Med.Over.Net

Starši in otroci

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

Za naše navihance je potrebno biti iznajdljiv, domiseln, ustvarjalen, igriv, vesel, nasmejan, iskren, vztrajen, včasih zaskrbljen ... Preberite izkušnje in zaupajte svoje.

Mirjana Frankovič , specializantka TA psihoterapije, doktorandka SFU Dunaj

MirjanaFrankovic

vzgoja ali dresura?

Default avatar

ne provociram

Kot prvo, sem tudi sama mama, zato toliko manj razumem ravnanje nekaterih drugih staršev, ko jih opazujem. In nočem provocirati, ne razumem pa nečesa:

- zakaj tlačite dudo v usta otroku, takoj ko pridete iz avta na parkirišču pred trgovskim centrom (otrok ne joka, mami pa dobesedno tlači dudo v usta in to že precej velikemu otroku - več kot pol leta)

- zakaj govorite tukaj na forumu, da se je vaš otrok "navadil" vozička, potem ko se je najprej drl nekaj časa ko zmešan, potem pa nehal? Zame se ni navadil, za moje pojme ste mu zlomili voljo. Mislim, kako vi veste, da se je navadil? A vam je že pri par mesecih starosti povedal, ali kaj?

- zakaj nekateri govorite, da so se vaši otroci navadili zaspati sami potem, kot so se dva tedna zvečer pred spanjem drli? Za moje pojme se niso navadili, ampak so obupali

- ne vem, zakaj imam občutek, da nekateri svoje otroke bolj dresirajo kot pa vzgajajo? (spat ob 8, če so zaspani ali ne, red mora biti, pa mami in ati tudi rabita čas zase).

- zakaj kar povprek govorite, da se bodo otroci razvadili, če jih boste pestovali in uspavali? Pestovanje je najbolj razširjen način uspavanja po vsem svetu. Tudi našega sem uspavala na rokah več kot eno leto, pa se ni nič razvadil. Zdaj gre sam spat in nismo imeli nobenih travm.
Default avatar

manca 2

Zanimivo ime avtorja..

Čemu provokacija? Eni vzgajamo tako, drugi drugače. Da je o tem potrebno toliko besed in metanja polen pod noge, mi nikakor ni jasno. Velikokrat najdem odlične stvari na tem forumu, včasih pa se mi zdi, da bi bilo bolje, da zanj sploh nebi vedela.

Pa lep dan!
Default avatar

MaGra

naš je že malo večji, pa je to odobje, ki ga navajaš, že mimo. je pa vprašanje kljub vsemu na mestu. težko je biti vedno 100% dosleden in zavestno reagirati "pravilno" na vse, kar je povezano z odnosom do otroka. sama bi rekla, da res včasih regiram preveč "dresersko" oz. zahtevam nekatere stvari po nepotrebnem. kaj pa vem, tudi starši smo samo ljudje ... včasih se mi zdi, da pri odnosu starši - otrok vedno razmišljamo samo enosmerno, "otrokocentrično". amapk za celovit in dober odnos se mora vendarle tudi otrok čim prej zavedati, da mama in oče nista tu samo zato, da izpolnjujeta njegove potrebe, da imata kdaj tudi svoje lastne.

glede stvari, ki jih navajaš, pa bi rekla, da včasih starši reagiraj(m)o brez da bi razmišljali, zakaj. mogoče se zaradi številnih knjihg in revij o vzgoji, nasvetov iz razno raznih koncev, vzgoje včasih lotimo preveč "priročniško" ... premalo časa ostane za intuicijo.
Default avatar

Dana

Jaz pa mislim, da kar provociraš.:)) Ljudje imamo pač različne poglede na vzgojo in tako kot se meni zdijo nekateri od zgoraj navedenih pogledov čisto v redu, drugi pa ne, se tebi čisto nič od zgornjega ne zdi prav. Našel se bo pa tudi kdo, ki se mu bo vse navedeno zdelo čisto dobro. In glede na to, da najbrž veš tudi ti, da se nikoli ne bodo vsi strinjali z vsem v zvezi z vzgojo otrok, sem mnenja, da prav pošteno provociraš.

Nek red pri različnih aspektih našega življenja mora biti. Otrok pričakuje določene rituale kot so odhod k počitku in vse, kar se dogaja prej, hranjenje od določenih urah ipd. in se na to navadi. Ko se navadi, bo tudi sam pričakoval vse te rituale in se ne bo ugodno počutil, če jih ne bo. Ljudje pač živimo po določenem urniku in določen urnik bo tudi otrok imel najkasneje ko bo vstopil v vrtec. Zato smo ga nanj dolžni pripraviti prej, da ne bo imel takrat prevelikih težav. Seveda pa naj priprave na nek red potekajo postopoma, brez hitenja, s posluhom za otroka. In če res prisluhnemo otroku, bomo videli, da si tudi sam kot človeško bitje prej ali slej zaželi nekega reda.

Meni se npr. zdi absolutno zgrešeno večjega dojenčka (da ne govorimo o malčkih) ponoči prenašati in hraniti, se z njim igrati in skratka zamenjati dan za noč. Čeprav se otrok, če mu to dopustimo, hitro navadi tudi tega. Gre pa zgolj za to, da človeška družba ni ustvarjena, da bi ponoči delovala, podnevi pa spala. In otroka je treba na to navajati. Počasi in prijazno, vendar dosledno in brez popuščanj. Če to pomeni nekaj časa joka, bo pač nekaj časa jokal. A da je to obup, ko potem dosežemo, da spi vso noč? Jaz bi rekla, da je večji obup, ko se še dveletniki po 10x na noč zbudijo, ker so se tako navadili.

In če pomeni tebi to, da otroka naučimo, kako funkcionira človeška družba, kakšni so njeni zakoni, kaj se sme in česa se ne dovoljuje, zlomitev otrokove volje, je to pač tvoja interpretacija. Konec koncev lahko rečeš, da smo otroku, ki je cepetal in vreščal sredi trgovine, tudi zlomili voljo, ko mu nečesa nismo kupili, in je potem "revež" odnehal. A je to tudi dresura? Na nek način prav gotovo, saj naslednjič več ne bo tulil v trgovini, ker bo videl, da ni haska. No, meni bi se vsekakor bolj smilil nedresirani revež, ki bi čisto vsakič zaradi polurnega tuljenja na koncu dosegel tisto, zaradi česar je začel jokati.

Glede pestovanja se pa tudi jaz strinjam s teboj. Pestovanje samo po sebi ni razvajanje, kot tudi to, da otroku kupimo igračo, ni razvajanje. Če pa vsakič s cmerjenjem izsili pestovanje (ali kupovanje igrač), je pa druga pesem.

Seveda se ne bodo vsi strinjali z menoj, pa to tudi ne pričakujem. Za razliko od tebe.
Default avatar

ada

se mi zdi kar na mestu tvoje vprasanje. Ze kar nekaj casa se sprasujem a je z mano kaj narobe ali pa preprosto NE ZNAM z otroci.

Imam dvojcici:
-uspavam ju z dojenjem (na forumu dobila nasvet naj se malo derejo, pa tudi v prirocnikih in bodo same zaspale)
-ponoci se pogosto zbujamo (na forumu so tudi tisti, ki pravijo da pac ne prisluhnejo otroskem joku ponoci in mu ne ustrezejo z dojenjem ampak drugace npr. voda caj ali pa preprosto ignorirajo jok in kasneje se otrok vec ne zbuja ob tej uri ???


in se in se bi lahko nastevala


Pa kaj naj recem. Po moje vsak roditelj ima svojega otroka najraje in ve kaj je zanj najbolje. In ce spadam jaz med malo bolj mehkuzne pa tudi prav. To je za moje otroke najbolje.

Hvala bogu pa ni samo enega prav in vse ostalo narobe

lp

ada
Default avatar

Čebela

ne prvociram, na žalost se moram strinjati s teboj. Na žalost zato, ker je tole res žalostno.

Danes sem bila z mojim pri rednem pregledu pri psihologinji, ki mi je lepo povedala enako, kot tudi jaz tumbam mamam, ki otroke silijo v svoj tok vode za VSAKO ceno.
Default avatar

Pat

Moje mnenje je podobno Daninemu. Starši smo prvi in najpomembnejši pri vzgoji lastnih otrok. Ga ljubkujemo, pestujemo, dati mu moramo občutek varnosti in ga navajamo na nek red in pravila, ki veljajo v naši družini, družbi. Naše DOLŽNOST je, da ga pripravljamo za življenje v vrtcu, v šoli v družbi. Doma ga lahko pripravljamo počasi in ljubeče. Če tega ne bomo storili mi, se bo to zgodilo v vrtcu, v šoli. In takrat je veliko hujše.
Pomislite kaj si želite za svoje otroke. Da se bo počasi in v ljubečem okolju pripravljal in navajal na pravila, ki veljajo v družbi ali da se bo naenkrat znašel v okolju kjer bodo to od njega pričakovali in zahtevali tuji ljudje (kar vzgojitelji/ce in učitelji/ce sigurno so).

Pa še nekaj. Že spodaj sem napisala. Naše ravnanje ne more biti enako pri 6-mesečnem otroku in 2 letnem. Dobro je, da poznamo malo razvojne psihologijo. In da ne pričakujemo, da bo 6 mesečnik zaspal takrat, ko bomo to želeli in da bo zaspal sam, da se bo igral sam 30 minut, da ne bo jokal, ko nas ne vidi,..... Medtem ko bi 2 letnik moral to obvladati.
Je pa dejstvo, da danes primanjkuje predvsem ZDRAVE PAMETI. Vsepovsod je polno priročnikov, za vsako malenkost sprašujemo po forumih. Vse to je strup za negotove starše. Nekaj preberejo, se potem tega držijo kot pijanec plota, če ne uspe, preizkušajo spet druge nasvete. In krog je sklenjen. Negotovi, nesamozavestni, nezadovoljni starši in posledično nezadovoljen otrok.



LP
Default avatar

ne provociram

Ja, saj jaz sem to napisala samo zato, ker sem mogoče res premehkega srca in se mi otroci smilijo. Upam, da bom vsaj kakšnega omehčala. Sicer pa, za koga naj živimo in delamo če ne za svoje otroke? Tista kuhinja in kup perila bosta že počakala. Meni bi bilo resnično žal, da bi večerne trenutke zamudila zaradi TV ali pa pospravljanja. Otroci tako hitro zrastejo in tudi tista (kakor pravijo) najhujša leta tako hitro minejo...
Default avatar

Dana

Velika napaka. Ne bi smeli živeti in delati samo za in zaradi svojih otrok. Živimo svoje življenje, katerega del (ne pa celotna vsebina in smisel) so naši otroci. Imamo otroka, da ga vzgojimo v samostojno bitje, ki nas nekoč ne bo več potrebovalo. In mu ne bo bilo treba biti nekončno hvaležno, ker smo se žrtvovali samo zanj. Kar pa ne pomeni, da nas ne bo imel ravno zato, ker tega nismo naredili, še toliko raje.
Default avatar

ne provociram

Ja, kaj čem, potem pa delam v življenju velike napake. Sem nekako imela občutek, da se v naravi vse vrti okoli reprodukcije.... Ampak jaz se za svoje otroke ne žrtvujem, pač pa delam z veseljem. A je to tudi napaka?
Default avatar

Dana

Hehe, nalašč preobračaš besede in govoriš o nečem, kar nisem rekla.

Komentirala sem samo tvoje mnenje: " Za koga pa naj živimo in delamo, če ne za svoje otroke." In to se mi zdi napaka. In se mi zdi, da če živiš in delaš samo za svoje otroke, da to pomeni, da se zanje žrtvuješ (saj veš: cankarjanska mati). Ker sebe in svoje potrebe postavljaš v ozadje, dokler se na koncu ne identificiraš s potrebami tvojih otrok in družine. Vendar vedno ostane neko nezadovoljstvo, neka temeljna neizpolnjenost, ki si jo zanemarila, ko si svojo osebnost podredila potrebam družine. In to nezadovoljstvo podzavestno prenašaš na svoje otroke (ne govorim izrecno zate). In tudi to žrvovanje na koncu izgleda, kot da ga delaš z veseljem. To dvoje se nujno ne izključuje.

Kot se seveda ne izključuje, da te otrokova vzgoja in delo z njim neizmerno razveseljuje, čeprav ne živiš samo in izrecno zanj.
Default avatar

Še ena

A to, da se vstajaš sredi noči ves zaspan, ker se je dete zbudilo in zahteva tvojo pozornost, pa ni žrtvovanje? Jaz bi bila prav vesela, če bi lahko spala. Kdo se bo zdaj prilagodil? Otrok ali mama? Se pravi, če ne vstanem in ga pustim jokati (čeprav mu nič ne manjka - govorim o enoletnem otroku), sem tiranska in ubijam njegovega duha, če vstanem, prebedim pol noči in naslednji dan nisem sposobna za intelektualno delo, se pa žrtvujem? Tega pa spet ne smemo početi. Kaj je zdaj po tvoje prav? Da otrok deset minut joka in zaspi, ali pa da sta naslednji dan oba nesrečna?
Default avatar

Pat

Spet se pridružujem Daninemu postu.

Želim si vzgojiti samostojne otroke, ki ne bodo jokali za vsako malenkost, ki bodo sposobni nositi posledice svojih dejanj in ki bodo vedeli, da imajo starše, ki jih imajo radi in so. Ampak ti starši ne bodo prevzemali odgovornosti za njihove "napake" in ti starši ne bodo reševali njihovih problemov. Vse to pa se začne že zelo zgodaj. Mi2 o tem razmišljava. Ne morem reči, da je tak način edini, ki je pravilen, a mi2 v njega verjameva, sva si enotna v tem razmišljenju, sodelujeva in najin sine je zelo zadovoljen otrok. En drugemu smo učitelji.

Čebela ne misli, da so tisti starši, ki otroku ne ustrežejo v vsem, slabi starši. Morda gledajo malo naprej, morda se svojega poslanstva zavedajo veliko bolj, kot tisti starši, ki razmišljajo samo o svojem otroku v določenem trenutku, katerim se otrok smili (tega stavka nikoli ne razumem). Zakaj se ti otrok smili?

Čebela, saj je OK, da delaš z veseljem, ampak zanima me, če kaj razmišljaš, kaj bo čez eno leto, 2 leti, čez 20 let... da otrok ni sam in edini, da se svet ne vrti okoli njega ampak se moramo prilagajati en drugemu in določenim zakonom, ki veljajo in bodo vedno veljali. Tako bo, pa če je nam prav ali ne.

LP
Default avatar

Pat

Hej, hej, kaj pa pišem....saj ni nikjer nobenen čebele:-))))
čebela-ne provociram

LP
Default avatar

Skr bna*

Se povsem podpišem pod Dano in Pat. In še nekaj: otrok je najpomembnejši v mojem življenju, ni pa edini. Ni moja edina preokupacija, čeprav je najvažnejša. Nikoli nisem bila in nisem pripravljena tovorit nekaj kilskega otroka v roka pa zraven rinit voziček in tovorit vrečke ali kaj drugega. Se je drl 3 dni po pol ure in je nehal. Če je zaradi tega zlomljen - bogpomagaj, kolikokrat še bo! Ker svet se ni začel z rojstvom mojega otroka, pač pa je obstajal že lep čas pred njim in bo tudi še za njim in ta svet ima določena pravila. Najslabše, kar starš lahko naredi svojemu otroku je, da mu vse v vsem popolnoma podredi in skače na vsak njegov pisk in migljaj. Obdobja bolezni in drugih težav so poglavje zase.

Komur pač odgovarja, da se cel svet vrti okoli njegovega otroka, v redu, naj pač tako počne. Meni ne in za moje pojme je to povsem zgrešeno. Primerjati vzgojo z dresuro pa samo dokazuje, kako malo "primerjalec" ve o enem in drugem.
Default avatar

Dana

Ja, tisto o zlomljenosti je pa res tako iz trte izvito, da bog pomagaj. Če nekateri primerjajo otrokov jok, ko v posteljici joka nekaj minut preden zaspi, z lomljenjem njegove osebnosti in volje, potem lahko čisto mirno s tem primerjajo tudi njegov jok, ko mu nečesa ne dovolimo. Z otrokovega gledišča je enako. Otrok nekaj hoče (v prvem primeru, da ga vzamemo iz posteljice, ker bližino staršev ne pogreša, saj je mama ob njem, samo iz posteljice ga ne vzame , v drugem primeru hoče neko stvar, ki mu je mi ne dovolimo), mi pa mu te njegove želje ne uslišimo. Torej smo v obeh primerih zlomili njegovo voljo in uveljavili našo. Otrok v obeh primerih neha jokati. In naslednjič ne bo več jokal, ker se je naučil, da ne bo jok nič pomagal. Ali kot pravijo nekateri "revež se je vdal v usodo". Če je vdajanje v usodo to, da ga naučimo, kako je v naši družbi treba ravnati, kaj je sprejemljivo in kaj ne, potem bog pomagaj, naj se vda v usodo. Saj smo se vsi, ne?

Pa lep turoben primorski pozdrav.
Default avatar

š[email protected]

No, malo strpnosti tudi tebi, spoštovana "ne provociram", ne bi škodilo. Pa tisti stari "brigaj se zase" dostikrat prav pride ;)

čao
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~ NeVeR RuN FaStEr ThAn YoUr GuArDiAn AnGeL cAn FlY ~
Default avatar

Čebela

Fino bi bilo, da bi vsak najprej pred svojim pragom pometel.
Skrbna najprej govoriš, kako otroka ponoči ne tolažiti, kako se strinjaš z Dano...ampak če malo pobrsakamo nazaj, si tudi sama ravnala enako. Seveda boš takoj rekla, ja moj je imel res grozne sanje.
Veš, vsaka mama ravna kot je zanjo tisti hip prav, res pa je, da sta Dana (in Ija-1, če smo že pri tem) nastrojene proti vsemu, kar ostale mame delamo drugače, kot onidve. Pa sploh ne govorim o tem kaj je prav ali kaj ni; gre samo za izbiro smeri. Meni dol visi, če svoje otroke vzgajate s pomočjo lomljenja njihove volje, kričanja, morda udarcev, če jim tlačite dude, pamperske in podobno. Tako, kot vsi imam tudi jaz pravico povedati, da se s tako vzgojo ne strinjam in da delam drugače. Mama, ki jo stvar zanima, bo pretehtala argumente, ne zgolj teh na tem forumu, pač pa širše in se odločila.
Mama, ki bo sledila temu, kar že tako sveto verjame, bo pač temu sledila.
Pa še to; RES bi rada videla vse te znastevne raziskave, ki potrjujeo, da otroci, ki jih ne puščamo kar naprej jokati, res izsiljevalski, da jih starši non stop podkupujemo, nesposobni v šoli in pri delu. In to zgolj zato, ker jih PRISLUHNEMO, predno ukrepamo.
Ja seveda bi bilo najbolje, da se nam otroci 100% prilagodimo, pa ste se ve prilagodile vašim staršem 100%?

Za konec le to, upam, da mame ki so v dilemi, ne berejo in poslušajo zgolj foruma in vaških čenč, ampak da preberejo še kaj.
Default avatar

yvon

Popolnoma se pridružujem mnenju Dane. Ne bo nas vedno zraven naših malčkov, da bi preprečevale morebitni "zlom njihove volje". Verjetno smo bili kot otroci vsi "zlomljeni" pa smo ( vsaj v večini) preživeli in živimo.