Med.Over.Net

Kronična bolečina - fibromialgija

Odgovarjajo: Veronika Felicijan

Sindrom kronične utrujenosti (SKU), fibromialgija (FM) in življenje s kronično bolečino.

Veronika Felicijan

Veronika

depresija ali sindrom izgorelosti?

Default avatar

obayifo

spoštovani,
zanima me, kakšna je razlika (simptomi, diagnostika, zdravljenje..) med depresijo in sindromom izgorelosti.
Hvala in lep pozdrav
Default avatar

Veronika

Spoštovani,

ker se ne s prvo ne z drugim ne ukvarjam profesionalno, lahko razložim le moje razumevanje omenjenih stanj.

Depresija, sindrom izgorelosti in sindrom kronične utrujenosti so stanja, ki se do neke mere prekrivajo, ne pa toliko, da bi jih smeli kar izenačevati, čeprav se v praksi to neredko dogaja. Če bi jih lahko ponazorili grafično, bi narisali tri kroge, ki se delno prekrivajo, v precejšnjem delu pa tudi ne.

Izgorelost (burnout) je stanje skrajne telesne, duševne in čustvene izčrpanosti, ki nastopi zaradi daljših čustveno zahtevnih obremenitev. V preteklosti so jo povezovali predvsem s -p o k l i c n i m i preobremenitvami, značilnimi pretežno za ljudi, ki svoje osebno življenje podrejajo delu. ( Prvi raziskovalci izgorelosti v svetu so opravljali študije predvsem na poklicnih skupinah, ki so bile vezane na nudenje pomoči ljudem, svetovanje drugim: npr. zdravstveni delavci, učitelji, psihologi, terapevti, policisti, novinarji …). Kasnejše študije so pokazale, da so ogroženi prav vsi poklici. Še več, danes se poudarja, da lahko pride do sindroma izgorelosti tudi zaradi neustreznih, izčrpavajočih odnosov na drugih področjih in ne samo na delovnem mestu. V t.i. »domačo« izgorelost nas lahko pripelje trajajoče življenje v neizpolnjujočih partnerskih odnosih, pretirana skrb za otroke, ostarele in bolne starše, gospodinjske preobremenitve ipd. Izgorelost je pravzaprav zelo razširjena, doleti lahko vsakega, tako moškega kot žensko, vseh starosti, zaradi neustreznih, izčrpavajočih in nerecipročnih odnosov tako v zasebnem kot tudi v delovnem življenju.

Izgorevanje je p r o c e s, ki poteka skozi daljše obdobje, izgorelost pa s t a n j e oz. rezultat tega trajajočega procesa.
Proces izgorevanja ima več faz:
1. V prvi fazi IZČRPANOSTI je človek kronično utrujen, vendar se kljub temu zaradi delovne usmerjenosti svojih težav ne zaveda.
2. V drugi fazi UJETOSTI preizčrpanost postopno pripelje v občutek utesnjenosti. Oseba včasih zamenja svoje delovno (ali drugo) okolje, vendar vseeno ne spremeni svojih delovnih navad (!).
3. V fazi ADRENALNE IZGORELOSTI pa pride do velikega psihofizičnega in nevrološkega zloma. Glavni posledici sta huda depresija in popolna izguba energije. Poleg hude nemoči se pojavijo tudi občutki odpora, navali jeze, posledično tudi večja dovzetnost za srčno in možgansko kap, za različne oblike raka, sladkorno bolezen, razne akutne telesne bolezni, občutno imunsko pomanjkljivost … idr.

S problematiko izgorevanja in adrenalne izgorelosti se v slovenskem prostoru teoretično, raziskovalno in tudi preko osebne izkušnje poglobljeno ukvarja psihologinja dr. Andreja Pšeničny, Inštitut za razvoj človeških virov: . Na omenjeni spletni strani avtorica zelo lepo opisuje problematiko z vseh zornih kotov, med drugim tudi primerjavo med depresijo in izgorelostjo, kot jo zastavljate v vprašanju.
Iz vsebine si izposojam kratek povzetek (podrobnejšo vsebino pa si lahko preberete tukaj: ):
Adrenalna izgorelost se lahko zamenjuje z depresijo in se zaradi tega lahko napačno obravnava oziroma zdravi. Razlike med depresijo in adrenalno izgorelostjo so prisotne najprej že glede s i m p t o m o v. Depresija in izgorelost imata po rezultatih raziskav približno 25% skupnih znakov, ki se prekrivajo. Nekaj razlik med njima: na simptomatski ravni je na primer za depresijo značilna negativna samopodoba, ljudje, ki doživljajo adrenalno izgorelost pa pozitivno samopodobo lahko ohranjajo, zaradi izčrpanosti začne upadati samo tisti del pozitivne samopodobe, ki ga pogojuje storilnost. Prav potreba po vzdrževanju storilnostno pogojene samopodobe je lahko celo vzrok, ki pripelje do adrenalne izgorelosti in je hkrati tudi najtehtnejši razlikovalni dejavnik med izgorelostjo in depresijo. Pri izgorelih osebah je t e l e s n a izčrpanost večja, imajo več imunskih težav, mori jih močan občutek odtujenosti, ujetosti in izgube varnosti. Ljudje, ki izgorevajo, svojo manjšo delovno učinkovitost občutijo veliko bolj kot depresivni ljudje in bolj kot slednji odlagajo zadovoljevanje svojih potreb in se bolj socialno osamijo, predvsem pa občutijo večje težave s koncentracijo, spominom in odločanjem. Zaključek teh študij je, da si izgorelost in depresija sicer delita določene skupne simptome (pomanjkanje energije, utrujenost, pomanjkanje koncentracije) in sta zato empirično podobni, vendar gre za dve ločeni motnji. Pri depresiji ni mogoče zanemariti tudi genetskega nagnjenja.
Osnovna razlika med depresijo in izgorelostjo pa je na biokemični ravni, to je na ravni k o r t i z o l a, saj je pri depresiji kortizol v večini primerov p o v i š a n (ok.60% bolnikov), pri izgorelih osebah pa z n i ž a n. To ima za posledico tudi različen terapevtski pristop.
Avtorica podaja zanimivo razlago glede zdravljenja izgorelosti z antidepresivi in psihoterapijo (tukaj:)

Za diagnosticiranje izgorelosti so na voljo vprašalniki, ki si jih lahko ogledate in jih preizkusno rešite tukaj: .


Še kratka primerjava sindroma izgorelosti in sindroma kronične utrujenosti:

O tej temi sem pred leti opisala moje takratno razumevanje obeh stanj (tukaj: ).
Odgovor dopolnjujem s kasnejšimi spoznanji, da namreč pojav izgorelosti ni vezan samo na določene poklice in ne več samo na delovno situacijo. Prav tako pomembna se mi zdi ugotovitev, da je izgorelost lahko problem vseh starostnih skupin in ne samo ljudi po daljši poklicni karieri. Slovenska raziskava je na primer pokazala visok odstotek izgorelosti prav med dijaki in študenti (!) (isti vir).

Pri adrenalni izgorelosti pride pogosto do funkcionalne motnje v delovanju osi HHA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza), zato se zmanjša izločanje bazičnega kortizola pod normalno raven. Na nevroendokrini ravni je to stanje podobno sindromu kronične utrujenosti(!), medtem ko je pri več kot polovici oseb z znaki klinične depresije kortizol povišan. (isti vir)
Vendar sindroma kronične utrujenosti ne moremo kar enačiti z izgorelostjo, saj je prvi v klasifikaciji bolezni opredeljen kot sindrom utrujenosti po preboleli v i r o z i … Se pa slednji lahko pojavlja (tudi) v sklopu izgorelosti. Zaradi napačnih razumevanj sindroma kronične utrujenosti je bila v mednarodnem merilu (predvsem v ameriškem okolju) sprejeta sprememba imena CFS v ME/CFS, s čimer se bolj poudarja nevrološka osnova obolenja (glej: in približni prevod: ).

Za zaključek: Depresija, adrenalna izgorelost in sindrom kronične utrujenosti so tri samostojne bolezni, čeprav se v simptomih delno prekrivajo, imajo v mednarodni klasifikaciji bolezni vsaka svojo šifro.

Tako razumem opisana stanja.

Lepo vas pozdravljam!
Veronika

*** Zakaj bi si škodovali, če si lahko pomagamo ... ***
Default avatar

julčka

Kako pa lahko takšna stanja pozdraviš?
Default avatar

Veronika

O zdravljenju depresije:

Način zdravljenja zavisi od oblike in stopnje depresije. Pri blažjih oblikah včasih zadošča psihoterapija kot samostojna oblika zdravljenja. Z njo se v praksi ukvarjajo specialisti psihoterapevti, klinični psihologi in psihiatri.
Pri zmernih, težjih in globokih depresijah pa je potrebno zdravljenje z zdravili, najbolje pa kar v kombinaciji obojega (psihoterapije in medikamentoznega zdravljenja ).
Psihoterapija pomeni - poenostavljeno - da človek v pogovoru z drugimi (običajno v skupini) spregovori o svojih težavah, prisluhne drugim, njihove težave in načine reševanja primerja s svojimi, vidi, da v težavah ni sam, dobiva spodbude od drugih, včasih tudi preprosto tolažbo ipd. Različne psihoterapevtske tehnike (npr.kognitivna terapija) bolniku tudi omogočijo graditi samospoštovanje, odpraviti negativne misli, kot so nizko vrednotenje samega sebe in omalovaževanje svojih življenjskih izkušenj, premagovati pesimizem, selektivno usmerjanje pozornosti na negativne življenjske dogodke, vnaprejšnje pričakovanje neuspehov na vseh področjih ipd. Te negativne misli je potrebno najprej ozavestiti, nato pa razviti drugačne, prilagodljive in pozitivne načine razmišljanja. Vedenjska terapija skuša odpraviti različne vedenjske vzorce, ki so na primer vzrok za slabe odnose z drugimi, razviti boljšo in učinkovitejšo komunikacijo, spremeniti ustaljene oblike vedenja ali se naučiti obvladovalnih strategij za premagovanje stresnih situacij.
Vendar pa je za uspešno psihoterapijo, kot tudi za druge življenjske aktivnosti, potrebna določena energija in volja - ravno to, kar depresivni osebi najbolj manjka.
Dvig energetskega potenciala včasih omogočijo šele antidepresivna zdravila , ki prispevajo tudi k zmanjšanju in odpravljanju drugih znakov depresivne motnje. Zdravila torej omilijo ali odpravijo znake depresije in tako olajšajo bolnikovo doživljanje in razpoloženje, s tem ko znova vzpostavijo biokemično ravnovesje v možganih. Antidepresivi veljajo za varna zdravila, nanje se ne "navadimo" in ne povzročajo odvisnosti kot na primer različna pomirjevala. Učinki zdravila se ne pojavijo takoj, zato je pri zdravljenju potrebna potrpežljivost (večina antidepresivnih zdravil začne učinkovati šele po dveh, treh tednih jemanja). Za preprečitev ponovne depresivne motnje je zdravila pogosto potrebno jemati vsaj šest mesecev, neredko pa tudi dlje.
Antidepresivna zdravila lahko predpiše osebni zdravnik, najbolje pa je, da porušimo predsodke in obiščemo psihiatra, ki je za to področje zdravljenja specialno usposobljen in najbolj pristojen.
Depresivna motnja pomembno vpliva na kakovost življenja posameznika (in njegove okolice) in ga včasih povsem ohromi. Brez sramu si je treba priznati, če človek trpi za depresijo. Narobe je, če stiske zadržuje v sebi ali pa se sam "zdravi" z različnimi pomirjevali in alkoholom. To prinese samo začasno olajšanje, depresivne motnje pa ne pozdravi, temveč jo samo še poglablja in človeka še bolj hromi.

KAJ LAHKO NAREDIMO SAMI ?
- zmanjšamo vsakodnevne obremenitve
- si izdelamo urnik dnevnih dejavnosti
- določimo seznam prednostnih nalog in ciljev, izbiramo pomembnejše in bolj verjetno dosegljive cilje ter odložimo manj pomembne
- v vsakodnevni urnik vključimo tudi čas za razvedrilo, konjičke, sprehode, telesne aktivnosti in počitek
- skrbimo za zdravo prehrano
- gojimo prijetne odnose s soljudmi, negujemo stike s prijatelji
- opazujemo in prepoznavamo svoje razpoloženje in tudi signale, na katere nas opozarja modrost telesa
- ohranjamo stik z naravo, katere del smo izvorno
- vzdržujemo pozitivno samopodobo in se sprejemamo takšne, kakršni smo - vključno s svojimi majhnimi slabostmi
- o svojih občutjih spregovorimo s svojimi bližnjimi in tistimi, ki jim zaupamo
- poiščemo pomoč, kadar čutimo, da vsega ne zmoremo sami
- razvijamo pozitivno življenjsko "filozofijo", gledamo na življenje kot na nekaj vrednega , dobrega; razmišljamo o prijetnih stvareh in svojih uspehih
- sprejemamo preizkušnje kot del življenja ter najdemo tudi v trpljenju in razočaranjih pozitivni življenjski smisel in "vrednoto".

O zdravljenju izgorelosti:


Cit.:
»Če osebe med izgorevanjem, ko je kortizol še povišan, zdravimo samo z antidepresivi in brez psihoterapevtske pomoči, lahko s tem samo pospešimo izgorevanje. Človek se bo po teh zdravilih lahko počutil bolje, čutil več energije in bo zato nadaljeval s še močnejšim izčrpavanjem samega sebe, kar ga bo lahko pripeljalo do končnega adrenalnega zloma,« poudarja Andreja Pšeničny. Raziskave tudi kažejo, da neposredno po adrenalnem zlomu, ko je kortizol znižan pod normalno raven, antidepresivi lahko celo poslabšajo počutje, ker dodatno znižujejo kortizol. Priporočljivo in smiselno je samo kratkotrajno predpisovanje antidepresivov v dozah, manjših kot je običajni dnevni odmerek. Tako majhne doze antidepresiva v prvih tednih po zlomu omilijo depresivne znake, ne da bi pri tem pomembno nižali kortizol. Seveda pa je v času po adrenalnem zlomu najbolj nujna psihoterapevtska pomoč, ki preprečuje, da človek po izboljšanju počutja ne bi spet zašel na stare tirnice izgorevanja. Takšna psihoterapevtska pomoč spreminja storilnostno naravnano samopodobo v bolj uravnoteženo.
(Vir:)

O zdravljenju SKU:
Zdravljenje SKU je praviloma zapleteno in mora biti prilagojeno vsakemu posamezniku. Sestoji iz zdravljenja z zdravili, prehranskimi dodatki in drugimi ukrepi.
Zdravljenje je le redko vzročno – če je povzročitelj znan in če zanj obstaja ustrezno zdravilo. Zdravila za sindrom kot celoto še ni. Zdravljenje je simptomatsko - z zdravili le ustrezno lajšamo s i m p t o m e (bolečino, nespečnost, motnje razpoloženja ...) in na različne načine krepimo imunski sistem.
Prehranski dodatki naj bi pomagali, vendar učinkovitost še ni bila znanstveno dokazana. Vitamini, koencimi in minerali: AMP, koencim Q- 10, glutation, germanij, železo, magnezijev sulfat, melatonin, NADH, selen, L-triptofan, vitamini B12, C, A in cink.
Nefarmakološko: sprememba življenjskega sloga je verjetno najpomembnejša. Ključno je, da modro in premišljeno izmenjujemo obdobja počitka in (fizične, emocionalne in/ali intelektualne) aktivnosti.
Pomembno je opazovati svoje telo in spoštovati telesne signale, ki ti povedo, kdaj pretiravaš z aktivnostjo. Aktivnost je primerna le do tiste meje, po kateri se simptomi ne poslabšajo. Sicer lahko le nihamo od enega izboljšanja do poslabšanja in bolezen nikoli ne izzveni. Značilna razlika med depresijo in SKU je med drugim v tem, da pri depresiji f i z i č n a aktivnost z m a n j š a utrujenost in ostale težave, pri SKU pa (prekomerna) fizična aktivnost težave in utrujenost znatno p o v e č a. Treba pa je poudariti, da traja nekaj časa, preden ugotovimo, kakšen tempo je primeren za nastale razmere.
Izkazalo se je, da lahko bolniki do določene mere kontrolirajo bolezen in prinesejo stabilnost v življenje, čemur praviloma sledi postopno izboljšanje fizičnih zmogljivosti in tudi koncentracije.
Poleg tega so pomembni še drugi ukrepi. Bolezen radikalno spremeni življenje. Hočeš nočeš se moraš temu prilagoditi in si na novo organizirati življenje (poenostavljanje in postavljanje prioritet pri svojih aktivnostih). Izražati je potrebno svoja čustva, ki se pojavijo zaradi nastalih razmer kot so npr. jeza, razočaranje, žalost zaradi številnih izgub in porušenih sanj. Potrebno je iskati podporo pri zdravniku, družini in prijateljih. Način življenja in razmišljanja je treba prilagoditi trenutnim telesnim in psihičnim zmogljivostim, čeprav je to zaradi ekonomskih in družbenih posledic bolezni precej težko.
(vir:)
Veronika

*** Zakaj bi si škodovali, če si lahko pomagamo ... ***