Med.Over.Net

Ločitev, nezvestoba in varanje

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Ločitev je predvsem čustven proces, ki se ne zgodi od danes na jutri. Veliko ljudi se z njo vsakodnevno spopada. Kakšne so vaše izkušnje? Kakšne so vaše težave?

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

psihicno nasilje moza

Default avatar

izkusnje?

Pozdravljeni!

Imam eno vprasanje: v zakonu namrec zelo trpim, saj moz nad mano izvaja psihicno nasilje - neprestano me uci, kaj in kako, negoduje, me ocenjuje, kritizira, opominja, iz njegovih ust ni ene same pozitivne besede. Vcasih je bilo mnogo bolje, sedaj je teh njegovih slabih dni vedno vec in preprosto ne zdrzim vec.

Predlagala sem sporazumno resitev, a se nikakor ne strinja, saj zeli skrbnistvo nad najinim otrockom. Vidim, da bo izpodbijal vsako mojo besedo in nagajal, pa me zanima, ce sploh so kaksni dobri obeti zame.

Se taka locitev sploh lahko "ugodno razplete"? Kako dokazati, da te nekdo psihicno in verbalno maltretira? In da teroroizira moje starse, ki zivijo v spodnjem nadstropju?

Ima kdo od vas izkusnje? Kako dolgo je trajalo? Kako se je izteklo na koncu?

Res sem obupana, vem, da bo izjemno tezko, a tako ne gre vec.

Hvala vam za odgovore.
Default avatar

ločevalka

Pri ločitvi se krivde tako ali tako ne dokazuje. Če ne gre sporazumno, preprosto vložiš tožbo za razvezo zakonske skupnosti. Tudi glede skrbništva se v primeru, da se bivša zakonca ne moreta dogovoriti, vse rešuje na sodišču. Tam bodo pretehtali, kaj je bolje za otroka.
Ženske se bomo morale očitno počasi navaditi na misel, da imajo očetje enako pravico vzgajati otroka in skrbeti zanj kot me. In da se bo treba odločiti na podlagi tega, kje bo otroku lepše in bolje. Pa da je zelo dobra rešitev tudi skupno skrbništvo, pri katerem oba starša približno enako intenzivno skrbita za otroka.
V praksi pa otroka sicer še vedno najpogosteje dodelijo mami, očetu večinoma le, če je pri mami res kak večji problem (mamila, alkohol, nasilje).
Glede psihičnega nasilja - to je v Sloveniji kaznivo dejanje, omenjeno v kazenskem zakoniku, mislim, da se preganja na predlog (torej bi morala moža prijaviti), nima pa to, kot že rečeno, vpliva na sam postopek ločitve in dodelitev otroka (če mož seveda ni nasilen tudi do njega).
Default avatar

Boom

In kdaj ter predvsem zakaj se je to njegovo obnašanje začelo? Kje so vzroki? Se morda ne bi raje prej posvetila reševanju težav, za katere sem prepričan, da vzroki niso le pri njem?
Default avatar

tara_tanita

Tudi sama sem pred leti doživljala podobna nasilja in zelo dobro razumem tvojo stisko. Priznati moram, da ni hujšega na svetu. Dolgo tajiš takšne stvari pred celim svetom, celo pred starši ( pri tebi je bilo to drugače, ker si živela v isti zgradbi ). priznaš le mogoče najboljši prijateljici, ki že sama opazi, da v tej družini nekaj ne štima, toda izhoda iz nastale situacije ni in ni. Tudi vmešavati se nihče noče, ker se boji takšnih ali drugačnih možnih razpletov. Najboljša rešitev je, da partnerju skušaš predlagati obisk pri zakonskem svetovalcu ali pa poiščeta pomoč pri drugem strokovnjaku ( nisi omenila, če je vzrok njegovemu neprimernemu obnašanju tudi alkohol - kajti to pa je potem spet čisto druga pesem ). Oglasiš se lahko tudi na centru za socialno delu - pri svetovalki za družinska vprašanja in jo o tem sproti obveščaš, kajti pri ločitvi in pri skrbništvu otrok, ti podajo tudi oni svoje mnenje in to ti potem v največji meri pomaga, veliko je tudi odvisno od materialne situiranosti staršev).Veliko sreče in strpnosti...
Default avatar

ločenka

Tudi pri meni se je pričelo psihično in fizično nasilje takoj po poroki.
Psihično je bilo podobno tvojemu, fizično pa se je vedno razvilo iz psihičnega. Dokler sva živela v hiši moje mame, stvari niso bile tako v nebo vpijoče, najhuje je prišlo potem, ko smo se preselili.
Tako sva se pričela ločevati kmalu po poroki, pa žal ostala skupaj celih 28 let. Nekako zadnjih deset let zakona sem dobesedno vegetirala, potem pa se končno prenehala smiliti sama sebi in se ločila.
Tudi moj se nikakor ni hotel pogovarjati o razvezi, še več, ko sem vložila prvo tožbo in sva bila vabljena na center na pogovor, se ga ni udeležil in se ni odzval na vabila. Tako sem, takrat v strahu, da izgubim otroke (jih dajo v rejništvo), opustila misel na ločitev, in sem to izpeljala mnogo let kasneje.
Danes mislim tako, da je natanko vedel, kaj lahko počne z mano, da je to počel namerno in zavestno, da me podceni, poniža, razčloveči in samega sebe poveliča.
Mislim, da mirno lahko vložiš tožbo za razvezo, saj se zagotovo ne bo potegoval za skrbništvo, čeprav ti grozi.

lp.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic