ZA VSE STARŠE-ignorirati nesprejemljivo vedenje otrok ali postaviti meje
Pozdravljeni vsi ,ženske in moški,sitni in dobrovoljni, kosmati in pobriti…in vsi ostali
kaj mislite vi vsi /in ne komentarji na mnenja drugih /-velika debata
Če odmislimo vse tiste sončke in srčke in sploh skoraj vse otroke,potem se najdejo med nami tudi taki, ki imamo /imajo/ tudi take,ki so samo otroci. Ti pa znajo in zmorejo poleg vsega kar zmorejo zgoraj navedeni otroci tudi preklinjati,biti nekulturni, netaktni, grobi, trmasti, leni…
Skratka znotraj teh negativnih oznak srečujemo doma otroke s katerimi imamo /imajo/ težave starši,vrtci,šole, vrstniki…in z oblikami svojega nesprejemljivega vedenja v družbi močno štrlijo iz kalupov.
Starši teh naših in vaših otrok iščejo-mo pomoč v lastnem analiziranju odnosov do družbe in okolja, v izobraževanju na področju vzgoje, na osebnostni rasti, na izmenjavi mnenj in nenazadnje tudi pri strokovnjakih, ki so to bolj ali manj tudi res, če upoštevamo ob tem njihov osebni odnos, strokovnost, lastne izkušnje in izkušnje znotraj stroke.
Ko damo vso prakso in teorijo skozi, največkrat ostanemo z otrokom doma sami in se prebijamo po najboljših močeh in znanju. Meni pa se ob tem poraja ključno vprašanje, ki ga zastavljam tudi vam.
Glede na strokovno in osebno izkušnjo je večina strokovnih navodil, da otrokovo nesprejemljivo vedenje ignoriramo, češ, da otrok na ta način išče in izsiljuje našo pozornost.
IN SAMO MOJE OSEBNO MNENJE IN RAZMIŠLJANJE:
Vsako vedenje,ki je družbeno nesprejemljivo poskušamo oblikovati in ostre robove zgladiti po najboljših močeh in znanju , “izsiljevanje” analiziramo in poiščemo vzroke, nato pa se odločimo ali to vedenje ignoriramo ali ukrepamo. Mislim, da je otroku, ki starše zmerja, je do njih in vrstnikov nespoštljiv, agresiven, potrebno povedati, da njihovega vedenja ne sprejemamo, ne dovolimo.
To pa je v nasprotju z nasveti strokovnjakov, ki svetujejo ignoriranje.
PREPRIČANA SEM, DA Z IGNORIRANJEM DAŠ OTROKU SPOROČILO. DA SE NE MENIŠ ZA NJEGOVE OBČUTKE, MIŠLJENJE IN BO KMALU POISKAL SAMO NOV NAČIN NESPREJEMLJIVEGA VEDENJA S KATERIM BO IZSILJEVAL ŽELJENO.
V PRIMERU, KO PA MU JASNO POVEMO, DA NJEGOVO VEDENJE NI SPREJEMLJIVO, DA MU NEČESA ARGUMENTIRANO NE DOVOLIMO, DA NAM NEKAJ NI VŠEČ, DA NAS NEKAJ MOTI, DA NAS BOLI…. PA OTROKU DAMO JASNO SPOROČILO KAJ ŽELIMO, DA SMO ČUTILI NJEGOVO STISKO ALI ŽELJO.
Takemu pristopu sledi tudi pogovor in reševanje konflikta, kar pri ignoriranju izzveni.
torej zanimajo me vaša mnenja
Včahih res nisi več pameten kako bi ravnal, ko otrok začne zganjat svoje “finte”. Eni rečejo ja saj je še mala bo že. drugi pa te pogledajo s tistim pogledom:”še eni, ki ne znajo obvladat otroka.”
Me je kar groza kaj še bo, ko pa že sedaj tako glasno zastopa svojo voljo. Je pravi mali bikec in to ne samo po horoskopu.
Moje mnenje je naslednje: neprimernega obnašanja ne toleriram. Ko so bili otroci manjši, so pač bili odstranjeni (beri smo jih odnesli) iz javnega prostora, doma pa poslali v svojo sobo. Ne bom lagala, da se sedaj, ko so starejši, vedno lepo obnašajo. Ampak zadošča opozorilo, pa se umirijo. Ni se mi še zgodilo, da bi me otrok tepel. Tudi nimamo pregovarjanj o tem, ali bo delal nalogoa ali ne. Povsem samoumevno je, da naredi nalogo.
dlih danes imam pogovor z otroško psihologinjo na tvojo temo.ves čas mi zatrjujejo naj vsako vedenjo,ki ni normalno ignoriram.pa je v 4 letih samo še slabše.kako v trgovini ignorirati otroka,ki na ves glas reče pi..a ???
drugi si pa mislijo,glej jo mamo,najbrž tako govorijo doma,še obrne se ne,ker je to pri njih čisto normalno.
bom poročala jutri kaj porečeva.lp
Menim, da je treba postaviti meje in se jih striktno držati. Otrok mora vedeti kaj DA in kaj NE – to mora držat v vsaki situaciji. Če npr. rečeš otroku, da ne sme na igrišče potem pač ne sme, četudi bi ti čez pol ure odgovarjalo imeti mir v hiši.
Moja mama me je naučila (jaz pa se trudim to upoštevat), da nikoli kar takoj ne rečeš Da ali NE, temveč najprej razmisliš. Jaz in moji hčeri smo to zapopadle kot tako. Ko se mama (in kasneje jaz) razmislila in se odločila, je ta odločitev držala kot pribita.
Kjub vsemu pa vsi delamo mnogo napak – tudi pri vzgoji. To so dejstva in lahko se le naslednjič potrudimo, da bo bolje.
Jaz osebno odreagiram odvisno od primera. Včasih ignoriram (priznam, redko), večinoma pa urgiram. Starejši je star 6 let in lahko rečem, da sodelujemo, ker razume želje, prošnje in zahteve. Pa to ne pomeni, da jecel sonček, saj občasno tudi kakšno ušpiči. Bi rekla da je pač otrok kot otrok. Opažam pa, da je v družbi vrstnikov precej drugačen napram doma. Sicer kakšnih izpadov z pretepanjem ali zmerjanjem odraslih nismo imeli, sva pa tako mož kot jaz že pri prvih poskusih udarca odločno nasprotovala. Načeloma sva ga “učila”, da se ne udarja, z razlago, da je to grdo, boli in tudi midva ne tepeva njega. Potem so bile zadnje leto v vrtcu občasne težave, ker je hodil domov pretepen, pa ker nismo uspeli urediti z vzgojiteljicama (načrtno sta ignorirali), sva spremenila taktiko – naj gre ob udarcu stran, če pa se še ne neha, pa naj se brani. Priznam, da je zaleglo in je bil v enem mesecu mir.
Zdaj v šoli pa pravijo da so prijetna skupina z rahlimi odstopanji glede nasilja in naj bi bili tovrstni izpadi pod nekakšnim povprečjem, ki jim je poznano iz preteklih let. Res pa imajo v šoli učiteljico, ki je fantastična mediatorka, pa tudi ostale sodelujejo. Ob konfliktih se zberejo in pogovorijo in pogovarjajo. Precej poudarka je na pomenu prijateljstva, kamor pa nasilje ne spada. Lahko rečem, da je šola, oz. učiteljski zbor staršem ponudil roko v konkretni in korektni obliki.
Se pa seveda tudi pri nas zaplete. 🙂 Srednji otrok, ima 26 mesecev, je pa zgodba zase. Tudi tukaj imava z možem enak pristop kot pri starejšemu, pa vendar je dete svojevrsten unikat in se ne pusti. Če se ji zazdi, se bo zjokala iz trme s tako visokimi decibeli, da jo verjetno slišijo tudi še v sosednji ulici. Prigovarjanje zaleže zelo različno, odvisno od njenega razpoloženja. Je precej manj vodljiva kot starejši in zato tudi bolj samosvoja. Sicer kakšnih hudih odstopanj v javnosti še nismo bili deležni (trkam :)), načeloma očara okolico,domapa je druga pesem. Agresijo poskuša sproščati na starejšemu bratu – tose kaže tako,da gre samomimo njega in ga udari. Ali pa stopi k njemu in ga ugrizne. In to jetako različno,da nikakor ne poštudiramovzorca,ker se lahko zgodi,ko je jezna, utrujena ali patudi ko ji nič ne manjka in se npr. minutopred tem stiska z njim. Tega zmožemseveda ne ignorirava, navadnojo primem za rokico in ji odločno povem spet cel, sestavek, da seto ne dela, da je grdo,boli in da tudimi ne tepemo nje. Večinoma je izraz na njenemu obrazu obtemv stilu “dolmi visi”. Se pa trudimo naprej in bomo videli kaj bo prinesel čas. Pri njej me pa npr. čudi, ker pa v vrtcu trdijo, da je izjemno pridna, da je mirna in tam bojda ne tepe, niti ne grize. Težave so edino s pospravljanjem igrač.
Aja – kdaj pa se poslužim ignorance? Ko npr. razmetava igrače brez vsakršne igre, ampak jih npr. le meče ven iz zaboja. Včasih tudi reagirava takoj, včasih pa pač pustiva. Vztrajava pa pri tem, da bo te igrače tudi pospravila nazaj. Se pa potem tukaj spet bockamo ker je za pospravljanje resnično lena (to težavo so izpostavili tudi v vrtcu), je pa res, da če pokažemo dobrovoljo in ji kao pomagamo, je tega pregovarjanja manj. Ja, pa pohvala po končanem delu ji zelo prija.
Včasih npr. ignoriram tudi to, da se umiva tako, da je pol kopalnice pod vodo. To predvsem takrat, ko sem preutrujena. Ali pa kaj podobnega. Nikoli pa ne ignoriramo in popuščamo pri stvareh kot je varnost (npr. da mi da roko, ko smo na sprehodu), agresija (vedno sva namreč zagovarjala stališče, da z jezo ni nič narobe, ni pa prav, da jo negativno usmerimo v druge) in zdravje (mojemu tastu npr. ni sporno, da bi otrok poskusil pivo ali vino, sama pa sem proti in tukaj ne popuščam, niti ne ignoriram).
Saj sploh ne vem, če sem odgovorila na tvoje vprašanje ali sem morda zažla…
Odlična tema.
Moram reči, da v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} delim tvoje mnenje, nečesa, kar je zame nesprejemljivo, ne morem ignorirati. Lahko ignoriram nekaj, kar ni nevarno, kar je kvečjemu zoprno, ker s tem otrok načrtno išče mojo pozornost, ki mu jo skušam dat na drugačen način, ne morem pa ignorirat, če otrok kogarkoli tepe, cuka, verbalno izziva ali napada ipd. Tudi preklinjanja ne bom ignorirala, razen če pač vidim, da me s tem samo izziva. V tem primeu 1 x povem in 2. ukrepam.
Ker ima starejši sin težave z izgovorjavo glasu R ter s fino motoriko, deloma pa tudi s koncentracijo, sva v zadnjem letu obiskala kar nekaj strokovnjakov in “strokovnjakov” . Dokler nisva prišla do Zavoda za gluhe, kjer je zdaj v celostni obravnavi, sem od vseh strokovnjakov zaznavala eno samo težnjo: otroka požokat v en predalček, dat mu nalepko in basta. Ne reševat težav, ki jih ima, ampak samo popredalčakt ga nekam, da vemo, kam paše. To, da bi s čim skušali umirjat nemir, delat na koncentraciji, na pozornosti – o tem ni bilo niti govora. V bistvu sem se sama sebi zdela že malo trapasta, ker sem iskala rešitve in odgovore na določene težave, pa so mi nekako dopovedovali, da je pomembno samo, kako se tem težavam reče, sicer se jih pa ignorira, da izginejo same po sebi. Malo morgen! Še čokolada ne izgine sama po sebi, še toliko manj pa kaj bolj zoprnega. Šele ko sva prišla na ZZGN, se je klobčič začel odmotavat. Tam sem prvič slišala, da v bistvu niti ni važno, a gre za nek sindrom ali za nekaj nepovezanih in medsebojno (ne?)odvisnih težav, važno je, da jih starši zaznavamo in da smo jih pripravljenih odpravljat oz. reševat. Seveda ne z ignoranco.
Pri nas vedenja, ki je za nas nesprejemljivo, ne ignoriramo, nasportno, komenitramo, povemo, da ga ne prenašamo in zakaj ga ne prenašamo, edino kakšno godrnjanje in najedanje na prepoved/ukaz pa potem ignoriramo, ker nadalnje razprave pač nimajo smisla. Še najmanj ignoriramo kak tepež, cukanje, praskanje, kar se pojavlja zdaj pri tamalem in tega nikoli ne ignoriramo. Ignoriram pa recimo cviluhanje za b.v., ker bi me sicer pojedel.
Ignoriranje je lahko rešitev v redkih primerih, ko otrok izsiljuje pozornost, vendar mu jo moramo potem posvetit na drugačen način. Nesprejemljivega obnašanja, ki je moteče ali celo nevarno za okolico, pa po mojem mnenju, ne moreš ignorirat, ampak vedno dosledno povedat in tudi pokazat, da tega ne sprejemaš.
Ignoriranje… uf kaksna tema… 😉
Kot pri vseh stvareh tudi tukaj ni samo belo in crno..
Vzgoja je eno nenehno iskanje pravega ravnotezja med svojimi prepricanji in okoliscinami.. potrebuje nase nenehno ucenje, reflektiranje.. iskanje novih strategij… itd
Je odvisno od otrokove starosti. Pri majhnih, ki se sele ucijo kaj je prav/narobe, kaj je sprejemljivo, pac odreagiras na neprimerno vedenje. Kar je nevarno z NE ali z odstranitvijo.. pri fizicnih napadih in dretju pokazes kaj lahko naredi namesto tega.. Ce si je npr zazelel prijateljeve igrace naj rece, pokaze.. namesto da porine, udari…
Ko se v obdobju trme mece ob tla in cvili.. pac ignoriras.. ko ima izpad res ni pravi cas za razlago…
Ko ti kot starejsi zabrusi nekaj za kar ve, da ne sprejemas.. eh, je pa tudi potrebno pretehtat ce se splaca reagirat.. ali zabrisat zogo nazaj…
Je to rekel, ker je jezen.. utrujen.. ker sem mogoce sama zelela nekaj prevec od njega v tisti minutki… Ce je tako, zamenjam taktiko (se potrudim, da sem vedno kaksno stopnicko pred otrokom…).. ja, mogoce celo tisto minutko ne odreagiram na njegove grde besede… mu pokazem da razumem njegovo stisko.. Kasneje ko se svar pomiri, pa vseeno povem, da sem ga slisala.. in da mi ni vsec/ nikakor ne sprejemam.. itd.
S Tiffany se strinjav v tistem delu, ko pravi, da ni dobro nenehno ignorirat neprimernega vedenja.. marsikateri otrok z npr kletvicami in zjanjem zeli samo opozoriti starse na stisko.. zeli pozornost.. pa cetudi je ta taka, da se npr mama zdere nanj, ga poslje v sobo.. Evo, vsaj na ta nacin je dobil nekaj od nje…
Mogoce pa se dere, ker pac ne ve kaj bi bilo bolje narediti v tistem trenutku… ja, zal srecujem tudi veliko otrok, katerim se ni povedalo kaj od njih pricakujemo v doloceni situaciji…
Otrokom je potrebno pokazati kako lahko na primeren nacin izkazejo jezo, frustracijo…
Seveda poskusas podpreti predvsem otrokove pozitivne reakcije.. negativne pa spregledat.. da se ne nauci, da samo z njimi dobi naso pozornost…
Poskusas uporabljat vec Ja.. kot Ne… Ker za kar sem se jaz odlocila, da je Ne, morem potem vztrajat.. Pa tudi ne vedno za vsako ceno(izjema je varnost in zdravje).. v zivljenju se je potrebno naucit tudi kompromisov.. kaj ne…
Predvsem pa moras poznat otroka.. svojega ali drugega.. da ves/zacutis kaj potrebuje, zakaj, kako bo slo lazje… Pa pogovarjat, pogovarjat…
In jaz se vedno civkam, da je zgled taprvo…
In se tudi strinjam, da so otroci razlicni.. eni lazje vodljivi/prilagodljivi.. drugi pa za od vsega zacetka “tezka kategorija”… Ta prvi nas potrjujejo kot starsa, vzgojitelja. ta drugi te pa ucijo…heheh
jaz imam doma dve nastnici. neprimernega – relativno, vedenja ne tolerirano, nikakor pa ne ignoriramo. ko je katera nesramna najprej vprašam zakaj je tako reagirala, potem se o tem pogovorimo, potem ji povem svoje mnenje in če me osebvno zabli njeno vedenj ji to tudi povem. ponavadi so to kakšne zmerljivke med njima,do mene ni nobena nesramna. oziroma je zadnjič rekla nekaj v stilu “pojej se” ko sem ji nekaj razlagala, in je takoj dobila kazen. brez debate. potem sva čez nekaj ur debatirali o tem, se mi je opravilčila,kazen sem malo omilila, a večina je ostala.
sicer pa ne polagam veliko pozornosti na to obnašanje, niti da ni. najbrž zato, ker sem ga že takoj v štartu izkoreninila.
V bistvu iščem včasih vmesno pot, odvisno od situacije. Otroku se trudim dati jasne meje, ki jih podprem z argumenti. Probam ne preveč diskutirati, čeprav mi vedno ne uspe in postanem tipična tečna mama. Ignoriram izsiljevanje, za katero se tako ve, zakaj ja in zakaj ne. To se tu lepo bere, v praksi je pa to velikokrat drugače, ker se otroci ne dajo.
Poznam primer otroka, ki ima tako hude izpade, da so moteči za okolico, star je pet let. Mama vse pridno ignorira (jaz bi ga vmes že 100krat pobasala in šla domov), mogoče mu lepo reče, da naj neha ali pa še to ne, zaradi ljubega mira pa tudi popusti. Takšnih izpadov ne moreš ignorirati. Lahko pa ignoriram besego f*****, ki jo je moj mali zaznal pri Bratu brat, ker se takrat ravno spravlja spat. Prvič sem mu razložila, da ta beseda ni lepa, zdaj jo ignoriram. Je uspešno, ker se vedno manj pojavlja na sporedu. Pri 8letniku pa seveda ne bi bila tiho, to je edino kar gleda in ve, da če bo tako govoril bo konec.
Če imam svoje otroke rada, je najslabša možna stvar, ki jo kot starš lahko naredim, da jih ignoriram. ker ignoranca boli, še posebaj boli, če je od osebe, ki ti je draga. Starši pa smo še več, smo planet okoli katerega se sučejo, smo opora, smo stalnica v njhovih življenjih. Sploh v otroških letih in v letih odraščanja, ko se iščejo in preizkušajo. Vsaj morali bi biti.
In ko so dovolj zreli, da nas na nek način zapustijo, šele takrat smo svoje opravili. In takrat vemo, da se bojo še vračali.
Če jih nismo ignorirali.
v naslovu si napisala:
ZA VSE STARŠE-ignorirati nesprejemljivo vedenje otrok ali postaviti meje
naj ti samo na to odgovorim, ker tvoje solate nisem šla brat, ker že v osnovi nimaš pojma o vzgoji!
Otroku se mora postaviti meja, in to ne pri 15 letih, temveč že takoj, seveda z leti primerno!
Ignorirati nesprejemljivo vedenje, ja zate je to najlažje verjetno….ponavadi do takega vedenja sploh ne prihaja, če se otroka vzgaja…če pa že pride, vzgojen otrok spozna da se je ne primerno vedel in sledijo sankcije, kajti šel je čez mejo kajne, ampak ti tega ne razumeš..enkrat boš že..zdaj pa idi dalje provocirat !
Otroci so odraz staršev. Odraz njihovih stisk, tesnob, težav,…In ko starši rešimo svoje težave, oz. vzroke, je posledica tega popolnoma neproblematičen otrok. Seveda se otrok oblikuje od spočetja dalje in srka vse, torej pri 15h je že ogromno škode.Ignorirajo pa tisti, ki svojih težav ne vidijo, ki o sebi menijo da nimajo težav, da oni so naredili vse dobro. Ko starša uredita sebe, njun odnos itd. s tem rešita težave otroka.Torej:potrebna je družinska terapija.
Da nebi imel zdej kdo idejo:ja kaj pa tisti otroci, ki živijo v idealni družini? No vprašajte se, kaj je idealno in kdo ste da lahko sodite o nekom ki ga poznate 1 uro na dan?
Tak je tudi postopek zdravljenja odvisnikov npr. od drog. A veste, da z ureditvijo odnosov, otrok ne čuti več fizične potrebe po svoji dozi?
Ja, res je, nihče nas v vseh letih življenja ni poslal v šolo za starše, ki je še kako potrebna, pomembna.