Starševski čvek

se da premagati panične napade?

Default avatar

zmaga

Zanima me ali je kdo, ki je lahko sam premagal panične napade? Jaz dobim panični napad na avtocesti. Ampak ne vedno. Včasih prevozim relacijo brez posebnih težav z malo tesnobe, včasih pa s pravim napadom, ko ne morem dihati, se tresem in komaj vozim in se mi zdi, da se bom zabila. Ne vem, zakaj se to pojavlja. Včasih lahko z avtosugestijo lepo vozim, vedno pa ne. Ima kdo kakšen predlog ali rešitev, ali podobne izkušnje? Prosim!! Res je neugodno in me omejuje in dela nesrečno.
Default avatar

trnovčanka

Predlagam avtogeni trening. Malo si poglej po netu, skoraj v vseh večjih krajih imajo tečaje.
Default avatar

yrsa

Verjetno boš sama težko to odpravila. Morda bi s pogovorom pri kakšnem psihologu odkrila pravi vzrok napadov panike.
Poznam nekaj žensk, ki preživljajo te napade. Tudi jaz sem jih. Ponavadi je razlog v preobremenjenosti, stresu, osebnih problemih. Potrebno je nekaj spremeniti. Se pogovoriti s strokovnjakom, tudi kakšna pomirjevala pridejo včasih v poštev.Si vzeti čas zase, spremeniti življenski slog...
Jaz sem rabila kakšne pol leta, da sem se "spravila k sebi". Tudi mene je ponavadi zagrabilo v avtu in to v tunelu. Sem imela občutek, da bom skupaj padla in se ubila. Bolj ko sem se pripravljala na vožnjo skozi tunel, slabše je bilo.
Res ti svetujem, da se obrneš na strokovnjaka.
Upam, da ti bo čimprej bolje
Default avatar

zmaga

yrsa- ja to je točno tak občutek. Ali si ti obiskala strokovnjaka in ali so se napadi popolnoma prenehali?
Default avatar

TIFFANY

vozi se po stari cesti in , ko boš imela dober občutek počasi začni na čisto kratke relacije skupaj s sovoznikom na avtocesti
srečno
Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč!
Default avatar

Malefik

Tudi jaz imam probleme na avtocesti. FUl me je strah hitrosti in se sploh ne maram voziti po njej, pa tudi ce me vozi moz se vedno skregava, ker mi je vse prehitro. Jaz imam pa skoz obcutek, da ce vozimo po prehitevalnem pasu, da bo kdo uletel na nas pas. Prav zivcna ratam pred vsako potjo, ko vem, da se moram vozit, isto velja za obvoznico. Enostavno ne maram hitre voznje. A kdo ve kako naj se tega strahu znebim?
Default avatar

ac2

Za obravnavo paničnih napadov je najbolj indicirana vedenjsko kognitivna psihoterapija. Pobrskaj po netu, kdo jo dela, pojdi k psihologu / psihiatru, ki je dodatno usposobljen za to terapijo!

Panične napade se da obvladat in premagat!
Default avatar

zmaga

Ja saj po stari cesti ni problem in ko je kdo z mano je res boljše, ker preusmerjam pozornost, samo kaj ko se morem voziti sama, pa še otroke.-
Default avatar

k zdravniku pojdddiiii

Jaz sem jih imela. Ko so prišli sem si govorila, nič mi ne bo, to ni nevarno, minilo bo...... Ampak sem si takrat usedla, ne vozila. Seveda sem obiskala psihiatra in dobila antidepresive. Ti zeloooooo pomagajo. To je grozno, vem kako je, zato pojdi čim prej k zdravniku.
Default avatar

nekdo*

zmaga je napisal/a:
100% se da panične napade premagati...brez psihiatrov in zdravil!

Preštudiraj tole, presrečna boš, ko boš ugotovila da si lahko sama pomagaš in to zelo hitro.

http://eft-slovenija.tk/

srečno in brez strahu
Default avatar

yrsa

zmaga je napisal/a:
Mene so poslali najprej k nevrologu, pa niso nič našli, pa potem še enkrat, pa spet nič, potem me je tam en na hitro odpikal s tremi škatlami (Helex) tablet. Nihče mi ni sploh omenil, da bi to bili lahko napadi panike. Jaz pa o tem nisem vedela nič. Zaradi določenih razlogov tistih tablet nisem jedla, sem pa enkrat govorila o tem s prijateljico, ki je to dala že skoz in sem pač prišla do tega da je to to, ker je fizično bilo vse OK.
Nisem šla do psihologa, sem se pa veliko pogovarjala o tem s to prijateljico. Glavni razlog pri meni je bil po moje smrt v družini. Sama pri sebi razčistila določene stvari, aktivno sem se začela gibat (tek), česar prej nisem počela, se odločila, da se ne bo svet podrl, če doma ne bo vse pospravljeno in če bo kakšna od hčera oblekla zmečkane hlače. Čeprav z dvema hčerama živim sama in je časa malo, se trudim, da si ga nekoliko privoščim samo zase.
Zdaj sem OK, čeprav me včasih še vedno prevzame tesnoben občutek, ko se peljem skozi tunel. Ponavadi ko o tem razmišljam.

Drži se!
Default avatar

zdravnicaaa

Premagala sem socialno fobijo, trajalo je sicer 14 let a mi je uspelo.
Default avatar

zmaga

Nekdo-hvala! A video posnetki pa so samo ti na youtubu?
Default avatar

eskapologist

Jas sem izkusil panicne napade prvic pred nekaj leti, star sem bil priblizno 25 let. Tisti cas sem delal v dveh sluzbah hkrati, in bil sem vsak dan utrujen do nezavesti, tako fizicno kot psihicno. Nekega vecera sem sel do prijatelja na obisk, pojedla sva nekaj toastov, pokadila en joint in zgodilo se je nekaj za kar mi v tistem trenutku sploh ni bilo jasno kako in zakaj se je zgodilo. Pulz mi je v trenutku zrastel na 200+, roke sem imel v hipu mokre in lezal sem na tleh kjer sem se tresel, morda bolje receno zategovalo mi je celo telo z visoko ferkvenco in amplitudo. Prijatelj ki je hvala bogu zdravnik me je nalozil v avto in odpeljal v kc. Ko pa sva prisla do tja sem se dovolj umiril da sva sla nazaj, kjer sem nekako zaspal. Naslednji dan sem sel domov, kjer sva z punco narocila pizzo na dom. Takrat pa se je sele zares zacelo. Ko sem pojedelpriblizno dva kosa pizze, se mi je pulz dvignil na nezaslisano raven, zacel sem izgubljati zavest in nisem bil sposoben hoditi. Zopet so me nalozili v avto, tokrat pa smo sli naravnost do urgence. Na tej tocki sem bil se preprican da gre za nekaj drugega, sumil sem srce, saj je to edina stvar za katero vem da je izpostavljena v nasi druzini. Skratka, pogledali so me, naredili ekg, krvno sliko itd., in dobil sem diagnozo anksioznosti, in predpisali so mi helex. Trajalo je nekaj mesecev, tablete sem jedel samo zvecer, in se to le takrat ko res nisem mogel zaspati. Sicer sem veliko raje posegel po pivu, ki zame se vedno ostaja najboljse zdravilo, ceprav ima dobro znane stranske ucinke :). No na koncu je pa stvar vendarle izginila, in pocutil sem se tako kot prej, ostalo je le se zavedanje moznosti ponovnega zapleta. Kar pa se je seveda tri leta kasneje spet zgodilo. Tokrat se nisem odlocil za tablete, ampak sem se odlocil postaviti zivljenje na novo, poiskati novo sluzbo, preboleti izgubo ljubljene osebe, se zaceti aktivno ukvarjati z sportom, predvsem pa si zagotoviti osnovne cloveske pravice in normalne pogoje za delo ki pa so v modernih sluzbah prava redkost. Kar se pa tice iskanja vzroka, pa ga v vecini primerov ni za iskati drugje kot v brutalnem tempu nasih zivljenj, pomanjkanja iskrenosti in metodah z katerimi nas nasi dragi vodje drzijo na kratkem povodcu v obliki raznih delovnih razmerjih polnih kompromisov, utopicnih kreditih, in ne navsezadnje nelogicnih socialnih zvez. Trenutno se ukvarjam z tem problemom, zavedanje vzrokov in racionalen pogled ki ga dobim sicer z pomocjo alkohola (ne govorim o pijancevanju, govorim o ekvivalentu dveh velikih piv) mi daje moc da grem cez to in korak za korakom spremenim okolje in nacin zivljenja. Gotovo pa igrajo klucno vlogo pri tem prijatelji, ker v taksnih trenutkih so oni tisti ki morajo kdaj pa kdaj priskociti na pomoc z svojim zdravim razumom in ljubeznijo.
Se oproscam za pomankanje stresic, trenutno niso na voljo :)
Upam da sem komu pomagal s svojo zgodbo,skratka probajte vse drugo preden se podredite tabletam.
Pa glavo pokonci :)