Forum.Over.Net

Starševski čvek

noseča in zelo zmedena

Default avatar

zelo zmedena

Včeraj sem naredila test, ker mi M zamuja. Ko se je zarisala pozitivna črtica, so se mi usule solze. Niso bile solze veselja, čeprav bi si v prihodnosti oba želela otročka. Zdaj enostavno ni čas, nimava stanovanja (sva načrtovala nakup, vendar sva ga zaradi trenutnih razmer ustavila). Sama sem v novi službi, pa tudi najin odnos bi rabil še kar nekaj izboljšav...
Odkrito povedano, se bojim, totalno sem nepripravljena. Vem, da ne bom nikoli mlajša (oba sva v tridesetih), po drugi strani pa sem sebi obljubila, da mojemu otroku ne bo nikoli potrebno čez vse stvari, ki sem jih doživela sama (tako materialno kot čustveno).
Moj sicer pravi, da me podpira, ne glede na to, kako se bom odločila, da lahko tudi kupiva stanovanje, jaz pa se nočem zaleteti... Morda čez leto ali dve...
Saj vem, da je odločitev samo moja oz. najina. Bi pa rada slišala, ali je bila še katera tako razdvojena..
Default avatar

oh

boljše prezgodaj, kot nikoli..........? Pravzaprav bodo vedno neki pomisleki, še to, pa še to.........!
Želim, da se pravilno odločiš, da zasiješ v svoji vlogi, pa kakorkoli se boš odločila! Ne obsojam nobene odločitve, življenje je tvoje......nikakor si ne dovoli, da bi na tvojo odločitev vplival kdorkoli, edino mnenje, ki kaj šteje je tvoje in seveda partnerjevo, saj sta vendar par.

Lep dan ti želim!
Default avatar

Premisli

NIkoli se nisem mislila poročiti, nikoli nisem hotela živeti pri njegovih, .... v času nosečnosti sem bila "čisto out" in naredila nekaj največjih napak v svojem življenju. Pa je bil otrok več kot zaželjen. Res ne vem v kakšnem stanju sem takrat bila, ampak vse se mi je sviralo.
Default avatar

ne vem

če imata kje za živet in kak dohodek, potem mislim, da otroku vsaj nekaj let ne bo nič manjkalo oz. tega ne bo vedel. Glede na vse probleme z zanositvijo, ki jih je vedno več se na tvojem mestu nebi preveč igrala, da se ne boš čez nekaj let tolkla po glavi. Pravijo, da po 35 plodnost precej pade, povečajo se možnosti za DS...

V tvoji situaciji nisem bila, sva pa živela z eno plačo, ker sem še študirala, in si hkrati urejala kletno stanovanje. Zdaj smo vsi živi, zdravi in zadovoljni. Ljubezni ni nikoli manjkalo in to šteje.
Default avatar

rigevidon

Bodi pogumna,odlocitev je tvoja.Ce se imata s partnerjem rada,bosta zmogla tudi to.Tudi jaz sem zanosila v nepravem casu in sem otroka obdrzala.Vse se je uredilo.Vsekakor,kar se bos odlocila dobro premisli,saj to je odlocitev,ki jo cutis celo ziljenje.
*****Tudi zate sonce sije****
Default avatar

varjanka

Verjamem, da si razdvojena.
Nekako razumem, da te partner podpira.
Služba je.
Možnost za nakup stanovanja je.

Ne zaleti se z odločitvijo.
Dovoli si malo miru in premisli.
Mislim, da je adventi čas, čas, ko se pričakuje rojstvo, polno pozitivnih spodbud za
nosečnice.
Držimo pesti!
Default avatar

IMHOO

Ne razumem ljudi, ki si ne želijo otrok, ampak ne poskrbijo, da do spočetja ne bi prišlo. Moja prijateljica je tudi jokala, da ni hotela postati mati pri 22, ampak seksala pa je leta in leta brez zaščite.

Glej, kar je, je. Do otroka bi bilo fer, da splava ne narediš, ker nimaš 15 let, imaš službo, imaš partnerja, tako da otrok lačen ne bo. Če bo imel malo premalo bo mogoče še bolje, ker se bo vsaj naučil ceniti stvari. S partnerjem pa poskusita čim prej urediti vajin odnos, ker z otrokom bo vajina zveza na veliki preizkušinji. In tudi v končni fazi, če ne ostaneta skupaj, ne bo konec sveta. Moja mama je sama vzgojila 3 otroke, ko je oče umrl. Nismo bili bogati, lačni pa tudi ne. Sedaj smo vsi trije preskrbljeni, vsi smo študirali in doštudirali in znamo ceniti marsikaj, tudi tisto, kar se nekaterim zdi tako samoumevno.
Default avatar

lanarober

zanosila sem v skoraj identičnih pogojih. sina obožujem in žal bi mi bilo, če bi se takrat odločila drugače.

me je pa zmotil tvoj stavek, da ti je partner dejal da te podpira v vsaki TVOJI odločitvi - hej, tu sta dva. OBA in SKUPAJ se morata odločiti!
Default avatar

matjao

Nikoli ni "idealen"čas za otroka.Mogoče vaju bo to na nek način prisililo,da bosta hitreje in odločneje uredila določene stvari.Včasih pa se zgodi,da je vse "idealno"(služba,stanovanje,dobre finance...),pa noče in noče bit otrok!Držim pesti,da se odločiš pravilno.
Default avatar

uluru

Odločitev je samo tvoja. Oz. vajina. Če misliš, da je bolje počakati še kakšno leto, to tudi stori. Srečno.
Default avatar

zelo zmedena

Kot sem že napisala, vem, da je odločitev moja oz. najina. In ne razumem tistih, ki obsojajo kar na pamet. Kje pa piše, da nisva uporabljala zaščite? Stvari pač niso 100%...

Res me zanima, ali ste tudi druge bile notranje bitke, ker meni se zdi skoraj nepošteno imeti bitje, zaradi katerega sem najprej zajokala...

Zanima me še, če se odločim, da otroka ne obdržim... Ali me na poseg napoti lahko samo ginekolog ali tudi osebni zdravnik? Ginekologa imam v domačem kraju, ki je malo večja vas, in bo šlo okoli s svetlobno hitrostjo... Zdravnico imam tukaj in se zelo dobro razumem z njo... Bi mi bilo veliko lažje se pogovarjati z njo....
Default avatar

samo 1

zelo zmedena je napisal/a:
...po drugi strani pa sem sebi obljubila, da mojemu otroku ne bo nikoli potrebno čez vse stvari, ki sem jih doživela sama (tako materialno kot čustveno).
Kaj pa ti bo otrok, ce ga mislis zaviti v vato in ga zavarovati pred realnim zivljenjem? Iz njega bi itak naredila psiho invalida...
Default avatar

Ta prava Monica

Veš v živlenju je tako da nam vedno kaj fali,vendar to je samo vajina odločitev,predvsem pa je najpomembnejše da je človek pripravljen prevzeti vlogo starša,ki ni lahka če smo iskreni,prisluhni sebi ,tu so vsi odgovori.Karkoli se boš odločila,ti želim vse najboljše.lp
Default avatar

qwena

Takole ti povem. Prvič se nama je zgodilo. Bila sem tako zelo šokirana ampak na splav nisem pomislila. Delala sem preko študenta in potem dobila socialno porodniško. Potem sem diplomirala iskala službo in sedaj ko sem po 3,5 letih (zaposlena sem bila pol leta) drugič noseča sem službo izgubila. Že 5 let živiva pri njegovih starših , mi 3 smo v eni sobi...
Midva se razumeva še bolj in vsaka stiska naju še bolj poveže. Otroka si želiva bolj kot vse materialno, najdejo se ljudje ki pomagajo spolh za otroka. Ne rabiš vse novo. Izposodi si otroško opremo, vprašaj prijateljice za nasvet ipd.
Moj nas prživlja, ima solidno službo, znamo bit skromni-pa naj ti povem da nam ničesar ne manjka.Delali smo na tem da kupimo stanovanje, sanje so se podrle k sm zgubila službo, pa sem se pobrala. In ne zamenjam vsega materialnega za to kar imava in presrečna sva da je še en otrok na poti.

Bodi pogumna, pogovarjajta se, razmišljajta o imenu ne pa o splavu.
Nekaj let boste pa že počakali, sedaj so itak obupni pogoji za kredit!
Default avatar

NE

ni stanovanja

služba je nova

odnos ni najboljši


Jaz ne bi. Ampak tule na tem forumu bodo tko al tko vse tulile v en rog, za otroka. Potem pa jamranje da moža ni nikoli doma in da ni s čim plačat položnic.
Default avatar

ksantipa22

Pojma nimam kako ti svetovati, ti pa lahko malo pomagam. Če si otroka želiš in mu zavestno želiš vse naj, potem ti garantiram, da ti nikoli v življenju ne bo žal, če se odločiš, da ga obdržiš. Pa še nekaj. Nihče ni nikoli 100% pripravljen postati starš, pojma nimamo kako in kaj, ko pa ugotovimo kako in kaj, pride spet nekaj, kjer se izgubimo. Težka "služba" je biti starš, nikoli pa ti je ni težko opravljati. Pa razumi zdaj to zmedo.

Vsekakor pa te ne mislim obsojati. Odloči se, kot sama misliš, da je prav.
Default avatar

Lili1

Predvsem si vzemi čas in temeljito razmisli. Ne zaleti se s tako pomembno
odločitvijo.
Sama sem po dolgih letih poskušanja zanosila. Že prej sem si zelo želela sina in sem stalno govorila, da bom imela tri sinove. No, uz v šestem mesecu je pokazal, da nosim deklico. Šok. Celo popoldne sem sedela na kavču in jokala kot dež. In se razjokala. Pospravila sem modra oblačilca in šla takoj naslednje jutro v nakup roza pajacka. Še sedaj, ko se spomnim na to svojo reakcijo, me je sram v dno duše. Obnašala sem se kot prava kokoš. Imam pa svojo deklico najraje na svetu in bi tudi za naslednjega otroka, seveda če bi se dalo, "pritisnila roza gumb" in naročila še eno deklico, ali pa še dve. A žal ne bo šlo, pri enaintridesetih letih sem izgubila menstruacijo in diagnoza je prezgodnja menopavza, konec plodnosti.
Tako da tvoja dilema , da se ti zdi nepošteno imeti bitje, zaradi katerega si najprej zajokala, je tako tako, veš. Res razmisli in to dobro.
Dovolj časa imaš, da boš naredila tako kot se bo tebi zdelo najbolje. Upam samo, da ti kdaj ne bo žal, če se boš odločila za splav.
Želim ti vso srečo.
Default avatar

4xmami

Tudi jaz ti ne bom solila pameti. So že punce marsikaj povedale. Dejstvo je, da nikoli ni idealnega časa za otroka. Ko že misliš da je, pa spet nekaj pride vmes in... Morda na to poglej takole. O.K., bila sva zaščitena, pa se je vseeno zgodilo - če pa to ni usoda, pol pa tud... (pri tem, da si ga v prihodnosti želita in da sta v tridesetih).

Prvega otroka sva imela, ko sva še oba študirala. Ja, pa sva se sama preživljala. Tekom parih let se nama je vse pošlihtalo in se imamo super.

Hočem ti povedati, da je bistvo pri odločitvi za otroka VAJIN POGUM BITI STARŠ.

LP
Default avatar

Tetka

meni se ni zgodilo, se je pa dobri priajteljici. stanovanje je sicer imela, ampak tip je bil poročen in zelo, zelo proti. ker pa iz etičnih razlogov na splav ni niti pomislila, je otrok ostal, ona celo nosečnost pretravmirala, takoj po porodu pa ni mogla več razumeti, zakaj ni hotela otroka :-) zdaj si seveda ne predstavlja življenja brez tega deteta (pa sploh ni mislila imeti otrok). pa še to - mislim, da nikomur ki je imel otroka, ni bilo žal da ga ima, obratno pa marsikomu, da ga nima.
Default avatar

zgornja soseda

Sama sem sedaj mamica 6-mesečnika. Odkrito priznam, da sem bila ob spoznanju o zanositvi tako šokirana in zmedena, da nisem prišla k sebi. En dan vesela, drug dan žalostna... Pa sva se kar nekaj časa prej pogovarjala o dojenčku, sicer "pazila", ampak sva rekla, da najbrž ne rata hitro, če pa bo, pa super. In je ratal takoj, ko sva nehala uporabljati zanesljivo zaščito. Zame prehitro in kot pravi ena zgoraj, tudi jaz sem bila čisto zmedena, razmišljala popolnoma drugače kot sicer, zblojena na čisto. In priznam, ko je dete prišlo na svet, je bilo zelo težko - kljub temu, da ob detetu v trebuščku raste tudi spoznanje v glavi, moje pričakovanje ni bilo tako kot sem gledala ostale nosečnice... Jaz sem bila skoz z nekim strahom zadaj, kako bo, hkrati pa sva se podala še v selitev in podobne tektonske premike, da sem se počutila še bolj obremenjeno in iztrgano iz svojega domačega okolja in življenja.
Moje življenje se počasi normalizira šele sedaj, pa sem imela dete tudi rada od začetka (se sprašujem, ali bi ga morala oz. lahko imela bolj, ali bi morala biti boljša mama - včasih sem imela vsega preveč). Ni bilo lahko, veš, rabila sem čas, da sem dozorela kot mama. Hkrati pa mi je jasno - če najin odnos ne bi bil dober oz. se ne bi oba včasih zanj zavestno potrudila, sedaj ne bi bila skupaj. Včasih sem bila tik na tem, da mu vse skupaj zabrišem v glavo, rečem da je on kriv za to, da moje življenje ni več moje življenje, in spokam nekam daaaaleč stran. res je, otrok dober odnos poveže in slabega še bolj raztrga - če se ne trudiš. Je naporno in pomeni velikansko spremembo. Še zdaj včasih pomislim na čas "prej", čeprav si več ne želim nazaj :) A po mojem so mešani občutki nekaj normalnega.
Moje mnenje - vzami si čas, pretehtaj obe odločitvi. Naredi tako, kot se ti bo zdelo prav, razmisli ali si sposobna živeti z drugačno odločitvijo. Mislim, da služba in stanovanje - to se uredi, najvažnejši za srečo vseh treh je vajin odnos ter tvoj odnos do materinstva. Držim pesti za pametno odločitev!