Sestrin fant – kako pristopiti oz.sprejeti….
Imam sestro, ki si je našla fanta iz hudo razbite družine, v kateri so odnosi na nuli vsepovprek.
Že nekaj časa živita skupaj (v tujini) in dogaja se, da prej načelna punca zdaj požira vse in se uklanja fantu oz. njegovim željam/zahtevam, kar od nje nisem nikoli pričakovala. Nasprotno je pa fant zelo brezkompromisen glede določenih stvari, ki sestri veliko pomenijo (npr. družina, prijatelji, biti v dvoje ipd.)
in sedaj moje vprašanje, kako pristopiti k njenemu fantu oz. kako mu razložiti, dopovedati, da lahko kdaj pa kdaj tudi njej na ljubo nekam gre oz. nekaj stori. Konkreten primer je sedaj novoletna večerja v krogu naše družine – drug teden prihajata domov in njen fant se je odločil, da se nikamor ne bo vozil in da če ga kdo hoče videt, bo prišel k njemu. Ok, ker ne živimo blizu, ga pač na večerjo ne bo in bo sestra prišla sama. Izgovor, ki se ob takih in podobnih priložnostih uporablja je “ni navajen takih družinskih srečanj” – ne gre za hudo družinsko srečanje starši in moja družinica. in potem se vse konča. Da se sestra sekira, ker ne pridemo skupaj ne bi omenjala….
Ne vem no, meni se zdi, da bi se fant lahko vsaj toliko potrudu že zarad sestre, da bi prišel na kako tako srečanje (do sedaj ni prišel na noben rojstni dan, nobeno obletnico, nobeno nedeljsko kosilo – v času, ko sta živela še tu v SLO), ker tega pač ni navajen in ker ga moti “gužva”??!?!
Je pa tako, da se z njim razumemo, kolikor se pač da, glede na to, da ni nikoli prisoten. Skupaj sta pa že 3 leta!
Ali imamo prevelike želje???
Otroštvo gor, otroštvo dol, dejstvo je, da je tip zdaj egoist in sociopat. Prej ko ga bo pustila, bolje bo zanjo, vendar ga po mojem ne bo pustila, ker je odvisna od odnosov. Ko bosta dobila otroke, bo vse še huje. Ona bo verjetno želela obiskovati družino, njemu pa dol visi vse, razen njega.
Pomagati ji pa pri tem ne moreš, razen da ji daš brati kakšno knjigo in da ji preveč ne soliš pameti. Bo že sama prišla do zaključka.
Hmm…otroci??? Dvomim. Glede na to, da ima sam kar nekaj nečakov in govori le z enim…z ostalimi (so še majhni cca. 2-10 let) se kao on nima kaj pogovarjat in ker se s svojimi nečaki ne pogovarja (po telefonu, msnju oz. video fonu) se ne bo pogovarjal z mojima otrokoma (stara 3 in 5),… Na žalost ga hči rada vidi in sliši!
Enkrat je hči govorila z mojo sestri in jo prosila, da bi rada govorila še z njim, vendar je moral asestra v njegovem imenu lagati, da trenutno ne more in da se bosta slišala kasneje… Hči me je po tistem večkrat vprašala in prosila, naj ga pokličeva, da bi se malo pogovarjala z njim, vendar….ker se on še s svojimi nečaki nima kaj pogovarjat, se tudi z njo ne bo! Zadeva je bila zaključena. Hči pa žalostna, ker ne zastopi, zakaj s enekdo NOČE pogovarjat z njo!
Mislim, da to veliko pove o njem in o tem, koliko si želi ustvariti kako družino!?
No, jaz imam celotno moževo družino tako. Enkrat na leto pridejo na rojstni dan otrok in moža, pa še to na izrecno vabilo. Če jih želim videt, grem tja, drugače pa nimamo stikov. Mene ne moti, mi vsaj tašča ne hodi po glavi:))
Samo možna je pa še ena stvar, ker ti tukaj napišeš tako negativno o njemu, da ima lahko on občutek, da je nezaželjen, pa se raje umakne.
Sestra očitno živi z enim zelo zateženim tipom. Če tudi ona trpi, je na njej ali se odloči trpeti celo življenje in najbrž še vsako leto malo bolj, ali pa temu naredi konec. Kar naj pride sama brez njega, pa se bosta vidve po sestrsko pomenili, če si pusti kaj reči. Če pa ne, potem se pa morate vsi s tem pač sprijazniti, ker o svojem življenju mora odločit sama. (No, jaz bi ga že zdavnaj pustila…)
kako je lahko kdo nezaželjen, če ga pa še vidimo ne nikoli!?!?! v treh letih sem ga videla hmmmm, na prste ene roke lahko preštejem kolikokrat, pa mi bo sigurno še kateri ostal nepreštet 🙁
Vem, da ni problem v tem….ampak, kot je javno znano – ON TEGA NI NAVAJEN?!?!?[/quote]
Glej, ko ti nekoga označiš, da je iz hudo razbite družine, z odnosi na nuli, je že v tistih parih srečanjih dobil občutek, da se vaša familija ne strinja z izborom njihove hčere in da kao ni dovolj dober za njo in njih.
Briga te torej za čustva žene, ne zdržiš niti tri ure na leto, da bi jo čustveno zadovoljil. Oprosti, po definiciji si sociopat: [/quote]
Hja, saj zdržim, ampak vseeno se pred tem še fino skregam z ženo 🙂 Ne štekam pa, zakaj so njena čustva ranjena, saj lahko gre sama, kdo ji brani. Mislim, če si tako želi iti, potem se ima tam očitno fajn. Ali je moja prisotnost pogoj za uspeh zabave ? Mislim …
In raje sem sociopat kot pa da se pretvarjam …
Sociopat je potem tudi nekdo, ki sočloveka vede prisili v neprijeten položaj, zato da se sam dobro počuti. Jaz se pač ne bi mogla, če bi vedela, da je partnerju neprijetno. In dvomim, da je ženi sociopata tako fino. Verjetno gre, da ne bi bil kdo užaljen. Če bi ji šlo zgolj za zabavo, bi šla verjetno raje sama, kot da gleda poleg sebe kislico.
Mimo mi je tudi, da od sestrinega partnerja pričakuješ, da se bo pogovarjal s tvojimi otroki prek interneta???? Pa če prav razumem, jih komaj pozna? Jaz imam nečake, pa mi kaj podobnega ne pade na pamet. Zakaj bi morali biti najboljši prijatelji? Bratova družina mi pač ne sede in se ne rinem tja. Se vidimo občasno in to mi je prek zadost. Hvalabogu njim tudi. V bistvu gre tudi za čustveno izsiljevanje s tvoje strani. V glavi si napletla celo štorijo, kako je sestra nesrečna in kako trpi, pa glej ga hudiča – še zmeraj je z njim. Nisi pomislila, kako bedno se počuti, ker je med dvema ognjema? Pusti jima dihati, obema, pa naj se pomenita med sabo!
Saj, preprosto ne razumeš zakaj so njena čustva ranjena in da potrebuje tvojo družbo v drugi družbi. Pač, sociopat.[/quote]
No, pa razloži. Odpri mi oči.
Da ne bo pomote, zelo rad grem z ženo na koncert, večerjo, v kino in podobno. Družinskih srečanj pa ne prebavljam. Zgoraj nekje je debata o konsenzu o otrokih, spolnih odnosih in podobnih odločitvah v medsebojnih razmerjih. In je večinsko mnenje, da je NE močnejši. A pri družinskih zabavah smo pa kar sociopati, če smo na NE strani ? Kretenizem.
Sociopat, tvoja napaka je že ta, da te mora žena “prisilit”, da greš pač enkrat ali dvakrat letno na silo k njenim na praznovanja. Že to, da ji daš vedeti, da ti je odveč, je zame grdo. Res ne razumem ljudi, ki tudi enkrat letno ne morejo požreti in zdržati pač tiste 2-3 ure druženja z ženinim (ali moževim) sorodstvom.
Samo pomisli, kako se počuti tvoja žena: Če ne greš (in ji seveda prej obvezno poveš, da ti je to muka in zato ne greš in kljub temu, da gre potem sama, si še vedno namrgoden) se počuti verjeno ne najboljše, če pa greš, ji pa daš ravno tako dobro vedeti, da trpiš. Uboga žena.