Potovanja.Over.Net

Kam in kako na počitnice

Odgovarjajo: Potovanja.Over.Net

Turčija- v lastni režiji in za nizek proračun

Default avatar

mar

Že kar nekaj forumašev me je spraševalo v zvezi z našo izkušnjo "Turčija v lastni režiji", pa naj malce več napišem na to temo- z avtom, prijateljico in dvema hčerama, 4 in 6 let, v tretjem mesecu nosečnosti :) v Turčijo na dopust.Poletje 2006. Psihične priprave so se pričele že nekaj mesecev prej, predvsem v zvezi priprav hčera na vožnjo, na potrpežljivost, na to da sta si vsaj približno predstavljali kaj je to sedeti v avtu več ur, biti privezan in se kljub temu zabavati. Že prej smo se pogovarjali kaj vse bosta počeli, igre, pesmice... skratka to je pomemben faktor, ker tisto "mami kdaj bomo? mami koliko še? smo že prispeli?" najbolj razjeda voznikove živce. S soprogom sva se menjavala pri vožnji, s tem da je levji delež vožnje na poti proti J pripadel njemu, nazaj grede pa meni. Avto megane grandtour letnik 2005, diesel, poraba v povprečju 5,0 l, razdalja 1650km v eno smer.

Torej k realizaciji tega potovanja smo pristopili po tem, ko smo na netu poiskali možnosti bivanja, vendar ne v angleškem jeziku temveč Turškem :) ja, namreč cene ki so na angleških straneh so drugačne, vsaj 50% višje kot tiste za turke. iskali smo tudi destinacijo, ki ne bi bila tako zeloooo oddaljena :) V poštev je torej prišel S del, obala Marmarskega morja in SZ Egejski del. Že kmalu sva Marmarsko varianto odpisala, čeprav je z ugodnimi ponudbami prednjačila (razlog je v čistosti, ne samo tega ampak vseh morij, ki so bolj ali manj omejena, "zaprta") Potem ko sva imela približno destinacijo, sva določila še kraj- kolebala sva med Ayvalikom in Dikilijem. Odločila sva se za manj turistični Dikili, saj je Ayvalik zaradi svoje 10km peščene plaže Sarimsakli večja turistična atrakcija in s tem povezana gneča. S pomočjo TravelPlannerjev in Via Michelin smo napravili načrt potovanja in eventuelne postanke (v praksi je potem vse drugače) ter predvideli da potrebujemo za to pot cca 20-24 ur, kar je en dan. Ni se nam zdelo pretirano zato smo se odločili da z menjavo šoferjev prevozimo pot v enem kosu, torej brez spanja v Bolgariji.Še posebej sva potihem računala, da naju bo prijateljica kdaj pa kdaj zamenjala, čeravno je rekla, da tujih avtov ne vozi :-/ Naša pričakovanja so bila kot se je izkazalo napačna.
Odpravili smo se ob 19h (živimo blizu meje) in ob 23 že prestopili Hrvaško-Srbsko mejo, seveda brez težav. Otroci in P. so spali, midva sva se vtavila na kavi južno od Beograda in nadaljevala ter dosegla Srbsko -Bolgarsko mejo zjutraj ob 6.30. Zdelo se nama je da kar hitro napredujemo. Streznitev je sledila.Srbi nas še pogledali niso, so že vedeli zakaj ;-) Na bolgarski meji smo za vstop čakali dve uri. Čeravno so imeli poseben pas za EU smo stali v nepreglednih kolonah Turških izseljencev, ki so prihajali v domovino na dopust. Bolgari imajo za njih eno točo papirjev in kakšna birokracija!!! že dolgo nismo videli takšne, ubogi turki so se nam resnično smilili, še posebej z malimi otroci... Ko smo prišli na vrsto smo morali plačati dezinfekcijo (!!!) in pa vinjeto, brez ne moreš prestopiti meje. Ne spomnem se točnih zneskov, si nisem beležila, ob naslednjem obisku si bom (za hec :) No med čakanjem na meji smo lahko pozajtrkovali (mama nam je za na pot napekla palačink, pa seveda tudi druge hrane je bilo v hladilnih torbah).Ob 8.30 smo se odpravili naprej in z vmesnim postankom ali dvema dosegli bolgarsko turško mejo ob 14.30. sedaj smo porabili dve uri za obe meji skupaj, v bolgarskem mejnem območju imajo črpalko za gorivo kjer smo lahko takrat izredno poceni kupili dizel še brez davka, po ceni cca 70centov.napolnili smo rezervoar saj smo vedeli da je gorivo v turčiji edina stvar ki je izredno draga (takrat cca 1,5€). na turški meji smo kupili vize, po 15€ vsaka. tukaj tudi podrobno popišejo avto, takšnih varnostnih mehanizmov tudi še nismo doživeli- vse zaradi preprečevanja prekupčevanja.
nadaljevali smo proti mestu Edirne in zgrešili izvoz za Canakkale oz Dardanele, ura je bila okrog 18h, zdaj smo že vedeli, da ne bomo prispeli v okviru predvidevanj.S pomočjo prijaznih Turkov smo našli pravi izvoz in že v mraku prispeli na trajekt čez dardanele. Naj mimogrede povem, da vožnja sploh ni bila dolgočasna, ravno nasprotno, prav zabavna, ves čas nam je pogled čez okno krajšal čas, še posebej smo bili zgroženi nad Bolgarijo, toliko zapuščenih tovarn iz socializma, porušenih zgradb,... še najbolj pa nas je razočarala opustela pokrajina, neobdelana polja, propadajoče kmetije... pravo nasprotje temu kar smo doživeli, ko smo prestopili turško mejo, nasadi oljk, namakalni sistemi, obdelana polja... pravi balzam za oči. Prav tako lep razgled je bil ob vračanju čez Srbijo, poljane sončnic, koruze in druguh poljščin.Ceste pa prava milina.Široke, ravne... celo take čisto lokalne so dvopasovne, čeravno imajo oznako magistralne ceste in je na njih omejitev 90. Turki vozijo izredno lepo in varno, nobenega divjanja... ob kakršnem koli manevru pa zatrobijo pa ne zato, da bi ti kazali prst ali žugali... temveč iz previdnosti, da te opozori, da te bo prehitel ali kakorkoli nekaj naredil v tvoji bližini. Še ena izredno pozitivna izkušnja.
Prav zanimivo se nam je zdelo ko smo stopili s trajekta (cena za prevoz s trajektom je bila ena malenkost, mislim da okrog 3€) na Azijska tla, kakšen občutek ko enkrat zapustiš Evropo! :) zapustili smo mesto in v predmestju poskušali najti kakšno odprto trgovino, treba je večerjati. Še sami nismo vedeli kaj bi kupili zato smo poiskali bližnjo obcestno okrepčevalnico. Vse se nam je zdelo megalomansko. Sedaj smo morali pozabiti fish and chips in dunajca in nedeljsko župo. Zdaj smo bili v popolnoma neturističnih delih z izključno turško hrano. Smo takšni karakterji da nam je to predstavljalo pravo zabavo in neučakano smo se lotili preizkušanja turških jedi. Kasneje smo imeli probleme samo z našo ta mlajšo ki ni hotela drugega razen pomfrija in občasno riža na vodi, ter seveda obilico dondurme- sladoleda.So imeli kuharji v restavracijah kar problem. Po pomfri so hodili k enemu v ulici, ki je edini to pekel.
Ko smo se spustili iz gorovja, bolje hribovja Kaz proti obali, Edremitskemu zalivu, so se pričela neskončna naselja s turškimi middle class naselji, ki so bila obljudena samo v času počitnic.Ob cesti so bili ob pozni uri (01 ponoči)odprte stojnice, odprte trgovine, vse razsvetljeno kot v Monte carlu ;-) Še vmesen postanek v trgovini v Kucukkuyu in nadljna ura in pol vožnje do Dikilija. Hotel Antur, ki je bil naša ciljna točka se nahaja v samem središču mesteca Dikili (12.000 prebivalcev).Sobe, ki so bile kot bungalovi oz.vrstne hišice na sami plaži so imele WC s kopalnico ter teraso. Super! Imeli smo tudi hladilnik in TV ter klimo. Cena je bila za vse štiri (prijateljica je imela svojo sobo) 25€ za spanje z zajtrkom, računajo samo za odrasle. Moram povdariti, da to ni bil najcenejši hotel. Tako smo za 18 dni kolikor smo si jih privoščili plačali 450€.Kolegica polovico manj. Zajtrki pa tako obilni oz raznoliki, da kljub velikim očem in pasji lakoti niti polovice vseh jedi ni bilo moč probati. Vsaj tri vrste oliv, na različne načine, namazi seveda tako in tako, več vrst sirov, salam, razni kosmiči, seveda sadje in zelenjava, različne vrste kruha, vedno pa sočna sveža lubenica, sveže iztisnjen murvin sok, pomarančni sok, jasno vroča voda za čaj ali kavo, mleko... tako na hitro.
Ta del Turčije velja kot turistični vendar ne za inozemni turizem terveč njihov, turški. Zato je bilo toliko bolje, rešeni vse zahodnjaške navlake smo se prepustili novi deželi, še najbolj pa prijaznosti njihovih ljudi. Tako dobrodošle, varne in sprejete se ne bi mogkli počutit nikjer.
Plaža, ki je veljala tudi kot mestna in za katero je skrbelo osebje Antur hotela je bila polna pisane množice , raznih navad in prepričanj, od muslimanov, ki so bili popolnoma zakriti in v burkah do ravno tako muslimanov, ki so bili v kopalkah tako kot mi.plažo so vsak dan zjutraj pograbili, poravnali mivko, sčistili ležalnike, poravnali popravili senčnike in pobrali smeti.Urejeno, čisto! Tudi morje je bilo čisto.
V restavracije vabijo goste na ulici, prijazno vabijo, če dovoliš da te postrežejo. Ko sedeš k mizi najprej dobiš 1,5l navadne vode v plastenki Danone in poseben "napihnjen" kruh dolg vsaj pol metra in visok20cm.zraven vročega postrežejo maslo in nariban sir. Poslastica za prste polizat. Potem pa prinesejo kar naročiš. Za zaključek te pogostijo z lubenico ali kavo, otroke s sladoledom. Vse to ni všeto v ceni ki jo plačaš na koncu.Preverjeno! Nekaj cen: juha- različne cca 80centov, komplet kosilo med 2 in 4€.Mi smo se hranili ves čas zunaj (razen zajtrka) in nismo porabili več kot 300€ v 18 dneh.Pivo imajo zelo dobro in poceni, Efez in tudi cigarete nekje okrog 1€, Lark imenovane.
Pri turkih velja izredno spoštovanje do otrok, ničkolikokrat so ljudje (različni, seveda neznani :) prečkali ulico, hiteli proti nam, da bi nazadnje prijeli za roko ali pobožali po glavici eno izmed naših punc. Ali spet drugič segali v žepe in jih pogostili s tem kar so pač imeli pri sebi: pest sončničnih ali bučnih semen (ki so dnevni spremljevalec slehernega turka) ali bonbonov.
Priznam,da smo jedli in pili vse razen vode iz pipe, smo si pa z njo umivali zobe :) in nismo imeli nikoli nobenih prebavnih ali kakšnih drugih težav- razen seveda tistih za katere smo oz sem bila sama kriva ko sem se po petih dnevih še vedno na skrivaj sladkala s halvo (tipično turško sladico), ker mi jo je bilo žal zabrisati v smetnjak :-(
Čistoča je nekaj kar je pri turkih strogo zapovedano. Na ulici so vsakih nekaj 100 metrov javni vodnjaki, za umivanje ali pitje in marsikje je zraven privezan kozarec (krigel) - stvar vsakega posameznika je seveda če ta kozarec uporabi ali si raje postreže z lastno dlanjo.Enako je z javnimi WC-ji. Zelo pogosto, če se pa slučajno obiskovalec ne znajde najbolje da se obrne k prvi džamiji, tam se lahko osveži in opravi potrebo.
Pred trgovinami, restavracijami in kar je takšnih javnih zgradb, večkrat dnevno čistijo pločnike z vodo (!!). Muslimani so v primerjavi z nami, kristjani, veliko bolj čisti. Zato je lahko vsakega veliko bolj strah okužbe v restavraciji v ljubljani kot v še tako neznanem turškem kraju.
V Dikiliju smo imeli vse, še posebej pa bazar nad katerim je bil več kot navdušen ženski del naše ekipe :) Modernih cunjic, torbic, očal, čevljev.... izredno kvalitetnih (turških, ne kitajskih!!) za bagatelo... pa še najboljše od vsega, barantanje. Kdor pač v tem uživa lahko pride na svoj račun.Namreč del nakupa, kakršnega koli, je barantanje, tudi v trgovini, kjer smo kupili nogavice, modrce... skratka spodnje perilo, je bilo čisto samoumevno, da smo ponudili 30% manj in po nekaj teniških žogicah prišli na skupno številko. To je bil obvezni del vsakdana, obisk štantov. Vsak torek pa še vele bazar.. to je šele kaj videti !! v dveh urah ga ni bilo moč obhoditi...samo čevljarski del je bil več kot 100 m dolg z obeh strani ulice, kaj šele cunje, pa bižuterija, prti, zavese, posteljnina... V Dikili je vsak torek vozil trajekt poln angleških turistov (no, ne samo angleške, pač Evropejce, Američane...) iz sosednjega grškega Lesbosa (ki je samo streljaj od tu).
Nekajkrat smo se odpeljali na oglede ruševin, ostalin iz daljne preteklosti, antike in srednjega veka. Še posebej smo bili navdušeni nad starodavnim Pergamonom(sedaj Bergamo), Akropolo in vsem kar je bilo del mestnega življenja. Obisakli smo muzeje, trgovino s tepihi in občudovali ročno narejene mojstrovine.Povsod so nas pogostili, ponudili čaj, najbolj nas je navdušil jabolčni čaj- kakšna aroma :) Čaj pijejo ves čas, po malem ga srkajo in prenašajo male kozarčke. Možakarji sedijo v kavarnici oz. njenem vrtu in igrajo nekakšne namizne igre, ter seveda pijejo čaj. Še ena pijača iz jogurta je bila všeč našim puncam -Ayran.
Veliko stvari smo doživeli, tudi kakšne manj prijetne, ki pa nas niso preveč vrgle s tira, saj je bilo toliko drugih lepših izkušenj, ki so kompenzirale manjše nevšečnosti; kot je npr. ta da smo zjutraj ob 7h, ko naj bi se začel zajtrk sami čakali na obalni terasi.... osebje je namreč spalo... pa so se do 7.30 primigali... so včasih pozabili na vilice, al pa na mleko... smo jim rekli, pa sploh ni bilo problema. V Antur hotelu so se namreč odvijala poročna slavja ali kakšne obletnice, na tej isti terasi. Seveda je bilo osebje po 20urnem šihtu utrujeno in temu posledično zaspano :) Kakšne ohceti!!! To smo opazovali iz razdalje, čeprav je lastnik hotela večkrat rekel, da se lahko pridružimo svatom na terasi, a se nismo počutili primerno v naših capah, lahko smo samo od daleč opazovali blišč in razkošje oblačil.
Naš namen je bil prvotno samo dvotedenski dopust... glede na to, da nismo porabili proračuna smo lahko torej še ostali, a žal samo 4 dni, saj sem imela obvezen G.pregled v LJ. Tako smo se s težkim srcem spakirali in zjutraj ob 5h zapustili Dikili. Nazaj grede smo se ustavili v eni obcestni hiši, ki je imela vrt z nekaj mizami.Po napisu sodeč je bila tudi trgovinica. Res, notri so imeli olive in olivno olje na 1001 način. Pripravili so nam obiiilen zajtrk.
Nazaj grede je šlo bolj gladko a žal ne brez več kot 3 urnega čakanja na Bolgarski meji.Sprašujem se če se je sedaj kaj spremenilo odkar so Bolgari v EU.
Letos sem vztrajala da gremo na H., zaradi našega 18mesečnika, čeprav me je soprog na ranorazne načine prepričeval za Grčijo ali T. Razočaranje je bilo veliko. Naslednje leto me več ne bo rabil prepričevati. Sedaj imava ogledan vsak svoj konec T. kamor naj bi šli. Moj je zopet ta SZ, Egejski in sicer Edremitski zaliv, mesto Altinoluk ali Akcay. To je dobro izhodišče za oglede kot so npr. Troja pa Assos, tudi do Galipolija ni pretirano, muzej v Edremitu, svetišče v Gure... tudi do Ayvalika ali Dikilija se lahko zapeljemo- ni daleč. Vtrajam na drugem kraju ker pač nisem tip človeka, ki bi hodil dvakrat na isto mesto- tega sem se najedla v otroštvu, ko smo vsako leto s starši kampirali ali bivali v prikolici na Krku-N.
Soprog bi rad šel južneje, v sredozemsko T., bližina mesta KUmluce, tudi izredno zanimivo, saj so v bližini antična mesta od Olimposa dalje, pa večni ognji... a je do tod vsaj še 10 ur vožnje več.
Tokratni izbor pa ne bo hotel ampak najem hiše oz vile ali stanovanja, večsobnega. Namreč cene so pa takšne: na obali je trisobno stanovanje/hiša (za 6-8oseb) z dvema kopalnicama, ful opremljeno z dnevno sobo, kuhinjo- pomivalec, pralni stroj,...cca od 40-60€ na dan. Tako nameravamo naslednje leto s P. (ki je bila z nami že 2006), le da bo tokrat z njo tudi J. in bosta šla s svojim avtom. Pisala sem na mail naslove in nekateri, tisti ki znajo vsajj malo angleško so mi tudi odgovorili. Dogovarjamo se za 4 tedenski najem, tako da bo cena na ta račun še nižja.
To kar sem napisala v ta post je izkušnja, ki mogoče lahko pride prav nekomu, ki nima 5.000€, ampak samo tisočaka. S tem tisočakom bo lahko svojo družino peljal v Turčijo in tam dobro živel vsaj dva tedna.
Nekaj slik je že zbledelo, če se spomnem še kaj takega kar se mi bo zdelo izredno zanimivo ali poembno pa bom dodala.

Gule gule
Default avatar

mar

še nekaj sem se spomnila, kar ni zanemarljivo in kar priča o visokem kulturnem nivoju turškega naroda. Kot sem napisala smo bili v turističnem območju, ki se ga inozemni turizem še ni dotaknil. Vsaj vsaka peta stojnica je bila stojnica s knjigami... da, s knjigami. Pa da ne bi kdo mislil, da so bile to knjige v stilu "ljubića"... ne, ne... večina knjig je bila klasična literatura, od Platona, Plutarha, Sofoklesa... in, da, verjetno ne bi tile ljudje icele dneve stali za stojnico, če se ne bi knjige prodajale... smo bili pozorni... na plaži stare ženske v burkah ali s feredžo ali pač mlajše gospe ali mlajši/starejši gospodje to berejo!!! To sem se spomnila, ker so ravno včeraj naše mlade gospodične imele v rokah knjigo, ki smo jo dol kupili (turško seveda): Basni . Seveda smo kupili tudi tur-angl oz angl-tur slovar (1.20€) ki nam je bil v pomoč.
Default avatar

rosie

mar,
hvala za trud in natančen popis vsega, kar ste doživeli. Iz tvojega pisanja se da razbrati, kako so Turki, za katere pri nas velja, da so nekulturni, v resnici zelo turistično narvnani in ja, tudi jaz sem v Turčiji opazila stojnice s knjigamim .

Midva sva bila v Turčiji dvakrat, enkrat sva rentala avto in bila presenečena nad njihovo vozniško kulturo. V tistem tednu sva si ogledala dobršen del sredozemske riviere in bila prav posod prijazno sprejeta.

Prvič pa sva se vozila z njihovimi avtobusi in kombiji - dolmuši, pa nikoli nisva zaznala vonja po potu, tako kot se pogosto zgodi na naših javnih prevoznih sredstvih.

Lp, rosie
Default avatar

mar

Rosie,
natančno tako.... ljudje se umivajo ob uličnih vodnjakih... mi smo se hecali, da bomo vzeli šampon s sabo... neokusna šala, če smo iskreni :-/

Veseli me da tudi ti deliš z mano tako pozizivno izkustvo :)

v resnici se z dolmušom nisem vozila, ker smo bili čisto v centru naokrog smo šli pa s svojim avtom, a smo opazovali tale fenomen dolmušov... dejansko v vsako vas, če je treba samo eno teto odpelje, pa zopet vstavi, če je treba vsakih 50 metrov. ne vem kako se jim splača ob tako visoki ceni goriv pa kljub temu imajo baje karte za dolmuš izredno sprejemljivo ceno.

LP
Default avatar

mama2831

Hvala za to popotniško izkušnjo! Tudi mi bi radi obiskali Turčijo v lastni režiji. Kako ste pa komunicirali? Znajo angleško ali kak drug tuj jezik?

Če se bomo odločili za podobno avanturo, te bom poprosila še za kakšen link!
Default avatar

mar

mama2831,
veseli me, da opisana izkušnja pomaga pri spoznavanju Turčije. Nekakšno bazično angleščino imajo trgovci, hotelirji... ne vsi, resnici na ljubo samo manjši delež, bolj znajo nemško. Veliko smo krilili z rokami, pa mimika, pa te stvari... pa smo se zmenili.

Povej kakšni linki te zanimajo,,,,, nastanitev, na splošno o katerem deluu Turčije?
Sem včeraj pričela sestavljati album v Picasi pa se še učim :)

Lep dan
Default avatar

svakačast

Tudi jaz se zahvaljujem za čudovito branje, opisala si točno vse tisto, kar me zanima. Doživetje je moralo biti prekrasno, primerjava s hrvaško sigurno ni možna...
Mene si navdušila, edino pot do tam in nazaj ni najbolj enostavna...ampak verjetno se splača!

Najbolj pa čestitam za pogum, (noseča, z dvemi relativno malimi otroki...) večina ljudi ki jih poznam bi to imela za avanturizem prve vrste!

Še, prosim, še takih pisanj!
Default avatar

mar

Vesela sem, da ti je bilo branje v veselje in upam sprostitev. Upam tudi, da sem s svojimi besedami in slikami prikazala vsaj delček čudovite dežele, kulture in ljudi, ki smo jih doživeli. Moram priznati, da smo se dobesedno zaljubili v Turčijo.
Kar se tiče poguma... glede na to, da je bilo zmeraj kaj kar je preprečilo nek načrt za "avanturo", planirali smo pričetek gradnje in da sta bili prvi dve nosečnosti rizični (poleg vseh infuzij in ležanja v bolnici in doma sta bili obe skoraj 1mesec prej rojeni) sem se zavestno odločila KAR BO PA BO. Če ni usojeno pač ni. Najboljša nosečnost do zdaj ;-) nisti slabo, niti pikice špikanja spodaj... milina. Bile so težave zaradi stresa v 6., 7. in 8. mesecu, ko sem spet ležala. V glavnem naš tretji je končno rojen čez rok :)
Kar se vožnje tiče... tudi meni ni ravno prijetna misel na 30 ur avta... a po drugi strani, končno je takrat prilika, ko je družina skupaj (prisilno!!) in se lahko, poje pesmice, pogovarja, pripoveduje... res se lahko posvetimo en drugemu.Poleg tega mislim, da vse skupaj ne bi bilo tako enkratno, če ne bi šli z avtom... tole z avionom mene sploh ne pritegne. Moram priznati tudi zaradi dejstva, ker imamo zelooo velik prtljažnik in smo že takrat komajda stlačili vanj tistih 250 cunj, ki smo jih nakupili ;-) kako naj v avion znosim vse nakupljeno na bazarjih :) In še... da si lahko privoščimo počitnice za 3 ali 4 tedne moram poiskat res poceni varjanto bivanja, s tem da kuhanje v lastni režiji zadevo poceni še vsaj enkrat. Ne rečem občasno večerja ali kosilo zunaj...

Še nekaj zanimivega sem se spomnila...
Poleg restavracije kjer smo velikokrat jedli so bila ena vrata in kar nekaj dni smo potrebovali da smo si raztolmačili tekst na vratih. Bil je frizerski salon z manikuro, pedikuro in kaj vem še čem... pač vsega tudi nismo razumeli. Smo s P. gledale cene... in šle na poiskušino :) jaz sem želela striženje s "fen frizuro", P. enako + še manikura in pedikura. Notri je bilo veliko žensk, takih ki so delale in takih ki so se razvajale... Joj, ko smo začele krilit z rokami kaj želimo... to je potem zgledalo kot kviz ali otroška igra pantomima, ko eden stoji pred razredom ostali pa ugibajo...cel salon je sodeloval :) slovar je seveda ostal v sobi :)
Ni kaj, gospa me je ostrigla, lepo, nimam besed, navila na krtačo, lušna frizurca... plačala sem 2€!!! Pedokura z manikuro + frizura (navijalke) je P. prišla 7€ Nič se nismo cenkale ;-)
To je ena takšna zanimiva prigoda
Vsake toliko časa dodam še kakšno slikico v album

LP
Default avatar

mama2831

mar je napisal/a:
Ojoj, mi je kar žal, da sem slike pogledala! Že načrtujem, kdaj bi lahko šli... če bom zvečer še mojemu pokazala, bomo kar pokali kufre! Zelo radi bi namreč videli turčijo, ampak ne Alanye v stilu 1 teden v nekem hotelu!
Default avatar

kara

krasne slike, vaše počitnice se slišijo krasne! Za Turčijo vem, da se človek ne naveliča njihove gostoljubnosti, predvsem pa lepot in raznolikosti. Fino je, da je za nas ravno dovolj evropska in obenem eksotična, ane.
Še fotk :).
Default avatar

svakačast

ja, šeeee fotk, čakamo!
Default avatar

mar

Živjo,

kara, točno tako... že po temu kako doživiš Turčijo danes se da sklepati zakaj je bilo to območje zibelka evropske civilizacije... tukaj je bila kultura v razcvetu ko so na britanskem otoku še z dvema kamnoma skupaj tolkli :)

in mene sploh ne pritegnejo variante v stilu all inclusive pa če bi jih za pol cene talali... tako sploh ne doživiš dežele, ljudi, njihove preteklosti, vsakdanjih težav in tegob kot jih imamo tudi mi... in verjamem da vsaka vas skriva v sebi vse našteto kar se splača spoznati...

no, do mene je pricurljala vest, da je Antur hotel v katerem smo bivali pred dvemi leti, propadel. Vsake toliko časa smo si dopisovali s sinom lastnika, ki ima sicer v posesti še dva hotela, mislim da Izmir ali Bodrum in Ankara. Nisem spraševala kaj je botrovalo takšnemu rezultatu, nam je bilo pa kar žal :-( Sicer pa je lastnik (sedaj že bivši) po narodnosti Kurd in on nam je lepo razložil kako je s temi stvarmi v zvezi s Kurdi. Pravi, da tisti Kurdi, ki so delavni, tudi sposobni, pridni.... so se odselili iz vzhoda Turčije in v slogi in sožitju živijo z ostalimi Turki... kar smo tudi videli. Lastnik nas je enkrat povabil na večerjo.... bilo je vsega, miza obložena, kar šibila se je pod vsemi dobrotami... Nenavadno povabilo smo prejeli od lastnika nekaj dni za tem... povabil nas je na njegovo kmetijo, na podeželju več kilometrov ven iz Dikilija. Imel je farmo z ovcami, zraven tudi nekaj zajčkov in drugih domačih živali :) (verjetno so mislili, da nam je ta del nepoznan, saj niso mogli vedeti, da imamo pri nas doma in ovce in zajce :) pa še kokoši ). Na posestvu je bila ena starejša hiša, velik hlev, posestvo pa ograjeno z žičnato ograjo. Za kmetijo je skrbela najeta delovna sila, pravzaprav mislim, da je imel enega fanta in eno gospo. Ta del si nisem preveč zapomnila :-/

svakačast,
obisk na kmetiji in še nekaj slik iz Pergamona, plaža... je dodanih v album :)
žal sem v picasi kliknila na en ukaz zaradi katerega najlepše slike niso vidne :-(

Lep pozdrav... že odštevamo mesece ;-)
Default avatar

zaljubljena v Irsko

Draga mar, tole je pa bilo užitek prebrati. Še mene je zamikalo, da bi šla v Turčijo, čeprav so mi ljubše bolj severne dežele. A Turčija ima nekaj kar severne dežele nimajo: antiko!

Slikice so tudi krasne.
Hvala ti za tole.
Lep dan.
Default avatar

mar

Čeprav smo še daleč do poletja, so nedavne počitnice prebudile spomine, ki smo jih obujali ob gledanju slik nepozabne Turčije 2006. V vsaki sliki smo našli zgodbo, ki je postala toliko bolj živa ob pripovedovanju.
V album sem dodala še nekaj sličic

POčasi že planiramo Turčija 2009; srčno upamo, da nam ne bo nič prekrižalo naših namer.
Dekleti se veselita, pridno polnita Turški šparovec- namreč poleti smo ugotovili, da bo lažje če ves čas po malem dajemo na stran in tako tudi naši otroci dajo čisto vsak evro, ki ga dobijo ali za novo leto, rojstne dneve, godove, zobne miške...v turški šparovec. Seveda tudi midva z možem primakneva :-)

Odločitev glede ciljne destinacije je padla. Zmaga je soprogova. Cilj je skrajni jug Turčije, nekdanja Lycia, mestece Finike. Dobra izhodiščna točka za oglede ki so v radiusu 50km: od Olimpa, antična Myra, večni ognji na gori Chimaera, ki že od nekdaj gorijo in jih bojda ne znajo pojasniti http://en.wikipedia.org/wiki/Chimaera_(geography)
potopljeno antično mesto Kekova, pa seveda rojstni kraj v sodobnosti imenovanega Sv.Miklavža... skratka veliko za videti.
Po raznih Travel Plannarjih naj bi bilo cca 2100km v eno smer. Vmes bomo prav gotovo prespali.

http://picasaweb.google.com/andreja.lukanic/Dikili2006#

Poročam kako in kaj...

Lep pozdrav
Default avatar

mar

Tole sem našla ob surfanju in iskanju raznih informacij. 10 dni Turčije za 135€!!!! Predsezona še manj!!! Samo do Beograda treba priti, kar z malo volje niti ni problem. Avto ali bus ali vlak varianta.
http://www.magelan.rs/leto_2008/turska.html

Zanimivo. Ugotavljam, da se ogromno ljudi podaja v Turčijo z avtobusom, aranžma, ki so ga vplačali preko agencije dejansko pokriva prevoz, spanje v kakšnem poceni hotelu 2** in zajtrk.
http://www.magelancorp.co.yu/engine.php ... predsezona
http://www.belvi.rs/sr/letovanje_turska ... i_2_3.html

PP je že 50€ dražje. Vendar kljub vsemu se mi zdi da je to skoraj vsakemu dosegljivo.
Zato je možno dobiti tudi tako poceni (seveda imajo tudi AL AL žnj inclusive). Razni ogledi se najbolj splačajo v lastni režiji saj si vsak vzame toliko časa kot rabi ne pa da se podreja hitrosti skupine. Hrana je pa tuudi tako poceni, da je posebna izkušnja zunaj jesti, vsak dan drugje in vsak dan drugo.

zelo koristna stran, z veliko opisanimi izkušnjami
http://www.putovanja.info/
Default avatar

šenekdo

Dobri ste da si to organizirate sami.

Lp
Default avatar

marinam

Splača se malo pobrskat
Default avatar

anti

mar je napisal/a:
Andreja, koristno. LP
Default avatar

mar

hvala punce ;-)

ja, upam, da nas bo več, ki se bomo, Bog daj, odpravili v Malo Azijo. pa da se kje srečamo... to bi bilo fino

Torej, če bo vse po planih gremo zadnji dan šole. Tudi destinacija za bivanje je že izbrana. In sicer penzijon, soba s 4 posteljami, klima, TV, možnost do interneta in še zadnje, kar je bilo meni zelo pomembno in kar sem iskala... kuhinja. Sicer ne v istem prostoru, ampak v istem nadstropju, torej kot skupna kuhinja za primer, da si kaj sami skuhamo... itak grozim mlajši hčeri, da ji bom same paradižnikove enolončnice kuhala, če ne bo vsega jedla... tukaj je še mali, ki danes nekaj je, jutri več ne :-/ pa še to mi je super, ker je vse v pritličju. nobenih stopnic... zunaj dvorišče, plaža plizu cca200m, sploh pa kot izhodiščna točka za izlete, oglede antičnih zanimivosti... aha, pa še cena... torej za vseh pet, ki bomo sicer spali na 4 posteljah (!) 30€. Ja, pa še kuhinja 1€ na dan, če jo bomo koristili (na družino, seveda).

lep vikend

Moderatorji

Potovanja.Over.Net
Potovanja.Over.Net