Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Napolrazmerja in druge grenko-sladke

Default avatar

Vijolična

Dober večer vsem,

po prebiranju številnih razmišljanj bi si želela tudi kakšnega na temo polrazmerij oz. tega, kar se zadnje čase dogaja meni. Stara malenkost čez trideset, tri leta so minila od mojega zadnjega »resnega« razmerja s skupnim življenjem in vsemi razmišljanji o skupni prihodnosti vred. Kar kmalu po razpadu zveze spoznam nekoga, bila sva si všeč, zanimiva itd. in po nekaj srečanjih sva se o najinih občutjih tudi pogovorila. Njega je takrat ločilo nekaj mesecev do večletnega odhoda v tujino, jaz sem imela občutek, da še nisem za nekaj »resnega« in odločila sva se, da se bova do njegovega odhoda pač srečevala in se imela lepo. Zadeva se je mirno končala in itak sva vmes oba ugotovila, da nama partnerstvo ne bi šlo. Čez nekaj časa pride drugi – tudi ta naj bi v kratkem odpotoval. Pa mu je zadeva padla v vodo in pol leta sva se šla neko napol, zaradi geografske oddaljenosti vikend razmerje. On bi bil zares z mano, kakšnih 14 dni sem tako tudi jaz mislila, ampak po navalu zaljubljenosti sem ugotovila, da me neke stvari preveč motijo. Tretji sicer ni imel namena nikamor iti, ampak jaz tudi nisem imela namena česarkoli začeti (čeprav me je noro privlačil, pa ne zgolj telesno), saj naju je ločilo svetlobno leto oddaljenosti najinih svetov: občutna starostna razlika, ki je za sabo potegnila prepad izkušenj in pričakovanj ter predstav o partnerstvu. Pa sva podlegla strasti, ki naju je skupaj z vročimi debatami žgala kar nekaj mesecev. Trije v nizu so bili dovolj, da sem se »poglobila« v svoje početje in potrdila domnevo, da v meni obstaja čudna bližinska dvojnost: zaradi izkušenj v otroštvu (brez bližine in materinske ljubezni) imam blazno potrebo po občutku bližine in dotiku, hkrati pa se je bojim in nezavedno iščem moške, s katerimi ne morem vzpostaviti resne zveze. Ni mi sicer jasno, kako mi je prej uspelo imeti dve dolgotrajni zvezi, je pa res, da sem bila bistveno mlajša in da bi/bo pri naslednjem partnerstvu šlo »zares« v smislu ustvarjanja družine.
No, pa se je zgodil še četrti: spet nekaj let mlajši, tudi ta se bo čez nekaj časa začasno spravil nekam daleč in dogovorila sva se za napolrazmerje. To je videti tako (in tako je bilo pri vseh), da med drugim hodiva v kino, na izlete, skupaj kuhava, se ogromno pogovarjava (tudi o zelo osebnih zadevah), skrbiva en za drugega in skupaj spiva. Gre torej za veliko več kot odnos med ljubimcema oz. fuckbuddyjevstvo in zanimivo je, da pravzaprav takih »zvez« v krogu mojih prijateljev in kolegov niti ni. Večinoma ti moji napolpartnerji niso kar neki dečki, pri katerih bi šlo bolj ali manj za minimum, ki omogoča neko prijateljsko komunikacijo in spolno privlačnost, ampak so precej blizu mojim pričakovanjem in željam, ampak vedno zmanjka neki x-faktor, ki bi vodil k vzpostavitvi pravega razmerja ali vsaj želji po njem.
Vedno manj mi je jasno, kaj in zakaj to počnem ter zakaj me vedno nekaj (z)moti. Je pa res, da sva imela z nekdanjim dečkom zelo globoko ter intenzivno razmerje (pa tudi boleče) in da sva si bila strašno blizu na neki neopisljivi ravni – tega nihče od naju ni prej še nikdar občutil. Kot bi razmišljalo in čutilo eno bitje, ne pa dva.

Kakšne pa so vaše izkušnje in razmišljanja – zakaj in kako napolrazmerja? Kaj delamo narobe in česa bi se morala/morali naučiti?
Default avatar

cec

Sicer nisi nikjer napisala da imaš neke težave v teh razmerjih (ali pač), na kratko pa bi lahko vse skupaj označil za odvisnost od odnosov ter neko patološko željo po dominanci, sicer negirano v zadovoljstvu polovičarstva teh zvez. Koliko kvalitetne so bile in ali je to res prezentirano navzven ok, v bistvu pa polno lukenj in zraven želja po večji popolnosti, morda kdaj tudi ustalitvi, lahko le ugibamo.

Glede na naravo teh - bom rekel - hitrih zvez, konec koncev na dogovorjen polovičarski odnos (verjetno brez odgovornosti - potegne za seboj tudi brezčutje), obstaja vprašanje kako "serijsko" si se lotila spoznavanja moških. Kako emocialno lahko lahko "prešaltaš" iz enega na drugega, brez recimo prebolevanja zveze, če je ta sploh potrebna pri tebi, itd. Mislim da bo potrebno otroštvo prezrcaliti v sedanjost brez teh preiskusov, sebe v prvi vrsti. Se bom spet ponovil, toda rečem da ljubezen ni na naročilnico, da pa moraš biti nanjo pripravljen, kajti če se vanjo podajaš z bremeni preteklsoti je isto kot z ceglom za vratom v morje....
Default avatar

en_bk

O Vijolična

Sej si že sama dobr locirala izvor tvojega sedanjega vedenja. Otroštvo.

Keč je v tem, da ni dost samo prepoznat, da je izvor v pomanjkanju materine ljubezni in pozornosti. Vzorci, ki so se zapekl vate in iz tvoje podzavesti dirigirajo tvoje sedanje delovanje, imajo izvor v posameznih dogodkih ali nizu njih in potrebno je prit do njih. Do teh dogodkov, jih ozavestit, vsakega posebej ponavad, podoživet v vsej silini občutij, ki si jih tedaj občutila kot otrok in vzpostavit distanco do njih. To pomeni, pogledat na ta isti dogodek /ali več njih/ z očmi odrasle osebe, kar sedaj si, jih preanalizirati, pogledat tud drugo stran /zakaj je mama tko delala, kot je/ in se pogovort z njo če se da /ji povedat, kako si se takrat počutila/ in se zavedat, da zdej si odrasla oseba in si ti tista, ki kreira svoje življenje in zanj tud odgovorna ter izbira tako vedenje, za kakršno se odloči /in če ji vedenje ni všeč, se lahko odloči za drugačno izbiro/. To je okol nezdrave potrebe po bližini, ki je takrat, ko človek ne zmore biti kadarkoli sam, ne da bi se počutil osamljenega, nevrednega, zavrženega.

Nč nisi napisala o odnosu z očetom. Strah pred vzpostavitvijo bližine izvira al iz tega odnosa al pa iz travmatičnih izkušenj iz otroštva /kva pa vem, kakšna zloraba, lahko celo spolna, izdaja zaupanja.../. Glede na to, da si že uspela vzpostavit tak, globok odnos, domnevam, da je je bil razpad tega odnosa samo potrditev tvoji podzavesti, da se ni varno odpret, ker si potem ranjena, tako kot je blo to prej, v otroštvu.
Kako to predelat? Enako kot sem napisal v prejšnjem odstavku. Prit do dogodka /ali več njih/, ga prepoznat, podoživet in preobrazit.

Problem je, če se ne spomniš ničesar takega iz svojega otroštva, iz odnosa z očetom, mamo ali s kom drugim, kar bi upravičevalo tvoj strah pred bližino, pred ranitvijo, pred zlorabo. Sem skor ziher, da to ne pomen, da je blo vse samo lepo, pač pa, da si te boleče dogodke enostavno odrezala, ker so bili takrat zate preboleči. To pa pomen, da sama do njih verjetn ne boš mogla, ker rabiš varnost in zagotovilo /tvoja podzavest to rab/, da boš spomin na ta dogodek tud prenesla. Če se ničesar ne spomniš ti svetujem, da poiščeš strokovno pomoč, enga dobrga psihoterapevta, ki ti bo pomagal to zbrskat ven na način, ki bo zate varen in ti bo stal ob strani, da boš to lahko predelala.

Pogumno Vijolična

en bk
Default avatar

Jonson

Moje vprašanje tebi pa je, zakaj pa misliš, da so pri tebi napolrazmerja problem?

Kaj ti je dalo misliti, da je nekaj narobe?

Kaj je bistvo odnosov?

Občutila si neko neopisljivo izkušnjo, praviš, da sta se tako združila kot bi bil samo eden. Kaj ti ta izkušnja pove?

Kaj si želiš? Si želiš imeti razmerja, kjer bi bila tako povezana "kot eden", ali pa si želiš razmerja, kjer te "enosti" ne bi bilo?

Če ti ta "enost" ni pomembna, zakaj potem vso to spolno združevanje in druženje z nekom v nekih polrazmerjih? Ali ni lepše biti sam in ločen od drugih (si brez problemov), kot pa da s polrazmerjem rahlo tudi trpiš?

Če pa ti je ta občutek bližine in "enosti" nekaj kar globoko v sebi želiš, potem se postavi vprašanje: zakaj se potem ustavljati pri nepopolnih odnosih?

Ključno vprašanje je, kaj zares globoko v sebi želiš?


Zakaj sem ti postavljal vprašanja, če pa ti nas sprašuješ za odgovore? Zato, ker je bolj učinkovito, če odgovor ugotoviš sama (lastna izkušnja je najučinkovitejša). Preišči se, resno, globoko, ne daj si miru, dokler se ne preiščeš. In si odgovori na svoja vprašanja. Spoznanja morajo priti iz tebe.

Srečno
Default avatar

tadej

Jonson, po moje ni vse odvisno od nje. V tej enosti je tudi drugi. In to enost je treba kronat s poroko. Ne pa se skrunit z nekimi vezami o družini in poroki pa nič. Mar res mislite da lahko o vezi svobodno odločate po svoji volji?
Default avatar

Vijolična

Res lepo od vas, samih fantov :), da ste se prebili skozi tole in se bolj ali manj konstruktivno odzvali na mojo "godljo". Jasno je, da stvar ni preprosta, da ima globoke korenine (s terapevtom sva jih že kar nekaj razvozlala in preobrazila), ampak ja, dolgo nisem zaštekala, da gre še za eno obliko patologije. Želim si partnerstva, želim si družine, ampak bolj ko želja raste, bolj se njeno uresničenje odmika. Zakaj, pa je treba ugotoviti in res hvala za vaša razmišljanja.Očitno me je grozno strah, ampak nezavedno. In ne, ne gre za (samo)skrunitve, niti ne za dominacijo ali za brezglavo in brezčutno skakanje z enega penisa na drugega. Vse to so odnosi, kjer dam, kolikor lahko, in sprejmem, kolikor lahko. Ponavljam pa nek vzorec in trudim se ga razvozlat in najti razloge zanje.

Tadej, seveda lahko odločam po svoji volji, če pri tem ne teptam volje drugega. In, kot sem pojasnila, "naletavam" na take, s katerimi se da sklepati dogovore o "limited relation". Torej se vedno najdeva dva problematična, dva bližinca. Drugače itak ne bi šlo, a ne?

Da vam ne govorim o tem, da se mi bo res počasi zmešalo od vseh de- in rekonstrukcij sebe in predvsem svoje podzavesti. Hard job, ki mu ni videti konca. Več, kot narediš, več novih front se pokaže.
Default avatar

tadej

Vijolična, vidiš ni vse v naši volji. Ljubezen vsekakor presega našo voljo. Moj odgovor na to je, da jo le vera dopolnjuje.
Default avatar

Jonson

Vijolična

Ne razmišljaj toliko o preteklosti, osredotoči se na sedanjost. To kar imaš danes si ustvarjala v preteklosti, to kar pa boš ustvarjala danes, boš imela v prihodnosti.

Preteklost vpliva samo na to v kakšnem stanju si zdaj. Preteklost pa ne vpliva na prihodnost. Na prihodnost vpliva samo sedanjost - to kar zdaj ustvarjaš v sedanjosti.

Zato se izvij iz preteklosti (v smislu pretiranega iskanja vzroka) in zaživi tu in zdaj.

Ne razmišljaj o tem "kaj je s tabo narobe", da si v takšnem stanju. Razmišljaj o tem kakšna bi rada bila in to izrazi zdaj.

Sledi svojemu srcu, ker tvoje srce si "želi", da bi se počutila izpolnjeno vsak trenutek. Izpolnjeno z "ljubeznijo", "mirom", "srečo"... kakorkoli že temu rečemo.
Default avatar

Evi

To, kar je Jonson napisal, je tudi moj pogled. Do onemoglosti se lahko poglabljamo v preteklost in analiziramo in si če ne gre drugače celo izmišljamo vzroke za sedanjo situacijo. In se vrtimo v krogu.
Ampak čedalje bolj se mi zdi pomembno to, kar je že Jonson navedel:

..Ne razmišljaj o tem "kaj je s tabo narobe", da si v takšnem stanju. Razmišljaj o tem kakšna bi rada bila in to izrazi zdaj.

Sledi svojemu srcu, ker tvoje srce si "želi", da bi se počutila izpolnjeno vsak trenutek. Izpolnjeno z "ljubeznijo", "mirom", "srečo"... kakorkoli že temu rečemo..
Default avatar

en_bk

Zakaj je "brskanje" po preteklosti pomembno?

Ker vzorci, ki iz nje izhajajo, delujejo, ne da bi se tega zavedali in ne da bi jih prepoznali in krojijo naše delovanje v sedanjosti.

Če z "brskanjem" po preteklosti te vzorce prepoznamo, ovrednotimo in vzpostavimo distanco do njih, njihovo delovanje v sedanjosti prepoznamo in se lahko odločimo za drugačno vedenje.

Problem neprepoznanih in nepredelanih vzorcev je v tem, da ne glede na naše dobre namene in trdno voljo, da bomo delovali drugače, v kočljivih situacijah vedno odreagiramo po teh vzorcih. Kot avomat. Zato je tako pomembno vzorce prepoznati in predelati.

Kdaj "brskanje" po preteklosti ni zdravilno?

Če stalno podoživljamo preteklost in ostajamo v njej z namenom, da bi ostajali v bolečini samosmiljenja, igranja žrtve, obsojanja in krivitve drugih za to, kar se nam je zgodilo.

en bk
Default avatar

Jonson

Bom napisal isto kot bk, ampak malo drugače...

Iskanje vzorcev v preteklosti je pomembno v tem, da spoznamo, da smo si sedanjost sami ustvarili.

Ko to dojamemo (ko nam klikne v glavi), potem je vsako zadrževanje v preteklosti nesmiselno.
Default avatar

en_bk

Jonson je napisal/a:
Bom napisal isto kot bk, ampak malo drugače...

Iskanje vzorcev v preteklosti je pomembno v tem, da spoznamo, da smo si sedanjost sami ustvarili.

Ko to dojamemo (ko nam klikne v glavi), potem je vsako zadrževanje v preteklosti nesmiselno.
A lahko tole mal razložiš, tko, konkretno, ker v bistvu se čist strinjam s tem, lahko zna bit pa fest zavajajoče, če ni prou razumljeno al pa interpretirano.
Default avatar

Jonson

Naše sedanje stanje (osebno življenje) je takšno, kot smo si ga sami ustvarili. Včasih nas oblikujejo tudi drugi ljudje (v otroštvu itd), ampak v končni fazi smo sami tisti, da smo v stanju kot smo.

Naša prepričanja nas določajo kakšni smo. Pretekla prepričanja so nas pripeljala do trenutnega stanja.

Ko to ugotovimo (ko vidimo povezavo med našim načinom razmišljanja v preteklosti in našim trenutnim stanjem), potem:
- ugotovimo, da starim prepričanjem ni za verjeti
- je prišel trenutek, da ta trenutek ustvarimo nova zaželjena prepričanja, ker želimo spremeniti sedanje stanje.

V preteklost se oziramo takrat, ko še verjamemo v stara prepričanja in zato imamo občutek, da nismo razčistili s preteklostjo.

Včasih (odvisno od človeka do človeka) se lahko zgodi, da se zgodi "klik" v glavi s tako intenzivnostjo, da se človek dobesedno spremeni "čez noč".

"Hitrost spremembe" je odvisna predvsem od resnosti (ali iskrenosti) in prizadevnosti človeka.
Default avatar

en_bk

Jonson je napisal/a:
Ko to ugotovimo
Saj. V tem je keč. Kako to ugotovit? Niso problem vzorci, ki kar bodejo ven, problem so tisti, globoko vtisnjeni, najhujši pa odrezani.
Default avatar

Jonson

en_bk je napisal/a:
Saj. V tem je keč. Kako to ugotovit? Niso problem vzorci, ki kar bodejo ven, problem so tisti, globoko vtisnjeni, najhujši pa odrezani.
Vzorce ugotoviš, ko sebe opazuješ. Če se ne opazuješ, potem vzorcev ne vidiš. Če ne ozavestiš svojega delovanja, potem tudi vzorcev ne moreš videti. Vzorci so "skriti", ker ne prepoznaš svojega delovanja (misli kar tečejo, ne da bi vedel kaj misliš, čustva se kar dogajajo ne da bi vedel, da se dogajajo, tvoje telo se giblje in dela gibe, ne da bi vedel, da si gib sploh naredil...). Živiš, kot bi bil robot.

Moraš priti do spoznanja, da je vse energija - misli so energija, čustva so energija, telo je energija. Ti nisi misli, ti nisi čustva, ti nisi telo. Ti si nekdo, ki vse to dogajanje samo opazuje in s svojim opazovanjem (pozornostjo) dovajaš energijo, da tvoja osebnost sploh lahko biva v tem svetu.

Ko to dojameš, potem itak ni važno kaj je bilo, ker vse je energija, ki se lahko spremeni, ta trenutek.

Seveda na začetku ne gre vse gladko, ampak se premika.

Kvantna fizika nas vodi do tega spoznanja. Ali so elektroni trdni delci (kot si predstavljamo) ali samo valovi energije? Še znanstveniki ne vedo točno, ker je subatomski svet veliko bolj "skrivnosten" kot smo si mislili. Elektroni so delci, ki se z veliko hitrostjo gibljejo okoli jedra in skupaj sestavljajo atom. Jedro je kot žoga v sredini nogometnega igrišča, elektroni pa krožijo okoli žoge v oddaljenosti tribun. Vse ostalo je prazen prostor. Atomi so med sabo oddaljeni kot sta oddaljena dva bližnja mesta. Kaj je torej materija?


Upam, da nismo preveč zašli s teme. Konkretno ta tema je zelo zanimiva kogar pač zanima.
Default avatar

en_bk

Jonson

Sej se lepo bere. Ampak.

Primer:

Ženska je odrasla. Grozn si želi met fanta, moža, otroke, družino, topel dom. Želi ljubiti in biti ljubljena. Podobno kot Vijolična, z lahkoto najde simpatijo, človeka, ki ji je všeč, zlahkoto naveže stik z njim. Ko fant pokaže, da misli resno, punca zmrzne, se ohladi, ne čuti ničesar več. In gre. Do naslednje simpatije, kjer se zgodba ponovi. Začne se spraševat, kaj je narobe z njo. Začne prebirat knjige na temo osebne rasti, hodi od delavnice do delavnice, od učitelja do učitelja, v to in ono ezoterično skupino, se opazuje, razčlenjuje svoje vedenje, občutke, čutenja, analizira svojo preteklost, svoje otroštvo in odnos s starši. Nič, ni efekta. No, je efekt. Ukvarja se s stvarmi, ki jo veselijo, zna reči ne, zna se postaviti zase, s sočutjem pomaga drugim, dobra poslušalka, razumevajoča, neguje sebe, samozavestna, čudovita sogovornica.
Toda.
Še vedno želi ljubiti in biti ljubljena. Še vedno z lahkoto naveže stik..... in še vedno zmrzne, se ohladi, ko fant pokaže, da želi resno zvezo.

Preden nadaljujem. Kako konkretno naj si pomaga s tem, kar si napisal? Kaj bi ji svetoval?

en bk
Default avatar

Jonson

Mogoče sploh ni problema. Problem vidi fant, kateremu reče, da zamrzne. Ona mu reče, da "je nekaj z njo narobe". Mogoče ni prepričana, da je on on. To je možno.

Naj se poveže s svojimi občutki. Zakaj zamrzne? Kaj občuti? Odpor? Strah? Kaj v resnici želi? Lahko, da ima neko skrito željo, ki pa dotični fant o tem ne ve nič. Lahko, da je ta njena želja v nasprotju z željo "da želi ljubiti in biti ljubljena". Dve želji prideta v konflikt, ki sta si nasprotni in zamrzne. Ne naredi nič. To je ena možnost.

Mora ugotoviti kaj občuti, ko pride do zamrznitve. Mora biti iskrena sama s sabo. Kaj ustvarja ta trenutek? Kaj razmišlja ta trenutek? Mora priti v globlji stik s sabo.

Lahko, da noče, da ji fant pokaže, da je za resno zvezo na način kot to pokaže. Tu je veliko možnosti. Ampak samo ona ve zakaj "zamrzne".

To zgoraj so moje dodatne predpostavke. Lahko ignoriraš.

Predvidevam, da gre za strah. Če gre za strah naj si ozavesti, da je to samo energija, ki jo lahko spusti iz sebe. Naj si reče: "ta strah (jeza, ljubosumje...) nisem jaz, niti ni moja. osvobajam jo in vračam vesolju."

Naj občuti te besede, da ona ni strah in da strah ni njen. Je samo energija, ki jo lahko spusti, če hoče.
Default avatar

japkica

jonson ... pa ti verjameš, da je življenje tako preprosto?
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti,
če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Default avatar

en_bk

Jonson

Nasveti v stilu "nared kej druzga, če ti dosedanje vedenje ne odgovarja" sploh niso slabi. Drži, da smo za svoje počutje, svoje vedenje, svoje misli in posledice, ki iz njih izhajajo, odgovorni sami.In če se tega zavedamo in se tega držimo, si vsekakor zelo izboljšamo kvaliteto svojega živetja življenja. Izogibamo se situacijam, ki bi nas lahko ponovno zapeljale v bolečino, v nekaterih primerih samo z zamenjavo vedenja celo spontano preobrazimo vzroke, zaradi katerih smo se vedli, kot smo se. Skratka, postanemo drug človek.

Obstajajo pa vzroki, ki povzročajo ne tako lahko obvladljive vzorce vedenja. Zakaj? Problem je podzavest. Travmatični dogodki ali dogajanja zapečejo vzorce v podzavest in se v posebno hudih primerih popolnoma zbrišejo iz zavednega spomina, če obrambni sistem ugotovi, da so preveč ogrožujoči. Problem je, ker v podzavesti ostanejo. Podzavest deluje po zanimivem principu: nevarno/varno, zbeži/ostani, dobro/slabo, no ja/ne to pa ne..... Karkoli že počnemo ali se nam dogaja, se prva sproži podzavest, oceni in sproži odziv. Šele potem začne delovati zavest, ki odziv omili, ojača ali spremeni. Se pravi, podzavest se bo odzvala prva na določeno situacijo in, če smo mi ta vzorec prepoznali že prej nekoč, se ga zavedamo, smo pozorni nanj, in več ko imamo vaje /kilometrine/, prej bo zavest prevzela nadzor nad odzivom in ga ojačala, omilila ali spremenila. Če tega vzorca ne prepoznavamo, kasneje bo zavest poskušala nekaj storiti /ko bo bolečina dovolj huda, ko bojo posledice preveč neugodne/ ali pa sploh ne.V tem primeru se bo odziv odvil točno tako, kot nam narekuje podzavest, narekuje nam pa tako, kot je bil vzrok, se pravi dogodek takrat, ko se je zgodil, dojet in zapečen v podzavest. V podzavest se shranjujejo pa vzorci iz otroštva in sicer, bolj ko je bilo zgodnje otroštvo, močneje in globje se zapečejo in, hujša ko je bila travma, močneje se je zapekel iz nje izhajajoč vzorec, kar pomeni, da tudi močneje deluje, kar spet pomeni, da zavest težje vpliva na odziv. Kar spet pomeni, čim globji je vzorec, čim hujša travma ga je povzročila, tem bolj pomembno je, da ozavestimo vzrok in ga predelamo, ker le tako se zavest učinkovito spoprime z odzivom.

Dokler naše živetje življenja poteka kolikor toliko fino za nas in se podzavest na vsako situacijo odzove z "ni panike", toliko časa z lahkoto obvladujemo odzive z "ta strah in karkol že nisem jaz, predajam in osvobajam to kamorkoli". In deluje.
Ko pa pridemo v situacijo, ko podzavest zavpije "panika, najhujša nevarnost", takrat se s takimi afirmacijami lahko slikamo. Odziv se odvija točno po planu podzavesti in vpliv na ta odziv je odvisen le od tega, koliko poznamo ozadje /se pravi izvor, vzrok/, koliko smo pozorni nanj, koliko smo ga predelali in koliko vaje imamo. Če tega ni, se bo prvotni odziv speljal do konca, bolj ko pa imamo zadevo predelano, prej prevzame zavest krmilo.

Če je naš obrambni sistem zamenjal čutenja za druga, v otroštvu sprejemljivejša za starše ali celo odrezal dogodek ali čutenje iz spomina, manj vpliva imamo na odziv podzavesti. Če je spomin ali čutenje odrezano, ga pa sploh nimamo. V tem primeru ne pomaga nobena afirmacija, noben trden sklep, nobena logična analiza in razlaga, nobeno zavedanje, kaj je prav in kaj ni. V tem primeru se bo odziv vsakič izvedel v celoti.

Problem odrezanih spominov ali čutenj je v tem, da sami praktično nimamo dostopa do njih. Zakaj? Odrezani so prav zato, kerje obrambni mehanizem takrat ocenil, da bi bilo za nas prenevarno, če bi se jih zavedali. Podzavest jih po ponovno sprostila šele takrat, ko bo prepričana, da je to za nas varno, da bomo prenesli. In take stvari se dogajajo ponavadi na koncu, ko so lažje zadeve že predelane in okolje dovolj varno.

Vsakdo od nas ve, kako lahko se je držat določenih sklepov, ki smo jih sprejeli, ko vse laufa gladko in kako odreagiramo po starem, kljub dobrim sklepom, ali pa se jih težko držimo, kadar smo v stresu, v konfliktu, nerazpoloženi...

No, da nadaljujem. Ženska je poiskala dobrega, izkušenega terapevta. Uspel je ustvariti dovolj varno okolje, da je njena podzavest dovolila povrniti spomin. Ko je bila še otrok, jo je zlorabil njen, zdaj že pokojni dedek. Punca še vedno obiskuje psihoterapevta, še vedno predeluje čutenja, ki so se ob spoznanju porodila in tista, ki so privrela iz pozabe.
Toda, ima tudi resnega fanta, s katerim načrtujeta skupno prihodnost.

en bk
Default avatar

Vijolična

Dragi en-bk, tole:

"Dokler naše živetje življenja poteka kolikor toliko fino za nas in se podzavest na vsako situacijo odzove z "ni panike", toliko časa z lahkoto obvladujemo odzive z "ta strah in karkol že nisem jaz, predajam in osvobajam to kamorkoli". In deluje.
Ko pa pridemo v situacijo, ko podzavest zavpije "panika, najhujša nevarnost", takrat se s takimi afirmacijami lahko slikamo. Odziv se odvija točno po planu podzavesti in vpliv na ta odziv je odvisen le od tega, koliko poznamo ozadje /se pravi izvor, vzrok/, koliko smo pozorni nanj, koliko smo ga predelali in koliko vaje imamo. Če tega ni, se bo prvotni odziv speljal do konca, bolj ko pa imamo zadevo predelano, prej prevzame zavest krmilo.

Če je naš obrambni sistem zamenjal čutenja za druga, v otroštvu sprejemljivejša za starše ali celo odrezal dogodek ali čutenje iz spomina, manj vpliva imamo na odziv podzavesti. Če je spomin ali čutenje odrezano, ga pa sploh nimamo. V tem primeru ne pomaga nobena afirmacija, noben trden sklep, nobena logična analiza in razlaga, nobeno zavedanje, kaj je prav in kaj ni. V tem primeru se bo odziv vsakič izvedel v celoti.

Problem odrezanih spominov ali čutenj je v tem, da sami praktično nimamo dostopa do njih. Zakaj? Odrezani so prav zato, kerje obrambni mehanizem takrat ocenil, da bi bilo za nas prenevarno, če bi se jih zavedali. Podzavest jih po ponovno sprostila šele takrat, ko bo prepričana, da je to za nas varno, da bomo prenesli. In take stvari se dogajajo ponavadi na koncu, ko so lažje zadeve že predelane in okolje dovolj varno."


sploh ne bi bilo moč bolje povedati. Res hvala, ker je koristno za vsakega, ki bo prijadral na to temo. Prav zato, ker tega ne vemo, stopamo v partnerstva z "napačnimi" ljudmi, zaradi naučenih obrambnih mehanizmov povzročamo/stopamo v konflikte itd. Otroštvo je ključno in meni iz tega obdobja toliko manjka oz. je bilo toliko "nevarnosti", da sem se naučila odzivati na specifičen način oz. se nekaterih stvari sploh nisem naučila. Recimo, grozno hlepim po občutku varnosti in sprejetosti, ki ju v povezavi z materjo nisem izkusila in niti nimam primarne izkušnje, kaj ta dva občutka sploh pomenita; kdaj veš, da je to to. Želim in potrebujem, pa niti ne poznam prave pojavne oblike oz. "tega" nikoli ni dovolj. Enako je z bližino.

Zdaj samo razmišljam: ko pa pride do možnosti udejanja tega, pa podzavest sproži paniko. Nevarno, neznano, beži. Ali ustvari situacijo, da tega ne bo (več). Ker je to edino, kar moja podzavest pozna. Išče situacije, ki so znane in zato varne (čeprav slabe).
Primer: če ne bi poznala vzorca, bi se lahko na smrt zaljubila v nekoga, ki se do mene vede grdo, mu ni mar za moja občutja, moje potrebe, me čustveno zanemarja, vceplja občutek krivde. To poznam iz kasnejšega odnosa matere do otroka (mene). Ljubezen ni bila samoumevna, treba si jo je bilo zaslužiti: s pridnostjo, poslušnostjo, dobrimi ocenami itd. Jasno, da nisem bila nikoli dovolj "pridna". Torej: sama sem se zaj ..., kaj pa nisem bila boljša.
S tem sem želela samo prikazati, kako pomembna je preteklost za sedanjost. In strinjam se s prej povedanim, da preteklosti ni zdravo izrabljati za samopomilovanje in igranje vloge žrtve. Kljub temu, da JAZ vem, kaj si želim in se trudim v tej smeri, pa podzavest še naprej igra svojo igro. Ki jo pa še nisem pogruntala ...

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek