Tudi mi se bomo v kratkem odpravili na počitnice, pojavil se je še dodaten izziv. Imamo namreč malčka, ki je star 2 leti. Na žalost pred časom ni bil sprejet v vrtec in je zato ostal v varstvu pri babici. Pri njej nikoli ne dela težav, vedno vzorno poje kosilo v svojem stolčku. Je kar ješč otrok in ima okoli hrane precej natančne urnike.

Težava tiči drugje. Še vedno ne je sam. Odkar je dovolj velik, ga puščamo pri krožniku s hrano in priborom ter ga vzpodbujamo, naj je sam. NIkoli ga nismo silili, grozili, pretirano priliznjeno prigovarjali – trudili smo se biti čimbolj naravni. Rezultat je klavrn – s priborom navadno floca po hrani, da vse leti naokoli, vtika prste in nos vanjo, se maže po obleki, polije po mizi in poc poc poc po tekočini.

Začeli smo bolj na trdo in prišli do tega, da deloma poje sam, deloma pa mi dohranimo.

Med tednom je pri babici, med vikendi pa doma. Odkar sam je gosto hrano, še ni bil v gostilni ali restavraciji. Pred časom smo se odločili, da je čas, da spozna tudi to plat. V samopostrežni restavraciji je čisto pobezljal, ker je na drugi starni igralnica. Niti pod razno ga nismo uspeli obdržati v stolčku, sledilo je histeriranje, kar smo tudi prvič doživeli in naju je čisto presenetilo.

Naslednjič smo šli v gostilno na teraso. Bil je lačen, naročena hrana je bila odlična, stolčkov sicer niso imeli, na stolu pa ga nismo obdržali niti za sekundo. Ko vidi nepoznano okolje, ljudi – začne bezljat.

Pojavil se je vprašaj – kako je drugod, v drugih družinah in kaj storiti v našem primeru.

Zadnji trenutek smo menjali hotel za apartma, ampak to zame ni rešitev. Če bo potrebno, bom seveda kuhala tudi na počitnicah, to mi sploh ni problem, zanima me samo, ali je normalno tako vedenje 2letnika, če ima kdo podobne izkušnje oz. kaj bi nam svetovali.
Hvala.

Pač ne greste v gostilno, tu res ne vidim nekega problema. Itak bi pokvaril veselje do hrane vam, pa še okolici. Bo že bolje, ko bo malo zrasel.

tudi jaz predlagam da še malo zraste, pa poskusite kasneje ponovno.

S takim malčkom bi šla jaz v počitniško prikolico ali avtodom in ne bi bilo problemov.

Preverjeno.

Jaz ob hčerki tri leta nisem niti sedla, kaj šele jedla. Razen ko je spala, je bil mir. Pač se prilagodiš. NIsmo hodili na obiske, kjer stanovanje ni bilo prilagojeno otrokom in je bilo preveč stvari, ki jih je lahko stresla. Če smo že šli ven jest, smo jedli štafetno ali v diru 🙂 in tako dalje. Hotel? Niti govora, čim slabši apartma, da ni bilo hujše škode.
Saj pridejo k pameti in potem se ti odpre obzorje 🙂 Uživaj vseeno, zdaj so najbolj lušna leta.

o moj bog, torej nismo edini?!?!
hvala, no, saj od okolice neprestano dobivam po nosu kakšen da je moj sin, pa moje prijateljice imajo vse dosti bolj nepremične otroke, pač kamor jih daš, tam sedijo!

Po moje pa pobezlja ravno zato, ker je premalokrat v takem okolju. In potem je vse novo, zanimivo in otrok rata hiperaktiven. Jaz bi pa poskusila mogoče najprej s krajšimi obiski, samo na kavo ali posladek. Ker enkrat se mora navaditi. Sigurno ni rešitev, da se gostiln izogibaš, dokler otrok ne dozori. Včasih si pač na poti in ne gre drugače. Sploh pa na morju. Mi smo bili z dveletnikom že v hotelu, lani pa s petletnikom in dveletnico.
Bontona pri mizi ga začneš učiti počasi. Če ni sposoben sam jesti, ga pa vi pitajte. Potem mu daš jedi, ki jih ne more razpacati in tako naprej. Pri dveh leti se mi zdi packanje pri mizi že skoraj nesprejemljivo. Ponesreči ja – zanalašč ne. Če se za mizo afna in packa, bi mu jaz vse skupaj vzela.

Nikar se ne sekiraj. Sploh pa kaj bodo drugi rekli. Naša tudi ni bila nič pri miru. Ponavadi je stala pri mizi, dala v usta pa spet letela naokrog. Otroci imajo različne karakterje in take je treba sprejet. Ni sploh vse v vzgoji, kakor nekateri pametujejo.

Poiskusi s kako knjigico, igračko. Z nečim kar mu je ljubo in se bo zamotil pri mizi. Pri nas je to vedno uspelo. Še danes pa sta stara že 8 in 10 let. Kadarkoli gremo kam za daljši čas (v gostilno) imamo kake namizne igrače (barvice, manjše avtomobile, mogoče tudi kako igro).

smo poskusili s knjigico, vendar jo je v ihti raztrgal.

Eh, ja, pri nas se je po dveh sesilno pritrjenih deklicah, ki nista imeli idej o beganju, “dogodil” sin. Ki ne le, da niti trenutka ni hotel biti pri miru, ves čas se je hotel sabljati s priborom, imel napade besnila, pa še kaj (oh, kje so tisti časi…). Zato smo pač hodili v Kinderhotele, Familotele, otrokom prijazne nevekaj, ipd., kjer je bilo vse prilagojeno otrokom. In to od nekdaj, v vseh starostih. Včasih deluje tudi “otroška miza”, kjer se otroci zamotijo drug z drugim, pa dopustovanje s še kakšno družino, kjer se izmenoma lovi otroke. Lani je bil v fazi, kot jo opisuješ, 2-letni nečak, pa smo ga pazili izmenično (naši trije otroci), pa več odraslih. “Packanje” je pač treba prenesti in ga predvsem preživeti. Cel kup staršev poznam, ki niso zdržali in so pričeli vleči otroku žlico, vilice iz rok, ko so pričeli z malce bolj vehementnim vedenjem.Posledica je bila, da se je čas do samostojnega hranjenja daljšal. Pomembno pa je, da ločiš “igro s hrano” od nespretnosti. Če prične tolči po hrani, mu krožnik pač vzameš (pa kaj, če se otrok malce spolira tla), če pa je le nespreten, zavestno pogledaš stran. Tudi v gostilni se da s plastičnimi podlogami lepo podložiti mizo, da ni večje škode.
P.S.: večina 2-letnikov bega v zanimivih, novih prostorih.

Meni se ne zdi sporno to, da pač ne sedi pri miru ob hrani, pač pa to, kot opisuješ kot packanje s hrano. Jaz bi rekla, da se “packanje” tolerira pri dojenčkih in enoletnikih, pa še to samo v primeru, ko otrok hoče z roko nositi hrano v usta, ne pa ko nalašč meče npr. pire krompir na tla. Dveletnik pa že dobro ve, čemu je hranjenje namenjeno in – tako kot pravi Nina P – če gre za nerodnost, kar je pri dveletniku normalno, pač toleriraš, tudi če je malo po majici, pa malo po naročju, pa malo po tleh… če se trudi jesti, ni problem. Drugo pa je, če namerno packa, meče po tleh, floska z vilicami po hrani… v tem primeru bi mu jaz nepreklicno vzela krožnik in ne bi več vračala. Če otrok to dela, pomeni, da ni lačen, vsaj ne hudo.:) Hrano bi dobil šele takrat, ko bi bil res zeloooo lačen. In tako vsakič, ko začne packati po hrani in ne neha po parih opozorilih.

Glede divjanja okrog pa takole. Jaz bi izbirala “otrokom prijazne” restavracije, s terasami in igrali, če se le da. Naročite hrano, eden od vaju poje, medtem drugi pazi otroka, potem obratno. Otrok lahko je samo pri mizi, ne silite ga in ne vlačite na silo k mizi. Najbolje bi bilo, da zanj ne naročate posebej porcijo, pač pa mu namenite del vaše. Če ne bo ničesar pojedel, ne bo težav. Seveda se ne sekirajte, če otrok ne bo pojedel nič. Mu pač doma pozneje nekaj na hitro naredite. Otrok predvsem ne sme videti, da vam je grozno veliko do tega, da mora on nekaj pojesti. Najbolje da vzamete vse skupaj kot kosilo za vaju dva, če pa tudi otrok kaj poje, toliko bolje. Pomembno je tudi, da ga ne hranite medtem ko se igra. Otrok naj vidi, da je hrana samo pri mizi in če hoče lahko je, če ne pač ne. Naj vidi, da je vam vseeno, če bo on jedel ali ne in da je izbira samo njegova. Večkrat ko boste v takem ambientu, čedalje bolj se bo otrok privajal nanj in vedno manj “norel”. Na koncu bo celo kaj pojedel.:) Pa srečno.

zdaj ne vem, ali imava midva tako fajn otroke ali sva ju pač dosledno vzgajala…

dobro, hčerka je bila nadpovprečno pridna malčica, ampak sinko je pa kar “mulc”, pa nikoli nismo tekali za njim v gostilnah ali pustili kosila na mizi. res pa smo oba že od malega vozili vsepovsod s sabo…

če je otrok živahen in nima obstanka, je rešitev otroški stolček, od majhnega pa ne pustim packanja in igranja s hrano, niti knjigic in igrač, ko se je se je. sem mu že kdaj vzela krožnik,ker se je igral s hrano. je pa res, da če ga čuva babi, kjer je vse dovoljeno, je potem za vikend težko nadoknadit. v glavnem ni panike, z malo vztrajnosti bo šlo, pa srečno!

mama2831 – verjetno je oboje, so “fajn” in vi ste dosledni.

Mi smo dosledni. Kaj to pomeni potemtakem da moj otrok ni fajn? Krožnike mu jemljemo, ko začne flocat, ne dovolimo mu igre s hrano, vzamemo mu kozarec, pije in je lahko šele pri naslednjem obroku. Pa vsakič isto. Znova in znova. Kaj? Ja, ni fajn otrok.

Kako ste ljudje kruti, nekateri! Kaj je “fajn otrok” zate? Tak, ki sedi pri mizi? Okej, super. Moj pač očitno ni fajn! In zdaj? Kaj naj naredim? GA oddam? Zamenjam? Reklamiram? MOj otrok očitno rabi, da se mu pove 2000krat, čeprav ste vi vašim povedali 20krat! Ma ne vem, no, taki kot si ti, ki označujejo otroke za “fajn” in “ne-fajn” so mi močno poznani – si jemljete določene zasluge, kot da ste najbolj sposobni starši na tem svetu, v resnici vzgajate enako kot ostali, samo da so vaši otroci očitno bolj dojemljivi, ne pa nujno bolj vzgojeni. Moj ni nevzgojen, ni neumen in ne mislim obupat nad njim. Je pa trmast in vztrajen! Morda bo pa zaradi teh dveh lastnosti kdaj v življenju nagrajen, kar mu močno privoščim!

Tudi vaši “fajn” otroci bodo lahko nekega dne, v neki drugi razvojni fazi, pobezljali – moj pa bo lahko postal vzoren otrok!

Ni vsaka pomanjkljivost odraz nedoslednosti ali nesposobnosti! Prej ali slej se bo naučil, vredno pa je vedeti, če so tudi drugi imeli podobne izkušnje in če so se zaradi tega izogibali takih situacij.

Pa vseeno hvala za komentar.

Regentova, tvoj otrok je nadpovprečno živahen in pika. Ne verjamem, da se jih da ukrotiti, moja hči je sama prišla “k pameti” in potem ni bilo nobenih posebnih težav z njo niti v vrtcu niti v šoli. Je živahna in aktivna, ni pa vedenjsko problematična. Kdor takega hudička ni imel priložnost spoznati v živo in ga čuvati kak dan ali dva, sploh ne ve, o čem je govora. Jaz nisem imela nikoli težav z odvečnimi kg, niti med nosečnostjo se nisem pretirano zredila, ker sem imela rekreacijo 10 ur na dan, in sicer lov za hčerko.
Mi mlade mamice rečejo, joj, naš-a je tako živ-a… Se lahko samo pomilovalno nasmehnem.
Sin je bil pa njeno čisto nasprotje, kjer si ga pustil, tam je ostal. Edino sitnaril je bistveno več.

Potrpi še kako leto, po mojem bo potem čisto drugače.

Ja, res je, nihče ne more reči, kakšne vzgojne zagate vse nas še čakajo. Včasih se je dobro urizniti v jezik in nič pametovati.

Regentova, ne bodi takoj užaljena. Sama praviš, da pri babici ne dela težav in “vedno vzorno poje kosilo v svojem stolčku”. Torej ni res, da je fant “pač tak in da nimaš kaj”. Očitno je babičin pristop drugačen od vašega. Sama veš, kakšna je babica. Najbrž enostavno ne dovoli packanja, verjetno ni ravno med tistimi babicami, ki jim otroci lahko skačejo po glavi po mili volji. Po moje tudi v vrtcu z njim ne bi bilo težav in bi se hitro navadil reda. Torej ostane tvoj in možev pristop, ki sta očitno le nepravilna. Ali pa kuhaš tako zelo zanič, da ni za pojest.:))

Razmisli, kaj je narobe pri vajinem pristopu. Ali se vedno hudo razburiš, ko začne packati? Ali pa mu ni potrebno pojesti “slabega kosila, ki mu ne diši”, ker lahko čez pol ure poje kaj zanj “boljšega”. Ali pa ga neprestano silite s hrano in ni nikoli čisto zares lačen. Ne vem, kaj je pri vas, ampak gotovo ni res, da je fant popolnoma neobvladljiv, ker bi potem bil tudi pri babici, ali ne?

Samo res, regentova žena. Kako si razlagaš, da je fant čisto drugačen pri babici? Ste samo vikend-starši? Je pri babici skoraj ves dan, ko pa je med vikendi z vami, je neobvladljiv, ker vam zmanjka časa za vzgojo? Ponavadi so otroci pri babicah taki kot ti opisuješ, da je pri vas. Razumljivo, ker jim babice vse pustijo. Ampak starši ne bi smeli biti tako popustljivi.

Tudi tega ne razumem, da otrok vedno znova floska po hrani in ne zmore jesti normalno, čeprav mu vedno znova takoj vzamete krožnik ko začne to početi. Potem nikoli ni lačen, ali kaj? Kako je, ko je zares lačen? Praviš, da ste začeli bolj na trdo in zdaj poje polovico sam, polovico pa ga vi dohranite. Torej pristop bolj na trdo vseeno deluje, ne? tudi po moje bi morala razmisliti kaj delate narobe, ker nekaj sigurno delate.

Se strinjam z zadnjima dvema. Le še naj dodam: vzgoja se začne v plenicah, ne kasneje, češ, saj je še majhen. Ne, ne, otrok dobro manevrira z vama, ker nista dosledna!

R

ja, res je, pri babici je drugače. ona ga pita in on sedi v stolčku – to sem mislila pod vzorno, v smislu, da ni packanja in ni divjanja, samo zato pa ga pita, mu ne da vilic v roke. pri nas uvajamo samostojno hranjenje, divjanja pa tudi pri naju ni, je pa tako reagiral v gostilni.

mama2831-

Takole naduvanega posta pa že dolgo nisem prebrala.

To je pa druga pesem. Regentova žena, otroka daj v vrtec, boš videla, kako hitro se bo navadil vzorno jesti sam. V vrtcih že skupina od 1 – 2 let sedi pri mizi in vsi samostojno jedo. Pa nihče ne divja. Tu in tam kakšnemu enoletniku malo pomagajo, ampak pri dveh letih pa vsi jedo in pijejo sami. Verjetno je ravno to narobe, da ga babica kar naprej pita. Otrok ima prehranske navade kot kakšen 10-mesečnik, pa še tisti poskušajo sami. Seveda se tako obnaša, če ga šele pri dveh letih navajate na vilico in žlico. Mogoče protestira in hoče, da ga tudi ti hraniš. Zamudili ste namreč vlak, ko je otrok v obdobju, ko hoče jesti sam (od 9 mesecev ali še prej dalje). Vaš je navajen na pitanje in najbrž protestira proti samostojnemu hranjenju. Resnično ti svetujem, da ga daš jeseni v vrtec, ker če bo babica vztrajala pri pitanju, ne boste dosegli bistvenega napredka. Enkrat sem bila priča, ko so šestletnega mulca pitali v hotelu kot dojenčka. Ko pa je nekoga zasrbel jezik in je vprašal “ja, koliko pa je vaš otrok star?”, so rekli starši, da sicer 6 let, da pa se še zelo napacka in da ga raje oni hranijo, da ostane čist. Seveda se napacka, če še ni poskusil sam jesti, madonca.

Sory, nas, ko gremo v gostilno jest, motijo otroci, ki divjajo od mize do mize, cela jedilnica je njihova, eni znajo celo fehtat. Me čisto nič ne briga, ali jedo z rokami ali z nogami, ali žlico ali z lopato, ker jih ne gledam. Galama me pa moti tudi, če otrok tolče z jedilnim priborom po mizi!

R

Ja, v vrtcu otroci sedijo in jedo za mizo! Le kako vzgojteljicam uspe?

Izjema so otroci, ki dejansko niso zmožni sedeti pri miru. Ampak takšnih je zelo malo.

Regrativa žena, jaz ti predlagam, da otroka pripraviš na situacijo predno greste v gostilno.

Prvo ga pelji v gostilno na pijačo.

Povej mu: danes gremo v gostilno, sedeti boš moral na stolu. Ne dovolim nobenega tekanja! Če ne boš sedel, bomo gostilno zapustili.

In tega se dosledno drži.

Naslednjič malo dlje greste npr. na sadno kupo, kasneje na kosilo, če se bojiš njegove reakcije.

Ja, vedenje je normalno za večino mamic, kot vidim napisano na forumu, zame pa takšno vedenje ni sprejemljivo. Vem, kaj moj sin zmore in pri temu vztrajam in vztrajam in še enkrat vztrajam.

Hvala, bom poskusila. Sin gre zdaj z jesenjo v vrtec, prej nismo dobili jaslic, ker je bilo vse polno.