MOj 6-letni sin – bodoči prvošolček – je bolj kot ne vedno slabe volje. Že od rojstva naprej je težak karakter, jezljivec, kolerik, slabovoljček… Z možem se zelo trudiva, postavljava meje, a njegov resnično težak karakter nam jemlje veselje do skupnega življenja. Za vsako malenkost so potrebna velika pogajanja, redko katera stvar ga zanima, pritegne, za vse se je treba več kot povprečno truditi, ga animirati, da je zadeva zanimiva vsaj nekaj časa. Je pač težaven…, tako je mnenje babic; vzgojiteljice pravijo, da je močan karakter, trmast, a da čutijo, da se trudimo s postavljanjem meja, da pač pri njem gre vse zlahka. Nama pa vsa ta pogajanja jemljejo moči in vedno pogosteje sva čisto apatična, saj resnično ne vemo, kaj z njim. Npr. predlagamo, da gremo na otroško predstavo, on reče – vnaprej – da mu ne bo všeč. NI potrebe, da gremo, lahko gremo na igrala, a tudi to mu ni všeč. Sploh ne bi šel iz hiše, raje bi gledal TV. Toda gledanje TV je omejeno na uro tekom celega dneva in če je vreme lepo, je dobro, da gremo skupaj ven. Najmanj pol ure porabim, da ga sploh preprirčam, da gremo iz hiše. Z muko se obleče, nerga, mu ni za iti… Skraka: človek je čisto na tleh preden sploh kam gremo. Naj povem to, da sem veliko čuvala svoje nečake in vem, da nobeden od petih ni bil eno četrtino tako težak. Izgubljam življenjski potimizem, sama postajam črnogleda, brez volje do življenja. Če gre k babici na počitnice, jo povsem izmuči – s svojimi pogajanji, kaj bi in kaj ne bi. Uvedli smo seznam kazni – npr., da se ne gremo kopat v toplice, pa pove, da ga briga itd. Vaditi mora za logopeda, spet plakat, ker je to nuja, spet pogajanja… Zakaj je moj sin takšen, naj poiščem pomoč psihologa. Že logopedinji sem orisala njegovo težavnost, a nekako ni reagirala na to, saj je tam dokaj pridno sodeloval. Sedaj ima še posebej slabo obdobje. Z možem naju že skrbi, kaj bo ko bo dopust, saj bodo kljub jasno postavljenim mejam nora divja pogajanja. Fizične kazni se praviloma ne poslužujemo. Pred dvema letom je dobil dve po riti.
Ne mi soliti pameti, da sva zamudila obdobje postavljanja mej. Sama menim, da jih nisva, saj sva enotna pri vzgoji, se imava rada… Zelo malo se igra sam, nima nobenih hobijev… Ima pa kar nekaj prijateljev, vabijo ga na rojsten dneve in tam se kjar dobro počuti. SEdaj ne bi šel v vrtec, ker zaradi dopustov ni matične skupine, in to mu zopet ni všeč. Skratka: nerganja za pet normalnih. Kar nekajkrat je omenil, da bo odšel od odma. Pri šestih letih: rekla sem, da lahko gre, da pa bomo morali v takih primerih obvestiti policijo in da bodo posumili, da je doma kaj narobe. V tem primeru ga bodo oddali v nadoemstno družino. Zatem si je premisli, da ne bo odšel od doma. Včerja je spet rekel, da gre od doma. Rekla sem, da mu dam deset evrov in naja kra gre, saj nimam več volje do ničesar…. Kaj svetujet e???
XXY prosim za nasvet…

kako sem srečna, da nimam otrok.

Nujno bi na tvojem mestu čimprej poiskala strokovno pomoč, da ti pomaga ukrotiti tvojega malega aktivneža. Saj bi zmogla tudi sama, a bi potrebovala veliko več časa. Družinski terapevt, psiholog se bo posvetil tako tebi kot otroku in ti pomagal na pravo pot. Ne muči se sama, pusti izkušnjam, da ti pomagajo.

Prvo, kar mi je prišlo na misel je to, da se z otrokom preveč pogajate. Ukinite pogajanja tam, kjer so nepotrebna. Ne prepričujte ga, da greste na sprehod, na igrišče,… pač tisti dan ne boste šli. Če pa ga morate prepričevati tudi za najbolj osnovne reči, pa raje od njega ZAHTEVAJTE da jih opravi.

Srečka.Jaz.zelo pametno si se odločila ,samo glej ,da se ne boš gdaj kesala
za to TVOJO SREČO.
P,s.
Sem zelo srečna in zadovoljna 2,5 stari hčerki.

Naj te vprašam…si ti kdaj pred njim rekla, da boš odšla od doma? Otroci hitro zapopadejo obnašanje staršev…imam občutek, da se preveč ukvarjate z njim…verjemem da je težavno, in ti čisto nič nisem fauš. Tudi mi se sopoprijemamo s trmastimi izpadi dveh frkljic (2 leti in 4 leta), vendar tako hudo pri nas na srečo ni… ena strokovna pomoč bi bila najbrž dobrodošla…poiščite korenine njegovega vedenja…

Ne morem razumeti, kako otroku ni do igranja na igrišču…moje bi ves čas bile zunaj, pa v bazenu, pa nabirale jagode…

Upam, da vam fajn rata, držim pesti…

Zahtevaš…ok…on tega ne naredi…zmanjka kazni za tisti dan..za mesec naprej…za celo leto..

lenchi..kaj pa v takem primeru? Ena po riti po moje.

Jaz bo znorela da bi se pol ure pogajala če grema na sprehod ali ne. Zraven gre pa pika. Ker je še majhen in mora nekaj ubogat. Ko bi bil enkrat starejši pa ga ne bi silila. Sicer ga nebi sislila na sprehod vedno ko mu ni, ampak nekajkrat pa mora iti zraven. In če ne bi šel ne bi bilo tv, računalnika, nič igrač, niti sladice in sladkarij.

Sicer pa mislim da mora na dzravniške preglede, ker mižno da ni le tak karakter.

Nujno preverite če mu manjka litija. Ljudem ki ga primanjkuje postanajo takšni in zapadejo v kronično depresijo.

Zakaj da bi obžalovala, da nima otrok. To se mi ne zdi smiselno. Eni si jih želijo, eni ne. Jaz jih ne nameravam imeti in vem da tega nikoli ne bom obžalovala. Pa vseeno rada dam kakšen nasvet.

Ena po riti niti najmanj ni primerna kazen. Je pa odvino od situacije kako reagirati oz. stvar izpeljati. Če zmanjka kazni, so premalo učinkovite ali neprimerne ali pa jih ne izvajate striktno.

Meni je isto padlo na pamet, kot Lenchi. Zakaj pogajanja za vsako stavr?
Glede kazni pa…naša mlajša je tudi precej trmasta. Ampak kazni vzame precej resno, ker ve, da ne odstopam. Če ne sme gledat 2 dni TV, to pomeni, da je ne gleda, tudi če je še tako luštna risanka. In ne pomaga nobeno prosjačenje.

Pred mesecem dni smo opravili sistematski pregled za šolo; ima odlično krvno sliko in tudi sicer je dokaj zdrav otrok. V letošnji zimi še ni bil bolan.
Z možem sva že na tem, da ga ne bova več “silila” ven, pa naj gleda TV cel dan ali kako ? Komaj ga prepričam, da greva v knjižnico, na sladoled sploh noče iti (kornet bi jedel doma)… MOgoče enkrat tedensko bi šel do prijatelja.
Živimo v bloku in iti ven pomeni vedno vsaj dvajset minut hoje nekam, vsaj do igral. Zdi se mi, da je pri babici, ki živi v hiši, malo boljše, saj je tam tudi sam zunaj in si mogoče najde kakšno delo.

Sama nisem pred njim nikoli rekla, da grem od doma. Z možem se dobro razumeva; seveda so napetosti, ker je sin res naporen. V vlogi straša pa se noben od naju več ne počuti več dobro in o tem sva tudi odkrito spregovorila drug z drugim. Gleda na stanje pri nas pa je to najbrž razumljivo. Prva leta sva mislila, saj bo minilo do tretjega leta. Pri 4-ih in 5-ih letih je bil mogoče manj naporen kot je zdaj. REs čakamo, da mine dan. Vstajamo od 6-ih zjutraj, spat gremo ob 9-ih. POnoči spimo celo noč (od 4. leta dalje).
Šole se zelo veseli, saj ima rad številke, tudi knjige o živalih ga zanimajo. Naju pa je že danes strah, kako bo v šoli, ko bo pravil še več.

Sploh ne vem, kaj se pogajaš za vsako stvar s svojim 6-letnikom. Star je še toliko, da mora ubogat tebe in tvojega moža in ne ga prositi, da kaj naredi. Zahtevati moraš to od njega. Če pa tega ne naredi, pa mu odtegni še tiste stvari, ki jih rad dela npr. gledanje televizije.

Mulc s tabo manipulira, ker ve, da se boš ti z njim pogajala. Sicer pa predlagam malo pogovora pri kakšnem družinskem terapevtu.

Otrokom moramo postaviti meje in se jih striktno držati. Ko pa kaj naredi, pa ga lepo pohvali in mogoče bo sčasoma tudi bolj zadovoljen. Ker sedaj točno ne ve, kje imate meje, ampak jih vseskozi malo prestavljate in je odvisno, od tega kakšne volja sta ti in tvoj mož.

Pa veliko sreče!

Na tvojem mestu bi poiskala pomoč pri kakem otroškem psihologu. Tudi moja mlajša hči je po naravi pravi nergač, na vsako stvar ima pripombe, za vsako stvar se je pripravljena pogajati.. ampak jo kar ustavim. Zadnjič se je pri enih prijateljih tako obnašala (res, da so bili zraven sami precej starejši otroci – sama jih bo ravnokar 9), da me je kolegica, ki je sicer precej tolerantna vprašala, če jo mogoče že daje puberteta. Čeprav- pri njej teženje in godrnjanje sproži dolgčas, predvsem če nima družbe. Nikoli se ni kaj dosti sama igrala, če ima pa družbo je pa čisto druga pesem – kot da je ni. Dokler se seveda ne sprejo, ker nočejo vsi tako igrat kot ona ukaže…Trudim se s tem čim manj obremenjevat, včasih jo kar preslišim, rečem da tako bo in pika… zaleže kdaj ja in kdaj ne.. A le ni tako hudo kot pišeš da je pri vas.

Po napisanem se očitno oba z možem bojita postavljanja pravil. Zakaj pa vaju je strah, kako bo v šoli, ko je pravil več? Očitno mu oba preveč popuščata oz. mu že od nekdaj popuščata in se tolažita, da bo že bolje. Z možem se dogovorita za pravila, ki bodo od sedaj naprej veljala v vaši hiši in jih potem skupaj predstavita tudi otroku in se jih potem tudi držite..

Korneta pa nebo lizal doma in pika! In celi teden nič tvja če ne bo ubogal in bo ugovarjal. Da si bo zapomnil

Litija ne ugotovija na teh preiskavah. nekaterim komaj čez nekaj let, potem ko si jih pošiljali od psihiatra do zdravnika in obratno. POznam primer ko dolgo niso tega ugotovili. Zato priporočam ta pregled. Tudi če je kaj z ščitnico narobe os simptomi slaba volja, depresivnost, razdraženost. Pa ni nujno da se na pregledu vidi da je ščitnica bolana. marsikej to komaj ugovotvijo z ultrazvočnim pregledom.

res je – nobenega pogajanja, striktnost pri kaznovanju in tudi zahtevah, meje in še enkrat meje

Se pridružujem zgornjim mnenjem, preveč pogajanj, rekla bit tudi preveč mehkobe. Vidva sta starša, vidva lahko tudi kaj zahtevata, tudi odločno in nepopustljivo zahtevata. In ne sme vaju biti strah reakcije. Ker – vidva se ga v bistvu malo bojita, veš.

Posebej se čudim sodobnim očetom, ne moreš verjet…..tako nežno, popustljivo, potrpežljivo prenešajo nesramnosti, trmarjenje, jezikanje svojih otrok, da je to neverjetno. Ali pa poslušam milo pregovarjanje “Prosim, a lahko nehaš.” “Prosim, obuj si čevlje, veš, bomo morali iti…”. Stalno neke prošnje in to s tistim neavtorirativnim cagavim glasom, ko ga še jaz ne bi poslušala, kaj šele 4 letni mulc.

In matere, te pa izberejo drugo pot – trpečo pozo Cankarjeva matere. Ti kar gazi po meni, ponižuj me in žali…jaz bom vse pretrpela in te imela rada. In jih v čakalnicah gledam, kako otroc brcajo v stole, rukajo naslonjala, rišejo po stenah……ona samo medlo reče “nehej, no, to ni lepo, pridi sem in se lepo usedi”. In otrok seveda ne naredi ne prvega ne drugega, ona pa nič, je tiho, dokler spet ne odjodla svojega nepreričljivega govora, ki je najbrž bolj namenjen publiki kot otroku, saj je jasno, da jo on sploh ne posluša, no, mi ostali pa naj si mislimo, kako se ženska pač trudi, a kaj ko ima “malo živahnega” otroka.

DEJTE NO MALO BOLJ ODLOČNO IN AVTORITATIVNO (ne mislim nasilno…) IN DOSEDNO VZGAJAT OTROKE – IN NE SA BAT VLEČI MALO BOLJ RADIKALNIH POTEZ.

Amna, če imaš nečesa dost – naj se to neha. Ne moreš obupat nad svojim lastnim otrokom, to pa ne. Če je odhod iz stanovanja naporen, mu pojasni, da bo trajal natanko 5 minut, pa obrni kakšno peščeno uro, da bo bolj fora. Pa ga sprovociraj v stilu “Ali ti bo uspelo”. Otroke se da dosti sfintirati, na tak simpatičen, šaljiv način jih “obrneš”. Včasih pa je treba tudi poropotat, zobe pokazat kot vodja tropa :-)))

Enaaa, mislim, da vzgajamo veliko trše kot povprečni slovenskih straši. Štejemo do pet, da gremo spat; ukazujemo – zelo odločno; mora v sobo – osamitev in še in še… Velika večina staršev, tudi takih, ki imajo že tri otroke, doslej ni niti pomislila na ukrep, ki jih izvajamo vsi, ki imamo v resnici težavnejše otroke.
Ker mi nobeden od vaših zgoraj napisanih nasvetov ni koristil, zaključujem debato in si mislim – srečneži, ki nimate tako težkih otrok.
Čakam še na odgovor xxY, ki je iz stroke. Sicer pa nameravam otroka naročiti pri psihologu in najbrž tudi sebe, saj se čutim zelo izžeto. S tem zaključujem debato.

Mislim, da je pri vas že vse preveč napeto stanje in se vrtite okoli vašega problema. Potrebni ste ločenega dopusta, z možem se morata odpočiti in nabrati energijo za vnaprej. Ali imate koga od prijateljev, ki bi imel vašega otroka čez vikend pri sebi in bi lahko povedal, kako se je v tem času vaš otrok obnašal.

Joj, to pa mora biti res grozno. Nas je bil priblizno tak slabe pol leta in je bilo obupno.
Tezko ti je svetovati, ker ne vemo, kaksna so ta vasa pogajanja. Ampak napisala si pa tudi:
“Zdi se mi, da je pri babici, ki živi v hiši, malo boljše, saj je tam tudi sam zunaj in si mogoče najde kakšno delo.”
Kaj pa, ce je zelo brihtna buca in mu je enostavno dolgcas? Se posebno, ce se veseli sole? Jaz sem bila precej tezak otrok do sole, ki mi je v vseh pogledih pomenila veliko olajsanje.
Kako se pa obnasa in kaj pocne pri svojih prijateljih, ce pravis, da tam je pa veliko bolje?
Nic, jaz ti zelim, da se s solo stvari uredijo.

Jaz bi mu ukinila televizijo na celi črti, ker po moje še povečuje apatijo. Če mu bo dolgčas, bo mogoče imel interes iti ven ali kaj početi. če ne ga pa pustite, pa naj počne, kar ga je volja. Moj šestletnik se tudi upira, pa ne vztrajam, če mu ni. Ampak seveda potem tudi televizije ni.

Hja, s šolo je pa tako. Načeloma je njegova dolžnost. Mi imamo eno tako super učiteljico, ki učencu, če česa nima in se ta izgovarja na starše, lepo reče: To je tvoja odgovornost, tvoja naloga, ne od staršev. Če kaj pozabi ali česa ne naredi, je to torej njegova stvar.

Mogoče pa otrok pogreša ljubezen. Pomislita z možem, kako se obnašata do njega. Je vse samo kreganje in karanje in živčna vojna ali tudi kaj stiskanja, ljubčkanja in smeha? Veš, šestletniki to še zelo potrebujejo.

Amna, šele zdaj sem prišla do računalnika. Torej, če na kratko povzamem: šestletnik je večinoma slabe volje, za vsako stvar, tudi če naj bi bila zanj ugodna (sprehod, lizanje sladoleda, ogled gledališke predstave, toplice…) se pogaja. Vi dosledno izvajate ukrepe postavljanja meja, tudi kaznujete ga, če je potrebno, vendar ne fizično.

Zanima me še, ali otrok dela probleme tudi pri vsakodnevnih opravilih, zadolžitvah, ki jih ima? Npr. se pogaja okoli tega, da pospravi za seboj z mize, da zloži svoja oblačila, pospravi igrače ipd.? To je zelo pomemben podatek. Prosim, če mi nanj odgovorite, pa bom potem odgovorila. Povejte mi tudi, ali ob svojih prijateljih zaživi in je rad z njimi ali je bolj samotarske sorte. Ali na rojstnem dnevu prijateljev uživa ali ne? V čem najbolj uživa in kaj ga razen TV najbolj privleče? Hvala.

Nisem xxy, pa tudi strokovnjak ne, zaenkrat imam 2 otroka.

Moj prvi vtis je, da otroka preveč omejujete. Pustite ga enkrat za cel dan gledat TV, saj so sedaj počitnice – boste videli, da se bo zelo hitro naveličal. Naslednji dan pa ga zvabite v knjižnico po kakšno knjigo z živalmi, ali v videoteko po film o živalih, sproti zavijte na igrišče in opazujte mravlje,hrošče, metulje,čebele… Vzamite s sabo plastenko in prinesite kakšno živalco domov, da bo skrbel zanjo – tako bo imel manj časa za TV. Če sina zanimajo živali, ga lahko na nešteto možnosti zvabite v naravo.

Bodite dosledni pri postavljanju meja. Če se npr. dogovorite, da bo sin gledal v ponedeljek cel dan TV in da v torek greste na bazen, se tega dosledno držite! Nagradite sina tudi s kakšno pohvalo, ko si to zasluži!

Mislim, da ima Vaš sin premalo spodbude za aktivno preživljanje časa. Kako aktivna sta vidnva za možem? Če noben ni športnik, tudi od otroka ne morete pričakovati pretirane razigranosti. Vključite ga v kakšen tečaj plavanja, saj ribe tudi plavajo – a ne? Na bazenu ga naučite plavat z masko in dihalko, da bo na morju lahko gledal ribe…

Predvsem pa SPREMENITE SVOJ ODNOS DO SINA! Ne ožigosajte ga z negativnimi poimenovanji. Če ga označite za “težak karakter, jezljivec, kolerik, slabovoljček… ” , bo to vlogo sprejel. Kako se vi počutite, če vam nadrejeni v službi reče, da ste nesposobni? Na to temo obstaja veliko knjig. Mislim da ne potrebujete prihologa ne Vi, ne vaš sin!

Pa prijeten dopust in uživajte v skupnih aktivnostih!

Glede na to, da imam sedaj nekaj časa, bom poskušala odgovoriti, čeprav brez vaše razlage, za katero sem zgoraj prosila.

Če gre torej za to, da se čisto pri vsaki stvari s sinom pogajate in če z veliko težavo ali sploh ne pristopa tudi do vsakodnevnih zadolžitev, bi po moje morali stvari še malo bolj jasno in odločno postaviti. Če npr. že osnovna zahteva po tem, da pospravi igrače, s katerimi se je pravkar igral, ali da pospravi posodo za seboj po jedi ali kaj podobnega, sproži pri njem odpor in negodovanje, je stvar razmeroma jasna. Potem mu je bilo res dopuščeno pretirano pogajanje o stvareh, o katerih se nimaš kaj pogajati. Po drugi strani ste mogoče pretirano dosledni in zahtevni pri zadevah, ki se tičejo samo njegovega prostega časa. Nepomembno se mi zdi vztrajati pri npr. sprehodu do igral ali pri obisku gledališke igre, če je vse, kar lahko od tega pričakujete, zavijanje z očmi in negodovanje skozi ves čas. Smiselne so te prostočasne aktivnosti, če otroka veselijo in če pride pobuda z otrokove strani. Če postanejo del zahteve staršev, zgubijo čar.

Zanima me tudi, kaj drugače počenja doma, če pravite, da ima TV omejeno na eno uro, sam se pa ne zamoti z nobeno igro in niti hobijev nima. Kaj torej počenja, ko je doma z vami, pa ne gleda TV? Kako vidva z možem preživljata te ure? Se ves čas ukvarjata samo z njim in ga sprašujeta, kaj bi hotel početi? Možno je, da se preveč vrtita okrog njega in to otrok čuti kot da mu ne pustita dihati. Možno je tudi, da otrok zelo občuti vašo skrb in obremenjenost zaradi njega in njegovega vedenja, kar na otroka deluje tako, da postane še bolj “težaven”, zahteven, siten…Hkrati pa morda ne občuti v zadostni meri naklonjenost staršev do njega. Ne razumite narobe, nikakor ne pravim, da ga nimata rada. Pravim samo, da je možno, da ste zaradi njegove nezadovoljne narave tako obremenjeni, da se je to začelo odražati že na otroku. Da nekako čuti ,da ga ne sprejemate, takega, kot je in da bi ga radi spremenili. To bistrega otroka pripelje do te točke, da postaja podzavestno, kasneje pa celo zavestno točno tak, kakršnega starši odklanjajo.

Po moje še niste tako daleč, da se stvari ne bi dale popraviti brez psihologa. Ko otroka naročite na psihologa, dobi otrok občutek, da ne zmorete več sami obvladovati stvari okoli njega ali da ste ga “prepustili v vzgojo” drugim, ker ga sami niste več sposobni vzgajati. Seveda je to daleč od resnice, toda veliko otrok pride do točno tega sklepa. Če je terapevt res dober, se splača tvegati. Če pa ni, pa se stvari ponavadi samo še poslabšajo.

Torej moj nasvet: poskusite jemati vse skupaj bolj ležerno. Začnite se ukvarjati tudi sami s seboj in otroku pokažite, da imate tudi vi vaše življenje in svoje lastne potrebe. Bodite čimbolj vedri in dobre volje, kakšno njegovo nerganje pospremite s humorjem in humornimi domislicami, če le zmorete. Ne dajate otroku občutka, da vam je v breme in da več ne veste, kaj bi naredili, da bi ga navdušili za kakšno stvar. Po drugi strani striktno vztrajajte, da določene stvari (glede vsakodnevnih opravil) opravi in to brez pogajanj. Če tega ne bo hotel narediti in se bo ob vsaki stvari poglabljal in o njej razglabljal, res kaznujte. Toda brez slabe volje in z odvzemom stvari, ki mu kaj pomenijo. Če mu do toplic ni, je res brez smisla prepovedati mu toplice. če težko najdete stvari, ki bi ga zanimale v tolikšni meri, da bi ga njihov odvzem vznemirjal, zastavite stvari drugače. Če ne bo hotel odnesti krožnika z mize in ga dati v pomivalni stroj, naj je iz umazanega krožnika naslednji obrok. Nikakor ga ne opominjajte več kot enkrat. Za kosilo mu kratko malo dajte jesti iz umazanega krožnika od zajtrka. Brez razburjanja. če ne pospravi umazanih spodnjih hlač v za to pripravljeno košaro in jih pusti na tleh v svoji sobi, naj mu zmanjka čistih gat. Ko bo vprašal, kje so, mu čisto mirno recite: “Oh, ali jih nisi dajal v košaro za umazano perilo?… Ja, potem pa jih pač nisem dala prati. Se pravi, da jih ni več. Ostane ti dvoje: ali na roko opereš kakšne ali pa pač ostaneš brez gat.” In podobno. Pomembno je, da se vi nikakor ne sekirate, ker je on brez hlač, ker on je iz umazanega krožnika ipd.

To naj bodo naravne posledice njegove malomarnosti, ne pa posledice vašega maščevanja, ker ni naredil, kot ste rekli. Glede prostočasnih aktivnosti pa bi bila jaz bolj prizanesljiva, posebno sedaj med počitnicami. Naj pač bo doma in se tam dolgočasi. Nikar ne nasedajte provokacijam in ne zapletajte se v kreg z njim. Ko mine tista ura gledanja TV naj se pač sam zamoti s čim drugim. Recite mu: “Eh, Simon, saj če ti ni do tega, da kam gremo, pač ne bomo šli. Še bolje. Tudi meni se nikamor ne da. Zdaj bom eno uro brala eno odlično knjigo, še dobro, da mi ni treba nikamor iti. Ti pa delaj, kar te veseli.” In potem naj počne, kar hoče. Nikar ga ne naganjajte ven, če noče hoditi ven. Še sedaj se spomnim, ko sem enkrat našega prvorojenca, ki je bil tudi zapečkarski tip, nagnala ven, ker je namreč že štiri ure ždel za neko knjigo (zelo rad je bral). Res je šel pred hišo in ko sem čez pol ure pogledala, kaj počenja, sem videla da na stopnicah pred hišo bere knjigo.:)

Torej malo popustite z določanjem, kaj bo on počel ob prostem času, ko opravi zadolžitve, ki jih ima. Če se posebej potrudi pri kakšni zadolžitvi, mu za nagrado lahko dodelite še pol ure TV več, če ga to najbolj zanima. Predvsem pa mu dajte občutek, da vas pogled nanj veseli in ne žalosti. Morda tudi zaradi tega grozi z odhodom, ker podzavestno čuti, da ste obremenjeni z njim in da vam ni v veselje. Hkrati pa pazite, da ga ne boste ves čas dobesedno gnjavili z množico različnih pobud za preživljanje prostega časa, saj ga morda tudi to utesnjuje in teži. Tukaj resnično lahko popustite. Današnji otroci so velikokrat dobesedno zasipani z raznoraznimi aktivnostmi, na katere jih vodijo starši in veliko otrokom te stvari enostavno ne ležijo. Radi bi samo mir ter bili sami s seboj in s starši. Posebej, če so otroci bolj zapečkarski, samotarski tipi. Nekateri prav trpijo v gneči in hrupu in si ne želijo na prireditve, ki jih frustrirajo.

Ob vašem otroku se mi je utrnila tudi misel, da gle lahko tudi za Aspargerjev sindrom, podvrsto avtizma, vendar ne tako zelo izraženo kot je avtizem. Ti otroci si želijo nekega reda, ne marajo množic, hrupa, nevsakdanjih situacij. Velikokrat so zelo bistri in dojemljivi, vendar jih določene stvari vržejo iz tira. Zanimajo se za različne stvari, ponavadi za kakšno specifično stvar, npr. vrste rastlin, delovanje strojev ali kaj podobnega in se potem osredotočijo skoraj izključno na to in berejo ali sprašujejo samo o tem. To sem navedla kot zanimivost, seveda je skoraj gotovo, da vaš otrok nima zveze s tem, pa vendarle. Nikoli ne škodi pomisliti še na kaj drugega.

Želim vam veliko sreče.