popolnoma zafrustrirana…
Spoštovane enostarševke!
Prosim vas za nasvet, izkušnje,… Saj se počutim popolnoma zafrustrirana. Torej sem enostarševka (lepše zveni kot mati samohranilka…) z magiterijem solidno službo, s solidno plačo a kljub temu živiva s hčerko kot revci v 40m2 stanovanju, brez balkona. Moja hčerka spi z menoj v postelji, ker za veliko posteljo poleg moje ni prostora. Kaj šele za ekstra sobico!!!!!????
Stanovanje sem sicer sama kupila in je vredno (če odvedem vse davke) nekje 100 000 EUr. Če bi želele večje zvsaj 60 m2 z dvema spalnicama pa stane nekje 200 000 eu??? pa ne mi govoriti da samo LJ, vsa okolica je ravno tako draga!!!!! Kam naj grem po denar? Kako ste si vi organizirale life?
Kaj res v tej k* državi ni mogoče splavat, kljub solidnim dohodkom?
Moja hčerkica bo stara 4 leta, pa nima svoje sobice.
Kljub temu, da mami dobro zasluži,sploh za slovenske razmere. A 200 000 eUR ne nikakor ne morem spraviti skupaj.
Povsod pa plačam najvišje tarife od vrtca naprej.
Bedno, bedno,..
Kljub vsemu je najina QoL nizka.
Ne rabim vaših napadov, saj vem, da je velikim še veliko slabše.
Le vaše mnenje, kako ste si zorganizirale life? Ali ste se sprijaznile, da ste z decem, sam zato, da je lažje…
Moja kolegica-enostarševka :-), je iskala stanovanje tudi na deželi. Tudi v okolici Vranskega, Celje ipd, da je prišla do najnižje cene. Tam so ene bistveno nižje, ac do lj in dežela pred vrati.
Te pa popolnoma razumem. To človea pizdi. Da garaš, dobivaš plačo ampak ni pa toliko užitka, ker tako vse porabiš za polne cene, ki jih tisti z nižjimi dohodki nimajo…upajmo da bo nekoč bolje.
Tega ne moreš primerjat. Tudi jaz plačujem najemnino, ampak vsak ima svojo zgodbo. Mogoče je pa invaziva takrat, ko si ti že mislila na otroka, delala ko norc preko štud. srevisa in zravne še redno študirala, da je nabrala dovolj denarja za polog za stanovanje. Morda ga je vzela še v starem Jazbinškovem zakonu, ko so bila stanovanja več kot pol cenejša…
Ne sodi o tem, ker ne poznaš zgodbe. Nekateri smo grizli kot mladi, drugi morajo grist kot stari. Nekateri pa bomo grizi še dlje…jaz sem grizla, pa še vedno plačujem najemnino. Upam, da bom enkrat prišla iz tega.
inaziva, ali si prevec zahtevna ali pa se ne znas orgarnizirati.
Sama (enostarsevska druzina) zivela z otrokom (sinom, kar je lahko se tezje kot s punco) do njegovega 20.leta v manj kot 40 kvadratih.
Imel je svoj koticek, svoje sobe pa ne.
Pa nisva imela prav nobenih problemov, ceprav bi – roko na srce – oba raje imela kak meter vec in kak koticek zase vec.
Je pa res, da je bilo vse pohistvo po meri, vsak koticek zaseden pa nobene odvecne sare pri hisi.
40 m ni tako mala kvadratura, s primerno postavitvijo pohistva, tudi kaj po meri, pa mogoce s kaksno dodatno predelno steno se lahko naredi marskikaj.
Tudi glede moznosti nakupa vecjega stanovanja pretiravas v ceni.
Ce je tvoje stanovanje vredno 100K EUR, ne more biti 60 m biti kar 200K EUR, razen ce nimas nagledanega kaj elitnega.
Ce pa gres malo ven iz LJ, vsaj 20km, pa bos za 100K dobila vsaj 30% vec povrsine kot jo imas. In ce bodo prostori v stanovanju primerno razporejeni, bosta lahko imeli vsaka svojo sobico.
Lahko ti povem konkreten primer za okolico Kranja: 54m, novo, manj kot 90.000 EUR. Pa konkreten primer za Litijo oz. tam okrog: pod 1.000 EUR
meter rabljenega stanovanja.
Predlagam preureditev stanovanja. Pohištvo po meri, prav gotovo lahko rešiš tako, da deklica dobi posteljo kombinirano z omaro in pisalno mizo v enem kosu v pregrajenem delčku stanovanja, ti spiš na sedežni,omare do stropa in racionalizacija stvari.
Mislim, da je naložba v skrajno premišljeno in izkoriščeno opremljen prostor (tudi s pomočjo arhitekta) mnogo bolj racionalna varianta kot kupovanje večjega stanovanja malo izven Ljubljene. Vidim več prednosti:
– stanovanje zaradi enotne opreme zgleda večje, obenem pa te prisili, da nimaš preveč stvari, ki človeka samo utesnjujejo.
– stanovanje brez balkona sili človeka, da gre ven. Z deklico si organizirajta življenje tako, da bosta vsak dan na svežem zraku, namesto da se vozita iz Vrhnike, Domžal, Kranja…, kjer so stanovanja za odtenek cenejša.
– Z deklico bosta nehote malo bolj povezani. Otroci bolj kot svojo sobo rabijo bližino staršev.
– Če ti bo sčasoma ob koncu meseca zaradi solidne plače kaj denerja ostajalo, ga raje varčuj in hčerki ob primernem času omogoči osamosvojitev, čeprav v najnmanjši garsonjeri. Veš, leta do konca njene srednje šole bodo minila kot blisk in mnogo težje bo živeti na 60 m2 z odraslo osebo kot na 40 m2 z otrokom.
Ne govorim čisto na pamet. V dvosobnem stanovanju 60 m2 sem živela s sinom in hčerko, med katerima je skoraj deset let razlike. Šestnajst letnica in šestletnik oziroma osemnajstletnica in osemletnik ni dobra kombinacija … Razmišljala sem o prodaji tega in nakupu večjega stanovanja, potem sem se odločila, da počakamo še malo, se zadolžim malo bolj in pomagam hčerki do njene strehe nad glavo …
Pozabila sem dodati še nekaj. GLEJ NA SVET BOLJ OPTIMISTIČNO! Da, finančno, sploh za nakup stanovanj niso ravno rožnati časi, pa nikoli, razen v času Jazbinškovega zakona niso bili.
Imaš izobrazbo, imaš službo, redno, celo dobro plačo, otroka, streho nad glavo, očitno sta obe vsaj relativno zdravi… Poglej okoli sebe in videla boš, da spadaš v priviligirano manjšino. Komu v življenju pa je bilo obljubljeno, da bo imel vse? Brez težav še vedeli ne bi, kdaj smo srečni in zadovoljni, ker bi bila to popolnoma normalna, nepomembna vsakdanja rutina…
Si zašla na napačen forum :))
Tukaj je dovoljeno samo jambranje in smiljenje samim sebi. Tukajšnja mentaliteta je še nekaj svetlobnih let oddaljena od tvoje.
Na splošno je žal tako, da se redkokdo zaveda, da ne obstaja nek enak interes vseh enostarševskih družin. Nas je kar precej takih, ki bi raje videli, da država (ali občine) nehajo slepomišit in zapravljat denarja za subvencioniranje srednjega sloja, plačevanje nesposobnih birokratov na CSD in sodiščih, zato da imajo službo, čeprav za nas državljane ne storijo nič za kar jih plačujemo ali pa nas nesankcionrano celo podvržejo institucionalnemu nasilju.
Stanovanja so žal tako draga, ker na nepremičninah bogatijo občinske elite, ki odločajo čigava parcela bo postala zazidljiva in kdo bo tisti srečnik, ki bo v 6 mesecih dobol gradbeno dovoljenje in komur bo uspelo občinarje bolje podkupit za višje gabarite.
inaziva: imam prijatelje, ki živijo kot 4 članska družina na 42 kvadratih in ko sem bila pri njih na obisku, imajo prav luštno, otroka sta ločena od staršev, ki pa spita nar raztegnjenem kavču. Torej mislim, da vama ne bi bilo težko malo prerazporedit pohišvo in da bi imela vsak svojo posteljo, če ne drugega, kupiš pograd, pa lahko vsak na svojem spita.
No, mi smo bili štirje na 40 kvadratih brez balkona. 🙂
Pa je bilo več opcij: ali se lotimo celovite prenove (kuhinjo bi prestavili v dnevno sobo, se pravi, bi bilo treba speljat vodo, kupit novo kuhinjsko pohištvo po meri, nov, dober kavč, ki bi se raztegnil v posteljo, kuhinjo bi spremenili v otr. sobo, prenova bi bila nujna tudi v kopalnici, ker so ploščice že odpadale) ali oddajanje stanovanje v najem in selitev v večji podnajem (za kar bi bili “zagonski” stroški nekaj tisoč takratnih mark, ki jih nisva imela) ali prodaja in nakup drugega stanovanja s posojilom. Vse je bilo povezano z bolj ali manj visokimi stroški, da smo se odločili za selitev – na podeželje. Po številu priseljenih mladih družin v naš kraj bi rekla, da nas tako razmišlja kar veliko.
Nočem biti nesramna, ampak res ne razumem tvojega jamranja.
40m stanovanja ni tako malo za 2 osebi. Z ustrezno prerazporeditvijo pohištva lahko iz bivalnega prostora narediš 2 sobici (najbolj preprosto je, če visoko omaro postaviš počez. Tako je moja kolegica naredila pri 28m, pa je bilo prav luštno.
Bodi srečna za zdravo hčer, dobro službo in lastno stanovanje. Zdaj hči zagotovo še ne rabi svoje sobe. Če boš lepo šparala kakih 10 let, boš pa tudi našparala za doplačilo k večjemu stanovanju.
Da pa jamraš zaradi balkona, pa ne vem no. raje ne bom komentirala.
Podatek, da je stanovanje veliko 40m2 ne pove veliko. Enosobno stanovanje na Celovških dvorih za cca 60m2 in je tista soba neko dolgo in ozko spakedralo z enim samim majhnim oknom, tako da se z razporeditvijo ne da prav veliko manipulirati.
Ampak a ne :)), po slovenskih standardih je treba tistega, ki mu gre slučajno bolje kot nam zatreti, da nima kaj jambrati.
mene pa razpiz** ravno obratno, da ljudje tarnajo, da živijo na 40 m2 in prosijo za pomoč (ne ti, inaziva, ampak po časopiosih je takih primerov ničkoliko).
ko sem bila majhna smo s sestrama in starši živeli na 45 m2 pa nam nič ni manjkalo. sama s hčerama živima na 36 m2 že 10 let, pa nam je zlo fino, ker smo si stanovanej zanle pravilno organizirat, da ima vsak svoj kotek. sem pa kupila hišo z namenom, da bmo imeli več prostora , pa tamali spolh nočeta bit svojem delu hiše ker jima je z mano v eni sobi preveč lepo.
🙂
Ne oče, ne gre za zatreti človeka z večjimi cilji, temveč mu preprosto povedati, da naj problem rešuje in naj se ne zdi samemu sebi ubog, kadar to ni potrebno.
Sama bi se počutila popolnoma zafrustrirana samo v situacijah, kjer gre za življenje mlade osebe in sem soodgovorna, ker sem nekaj naredila narobe, a ne morem popraviti ničesar. Drugače pa, nezadovoljna – to že, z željami – ja, z ambicijami – vsekakor, brez upanja – zelo težko.
Ne vem kaj naj si mislim o tvojem postu.
Včasih se je treba malo znajti.
Da pa čakaš in upaš da se bo stanovanje samo povečalo in zraven se dodal balkon pa ne vem. :)))))
Za ta denar od stanovanja in še malo dodatka lahko kupiš kak vikend v zelo solidnem stanju z kar nekaj kvadrature in kar je najbolj pomembno
nekej izven mesta (kjer so balkoni samo za okras).
Seveda pa je treba malo pobrskat po oglasih in tko naprej……