Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Z možem imava probleme

Default avatar

Morska d.

Pozdravljeni.


Z možem imava zadnje 4 leta hujše težave. Obema je jasno da imava vsak svoje osebne probleme, saj izhajava iz družin alkoholikov, kjer sva preživljala hude stiske. Skupno življenje (23 let) nama je ves čas kazalo, kakšno prtljago sva prinesla v zakonsko zvezo. Mož odvisnost od staršev, jaz od hrane. Oba sva se oba izobraževala ob delu, imela dva otroka ki sta se odselila(poroka, študij v tujini), vmes sva tudi hišo adaptirala, vedno pa sva imela čas tudi za družino, za osebne hobije, skupne dneve, trenutke, dopuste, rekreacijo in tudi za sprotno reševanje problemov, zdravstvenih, finančnih, medosebnih.

V zadnjem času pa situaciji nisva kos in kar ne zmoreva iz krize. Sicer sva se naročila na terapijo, ki pa jo začneva šele v septembru. Ne vem ali bi rada določene faze preskočila, vendar se v trenutnih stiskah ne
z-najdeva in so dnevi ko bi se kar po hitrem postopku ločila in kot da bi hotela na ta način opraviti z krizo oziroma zbežati od nje, kar pa se nama ne zdi zdravo.

Torej, pred leti sta naju otroka »prerasla«. S tem hočem povedati da sta naju v bistvu začela (ne vem al zavedno ali nezavedno) onadva »komandirat«. Ker sta oba študirala,(uspešno) ponoči žurirala, podnevi spala, popoldne se učila …je postalo naše družinsko in tudi partnersko življenje popolnoma podrejeno temu njunemu ritmu. Skratka, ko sta spala, nismo smeli kosit trave naprimer, ker jih je motil hrup, naju je pa motilo ko sta ponoči in proti jutru prihajala razposajena in se glasno pogovarjala, si pripravljala hrano, si kdaj vrtela tudi glasbo…skratka nastal je nek kaos in vsi naši odnosi so se začeli spreminjat-na slabše.

Z možem sva začela /ne/zavedno bežati od doma-jaz v delo, on v pomoč ostarelim staršem. Med nama je nastajal zid, ki je še prisoten. Imela sva tudi afere-oba. Spolnost je umrla.Ko sva se zavedala kaj se dogaja, je bila družina že porušena. Otroka sta se odselila, midva sva začela krpati odnos kot sva vedela in znala.

Ni nama šlo dobro, nisva zadovoljna, zato tudi odločitev za terapijo.

Meni pa se sedaj odpirajo velike dileme: ali se splača sploh še investirat v ta odnos? Ali bi bilo bolje da kreneva vsak po svoji poti? Ali bi bilo bolje da zdraviva odnos ali vsak svoje odvisnosti? Kaj narediti z občutki, bolečimi, ki jih vsakodnevno doživljam v tem odnosu?(Moram povedati da mi je/nama je velikokrat tudi lepo, da se lepo in odkrito, strpno pogovarjava, da greva skupaj na tenis, plavat, v opero…) ampak čutiti je da ni tako kot je bilo in kot bi želela da bi spet bilo.

Moj problem je torej: nezadovljstvo v partnerskem odnosu, kompulzivno prenajedanje, hude dileme glede prihodnosti(sama ali v dvoje) in čustvena labilnost (od tega da sem zelo potrta in negotova do tega da sem polna upanja in pozitivne energije da bova zmogla optimalno rešit situacijo).

Prosim za nasvet, mnenja, komentarje.Najlepša hvala.
Default avatar

Barbara Kutnar

Spoštovana Morska d.,

alkoholizem (odvisnost) v družini na otroku pusti občutke nevrednosti, ponižanja, sramu, nepomembnosti in odvečnosti. Če alkoholizem staršev spremlja še fizično nasilje, otrok ostaja nezaščiten in odraste z občutkom, da so ljudje in svet zanj ne-varni in nepredvidljivi. Spremlja ga tudi globoko nezaupanje in dvom, da bo sploh kdaj bolje. Ker alkohol v družini (za starše ali enega od staršev) prevzame pomembno mesto, otrok zaradi tega ostaja prezrt, njegove osnovne potrebe in želje pa zanemarjene. Ko odraste, si želi le, da se takšna izkušnja ne bi nikdar več ponovila.

V življenju sta uresničila mnogo pomembnih ciljev in se s tem potrjevala ter si dokazovala, da sta v redu, sposobna in zmožna. Za otroke sta želela še več: da bi bila še bolj uspešna; temu njunemu ritmu sta se v celoti podredila. Vse za ceno njunega uspeha, »sreče«, da bi jima bilo bolje, kot nekoč vama, da ne bi bila prikrajšana za stvari, o katerih sta vidva le sanjala… Morda tudi, da vama otroka ne bi kdaj očitala, da jima nista ničesar dala. Vse sta jima omogočila, zdaj pa se verjetno sprašujeta, s čim sta si zaslužila, da sta tako nehvaležna do vas, da nič ni v redu, da mora biti vse, kot onadva hočeta…

Vloge v vaši družini so se (nevede) zamenjale: vaša otroka sta tista, ki vodita, narekujeta in usmerjata vaš družinski tok, vidva pa se temu le prepuščata in prilagajata. Nekoč je bil avtoriteta vajin oče/mati, danes otroka. Takrat sta se naučila, da je bolje molčati, kot ugovarjati. Četudi sta bila kot otroka jezna in so se vama dogajale velike krivice, sta se naučila, da je bolje ostati tiho in narediti, kot zahtevajo starši, sicer bo še slabše. Danes se vama zgodba ponavlja. Želela bi vzpostaviti jasne meje in odločne zahteve, pa tega ne zmoreta. Ker si ne zaupate in ker ne verjamete, da lahko to dosežete in da je to edino nujno, kar bi bilo treba storiti. Namesto tega nenehno bežita pred seboj, pred težkimi občutki nesposobnosti in nevrednosti, ki bi se vzbudili ("nismo smeli kositi"). Bežita v delo, k staršem, v odvisnosti, prevare…, nista pa pripravljena prevzeti odgovornosti, ki bi jo morala. Otrokoma namreč nikakor ni lahko in je do njiju krivično, saj se v tej vlogi ne znajdeta. Čeprav navidezno delujeta močna in odločna, sta v sebi ranljiva, krhka in ju je strah. Tudi vidva z možem drug do drugega nista iskrena (prevare, odvisnosti) in čutim, da v vaši družini ni mesta za pogovor. Vsi ti vajini begi so le zatiskanje oči pred resnico, ker vaju je neznansko strah. Ampak edino pogovor vaju bo sprostil, zato odločitev za terapijo še kako pozdravljam. Otroka si želita ravno obratno: odločne starše, ki vejo, kaj hočejo, varnost in jasne meje, kaj se lahko in česa se ne sme.

Morala bosta stopiti skupaj in se začeti odkrito pogovarjati. O vsem, predvsem pa o vama in vajinem odnosu. Saj se niti ne poznata. Morda se sprašujeta, o čem bi se sploh pogovarjala. To je pogost in normalen pomislek, če se ljudje doma niso nikdar pogovarjali. Sprejeti bosta morala odgovornost za vajino vedenje in odnose v družini. Prevzeti očetovsko in materinsko vlogo, si priznati napake (ki jih ne gre obsojat) in začeti življenje na novo. Z novimi vrednotami, z zaupanjem in vero vase. Ko se bosta spoznavala, ko bosta začutila, kaj so vajine želje in kaj je tisto, kar že vse življenje pogrešata, ko bosta lahko izžalovala pretekle krivice, bosta s tem pripomogla tudi k boljšemu odnosu do otrok. Otroka vas imata rada, ne glede na to, kdo sta in kaj sta doživela.

Želim vama čimveč lepih trenutkov, ne pozabite nase, začnite pa se zanimati (pogovarjati) tudi z otrokoma. Marsikaj vama bosta povedala, kar vzemita resno. Srečno.
Barbara Kutnar,
zakonska in družinska terapevtka

Center za družinsko terapijo Kamnik
tel. 040 188 047
www.druzinska-terapija.si

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić