

Kljub vsej strahoti, ki sem jo preživljal bi se 100% odločila še enkrat za amnio. Tudi sama sem delala z “drugačnimi” otroki in bi rada povedala vsem tudi tebi skr bna, da se pri amnio ne preverjajo samo downovčki ter tudi hujše oblike genetskih napak, in ja, downovci so lušni in prijetni ampak nekaj je pa tudi takih, ki imajo zelo hude napake na srčku in še kup neprijetnosti, ki jim vsekakor ne kažejo prijetnega življenja. Lahko si prebereš na sosednjem forumu, kaj pravi Nataša, ki je rodila Dovnovčico Lušo, ki pa je žal v nekaj mesecih umrla, Nataša pravi, da za vse na svetu gre na amniocintezo, ker takega boja za življenje ne bi več prenesla. V končni fazi pa če pravite, da bi sprejele otroka takšen kakršen je, je pa potem vseeno tudi če veste in ste morda na to bolj pripravljene.

Staša na tvojem mestu ne bi oklevala, sporoči kako se boš odločila!

se opravičujem, ker sem dolga in lep pozdrav!

Skrbna, jaz se delno sicer strinjam s tabo. vendar se mi pa poraja vprašanje od kje fama, da so otroci z DS tako zelo srečni otroci?? moje mnenje je, da nikoli ne veš kakšno stopnjo prizadetosti otrok v takem primeru utrpi, ponavadi se poleg DS pojavijo tudi okvare srca ipd., poleg tega menim, da se ti otroci zelo zavedajo svoje drugačnosti in ni nujno, da so “samo srečni” ampak tudi trpijo v svoji drugačnosti.

Spremljala sem Natašo in še precej zgodb od blizu. Ni vsakdo sposoben sprejet drugačnega otroka in kdor misli, da je vse en sam nasmeh in pravljica s srečnim koncem, se hudo moti. Ni pa tudi ne eno samo trpljenje in grenkoba. Predsodek pa, da vsakdo, ki je drugačen, ne živi “človeka vredno življenje”, me vedno bolj dvigne, ker je to res samo predsodek in prazno nakladanje. Seveda so primeri, ko so okvare res hude in težke, ko človek samo vegetira, vendar se to lahko zgodi tudi meni, mojemu otroku, mojemu možu – kaj pa takrat?

Vsaki nosečnici itak pripada morfološki UZ okoli 20. tedna, vse večje in težje nepravilnosti, srčne okvare, okare ledvic ipd, se pokažejo tudi tam, tako da si pripravljen ti in tvoj G. Nenazadnje pa se ti pri vseh preiskavah lahko na samem porodu zgodi možganska krvavitev in trajne posledice za vse življenje, hujše kot DS, recimo.

To je moje razmišljanje, moje mnenje. Obstaja možnost izbire in tako je tudi prav. Vsak naj se sam zase odloči, kot je zanj najbolj prav. Nikogar ne prepričujem, še najmanj obsojam, zase vem kako in kaj.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

tori, lahko da se motim, vendar ne poznam in nikoli nisem srečala nobenega nesrečnega otroka ali odraslega z DS. Kolikor sem se jaz srečevala z njimi, so bili nesrečni, ko so bili nesrečno zaljubljeni, recimo ali niso mogli na izlet, generalno gledano pa so ti otroci in ti ljudje res srečni. Svoje drugačnosti se deloma zavedajo samo tisti z zelo blago motnjo, tisti s hujšo pa sploh ne. Tudi svojih omejitev se ne zavedajo. So zelo preprosti, nezahtevni -od tod njihova “sreča”. Take so moje izkušnje z njimi – imela sem stik skozi 11 let z lažje do srednje prizadetimi. Poznam jih samo kot laik, nobenega strokovngea znanja nimam o DS, da se razumemo. Na začetku sem se jih tudi jaz bala, danes pa menim, da je veliko dosti hujših bolezni in okvar, ki te lahko doletijo, bodisi pri otroku ali pa v odrasli dobi, kot pa je DS. Je pa žal viden na prvi pogled.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

Pa še moje mnenje: na ac nisem šla, ker si enostavno nisem upala, nuhalna je bila ok, nosečnost pa rizična. Razmišljam pa takole: nihče ti ne more zagotoviti, da bo tvoj nerojeni otrok 100% zdrav in ok, pa če narediš vse možne preiskave v nosečnosti (ac ugotovi samo posamezne genetske okvare). To je riziko, ki ga sprejmemo s tem, ko se odločimo za otroke. Poleg tega pa lahko otrok zboli ali utrpi kakšno težjo poškodbo s posledicami tudi kasneje. Tudi vsem nam se lahko to zgodi. Tako da žal vsega ne moremo predvideti. Odločitev je seveda tvoja.

Jaz sem se pri drugi nosečnosti odločila za amnio in sicer samoplačniško. Pri prvi nosečnosti je bil rezulat nuhalne 1:4800 (takrat na nuhalno nisem šla), pri drugi pa 1:1081. Ker je bila kar dosti večja verjetnost anomalije kot pri prvi, sva s partnerjem presodila, da je boljše, da opravim amnio in uživam v nadaljnji nosečnosti.
Kljub dosti velikemu strošku, se mi je zdelo to vredno.
Rezultati so bili ok, poseg je opravil dr.Pušenjak (Medgen) v Dravljah. Poseg sam po sebi ni boleč, osebje tam je ful prijazno, ja, in tudi strošek precej nižji kot v ginekološki kliniki.

Predhodnice so že napisale, da je pomembno in se strinjam. Rodila sem pri 39, in ni mi žal, po vseh preiskavah da semsploh zanosila, sem se odločila za vse vrste preiskav, da sem bila sigurna, da bo z mojim cukrom vse o.k.POZITIVNO RAZMIŠLJAJ, ne obrmenjuje se, poskušaj negativne misli preslišati, jih zanemari. Delala pa sem test v ginekološki kliniki. SSREČNO

Skrbna,
tudi jaz se ne spoznam strokovno na te zadeve. Moje mnenje izhaja iz pogovora v genetski posvetovalnici preden sem se odločila za AC, kjer so mi zatrjevali, da je to, da so ti otroci zelo srečni fama in to niti slučajno ne drži. Prej sem bila tudi jaz mnenja, da so to zelo srečne osebe. Saj ne vem kaj naj si mislim….mogoče pa zdravstveni delavci gledajo iz čisto drugega vidika, ko ti svetujejo glede AC (npr. strošek države takega otroka..) saj ne vem, tako da se opravičujem, če sem preostro zagovarjala tezo, da so ti otročki nesrečni..

lp

Mene pa zanima koliko stane samoplačniška amniocinteza?

Pozdravljena!

Predvsem razmisli, kaj je namen te preiskave. Če bo vse ok, boš dobila dober rezultat, če kaj ne bo v redu, te bodo povabili na posvet. Pred posvetom moraš biti odločena, kaj boš storila, ker na posvetu o tem, kaj se bo dogajalo, več ali manj odločajo drugi. Ti si v šoku in ko odpreš usta, da bi karkoli rekel, pritečejo samo solze – rabil bi kakšnega odvetnika…

No ja, razčisti sama pri sebi, kaj bo v primeru negativnega rezultata. Če si v tem primeru odločena, da takega otroka nočeš in da se boš odločila za prekinitev nosečnosti, potem pojdi na preiskavo. V nasprotnem primeru preiskava sama ne prinaša drugega kot tveganje.

Moj otrok je umrl zaradi amniocenteze. V naslednji nosečnosti se bom tej preiskavi vsekakor izognila.

Srečno, žiža

Tako, kot je ena že napisala …
Najprej se odloči, kaj bi naredila v primeru slabih razultatov.
Jaz sem v obeh nosečnostih bila prepričana, da bi se odločila za splav. In obakrat sem morala na amniocentezo, pa nimam tvojih let.
V prvi nosečnost, mi je po amniocentezi, proti večeru začela odtekati plodovnica. Kar lepo odtekati. Prvi ginekolog mi je rekel, da bomo jutri šli na splav, ker srček naslednje jutro ne bo več tikatakal. Na srečo, v jutranji izmeni so bili drugi zdravniki, ki so rekli, da je to neumnost in da treba počakati. Posebej, ker se je odtekanje po noči ustavilo. Dejansko sem pol ležala prav pri zgoraj omenjenem Pušenjaku in se res redko zgodi splav. Preležala sem naslednjih 15 dni v porodnišnici Ljubljana, imela dovoljen sprehod do stranišča in nazaj. Na UZ so me peljali v vozičku. In danes imam veselega in zdravega otroka.
Ko mi je v drugi nosečnosti Pušenjak rekel, da imam zvišano tveganje (1:289) nisem imela dvomov za amniocentezo … kljub temu, da sem se zavedala, da leta nad 30 močno vplivajo na rezultat. Btw. druga amniocenteza je potekala brez problemov.

Srečno!

Imela sem amniocintezo pri zadnji deklici, saj sem bila stara 42 let. Vse bp.

Rada bi samo komentirala temo o srečnih oz. nesrečnih otrocih z Downovim sindromom. Poznam dva v svoji ožji okolici. Eden je srečen in zadovoljen, ker so ga starši sprejeli takega kot je, drugi je agresiven do manjših otrok, napadalen, siten. Po moje predvsem zaradi tega, ker se mama še vedno ni sprijaznila s tem, da ima otroka s posebnimi potrebami. Na vse kriplje se je trudila, da bi otrok obiskoval navaden vrtec, kar temu otroku ni odgovarjalo. Cele popoldneve se je ukvarjala z otrokom na intelektualnem nivoju, ga vodila k logopedom, fizioterapevtom, specialistom v tujino… Otrok pa je bil vedno bolj težaven, daleč od srečnega in zadovoljnega otroka.

Po moje tako kot vsi otroci tudi ti otroci čutijo starševsko zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z njimi in njihovo odklanjanje otrokovega stanja. Če je otrok zelo prizadet, tega seveda ne ve, ampak večina otrok z DS se še kako zaveda naklonjenosti, sprejetosti in ljubezni, ki jim jih starši dajejo. In primanjkljaja, če tega ni.

Ja, veliko težje je znati sprejeti otroka, ki ni “perfekten” in popoln. Zato je treba dobro premisliti že v nosečnosti, ali smo ali nismo tega sposobni. Seveda pa nikoli popolnoma ne veš, dokler tega ne doživiš.

Če torej obstajajo dvomi in če se ti misel na otroka z okvaro upira, pojdi na AC. V tem primeru ni dvoma. Če si prepričana, da ga lahko sprejmeš in da si ne boš nikoli očitala, če posega ne narediš, ga ne naredi. Vedeti pa moraš sama.

Skrbna, če delaš s takimi ljudmi, sigurno veš kakšno življenje živijo. Ko jaz vidim prizadete se mi kar smilijo, ne vem, lahko me obsojate, ampak meni se zdijo ubogi. V našem bloku je en prizadet fant že okrog 40 let, zanj skrbi mama. In kaj bo z njim, ko mame ne bo več?

Jaz ne vem, če bi lahko donosila otroka, če bi v naprej vedela, da z njim kaj ne bo uredu. Močno upam, da me kaj takega ne doleti, pa tudi nobenemu od vas tega ne želim.

New Report

Close