Med.Over.Net

Obporodno obdobje

Odgovarjajo: Jasna Dolamič Gričar, družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Porod spremlja veliko sreče in tudi stisk. Izmenjajte izkušnje in se posvetujte s strokovnjaki o porodu, dojenju, skrbi za novorojenčka, čustveni izčrpanosti ...

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok

Jasna Dolamič Gričar

Predporodna depresija napoveduje poporodno?

Default avatar

Tamara29

Dober dan.

Bliža se datum mojega drugega poroda. Do zdaj sem bila izvrstne volje in novega življenja sem se veselila. Ta vikend pa me je zagrabila huda žalost.

Skrbi me, da bom "vse pokvarila". Da se z možem in prvim otrokom ne bomo imeli več tako fino . In da se bo ponovila moja skoraj neskončna otožnost, ki je sledila prvemu porodu. Pa se vsi skupaj pripravljamo na novega člana, ogromno se pogovarjamo, gledamo knjige, filme, otroku govorimo, kako majhen bo dojenček, pa da bo na začetku veliko spal in jedel, pa da ga bo treba potolažiti, ko bo jokal, tako kot smo njega,...

Skrbi me, da bom prvega otroka zapostavljala in da bo to občutil in da bom povzročila trajne posledice. Ne vem, na primer vidim na kakem plakatu otroka z očkom in me spreleti, da zdaj pa ta velik ne bo več samo moj otrokček, da bo moral stvari, v katerih sva uživala skupaj, početi z drugimi. Bojim se, da bom kakšno stvar v njegovem razvoju ali vzgoji ponevedoma spregledala, da bodo pomembne odločitve namesto mene zanj sprejemali drugi. Skratka, skrbi me praktično vse.

Prvič sem bila najprej po porodu kot rožica. Potem pa se mi je sesul svet, ko so mi povedali, da sta se prijatelja razšla. To je bil v bistvu zame signal, da svet ni popoln in da nikoli ne veš, kdaj bo vsega lepega konec. In me je skrbelo, ali bom znala poskrbeti za dojenčka, se bova z možem še naprej razumela, ali bom uspela pravično razdeliti vso ljubezen, ali bom otroka uspela vzgojiti vsaj tako dobro, kot so moji starši mene,...

V glavnem, ta moja otožnost ni trajala le nekaj dni, ampak kar nekaj tednov, mesecev . Nič drugega se ni kazalo, samo zaskrbljena sem bila in jokala sem kot dež. Ko sem se odločila, da grem po strokovno pomoč, je otožnost začela plahneti.

Psihično sem se po prvem porodu kar dolgo pobirala. Otrok je bil nedonošenček s kupom manjših težav. Vedno sem dala vse od sebe, pa tudi moj mož. Trajalo je kake pol leta, da smo se resnično privadili novemu življenju. Zdaj dobesedno uživamo.

No, zdaj se bojim, da bi se zgodba ponovila. Bolj kot vse na svetu si želim psihično uspešnejši začetek. A se bojim, da bo ta moja otožnost že pred porodom nekako napovedala poporodno depresijo.

Vem, da je nihanje razpoloženja v običajno. Imate vseeno kakšen nasvet, kako se lahko psihično utrdim, da me ne doleti kaj hujšega?
Default avatar

Zalka

Draga Tamara29,

Malce ste stopili na tisto stran, kajne, na tisto, kjer občutimo ranljivost življenja, njegovo izpostavljenost, nezanesljivost sveta. In kar je za vas še bolj pomembno, na stran, kjer se soočate s tem, da niste popolni.
Nobena izmed nas se ne rodi s prirojenimi spretnosti materinjenja, tega se učimo. Učimo se skozi naše otroštvo – pravite, da so vas starši dobro vzgojili, kar je imenitna popotnica in dober vzorec, skozi mladost in še vedno se je učite, z vsako novo nosečnostjo in z vsakim novim otrokom. No, del učenja so tudi napake, nedomišljenosti, nepozornosti. In vaša zgodba je zgodba o soočenju s temi – popolnoma človeškimi – platmi.
Seveda ne govorim o tem, da naj bomo površni in neskrbni. Le z ustreznim spoštovanjem sebe in svojih zmožnosti je treba uskladiti zahteve, ki si jih postavljate. To pomeni realno zastavljanje ciljev in vsakodnevno skrb ne samo za druge, pač pa tudi zase.

Psihična utrditev - bolje bi bilo reči, da potrebujete sprejemanje izzivov, ki jih prinaša vsako starševstvo, še posebej maternistvo, z ljubeznijo ne samo do drugih, pač pa tudi do sebe in svoje energije, moči, razpoložljivosti. Tako kot na telesni ravni potrebujemo kvalitetno hrano, na duševni ravni potrebujete temeljno zaupanje vase in v življenje. To pa si vsak dan znova obnavljamo z nečim, čemur v religioznih praksah rečemo molitev, ali s tem, da gojite vrt, ali da se posvečate ljubljenčku, ali da negujete ljubezen do gledališča. Soočanje z realnostjo sveta je kruta, hkrati pa nam upanje in zaupanje pomagata, da ne obupamo nad vsem skupaj.

Ohranjati ranljivost pomeni hkrati tudi soočanje z lastnimi viri moči in prepooznavanjem krajev in ljudi, kamor se lahko zatečemo, kadar se počutimo, kot da nismo kos nalogam, s katerimi se srečamo.

Draga Tamara29, če želite, se lahko slišimo tudi po telefonu ali pa se dogovorimo za osebno srečanje. Morda bi vam bilo v veselje, če se po porodu z dojenčkom pridružite skupini Začetnica, materam z dojenčki, kjer je mogoče odpreti tudi takšne teme.
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

[email protected]
Default avatar

hišnamiška

Pozdravljeni!

Ne vem točno, kaj se dogaja z mano zdaj proti koncu druge nosečnosti, vem le, da to nisem več čisto jaz. Sicer sem vso nosečnost precej dobro prestajala, zadnji mesec so hujše bolečine v križu, pa precej me "dol" tišči. Gre za to, da se počutim, kot da sem za vse sama. Mož je veliko v službi, dela v turnusu, vikende in tudi nočne, poleg tega ima ob službi še druge dejavnosti. Najbollj me boli, da tudi ko je doma, ga skoraj ni- zelo malo se ukvarja z otrokom, za vse ga moram posebej prosit, čeprav mu večkrat potožim, da sem utrujena in ne zmorem vsega sama, ni od njega nobene samoiniciativnosti, nekako se ne znajde z otrokom- saj se crkljata in uživata, ampak v dveh letih ga je mogoče trikrat peljal ven sam. Včasih se mi zdi, da kar čaka, da bo otrok večji in bolj samostojen. seveda vse zanika. Zadnja dva tedna je sinko doma, ker je prehlajen, sicer je v vrtcu. Imam ga neskončno rada, ampak kakšen teden nazaj so se v meni pojavili čudni občutki. Očitno se je nabiralo dalj časa, le da nisem bila pozorna, povezovala sem z neprespanostjo (spim bolj slabo, ker me začnejo bolet kolki, na hrbtu pa tudi ne zdržim...). Pred nekaj dnevi mi je dečko prevrnil škaf z opranim perilom, pa sem čisto znorela, ga udarila po rokici in zavpila nanj. Kako me je pogledal- s takim strahom v očeh, da me je še zdaj groza... Po tistem sem začela kar bežati od doma- samo da nisva bila sama. Pa se je kljub temu vpitje ponovilo- in spet strah v očeh. Zadnjih nekaj dni samo jokam, otrok sigurno čuti moj nemir, počutim se grozno, očitam si, da sem slaba mati, po drugi strani pa si spet očitam, da sem doma, pa ga vozim v vrtec. Pomislila sem že, da bi poiskala pomoč, pa ne vem, na koga naj se obrnem, pa še tik pred porodom sem. Nočem pa. da bi se težave po porodu še stopnjevale, kar se utegne zgoditi, po prvem porodu sem bila precej otožna- tudi sem si očitala, da nisem "dobro opravila", ker mi je na koncu zmanjkalo moči in so morali opraviti vakuum...
Zmešnjava. Trdno vem le to ,da hočem biti svojima otrokoma dobra mama in da ju nočem (več) prizadeti. Hvala za kakšen nasvet! Lep dan,HM
Default avatar

Zalka

Draga Hišnamiška,
Pozdravljeni med nami. Kmalu boste rodili, ob tem pa imate fantička, ki radovedno raziskuje svet in pri tem marsikaj ušpiči. Seveda je naporno, in kadar imamo preveč v nahrbtniku, pot pa je strma, potrebujemo počitek. Potrebujemo odmor, nekaj drugega, da pogledamo naokrog, vidimo, kakšen je razgled, uživamo v tišini, se nadihamo, povežemo s sabo. Zgodilo se vam je, da ste preobremenjen i in da ste uporabili izhod, ki ga drugače ne bi, torej da ste odreagirali na otroško zvedavost tako, kot si drugače ne bi dopustili. Nikar zdaj ne delajte prehude stvari iz tega, za naprej je smiselno, da si postavite mejo, čez katero ne greste, ko vas otrok razjezi. In ob tem poskrbite za to, da se boste nasploh bolje počutili kot mlada mama in kot ženska… zato tudi ni pravila, kako in kdaj naj gre otrok v vrtec in kdaj naj zanj skrbi mama doma: pomembno je, da prisluhnemo obema oziroma vsem: otrokovim potrebam, vašim potrebam (še sploh pa sedaj, ko pričakujeta drugega otročička) in potrebam moža. Kaj je za vas najboljše možno družinsko življenje danes? Če se sprašujete in kolebate, kaj bi storili, nič hudega, s pogovorom in premislekom boste prišli do rešitve. Včasih pri tem koristi nekdo zunanji.

Zato bi vam svetovala resen pogovor ali več pogovorov z možem glede tega, kako si predstavljata starševstvo, skrb za malčka in dojenčka, skrb za to, da vam bo vsem lepo, kar pomeni tudi ustrezno porazdelitev vlog, dolžnosti in radosti v skrbi za otroka, družino in službo. Za dobro vseh, otrok in vaju z možem je, da sta iskrena in realna v pričakovanjih do sebe in do drugega, da si medsebojno pomagata in podpreta v trenutkih, ko je eden ali drugi tega potreben.

Pred drugim porodom se pogosto srečujemo z občutki in mislimi o tistem predhodnem - kar nam lahko pomaga. Porod ni izpit,kjer dokazujemo svojo vrednost. Če so pri porodu pomagali z vakuumom, je morda razlog v tem, da ste bili dolgo brez hrane in vode? morda ste dobivali umetne popadke? morda niste imeli možnosti, da bi se veliko gibali? morda podpora in pomoč nista bili najbolj ustrezni? Če nam zmanjka moči, ali se moramo zato obtoževati? Mislim, da ne. Lahko pa premislimo, kaj nam izkušnja govori za prihodnost.

Če bi se hoteli oglasiti na svetovanju (glede materinstva, poroda in podpore za naprej), je to mogoče pri Združenju Naravni začetki v Ljubljani, kjer delam kot transakcijska analitičarka- svetovalka.
dr. Zalka Drglin, ženske študije
transakcijska analitičarka - svetovalka

Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki
www.mamazofa.org

obporodne stiske
individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce

[email protected]

Moderatorji

Jasna Dolamič Gričar , družinska terapevtka, vzgojiteljica predšolskih otrok
Jasna Dolamič Gričar