Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Kdaj naj se starši vtaknejo v življenje odrasli otrok?

Default avatar

piff

K razmišljanju me je spodbudil post gospe Zinke, katere hči je v vezi s poročenim.
Dobila je kar nekaj nasvetov, da naj pove ženi (nekateri trdite, da je to celo njena dolžnost) ter tako obvaruje svoje hči, ker se zveza zanjo ne bo dobro končala.
OK. Recimo, da to še nekako sprejmem. Poraja pa se mi vprašanje, kaj pa če je otrok v kakšni drugi neprimerni (s stališča staršev seveda) zvezi. V zvezi za katero lahko starši ravno tako trdimo iz izkušenj, da se ne bo dobro končala za našega otroka.
Nekaj primerov, partner je druge rase oz. veroizpovedi, partner izhaja iz drugačnega socialnega okolja, ima drugačne vrednote, je recimo nasilnež, povzpetnež, alkoholik, narkoman, nezvest ...
Skratka neprimeren za parterja našega otroka. Bi tudi posredovali in kako?
Default avatar

Ta prava Monica

rasa in veroipoved ne,če ni lih zagrizeni fanatik-kar je zelo slabo,to vemo vsi
če je pa nasilje,alkohol,droga-definitivno
Default avatar

piff

Kako naj pa to posredovanje zgleda?

Ker jaz si drugače, kot da se pogovarjaš s svojim otrokom in mu stojiš ob strani zadeve ne predstavljam.
Default avatar

he he

Mislim, da se je treba že prej pogovarjati in razsvetljevati otroke, jih spodbujati k branju..ker če to zamudiš, je potem težko. Težko, ni pa nemogoče.

Če se otrok zaplete z vezanim, ima partner tistega vezanega pravico izvedeti. Preprečevanje škode ima prednost pred nesrečno ljubeznijo tvojega otroka.

V drugih primerih, če je škoda - telesna, psihična..povzročena samo njemu, ga je treba seznaniti s svojim mišljenjem. Odvisnosti so ponavadi posledica otroštva, prenešenih vzorcev. Če otrok ne ve, da žali/pretepa svojo ženo, ker je gledal žaljenje/pretepanje svoje matere, mu je treba to povedati..da on ni nikakršna izjema, da ni nič hudega, če je vzorce ponovil, a če si bo dal reči, da so to vzorci, da on ni nič posebnega, da on ni kriv, temveč so krivi starši, ki so mu dali tako popotnico za življenje, da se to da spremeniti, da je treba delati na sebi,...odvezo mu daš s tem priznanjem...se bo lahko spremenil. Isto velja za ženske, ki jih moški pretepajo in žalijo. Povedati jim je treba, da so to videle doma. Sebe potunkati. Najslabše, kar lahko storiš, je, da si tiho, da še dalje poslušaš moža in ga razumeš in mu odpuščaš, samo da družina ostane skupaj, vse skupaj zakumufliraš v "ljubezen", otrok bo ponavljal za tabo in začaran krog bo zaključen.

Upam, da bom znala otrokom s svojim zgledom pokazati, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Če si bom seveda našla kakšnega partnerja. V primeru Zinke hčerka ni videla ljubečega partnerskega odnosa v svoji družini, zato si čisto po svoje razlaga, kaj je ljubezen. Manjka ji tudi znanja o prevarantih.

V primeru, da so v nasilje in odvisnosti vključeni tudi otroci, pa ni druge, kot da se pokliče CSD, če starša nista pripravljena iti narazen in magari priti skupaj, ko odpravita škodljivo vedenje.
Default avatar

(*)

Jaz še zmeraj trdim, da se ne smemo vtikovat, lahko opazujemo, pa svetujemo, pa se pogovarjamo, vendar pa otrok naredi, tako kot bo hotel. V bistvu več tako ni otrok, ampak odrasla oseba, pol smo pa že pri vzgoji, pa komandiranju,... Ne ko se otrok osamosvoji, mora za svojimi odločitvami tudi stati in nositi radosti, kot posledice na svojem hrbtu. To nikakor ne more biti mamina naloga. Res ni lahko, vendar pa tudi ne moremo biti tako hudimano pametno, kaj pa če je nekaj dobro zanjo, če za mamo pač ni... Odraslemu več ne moremo prepovedovati, pa zapovedovati,... Sploh pa pri sebi vem, če nekdo nekaj zahteva od mene, mi je to zelo težko narediti, če pa mi svetuje, pa z veseljem kakšno stvar opravim, ker sama pri sebi tudi ugotovim, da je res tako bolje....
Default avatar

he he

Načeloma imaš prav, a so situacije, ko ne moreš vnaprej predvideti nečesa in vnaprej ravnati tako, da se nekaj ne bo zgodilo. Ponavadi se šele, ko se srečamo s problemom, poučimo o njem. Ko že čutimo posledice, šele takrat dobimo interes za tiščanje nosu v knjige. Človek, ki pade v odvisnost ali soodvisnost, nima niti interesa, da bi prenehal s svojim zadevanjem. Takrat nastopi družba (starši, sorodniki, pristojne službe..), ki imajo dolžnost zaščititi interese nedolžnih otrok.

Vprašanje je bilo tako zastavljeno, kot da gre za dva še brez otrok, ki se šele spoznavata. Jaz sem govorila o primerih, ko že gre za resne zveze. Ko se dva spoznavata, imaš lahko dvoje situacij..prva je, da je partner že "neprimeren" (odvisnik, poročen..) ali ima potencial, da bo nekoč neprimeren. Povedati je treba, kar misliš oz. kaj veš, na kontruktiven način, če si si z otrokom blizu, ti bo prisluhnil in razmislil o tem. Da bi ga pa privezal doma, mu grozil z razdedinjenjem..to pa res nikamor ne vodi.
Default avatar

Ta prava Monica

[quote piff]Kako naj pa to posredovanje zgleda?

Ker jaz si drugače, kot da se pogovarjaš s svojim otrokom in mu stojiš ob strani zadeve ne predstavljam.[/quote]

samo od pogovarjanja(ki ponavadi niti ni čisto iskreno z stani tistega ,ki je v kaši-to vsi vemo in je tko pogovarjanje samo izguba časa in stanja ob strani ni nič,dokler samo stojiš ob strani -kar že sama beseda pravi biti opazovalec ali če smo zlobni celo pomeni tiho podpiranje.čE ŽIVI POD TVOJO STREHO MU POSTAVIŠ POGOJE,ČE ŽIVI SAMOSTOJNO,mu pa pomagaš ko pride potrkat na tvoja vrata,ker žal ga prisilit ne moreš,vsi pa slej ko prej pridejo potrkat na vrata ko se dobesedno utapljajo.
Toliko lahko storiš z otroka,kaj vse pa lahko storiš recimo kot je v primeru gospe zinke z nasprotno stranjo,pa smo že debatirali..
Default avatar

japkica

odrasel človek je sam odgovoren za svoja dejana. ne glede na to ali gre za odraslega otroka, prijatelja, starša, partnerja. pogovarjati se z odraslim človekom na nivoju spoštovanja osebne integritete pa je vsekakor priporočljivo in zaželjeno. vsiljevati svoje vrednote, misli, merila ... pa je po moje prej kontra učinek in ne tisti žaželjeni.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti,
če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Default avatar

mirella

-po toči zvoniti je vselej prepozno

Odvisno je od odnosov in navad v komuniciranju.

Če je pogovor o problemu že vtikanje, potem bi se jaz vedno vtikala, do otrokove pozne starosti.

Mislim, da si vse te "kriterije" otrok pridobi že v mladosti in če se je prej bil navajen obračati na starše za nasvete, jih upoštevati, če se je počutil sprejetega, če so mu starši zaupali in on njim-bo vsak problem rešljiv-bodo sprejeli takega partnerja, kakršnega si je otrok izbral, ker mu bodo zaupali, da ravna prav (govorimo o odrastlih otrocih).

-če pa celo življenje dirigiramo, popravljamo, kritiziramo otroka, ga nadzorujemo, mu ne zaupamo (starši ga vpisujejo na fax, nosijo izkaznico k zdravniku, uredijo na uradih vse dokumente, zrihtajo razgovor za službo, ga vlačijo na dopuste do 25 leta, mu dajejo žepnino še ko ima plačo, mu še kupujejo spodnje perilo in postiljajo posteljo....)-se nam bo otrok nekoč uprl in tudi če bomo govorili, da je to zanj nevarno-ne bo verjel!

Navadno si "napačnega" izberejo ravno otroci posesivnih staršev (takih, ki so si za otroka nekako zamislili prihodnost-katera šola, kakšen poklic, kakšnega partnerja, koliko otrok, kje bo živel...) in če ni nekaj, kar ni po njihovo, je že narobe in želijo, da jih otrok uboga, tako, kot jih je vedno, ker seveda, kot vsaki starši, želijo mu najbolje-ni pa vedno dobro tako prepričevanje.

Treba je biti na strani otroka, mu pomagati, da spozna sam svojo zmoto, ga podpirati ko išče pravo pot, svetovati, se pogovarjati-ne pa prepričevati in zahtevati, ker to vedno izzove odpor.

Nujno pa se mi zdi, da starši povedo svoje mnenje in pustijo otroku, da sam odloči. če se odloči drugače, kot bi se starši, še ne pomeni, da je to napačno in da bo narobe.
Če mojemu očetu ni všeč, da bi imela zamorca, še ne pomeni, da se jaz ne bi odlično razumela z njim. Če bi jaz poročila muslimana, še ne pomeni, da bi bila nesrečna-mogoče bi bili moji sorodniki...mogoče celo jaz, ampak vesela bi bila, da so me starši opozorili, naredila sem pa po svoji vesti.

če ti otrok zaupa, te bo upošteval in bo razmislil.
Default avatar

bajana

nikoli. spoštovati je potrebno odločitve odraslega človeka.
lahko se ponudi pomoč, da potrebne informacije, nasvete, vendar je to to.

en super nizozemec juul (knjige o vzgoji) je rekel, da smo starši kot servis pri maratonu: mi stojimo ob poti s pijačo in podporo, otrok pa mora teči svojo pot čisto sam.
Default avatar

Ta prava Monica

[quote japkica]odrasel človek je sam odgovoren za svoja dejana. ne glede na to ali gre za odraslega otroka, prijatelja, starša, partnerja. pogovarjati se z odraslim človekom na nivoju spoštovanja osebne integritete pa je vsekakor priporočljivo in zaželjeno. vsiljevati svoje vrednote, misli, merila ... pa je po moje prej kontra učinek in ne tisti žaželjeni.[/quote]

poglej a en ki je na drogi ,živi pod streho staršev -odrasel seveda,pa ne vsiljuje staršem svojih navad al kako?
s takim se ne moreš pogovarjat,takega lahko samo postaviš pred dejstva ali rehabil.ali ven iz moje hiše,sliši se grobo ampak edina stvar,ki res zaleže,pustimo to da se ti trga srce,ampak tako je..
Default avatar

Jonson

Popolnega odgovora na tvoje vprašanje ne boš dobila. Vse je odvisno od situacije.

Načeloma sem proti temu, da se starši vtikajo v življenje svojih otrok. Ampak vse je odvisno od zrelosti otroka, odnosa, ki ga imajo drug do drugega in od situacije.

Ali je posredovanje informacije že vmešavanje? S tem lahko nekomu celo pomagaš, da hitreje pride do "pameti".
Default avatar

japkica

[quote Ta prava Monica]poglej a en ki je na drogi ,živi pod streho staršev -odrasel seveda,pa ne vsiljuje staršem svojih navad al kako?
s takim se ne moreš pogovarjat,takega lahko samo postaviš pred dejstva ali rehabil.ali ven iz moje hiše,sliši se grobo ampak edina stvar,ki res zaleže,pustimo to da se ti trga srce,ampak tako je..[/quote]

monika ne mešaj odvisnosti in partnerskih odnosov.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti,
če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Default avatar

Ta prava Monica

[quote japkica][quote Ta prava Monica]poglej a en ki je na drogi ,živi pod streho staršev -odrasel seveda,pa ne vsiljuje staršem svojih navad al kako?
s takim se ne moreš pogovarjat,takega lahko samo postaviš pred dejstva ali rehabil.ali ven iz moje hiše,sliši se grobo ampak edina stvar,ki res zaleže,pustimo to da se ti trga srce,ampak tako je..[/quote]

monika ne mešaj odvisnosti in partnerskih odnosov.[/quote]

ok ja res je
no pa pejmo k odnosom,če živi v moji bajti z nasilnim decom ali babo,lahko samo mirno gresta skozi vrata,razen če nista pripravljena se rehabilitirat tko ali drugače-spet enostavno,ker mi ni treba tega prenašat,sploh če je moj otrok slep in gluh za vsa opozorila in dejstva in se celo postavi na stran nasilneža-tu besede ne zaležejo ..veliko primerov je kjer nasilnež na koncu pretepa še ostrelo taščo in tasta.
Default avatar

Meta 1

[quote bajana]nikoli. spoštovati je potrebno odločitve odraslega človeka.
lahko se ponudi pomoč, da potrebne informacije, nasvete, vendar je to to.

en super nizozemec juul (knjige o vzgoji) je rekel, da smo starši kot servis pri maratonu: mi stojimo ob poti s pijačo in podporo, otrok pa mora teči svojo pot čisto sam.[/quote]

To si super povedala!

Enako se strinjam z mnenjem Mirelle in Japkice. Ko tvoj potomec odraste, je za "popravke" že zdavnaj prepozno. Poleg tega se moramo starši že tam od pubertete naprej zavedati, da naš otrok ne bo naša kopija, ne bo v življenju ravnal zmeraj tako, kot smo (ali bi) mi.
Default avatar

stephanie

ker sem mama 4 otrokom, in s e je dogajalo že marsikaj- lahko iz izkušenj povem, da kakšno veliko vtikanje zlepa ne prinese koristi.
Ker otrok- domala vsak- se očitno!!! že rodi s tem, da staršem kljubuje.
Konec koncev tudi jaz nisem bila nič boljša-nekoč.
Vendar....
Če z otrokom že v otroštvu zgradimo nekatere mostove, potem ni bojazni, da se v določenih težkih trenutkih ne bodo zatekli tudi oni po nasvet k nam.
Ali pa nam vsaj dali na znanje, kaj nameravajo storiti.
Pri nas je že tako, čeprav raje vidim, da ukrepajo in se odločajo sami.
Četudi kdaj "padejo na kolena", si s tem vsaj nabirajo izkušnje.
MALI OGLAS:
šenkam škaf zelja, kilo jabolk in gajbo dobre volje:-)
Default avatar

he he

[quote bajana]nikoli. spoštovati je potrebno odločitve odraslega človeka.
lahko se ponudi pomoč, da potrebne informacije, nasvete, vendar je to to.

en super nizozemec juul (knjige o vzgoji) je rekel, da smo starši kot servis pri maratonu: mi stojimo ob poti s pijačo in podporo, otrok pa mora teči svojo pot čisto sam.[/quote]


Vse to velja le v primeru, če je otrok duševno zdrav, torej sposoben sprejemati odločitve.

K duševno zdravim ne prištevam odvisnikov..tako od kemičnih in nekemičnih substanc (odvisnost od odnosov...). Ker tem lahko moliš pod nos knjige, a se jih ne bodo dotaknili, ker so zasvojeni.

Avtorica je naštela tudi primere, v katerih ne pride niti do odvisnosti, kaj šele soodvisnoti, v tistih primerih ostanejo ljudje res prisebni, odgovorni za svoja dejanja. A to še vedno ne pomeni, da žena tistega poročenega, nima pravice vedeti, da jo njen vara. Njena pravica je nad vsemi pravicami. Njena in pravica njenih dveh hčera.
Default avatar

norTON

moja izkušnja.
če otroka privajaš k delu in mu pomagaš k logičnem razmišljanju do vključno tretjega razreda os. šole, ne boš imel z njim nikoli več bistvenih problemov, takrat je konec vtikovanja, zdi se mi, da že po svoji izkušnji vem, da sem "zainat" kljuboval vsakemu "nasilju ali kao "pametovanju vsaj matere" pri mnogo večjih tolerancah očeta.

zdi se mi, da je mladostniku bolje "govorno" ponuditi več možnosti, da potem sam izbira, res pa je, da ne znajo vedno izbrati pravo, to pa so potem izkušnje.
Default avatar

ojstrica

Zinkina hči jih ima 26 in je odrasla oseba.
Meni bi že bilo hudo za svojo hčer, a več od tega, da bi jo poskušala s pogovori spametovati (za njeno srečo) in morda kakšno spregovorila s tipom, nebi naredila. Vsekakor tega nebi na nos nesla ženski, ki morda celo ve, pa zaradi česarkoli pač že, tišči glavo v pesek in trpi.
Po 18 načeloma ne odgovarjamo za dejanja svojih otrok, pomagamo pač po lastni presoji in zmožnostih. Življenje pa je njihovo, sami nosijo posledice in niso iz istega testa kot mi. Verjetno bi bolj korenito posredovala v primeru nasilja, a v vsakem primeru je itak najboljša pot, da odraslega otroka spametuješ in mu pomagaš pogovor, da sprevidi, kaj mora ali lahko sam naredi za svojo srečo. In edina garancija, da si bo tudi v bodoče sam pomagal in ustrezneje krojil svoje življenje.
Je pa seveda hudo gledat svojega otroka, če trpi.
Default avatar

boli12

Nikoli več se ne bom vtikala v odločitve svojih odraslih otrok, ker to prinese je odmik od družine in to šele boli.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek