Dementni ljudje in njihovi svojci
Nekaj ne razumem. Zakaj svojici staršev nekako se ne morete sprijazniti, da so to osebe, ki niso več samostojne same skrbeti zase, jih imate doma, pa jim ne znate pomagati, oz. da se drugače izrazim, ne znate poskrbeti za njihovo dobro.
Ko jih nastanite v domove za istarele, bi pa radi, da je vse v najlepšem redu, da se jim stanje izboljša (kar je seveda čista utopija) in seveda pričakujete od nas nemogoče.
Ma daj, reveži so oboji. Težko je gledat ljubljeno osebo v takem stanju, poskusi jih razumet. Človeški um je nepredvidljiv, ko ti je hudo in ko te boli počneš nadvse čudne stvari, velikokrat nelogične. Ti si tam zato, da te stvari razumeš, da jih poskušaš nežno usmerjat v pravo smer, ti nisi zato tam da obsojaš ampak da pomagaš. Ravno ti bi morala poskusit razumet.
Posplošuješ!!!
Nihče ne pravi, da je delo z dementnimi ljudmi lahko. Marsikdo doma ne zmore, ker mora hoditi v službo, ker ima majhne otroke, premalo prostora….To pa še ne pomeni, da mu je vseeno za svojega sarša, moža, ženo…
To tudi ne pomeni, da ste lahko vi v domu netaktni, nesramni,ali pozabljate da je starec, bolnik, Č L O V E K – tako kot ti ali jaz.
Razumela boš in svojce in varovance, ko boš sama na njihovem mestu – ja a ti si tam zaposlena, zato bi morala imeti dovolj znanja, potrpljenja in empatije, da tega tukaj ne bi spraševala!
Očitno si potrebna dobre supervizije, da ne izgoriš! Pomeni se z nadrejenimi!
Glede obiskov in nemogočih pričakovanj ima Anitka prav.
Redki, ampak res redki imajo redne stike z svojci. Govorim o tedenskih obiskih in ne pogostejših.
Svojci so PREMALO seznanjeni o stanju oskrbovanca. Nimajo pojma po domače in na kratko povedano.
Ne vedo kaj demenca je in kako se obnašati ob dementni osebi.
Razumeti je pa potrebno še nekaj – da mene moj zlata mama nenadoma ne spozna? Šok, bolečina, nemoč. Nemoč pomagati in nemoč pri gledanju usihanja stanja ljubljene osebe. Najlažje je najti nek “filter”
Od nas zaposlenih pa se pričakuje……….poglejmo v srce, da bo mama zopet zdrava in bo otroke in vnuke pobožala, spekla potico.
In ker tega ni, smo jezni na osebje in vidimo tisoč in en razlog za pritožbo.
V bistvu svojci iščemo izgovor da bi preglasili slabo vest.
Vsem delavcem v domovih starejših želim lepe praznike in se že naprej zahvaljujem za vse potrpljenje in skrb, ki jo nudijo našim najdražjim.
No, tako nekako jaz mislim ja.
In takih, ki samo v začetku obiskujejo starše, bi lahko sama rekla, je manj kot pa tistih, ki so redno tam in ki lepo skrbijo zanje.
Grozno je ko gledam te sestre, oskrbovalke al karkoli že so, ki so osorne in nesramne, meni se zdi to še huje kot pa zapuščeni starčki. Pa saj zato so tam, da VE zanje skrbite, jim pomagate, jih bodrite, ne pa zato da obsojate otroke, ki ne hodijo k njim, Kaj to tebe briga. Ko je starček pri tebi je pri tebi, zato si plačana, za to si se učila in pika. Kdo k njemu pride te ne bi smelo brigat.
Ma podobno je tudi v porodnišnicah. Te zoprne zoprne sestr, babice..no še doborro niso vse iste. Samo gledaš in čudiš se lahko koliko krša je zaposlenega tam notri. Ko ženska najbolj rabi toplo besedo, prijaznost, občutek da ni v napoto, te pustijo na cedilu. Še razjezit se ne smeš, potem je še huje, samo stisneš lahko zobe in čakaš da mine, podbon je s starčki v teh domovih.
Silveli, tudi ti očitno zaposlena v domu in očitno brez pravih znanj – tudi ti posplošuješ!
Veliko je ljudi, ki svoje redno obiskujejo!
Veliko je takih, ki imajo visoke zahteve, ker se zavedajo, da jih lahko imajo, saj ste vi strokovnjaki, ki jih morate izpolnjevati!
Slaba bvest svojcev vam je en grd izgovor – nekateri jo imajo res, a ne posplošujte – to še vedno ne pomeni, da pozabite dati piti človeku, mu ne pomagate, ko vas rabi, ste arogantni , ga nadirate, ne potrkate, ko stopate v njegovo sobo, mu pozabite spustiti vzglavje ali ga pozabite na stolu….ja vse to je res, nič si ne zmišljujem. In še enkrat – če ste preobremenjene, rabite pomoč – strokovnjakov. V SLUŽBI PA MORATE BITI TOLERANTNE, TAKTNE, NEŽNE, PRIJAZNE, DELAVNE, STROKOVNE…..Brez izgovorov in obtoževanj svojcev ne glede koliko se brigajo za ostarele!
Ma daj no daj nakladat bedarije. Če je nekdo gnoj od človeka, ki ostarelega in dementnega starša “nima časa” prit pogledat niti enkrat na mesec, si ne zasluži drugega kot pljunek v ksiht. Če je nekdo gnoj od človeka, ima “celo” sestra pravico na glas povedati, da je gnoj.
In ti, kdaj si bila nazadnje pri svojih ostarelih starših? Da vidim, če imaš hudo oseben razlog, da te “obsojanje” gnojev od ljudi tako zelo osebno moti.
šok je za svojce, ko ti ljuba oseba začne usihati pred očmi, pa naj bo to v domu za ostarele ali v bolnišnici in normalno da pričakuješ, da bodo za njih poskrbeli maximalno, kar pa sama opažam zadnje mesece, kar je babica v bolnišnici, pa je to, da je odnos nekaterih sester na oddelku nemogoč. nekaj časa sem se še tolažila, da ni tako, da ima morda slab dan, itd…bila tiho, pomagala babici kolikor je šlo, jo hodila hranit dvakrat na dan, jo sama s pomočjo moža obraćala..itd..ko pa sva morala za cel teden odpotovati, dedek je pa sam ni sposoben obračat in sem sestre lepo prosila naj jo obračajo, naj je ne pustijo na hrbtu cel dan, naj jo bolj pogosto preoblačijo, ker je čisto mokra..tule pa so po mojem mnenju odpovedale. prišla sem domov dan prej, odšla na obisk in je ležala popolnoma premočena v pižami, poleg tega je dobila pljučnico ..jst enostavno z sestrami na oddelkih ne bom ravnala več v rokavicah in s prijaznostjo..one so tam za to, da poskrbijo za bolnike in jim omogočijo čim lažje bivanje tam..za to so se šolale in zato so usposobljene, vsaj naj bi bile.nisem človek, ki stopa v konflikte in se jezi in nerga za vsako malenkost, tudi ni v vseh bolnišnicah enako, moram reči, da je babi ležala na golniku mesec dni in smo bili spodaj vsak dan, pa se kaj takšnega ni dogodilo, vedno je bilo vse maximalno urejeno, slovenj gradec je pa zgodba zase, vsaj ta oddelek.žalostno je, kako je bolnišnica izgubila na kvaliteti, niti povštrov za založit nimajo, češ premalo jih je za vse.ehh., škoda zgubljat besed.
se opravičujem,to leti samo na določene osebe, se najdejo sestre ki so vredne tega naziva.
lp
Od sester oziroma negovalk se pa res ne pričakuje, da bo mama spet zdrava in pekla potico. Očitno si danes imela slab delavni dan oziroma ti je kdo stopil na žulj in zato pametuješ.
Najožji sorodniki so seznanjeni kaj pomeni demenca in kako ta bolezen napreduje tako da se ne pričakuje nemogoče. Se pa pričakuje od osebja zaposlenega v domu, da vestno opravljajo svoje delo za katerega so se sami odločili in za katerega so plačani. Je pa dejstvo, da tako kot pri vsakem poklicu eni so rojeni zanj eni ne.
Kar se pa obiskov tiče pa ve vsak za sebe tukaj ni pristojno ne osebje ne kdo drug da obsoja.
Glede obiskov dementnih oseb. Kaj pa ko demenca tako napreduje, da clovek ne prepozna nikogar vec. Zanj je to pravzaprav ok, zivi v svojem svetu. V tem primeru pa ne vem, koliko so obiski svojcev se primerni, ker pri tej bolezni najbolj trpijo svojci in iti na obisk k nekomu, ki te ne prepozna vec, je tezko in naporno. Moje mnenje.
Hvala Bogu nimam dementnih bližnjih, ampak težko si predstavljam, da bi se lahko delala, da problema ni in zaradi zmanjšanja lastne bolečine (recimo raje brezbrižnosti) pozabila, da za nekimi zidovi še živi pozabljena moja mama, brat, dedek.. Se pa strinjam, da veliko ljudi tako ravna. Najbrž pa niso ravno srečni. Zagotovo niso.
Ne, niso srecni. Ves kaj pa najbolj boli, da te ljubljena oseba ne prepozna. In potem se sprasujes, kaksen smisel ima, da hodis na obiske in s tem sam sebe mucis, medtem ko doticna dementna oseba zivi v svojem svetu in se ne zaveda okolice. Saj gres pogledat sem pa tja, samo najbolj vazno je, da ves, da si to osebo pustil v okolju, kjer bo maksimalno dobro poskrbljeno zanjo. Aja, imamo demenco v druzini. Mogoce se slisi kruto, ampak jaz sem bila cisto iz sebe po obisku, ce pa na obisk ne gres, pa distanciras tudi svoja custva. Slisi se kruto, ampak to je obdobje, v katerem moras poskrbeti zase.
Ma daj no daj nakladat bedarije. Če je nekdo gnoj od človeka, ki ostarelega in dementnega starša “nima časa” prit pogledat niti enkrat na mesec, si ne zasluži drugega kot pljunek v ksiht. Če je nekdo gnoj od človeka, ima “celo” sestra pravico na glas povedati, da je gnoj.
In ti, kdaj si bila nazadnje pri svojih ostarelih starših? Da vidim, če imaš hudo oseben razlog, da te “obsojanje” gnojev od ljudi tako zelo osebno moti.[/quote]
To kar si ti zdaj opisala je nestrokoven kader. O tem sem govorila, da je tega ogromno po naših ustanovah, ki jih plačujemo tako pregrešno. Vidiš, dela sestre ne bi smele jemati osebno na tak način. Če bi meni sestra v ksiht rekla, da sem gnoj ker me ni k staršem, bi jo enostavno prijavila. To pač ni na mestu.
Moji starši še niso v domu. Mislim, da še dolgo ne bodo, sta še mlada.
Kolikokrat pa sedaj obiskujemo starše ko so še zdravi. Jaz se zavedam, da veliko premalo včasih enkrat na teden, včasih mine 14 dni ali mesec. Pa nismo daleč pa se vredu zastopimo itd. In vem, da mi bo nekoč hudičevo žal pa žal ne gre. Dva šoloobvezna otroka vsak po dve dejavnosti na katere moramo voziti…. pa ne iščem izgovorov in hvala bogu tudi starši zastopijo situacijo oziroma so sami tudi tako zaposleni da vsi vemo zakaj se gre in smo toliko bolj veseli ko se vidimo.
Kaj hočem povedati da ni važno kje so starši ali v domu ali še doma je v tem tempu življenja težko najti čas za obiske pa se naj še tako kruto sliši ali zdi. Bodimo pošteni kolikokrat pa se vi obiskujete?
K dementni babici hodim na obisk na mesec, mesec in pol. Prej, ko je bila še fit in je skrbela zase sem jo obiskovala recimo na 14 dni, več zaradi oddaljenosti in lastne družine ni bilo možno.
Vsakič, ko pridem tja ,mi je težko, ko gledam človeka, ki ga poznam vse življenje, pa ne ve, kdo sem, pa moja hči je pri dveh in pol bolj samostojna kot ona in mi je to kar težko doumeti in opazovati, kako dejansko izgublja praktično vso svojo funkcionalnost. Res je težko.
Tja hodim zaradi sebe, ona nima od mene popolnoma nič – včasih se odzove prijazno včasih pa je prav žleht in takrat je še težje. Kdo sem pa itak ne ve.
Čez osebje nimam pripomb. Včasih poklepetam s kom na oddelku pa vedo, kdo je ona, kdo sem jaz, povedo, kako je. Pričakovanja, ki jih imamo od doma za ostarele so popolnoma izpolnjena – babica je v oskrbi 24/7, česar ji doma ne moremo zagotoviti, prav tako je tam 24/7 na voljo strokoven kader, ki je priučen in sposoben odraslo nemirno osebo preoblačiti, negovati, umivati, prav tako je tam zdravstvena oskrba primernejša kot doma. Babica je čista, umita, urejena, izboljšanj pa ne pričakujemo. Si pa mislim, da znajo biti svojci hudo breme. Tako kot preveč kokoškaste mame za svoje sončke naprimer.
Tole je en tak grd cinizem, nevreden zdravstvenega delavca.[/quote]
Zelo sem prizadeta.
Zakaj hodite v službo? Da 15 prinesete denar domov. Zakaj moramo biti zdravstveni delavci izjeme?
Od nas se pričakuje da smo 24 ur ob xy osebi. Vse to ne gre.
Ne svojo slabo vest – ker stare mame nimate doma – stresat na negovalno osebje.
Oskrbovanci so na toplem, dobijo 5 obrokov dnevno, so snažni in imajo svoje krožke in zadolžitve. KAJ BI ŠE VEČ HOTELI?
Zavedajte se da se najbolj pridna negovalka ne zasluži za oskrbo v domu.
Plača je okoli 460 eurov, oskrba je pa 750.
Torej ne bomo niti za domsko oskrbo imele?
Ma daj no daj nakladat bedarije. Če je nekdo gnoj od človeka, ki ostarelega in dementnega starša “nima časa” prit pogledat niti enkrat na mesec, si ne zasluži drugega kot pljunek v ksiht. Če je nekdo gnoj od človeka, ima “celo” sestra pravico na glas povedati, da je gnoj.
In ti, kdaj si bila nazadnje pri svojih ostarelih starših? Da vidim, če imaš hudo oseben razlog, da te “obsojanje” gnojev od ljudi tako zelo osebno moti.[/quote]
Ma, daj no, Janis, kar požri svoj pljunek. Je treba vedet kaj več o zgodovini človeka, preden ga obsodiš. Dementni starčki so res pomilovanja vredni, ampak ti zagotavljam, da niso bili celo življenje vsi tako nebogljeni. Vsak zakaj ima svoj zato in če ga ti ali pa ena sestra v domu ne pozna, se ni potrebno takoj sliniti.