Ker ste hoteli teme o čustveni inteligenci.

Nekaj, kar jaz prebiram zadnje dni.

Lastnosti, ki jih je mogoče opisati z “bližina me utesnjuje,.. “so značile za določen tip osebnosti, pri katerih je prisotna t.i. intencionalna zavrtost, zaradi katere ne doživljajo sveta kot privlačnega in vzpodbudnega, temveč prej kot ogrožujočega. Zanje velja, da so raztrgani med strahom pred bližino in čustvenim predajanjem ter med željo po njej, kar se kaže navzven kot odklanjanje bližine, individualnost, neodvisnost. Prav ta dvojnost pripelje takega človeka do tega, da do tistih, ki se mu skušajo približati, reagira odklonilno, umikajoče ali celo jezno, agresivno. Oboje jih plaši – samota in bližina, zato se trudijo, da bi se gibali vedno nekje vmes, zato se vedejo enkrat vabeče, drugič pa odklonilno. Včasih sem nežen, dostikrat pa odmaknjen, hladen, zadosten sam sebi. Oboje jim sproži isto bojazen: strah pred izgubo samega sebe.

Čustveno distanco do sveta ti ljudje ponavadi premostijo z intelektualnim stikom, zato pogosto izberejo teoretično abstraktne poklice (npr. matematika, računalništvo), ali pa take, ki jim omogočajo kontakt z ljudmi brez lastne čustvene udeležbe.

Je imel kdo opravka s takšnimi ljudmi in kako se jim je približal, da tega niso doživeli kot najhujšo možno grožnjo?

Sama se delno kar najdem v tem opisu. Sicer (še) ne vem, da bi mi bil svet okoli sebe neprivlačem… Sebe doživljam kot del okolice, enakovredno z okolico, in se mi okolica ne zdi ogrožujoča. Je pa res, da se bojim čustvenega predajanja, ampak to bolj zaradi slabih izkušenj, ker sem bila, ko sem svoja čustva najbolj “razgalila”, bila najbolj prizadeta in ranjena – to že v otroštvu s strani mame, kasneje pa tudi s strani partnerja.
Sem pa tipičen individualist in neodvisna od drugih. Živim v svojem svetu in skoraj ne reagiram na druge.

seveda imam opravka s takšnim človekom, ker sem to kar jaz. v manj kot letu sedaj sem takole naredila z 2 osebama. ne istočasno in tudi osebi se med sabo nista poznali.
najprej sem se jima odprla, imeli smo zaupne pogovore, bilo je fino, res sta dobri osebnosti.
nato pa sem našla vzrok, čisto banalen, samo da je bil nek vzrok, da sem postala jezna in sem se umaknila, nisem več govorila, nič. stavim, da ne vesta zakaj, ker jima niti tega nisem povedala, >>vzrok

Ekola še en tak primerek tule. Tj. ta opis me zadane od nog do glave. In se zavedam tega, da sem takšna in da mi to škoduje. Delam na temu spremeniti to, zaenkrat le s samoopazovanjem kako reagiram, v situacijah, ko se počutim “stisnjena v kot”. Takrat dejansko regairam hladno, vzvišeno, usekam nazaj. Pa ne ker bi hotela, pač zgodi se.
Imam tudi opravka s takimi osebami, ki so mi v tem kot ogledalo. In se učim. Poskušam preko njih razumeti sebe.
Bojazen pred čustveno bližino pa vam povem, je nekaj precej napornega. Tako kot si rekla, plavamo nekje vmes, in se bojimo samih sebe ter izgube same sebe.
In ko ugotovimo, da imamo nekoga radi, res radi, ter da imajo ti celo nas radi…panika. Mislim da nas precej poskuša uničiti nek odnos, še preden se razvije kaj več. In najhuje je, ker se zavedamo kaj počnemo, pa se ne znamo ustaviti.
Zdaj sem prvič v situaciji, ko sem sicer uničila nekaj, ampak človek vztraja v moji bližini. Mogoče zato, ker je tudi sam tak, da se ne pusti imeti rad? Vem samo, da če se nam zdaj uspela naučiti/spremeniti, se ne bom nikoli. Ker do zdaj so vsi odšli, zaradi mojih dejanj/reakcij in sem morala “štimata” sama s sabo brez feedbacka.

mi lahko nekdo pove kako naj v takem primeru ravna tista druga oseba? Sem namreč druga oseba v vezi z nekom, ki prehaja v čustveno distaco? naj se umaknem? pritisnem nanj? pustim pri miru in čakam, če se čez kak mesec vrne?

Jaz ti lahko samo povem, kako bi rada da ljudje reagirajo na moje distanciranje, pa redko kdo ima toliko potrpljenja in razumevanja.
Uglavnem, ko se začnem distancirati, takrat se bojim same sebe in odpiranja drugi osebi, ker ima občutek, da so mi prišli preblizu. V tem primeru si včasih želim, da bi ti drugi imeli telepatske sposobnosti, in ugotovili, da je to trenutek, ko mi lahko povečajo zaupanje v njih. Ponavadi reagirajo ravno nasprotno in se zaupanje moje zmanjša, s tem pa poveča distanca.
Ne vem, jaz bi rada videla, da se takrat vztraja okoli mene v smislu brez pritiskanja name, hkrati pa da bi vedela, da so tam in ne bodo šli nikamor.
Kaj pa vem. Sej pravim, imam zdaj opravka s takim istim osebkom glede čustvene distance kot se jaz, in če sem nekoč nanj preko vseh meja pritiskala in izsiljevala (in še to zaradi tega, ker je to tudi ena od reakcij čustveno distanciranih oseb-v procesu uničevanja nekega odnosa), zdaj tega ne počnem več, in sem pač tam. Ker ga razumem. Ker je isti kot jaz.

Kako pa povečati zaupanje? Ker če ti iskreno povem se mi že meša in sem bila ravno na tem, da ga nekam pošljem, pa sem naletela na tole temo in ga v tem problemu prepoznam 100%….

Čudi me, da se je toliko ljudi prepoznalo v tem opisu, kajti gre za motnjo, ki zahteva dolgotrajno delo s psihoterapevtom analitske smeri. Tebi “kako znano” pa tole … Nase moraš prevzeti celo zvezo. Kajti zveza obstaja na tvoji energiji. Tvoja energija je tista, ki jo drži pri življenju. Medtem ko druga stran igra primadono. Zdaj vsaj veš, zakaj. Zaradi zgoraj opisane motnje. Poskusi mu dati v branje to besedilo. Mogoče se v njem prepozna. Čeprav ljudje, ko imamo težavo, radi rečemo, da z nami ni nič narobe. Ker je to veliko laže kot soočiti se s težavo in jo reševati.

ma problem je, ker sem mu že dala vedeti,da se bom umaknila….pa ga ne želim izgubiti, samo RES ne vem več kaj naj naredim,…meša se mi kot še nikoli v življenju in če ne bi tega prebrala, bi bila kmalu v fazi prebolevanja,…zdaj pa mi je ravno to dalo še tisto zadnjo iskrico upanja, da pa le še ni vse izgubljeno, ampak me je strah narest karkoli….zanima me, pač kolikor lahko predvidevate glede na lastne izkušnje, če ga pustim popolnoma pri miru par dni, bo sposoben spet poiskati pot do mene ali so take osebe poleg tega še preveč ponosne za kaj takega? naj mu vseeno pošljem kak sms, da mu povem, da ga pogrešam, ga naj pokličem,…kaj naj :S

Jaz sem ena tistih, ki pravi, da nikoli ni odveč, če človeku povemo, da ga imamo radi. Kar pa se iskanja poti išče … V zgornjem članku imaš napisano, po kakšnem pricipu delujejo ti ljudje. Umikajo se in približujejo, skratka nenehno lovijo ravnotežje. Ko imajo občutek, da so ujeti, se umaknejo. Ko imajo občutek, da jim nihče nič noče, se sami približajo. Vprašati se moraš, ali je v tebi dovolj ljubezni, da boš to prenašala. Kajti takšna zveza je neverjeten napor. Predstavljaj si dva človeka, ki skupaj nekaj gradita, vzemiva hišo. Pri dveh “normalnih” eden postavi en cegel, drugi drugega in tako naprej. V zvezi s takšnim človekom ti postaviš cegel, on ga zruši in tako naprej. Če naj hiša bo kdaj končana, boš ti vanjo morala vložiti neverjetne napore.

Kako znano,

ni nekega univerzalnega nasveta. Tako kot je rekla Žogica, mi bomo ob pritisku drugega rekli, da z nami ni nič narobe. Ampak to samo zato, da se nas pusti pri miru, kajti odpremo se takrat ko nas to prime. Vmes smo sposobni vegetirati v nedogled.
Je pa res, da se zavedamo naše težave, ampak je samo na nas da se odločimo spopasti s tem. Taki ali drugačni pritiski nas samo še bolj odrinejo. Je sicer lepo vedeti, da nekdo misli na nas, ampak kakršnokolim pričakovanje z njihove strani, da se bomo spremenili zato je odveč. Sami moramo priti do tega spoznanja, se odločiti poiskati pomoč. Ponavadi nekoga, ki ni čustveno vpleten z nami, ki je nepristranski.

Glej odvisno je kako dolgo sta v zvezi in pa na kak način se ti umika oziroma pokaže svoja čustva do tebe po drugi strani. Če imaš občutek, da je vse v zraku, torej sta še na začetku, ne moreš narediti veliko. Se mora sam odločiti. Tudi to, da mu daš vedet, da se boš umaknila, ne bo imelo učinka, saj si bo mislu neki v stilu “spet se je ponovilo” in bo pustil da greš. Če sta v zvezi dlje časa pa imaš bolj odprt poligon.

Če ni skrivnost torej, koliko časa sta v zvezi in koliko sta stara pravzaprav?

stara sva 30 (on) in 27 (jaz)…..veza je šele v štartu, vem, čutim, da sem mu všeč, da me ima rad, je pa malenkost nesiguren sam vase in ko sem se mu začela odpirat in vračat čustva se je spremenil 100%,…sicer to ne bi priznal, če bi ga mučila, samo na moje vprašanje o tem, če mu je sploh še kaj do mene odgovarja, da drugače se ne bi več dobival z mano in da pretiravam 🙁

Ma kaka čustvena distanca kot motnja, tipu že zdaj dojadiš z nenehnimi vprašanji, ali ti je do mene, ali me imaš rad, ali semt i všeč? Joj, že meni se vrti od tega.

Umiri se malo. Saj sta šele štartala, madona, ženske, ne utrujajte že takoj. Za to še pride čas. Saj potem ni čudno, da se je začel distancirati, če si mu začela kar dihati za ovratnik. Moški ne čakajo na princesko na belem konju, da jih osvoji, moški radi osvajajo “nedotakljiv” zaklad.

Žogca, daj se malo umiri tudi ti. Se mi zdi, da bolj slabo razumeš moško psiho. Tip nima nobene motnje, tipu dojadi, da bi punca že kar ne vem kake izlive čustev, on pa se šele ogreva. Ventile naj spusti, ne zateguje, pa bo. pa v postelji več dela na tem, da ga ujame.

Najprej si priznaj, da on ni malenkost “nesiguren” vase, ampak zelo. In samo dejstvo, da je bil tako zelo za, dokler mu ti nisi začela vračati čustev, dokler ni zaznal moči tvojih čustev, pove vse. Dokler so bila čustva samo z njegove strani, se je počutil varnega. Ko so prišla tudi tvoja čustva, mu je začel zvoniti alarm!!! Svojih čustev se on namreč ne boji, kajti zaveda se svoje sposobnosti čustvene distance. Kot sem ti napisala že zgoraj, cela reč bo živela ali umrla na tvoji energiji. Katere zaloge bo on črpal kot Američani iraško nafto. Zato se ne čudi, če se ti bo zgodilo, da boš ostala brez moči.

Tisti, ki nas ima vse za “dosadne” pa naslednje … Če misliš, da moški razmišljajo samo s spolnim udom in nimajo prav nobene travme, je zate mogoče primernejši forum Sex v mestu. Da ne bo pomote, ne podim te proč. Ampak dovoli nam debato. Stvari, o katerih pišemo v tej temi, niso samo en blablabla. Imajo kar lepo znanstveno podlago. In ne, ni vsega mogoče rešiti s ta malo in pravim odpiranjem in zapiranjem ventilov.

Moram rečt, da si me prav razočarala. Tipično. Nisi dojela besede, ki sem jo napisala. Če bi, o spolnih udih in ta malih ne bi pisala. O tem je bilo govora samo v zadnjem stavku, da naj malce manj govori, in več dela. Ventili in vse ostalo nima nobenega seksualnega pridiha.

Ne tilaži se s tem, da je moški, če se distancira, že zatravmiran in nezrel, ve pa ste kspertinje, ki ga boste razvozlale in rešile. tega moški ravno ne marajo. Nekih kvazi ekspertinj, ki nenehno analizirajo in isščejo neka ozadja. Oprosti, če ženska že v štartu najeda s takimi vprašanji kot zgoraj potem ni čudno, da dobi tako reakcijo. Jaz bi jo kot ženska popihala, če bi moški začel z nekimi čustvi in pričakoval, da bom jaz kar vračala enako. Pa se nimam za čustveno ditsancirano osebo, ki jo popiha, ko se nekdo razgali. Z čustvo ravnam preudarno, kot zrela oseba, ne kot neka ponorela najstnica, ki čaka na princa, vsa mehka in voljna.

Tvoj nasvet se mi zdi recept za disaster. Pokaži mu tole pisanje, da bo uvidel, da ima motnjo, in kaj? Ona (in ti) mu bosta pomagale, da jo preide. Ma daj, tip jo bo po par prebranih stavkih popihal. Pa ne zato, ker je nezrel in nesiguren, pač pa samo zato, ker ne išče kvazi-psihiatrinje pač pa potencialno partnerico. Ona pa že utrija z neko psihologijo njegove duše. Daj prosim te. To pa je res bla, bla.

Ženske vedno iščejo neke “izgovore” za moške, samo da si ne bi rabile priznati, da je težava tudi v njih, ne samo v moškem.

Hvala Žogca precej si mi pomagala….hja, v bistvu je tako kot si rekla…sam mi je omenil, da sem predobra zanj, pa da kaj takega že zelo dolgo ni čutil (imel je 7 letno vezo, preboleval jo je dve leti, samski je tri leta, in v tem času je imel samo parmesečne simpatijice, pri katerih po njegovih besedah, tudi približno ni čutil tega kot zdaj)….vidim, da je popolnoma na meni, da se odločim ali sem ga pripravljana sprejeti takega kot je, ker očitno tak kot je bil pred distanco ne bo več:((

Tisti, ki nas ima za dosadne … Tudi ti nisi razumela mojega pisanja in tega, da ji skušam napisati, naj se z njim ne ukvarja, ker bo on rušil, kar bo ona gradila, jo čustveno povsem zajedel, dokler ne bo nekega dne ona tisto, kar je danes on – čustveni invalid. Zakaj? Ker je neumno razmišljati, da lahko nekoga rešiš. Ker nikogar ne moreš rešiti. Sploh pa ne takšnega, ki se svoje težave ne zaveda. Če ti misliš, da nekdo, ki se vede kot jo-jo, nima težav, prav, jih po tvoje pač nima. Preveč sem videla, slišala in doživela, da bi lahko rekla, da nihče nima nobene težave.

In za kako znano … Tako je, na tebi je, da to sprejmeš ali pustiš. In da se zavedaš, kaj sprejemaš. In da se zavedaš, da od njega nikoli ne boš dobila tistega, kar bi dobila od nekoga, ki nima te težave. Ker ti on tega ne more dati.

Oh joj no, ženske ali sprejmemo ali pustimo, kar ponujajo. Pa kako za vraga si ti tako prepričana, da je on res tak, če si prebrala par stavkov o njem. Aja, zato ker je tip, in ker ni takoj začel na veliko serenade peti, je čustveni invalid. Lepo, Žogca, lepo. Le tako naprej, tako boš še dolgo v prazno metala. Aja, pa saj ti si svojo usodo že stoično sprejela.

On nima nobene težave, težava je bolj na njeni strani. Ona se mu je odprla, in ker ni dobila nazaj, kar je pričakovala, je nekaj narobe z njim. To je zdaj nova psihologija.

Moški raje “vodijo” odnos kot so vodeni. Vsaj v štartu, sploh pa ne marajo nekih uranjenih čustvenih izlivov. Potem so bolj pristaši kakšnih drugih. Ona ga je prehitela, čutil je, da želi slišati, kar ji ne more reči, ker še ni tako daleč, ona pa tipično žensko: z njim je nekaj narobe. Takoj išče neke psihološke izgovore. Se je zlagal? Ni. Jo zavajal? Ni. Le slišala ni tega, kar je hotela. In glej, zaradi tega je že čustveni invalid. Joj, joj, meni se moški res smilijo včasih.

Nimam ne volje ne časa ne energije za “prepucavanja”, kakršna danes ti prav iščeš na tem forumu. Ne samo v tej temi, ampak tudi v nekaterih drugih. Odhajam po opravkih, tebe pa prepuščam svetu, v katerem je vse tako zelo preprosto.

O, presenečaš me. Vem, slišati nekaj, kar ti najmanj ni všeč, je težko. In nobeno prepucavanje, prepucavaš se ti, ko tako enoznačno etiketiraš nekega moškega za čustvenega invalida. Samo zato, ker imaš ti slabe izkušnje z enim DRUGIM moškim.

Drugače nisem pisala v nobeni drugi temi, razen eni, kjer ojeja nabija o midva zvezah.

Ne bodi tako hitro užaljnea, ker vsi ne vidimo črno belo, pač pa še veliko nians vmes. Ni vsak moški čustveni invalid, ker ni poskočil, kot je bilo pričakovano. So pa tudi takšni. Z ženskami vred.