Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

sovražim dojenje

Default avatar
Povsod berem o tem kakšna povezanost je med materjo in otrokom, pa kako se matere topite ob dojenju in ko vas dete gleda v oči in... madona, meni pa je dojenje muka. Pa me sploh ne boli in tudi ne traja tako dolgo, ampak se ob tem dolgočasim in komaj čakam, da mine... Da ne govorim o tem, da ne čutim nobene posebne povezanosti med nama z detecom, ko sesa pri meni. Po mojem sem malo nenormalna ali pa obstaja tudi katera, ki ji dojenje ni bilo tako oh in sploh in krasno. Jaz dojim izključno zaradi tega, ker je moje mleko za otroka najboljše, če pa bi obstajala ista mleka na tržišču, bi isto sekundo dojenje opustila...

Pa seveda svoje dete obožujem, se z njim ukvarjam nonstop, se cartava, božava, ljubkujeva, ampak to dojenje pa res... preprosto ne vem, kako sem lahko tako čudna no.

Ok, itak pričakujem, da bo prva napisala PROVOKACIJA, druga ji bo sledila, ampak žal čutim točno to, kar sem napisala. Linčajte me...
Default avatar
te štekam.

ravno zaradi pranja možganov, kako je dojenje oh in sploh in edino pravo za otroka se mi je prvem otroku zgodilo, da sem bla iz dneva v dan slabše volje, ker nama ni steklo tko kot bi moralo oz. sem imela non stop ene zamaške, pa ne dovolj mleka, pa.....dokler ni blo zarad mastitisa treba na operacijo....

pol ko sem sanirala vso katastrofo na joški, se je pa začela uživancija....tamala je bla potem na flaši,jaz frej vseh težav in je šlo

pri drugem sem se bala ponovitve, pa sem ga skenslala po 14ih dneh....je bil strah pred ponovnimi težavami večji oz. sem se raje strahu kaj bi, če bi vdala uživanju z otrokom pa flašo v roki

tko, da nisi osamljen primerek, ki se mu dojenje ne zdi alfa in omega celega sveta oz. materinstva
Default avatar
Zakaj bi bila čudna? Ravno tako imaš otroka rada, pa če dojiš "z veseljem" ali ne. :)))
***************

Upanje je kakor nočno nebo. Nikoli ni tako temno, da ne bi odkrili vsaj ene zvezde...
Default avatar
Ne bom te spljuvala.
Jaz sem svojega prvega ortoka dojila 15 mesecev. in me je zelo bolelo (krvavela...). Ampak, ker sem si vcepila v glavo da je to edino, kar je za otroka dobro sem bila pripravljena trpet. Tudi jaz nisem nič uživala. Poleg tega je pil po 1 uro skupaj. Pazi. Uživati sem začela, ko je bil star kaih 8 mesecev. Ko je dobesedno znorel, ko je zagledal joško in čutil si tisto hvaležnost. Proti koncu sem bila samo še jaz tista, ki je uživala. Tako, da sem potem malo razum uporabila in nehala.
Pri drugem sem rekla: če me bo tako bolelo bo takoj dobil flašo. Nisem bila pripravljena še enkrat skozi vse to. Ampak je detece čudežno zelo lepo in hitro pojedlo. in se mi je tudi dopadlo potem kasneje. Sem tudi dojila 15 mesecev
Veš tisti trenutek, ko drži joško v ustih, pa te pogleda, se glasno zasmeje (pa ne spusti joške) in se poigrava.
Po moje se ti splača nadaljevati. Mogoče boš tudi ti prišla do teh občutkov.
lp
in veliko užitkov z dojenčkom (prehitro zrastejo)
Default avatar
Meni tudi preseda to neprestano ponavljanje in forsiranje dojenja.Če ne gre in ti ne paše ...ma nehaj se silt za obojestransko dobro.
Moj prvi sin je bil čista katastrofa z dojenjem in sem po 3 mesecih obesila vse na klin in ga dala na flašo. Drugi se je dojil do 11m in očitno užival v tem. Tretjega sem pri 15m komaj odstavila ker mi je že presedalo.(meni - njemu ne on bi še in potem sem ga imela po cel vikend nonstop na jošku...noro)Nobene neke hude povezanosti ne vidim niti ne čutim, mprvi je najbolj navezan name pa se je najmanjčasa dojil.Ostala dva sta pa atijova...
Tako da ti svetujem, da se ne obremnjuj - daj ga na flašo pa mir.
Default avatar
Tudi jaz te šekam! Enostavno nehaj dojiti!!! Prvič sem dojila 10,5 mesecev in pravočasno ustavila dojenje, da se je otrok pred jaslimi odvadil in vse skupaj je bila itak ena muka... Drugič sem tamalega skenslala po mesecu in pol in prešaltala na flašo. Bila sem bolj svobodna, dobre volje, nisem imela občutka da sem privezana na otroka...boljše sem funkcionirala in bolj uživala s tamalim. Pri meni je bila popolnoma ista situacija kot pri tebi.
Edino kar ne razumem je to, da propagirajo to kot edino hrano ki je zares dobra za otroka... bla, bla, bla. Ali pa tiste fanatičarke, ki dojijo otroke ko so ti že veliki. Sicer res nekjer ni pravila da je dojenje domena dojenčkov... ampak vseen meni se gabi pogled na doječega otroka ki je že velik kot klada.
Mah... vse je globalizacija in vse je propaganda! Tudi dojenje!
Lili
Default avatar
Dojenje je seveda najboljša možna izbira, ni pa edina zveličavna. Pogrešam nekoga, ki bi bodočim materam povedal, da me bo konec sveta, če ne bo mogla dojiti in naj zaradi tega nima občutka krivde, kako škodi otroku. Poslušamo samo, kako je dojenje zdravo, preprečuje alergije, povečuje odpornost... tako da če ti ne uspe (in veliko je mater, ki se RES trudijo dojit, pa ne gre), se res počutiš slabo.

Meni je bilo dojenje samo po sebi všeč, ampak pri prvem otroku nikakor ni steklo... poskušala sem vse, kar se je dalo in strašno trpela, ker ni šlo, si mleko črpala, doživela tri mastitise in se hudo sekirala, kako bolan bo ta ubogi otroka... na srečo me je po par mesecih srečala pamet, pospravila sem črpalko in kupila še dve steklenički in Pikomil... šele takrat smo začeli uživati!

Hčerka je zrasla v nadpovrečpno zdravega otroka in nima nobenih alergij.

Tako, da - poskusiš, če rata, je fajn. Če ne gre, pa tudi ni konec sveta. In tudi hranjenje po steklenički ima svoje čudovite prednosti!

Tvoje razmišljanje se mi zdi pa čisto razumno - dojenje je pač način hranjenja. Osebno mi gre na živce ta mistifikacija dojenja :-)
Default avatar
Jaz sem dojila do 20 meseca. Nikoli problemov z dojenjema ampak samo z mano. Na začetku mi je bilo med dojenjem tako dolgčas, ker je otrok ves čas imel zaprte očke. Pa sem gledala TV zraven. Na BBC prime so v jutranjih terminih vrteli risanke, kasneje urejanje stanovanja v popoldanskem delu pa urejanje vrta. Pa smo pregurali tiste začetniške mesece in daljše dojenje, kasneje pa je bilo dojenje naenkrat dolgo le slabih 15 minut in nisem uspela videt cele odaje ;) Zraven sem pa trenirala angleščino.
Default avatar
Hja, nisi edina. Tašča je dojila vse tri otroke vskakega natanko 14 dni, pa konec. Pa niso dobili aptamila pred 40 leti, ampak "pol mlekca, pol vode pa žličko cukrčka." Pa je hotela to kombinacijo še našim uturit par let nazaj. Danes bi jo najmanj kot kriminalca zaprli.
Default avatar
uf ste me kar presenetile z odgovori. ma ja vse mi gre še toliko bolj na živce, ker itak dodajava že skoraj od prvega dneva, ker imam mleka bolj za vzorec, pa vedno poje še nekje 60 po steklenički. pa tudi tak divji jedec je, kar krega se in nori na dojki. ampak ne morem prenehat, ker je star šele en mesec. se bom posilila do vsaj 6 mesecev, potem pa hvala bogu za dodatno hrano, ker res res mi je dojenje muka, pa ne vem zakaj no. je pa res da je dojenje čist preveč forsirano, vsakega ki srečam, pa četudi je samo znanec, me prvo vpraša: a dojiš? mislim, bog ne daj, da bi rekla ne.
Default avatar
Priključi detece na jošk, usedi se za računalnik in beri mon. TO je bila moja praksa 4 mesece.

Ostalih postov nisem brala, tazamanskih pa tudi ne bom, ker vem, da se bo katera zgražala.
Default avatar
največji problem je po mojem ravno v tem: dojimo recimo 10x na dan, to vzame nekje 5 ur dnevno... in teh 5 ur gre meni dobesedno na živce in mi je zoprno in se dolgočasim. ko se ponoči zbudim in pomislim, da bom dojila, mi je kar slabo, ko pa sem en dan mogla prekinit dojenje zaradi krvavečih bradavic, pa sem se zbudila in pomislila na stekleničko, se mi je zdelo kot da sem v nebesih, tudi bolj povezano se čutim takrat z otročkom. pri steklenički me gleda v očke :)

ma počutim se vseeno grozno, ker so mame z mastitisom, krvavečimi bradavicami, brez kapljice mleka, ki majo ful lenuščke... in se vseeno trudijo in trudijo... in se sekirajo, jaz pa imam take neumne občutke, češ ne uživam v tem in mi je muka...

ampak ker so v mojem mleku sestavine za dojenčka, ki jih rabi in so mu najbolj prav, nadaljujem s tem. sej 5 mesecev hitro mine :))
Default avatar
V dojenju nikoli nisem posebno uživala ali doživljala nekih vzvišenih občutkov, nikoli pa mi ni šlo na živce ali bilo odveč. Ko sem se odločila, da bom imela otroka, sem se hkrati odločila, da si bom za svojega otroka vzela čas in če se je na začetku dojila 1h, se je pač dojila. Na srečo z dojenjem nikoli nisem imela nobenih težav, zato tudi ne vem, kako to izgleda in si ne znam predstavljati. Dojenje sem vedno dojemala kot obliko hranjenja in nič več. Preprosto sem otroku ponudila dojko in ta je začel sam jesti. Nikoli me ni bilo dojenja strah in niti pomislila nisem, da bi lahko bilo kaj narobe. Preden sem rodila, so me spraševali ali bom dojila ali me je kaj strah dojenja,... pa sem si rekla, če to zna psička, pa muca, pa krava, bom znala tudi jaz ;)
Default avatar
tvoji občutki pri dojenju enomesečnika so povsem normalni ... jaz ob dojenju pomislim na vse lepo :) ampak če pomislim malo bolj ... prvi sploh ni znal sesati, sva se matrala z nastavki ... sesal je po uro in več .. cele dneve ... po parih tednih sem ga naučila brez nastavka, pa mu dojenje ni bilo nič kaj všeč ... je sam odnehal pri dobrih šestih mesecih ...

drugi otrok pa itak ni imel sesalnega refleksa sva se en mesec resnično trudila in ni bilo prav nič lepo ... ko je po dobrem mesecu poštekal foro sesanja pa je bil super ... dojil se je do drugega leta.

počakaj še malo mogoče se tvoji občutki spremenijo ... pa tudi če se ne ... sprejmi in konec.

to da ti je dolgčas med dojenjem ... beri kakšno revijo, knjigo, pa tudi TV ... saj kmalu itak za te zadeve ne bo več časa :)
Default avatar
Po moje si od dojenja preveč pričakovala......govorili so ti o tem in govorili, slikali v oblake......zdaj pa NIČ. :))

Vse je dobro, nič ni narobe. Veš pri dojenju nobene večje ljubezni ne čutiš kot drugače.

vse dobro!
****************************************************
Počasi umira, kdor postane suženj navade, ponavljajoč vsak dan enake poti, kdor ne zamenja prestave, kdor ne tvega in zamenja barve oblek, kdor ne govori tistemu, ki ga ne pozna.
Pablo Neruda
Default avatar
Jaz sem oba dojila do nekje 8 mesecev, potem sta sama hotela nehat. Te ne obsojam. Pri meni je bilo tako,da od začetka za znoret, oba sta bila taprava joškarja, ma non stop, sin se je prikopil in zanj 40 minut ni blo nič... NO potem, po parih mesecih, ap je blo dojenje čist kul, jaz sem ležala in dremala, otrok se je dojil, nehal, ko je imel dost (recimo maximum 10 minut). To od začetka je papravo mučenje, ker sploh nemoreš nikamor,ker bi otrok itak skoz cuzal....POtrpi, mogoče, pa bo kasneje bolj luštno ratalo....
Default avatar
Sama sem mama dveh in oba sem dojila brez problema. Je šlo na hitro. Ampak te pa razumem, včasih zna biti dolgočasno, sploh, če te po možnosti vmes še zvije na wc. :)
Sem pa na žalost doživela, da je prijateljica jokala, ker ni mogla dojiti. Sploh ni važno iz kakšnega razloga. Vzrok joka je bil samo v tem, da nas mamice pumpajo iz vseh strani kako je samo dojenje oh in sploh in če ne dojiš, si pol manj mama. Počutila se je manjvredno in slabo mamo, ker ni dojila.
Upam in verjamem, da zaradi tega nimaš slabe vesti, ker dete bo v vsakem primeru zrastlo, tudi, če ga boš hranila po flaši. In prav nič mu ne bo manjkalo. Važno, da si ti zadovoljna in neobremenjena. Otrok bo imel več od tebe, kot če delaš nekaj na silo.
Default avatar
[quote dadi22]V dojenju nikoli nisem posebno uživala ali doživljala nekih vzvišenih občutkov, nikoli pa mi ni šlo na živce ali bilo odveč. Ko sem se odločila, da bom imela otroka, sem se hkrati odločila, da si bom za svojega otroka vzela čas in če se je na začetku dojila 1h, se je pač dojila. Na srečo z dojenjem nikoli nisem imela nobenih težav, zato tudi ne vem, kako to izgleda in si ne znam predstavljati. Dojenje sem vedno dojemala kot obliko hranjenja in nič več. Preprosto sem otroku ponudila dojko in ta je začel sam jesti. Nikoli me ni bilo dojenja strah in niti pomislila nisem, da bi lahko bilo kaj narobe. Preden sem rodila, so me spraševali ali bom dojila ali me je kaj strah dojenja,... pa sem si rekla, če to zna psička, pa muca, pa krava, bom znala tudi jaz ;)[/quote]

Isto, pač sem dojila. Big deal. Nekega povzdigovanja in mistificiranja pa tudi jaz nisem razumela. Kot tudi tistih ne, ki so ob odstavljanju doživljale travme in točno vedo, kdaj so otroka zadnjič podojile.
Jaz se ne spomnim, če me ubiješ. Tam nekje pri 11 mesecih sem nehala.
Default avatar
Dojenje je vez med materjo in otrokom. tu ne gre zgolj za kvaliteto materinega mleka, temveč za čutenje lastnega otroka. Psihološko gledano se v prvih dveh mesecih ustvarja visoka kvaliteta ali nekvaliteta otrokove osebnosti. Vse to, pa zgolj preko čutenja mati-otrok, torej hranjenja, previjanja, kopanja, dotikanja, crkljanja, spanja,....v končni fazi je to vse kar v tem obdobju otroku lahko daš. Sem sigurna da tvojo stisko otrok čuti.Čuti kako odveč je materi hranit otroka, kar je tudi razlog v pomanjkanju mleka. Samo 5% žensk ne more dojit, vse ostalo je psiha. Mogoče s tem prisilnim ravnanjem delaš celo več škode kot koristi.
Default avatar
Prvega sem dojila z veseljem, čeprav me je dojenje kar precej izčrpavalo. Poleg dojenja sem si tudi črpala mleko, ker sem hodila popoldan v šolo in je bilo kar naporno ... vendar sem resnično uživala.


Sedaj pri dvojčkih pa ... dokler sem bila v bolnici in sem bila postrežena odspred in odzad ni bilo problema z dojenjem. Eden se je samo dojil drugi pa je dobival flašo le ponoči. Sam sta bla pa precej zaspančka. Ker sta bila nedonošenčka in zahirančka sem po prihodu domov bila precej obremenjena s tem, da sta pridobivala dobro na teži in sem se matrala z dojenjem, črpanjem in dodajanjem. Ne rabim pravit da je bila precejšnja muka (hvalabogu za mojo mamo, ki me je takrat kar precej pedinla in postorila vse po hiši in s starejšim). Potem mi je bilo pa zadosti in kljub neodobravanju okolice sem se odločila da dojenje pri treh mesecih ukinem. In od takrat sem veliko bolj sproščena in spočita in lahko popolnoma sama poskrbim tako za gospodinjstvo kot za starejšega. Res da sem se na začetku počutila kot najslabša mati na svetu ... ampak je občutek krivde kmalu izzvenel. Z otrokoma sem ravno tako zelo povezana in smo glih tako skupaj in se gledamo v oči, ko jima dajem flaške, kot smo se gledali ko sta se dojila.

Tako da ... ne ... nisi edina. :)))

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet