Najin sinček j star 5 let in že od nekdaj nekaj posebnega. Posebnega v tem smislu, da imava večkrat občutek, da stvari dojema na višjem nivoju. Enostavo to vidiš skozi način razmišljanja, resnost, zrelost, mogoče tudi po spominu, ki naju vsakič znova fascinira. Vsaj po besedah njegove vzgojiteljice ni običajno, da bi imel otrok tak spomin kot najin fantiček. To pišem samo zato, da bi vsaj malo orisala njegov karakter.

Po očiju je zelo natančen, kot že rečeno resen, si upam trdit, da ga ni otroka na tem svetu, ki bi tako resno jemal stvari kot on, vse mu pride do živega. Primer: še vzgojiteljica je bila paf, ko je naš malček prišel k njim v skupino pri malo manj kot treh letih (pa ni bil prvič v vrtcu, samo zamenjali smo ga) iz sebe in vidno prizadet, če sta se dva otroka iz skupine stepla. Tega ni mogel razumet in se je resno potem ubadal s tem in jima dopovedoval, da to ni prav,…

Njegova naslednja značilnost je, da je pergfekcionist – vsaj za določene stvari. Recimo v vrtcu se tudi likovnih zadev ne loti, dokler ni prepričan, da bo znal nekaj narest. Dva dni hodi okrog mize in opazuje druge, potem pa reče, zdej bom pa tud jaz naredil. Zadnje čase pa je zelo prestrašen. Vsaka stvar mu predstavlja travmo in to do take merer, da se ponoči zbuja. Recimo, ta teden imajo v vrtcu rolanje – kaj hujšega?! Pa ga ne siliva ne midva ne vzgojiteljica. Ampak danes zjutrja je jokal in se me oklepal kot še nikoli odkar hodi v vrtec, se pravi od 1 leta starosti.

potem, včeraj je imel rojstbni dan prijatelja iz vrtca, povabljeni skoraj iključno otroci iz njegove skupine, v okolju, ki ga dobro pozna, je sam tam 3x praznoval, vse je bilo v redu, dokler ni prišel tja. Spet solzice in se me oklepat,…Tako da smo šli samo domov. Prejšnji teden so bili v Kekčevi deželi in je imel tri dni more ponoči zradi tega. Vsaka nova stvar, še posebno pa novi ljudje, mu predstavljajo problem. Velik problem.

Ima mogoče ko podobno izkušnjo ali kakšno idejo, kaj bi to lahko bilo? Fantiček se mi smili, ker ga res matra, to ni kakšna kaprica, res trpi in mu je težko. Nama pa tudi. Danes zjutraj sem bila čisto iz sebe, ker sem ga pustila tam v takem stanju in čist na silo.

Hvala!

Oprosti meni vse to ne deluje kot na višjem nivoju, prej da ima “resne” težave, da ne dojema okolice, ljudi, da se jih boji, travme, joki, zbujanje…ne vem no, mogoče se motim, ampak nekaj ga muči ja, pogovori se z njim, izvleči iz njega zakaj dela to in ono, zakaj jok, kaj čuti, zakaj ne na zabavo, zakaj ne v vrtcu narediti to in ono, ko delajo vsi…on pa hodi naokoli in šele čez dva dni delat..tudi to ni znak perfekcionista veš to. perfekcionist bi začel delat in dela skoz in vse kar dela mora biti popolno..ampak ne le delo, ampak vse.

:)))))))))))) pa to ni res, ljudje pa vi niste normalni!!!
Mislim, da je tvoj otroček, draga se ne znajdem; popolnoma ok, in da je povsem normalen, povprečen otrok, ki je v razvoju…po moje ti nisi ok, oz rabiš posebno nego:)

Imam podobnega otroka.

To so otroci, ki potrebujejo veliko pozornosti, ljubezni in objemov.

Niso nič drugačni od drugih, le čustveni so bolj.

Ti nisi nič kriva, tak je njegov karakter, z leti bo bolje boš videla.

Nasvet: Veliko ga vozi v družbo vrstnikov, mogoče je preveč s tabo in v družbi odraslih ter vedno istih ljudi.

Men se bolj zdi, da je razcatan kot na višjem nivoju.

Ima razen otrok vvrtcu še kakšnje prijateljčke? Osebno namreč mislim, da bi bilo fajn, če bi si čimbolj okrepil samozavest, na kar lahko prijateljčki čisto tako mimogrede delujejo bolje kot starši, pa če se ti še tako trudijo. Vidva mu dajajta čimveč topline in mu krepita samozavest, vendar ga skušajta vključiti med vrstnike tudi izven vrtca.

za boljše razumevanje: Aredhel nima otrok 🙂

Tudi jaz mislim, da mu manjka samozavesti, saj hoče narediti stvar tako kot jo naredij odrasli, on pa tega še pri teh letih ne zmore.

Predlagam:
– čim več druženja z otroki
– veliko objemov in pohval
– zelo koristno je če mu poveš da se tudi ti zmotiš in mroaš stvari popravljati
– preden gre za novo aktivnost npr rolanje – mu rolerj najprej pokažite, pa se močoe ati pelje, pa pogledate sosedovega otroka, mogoče pošičete risbo v cicibanu, šele potem naj gre on; očino mu mora biti stvar domača.

Pa še to, mnenja nekaterih kar preskoči, ker so zelo neumestna.

“Se ne znajdem”…

Mogoče še nisi slišala, ampak v zadnji dobi se rojevajo tako imenovani “indigo” otroci, ki so zelo intuitivni, točno vedo, kaj ni prav in v bistvu so oni prišli učit starše.

Mnogi vzgojitelji/učitelji zaradi svoje omejenosti (službene-žal) takoj otroka popredalčkajo, kao z njim je nekaj narobe…ampak ne zavedajo se, da JA deluje na višjem nivoju in zato je nujno pomembno, da se starši malo seznanijo s tem kako delovati s takimi otroki,…

Priporočam ti literaturo na temo indigo otroci.

Pazi, da boš do tega otroka srčna, da boš jemala njegova čustva/čutenja resno in ga obravnavala v bistvu kot odraslega.

seveda pa je še vedno otrok…Poslušaj ga pa-taki otroci(večina zdaj rojenih je takih-ker smo tudi starši že precej odprti)- ni več tako kot nekoč, ko si ženske niti pogledat niso upale, zdaj se odprto pogovarjamo in seveda s tem dvigujemo energijo in zato se tudi bolj intuitivni otroci rojevajo, skratka nosijo v sebi modrost.

LP

Še link:

http://www.mychi.si/index.php?option=content&task=view&id=88

Pa veliko radosti in lepega ti želim s tvojim sladkorčkom. Pomembno je paziti le, da otroka spodbujamo na njegovi poti.

Ko sem začela brati to sporočilo sem mislila da vidim v čem je to sonce izjemno, pa moram rečt, da se mi po prebranem ne zdi nič posebnega. Pač normalen otrok.
To z spominom mi je tud huda stvar. S takim spominom poznam jaz mojega otroka pa skoraj vsi njegovi prijateljčki imajo tak spomin, kot ga opisuješ ti. Pa vrjamem, da bi se tu našla marsikatera mama, ki bi lahko čist realno to isto rekla za svojega. Perfekcionist a je samo v tem, da začne stvari delat dva dni kasneje kot ostali. To zame ni perfedcionist, ampak pač tisti trenutek ni razpoložen. Da je pa občutljiv pa vrjemi ni edini, da ga stvari prizadanejo ups pazi tudi ni edini.
Skratka, da zaključim tvoj otrok je čisto normalen otrok in ni čisto nič za dol past. To, da je zate nekaj posebnega je pa čisto logično, saj so vendar naši. In upam, da to svojo teorijo o posebnem otroku ne razlagaš okoli kot si jo povedala tukaj nam.

za boljše razumevanje: Aredhel nima otrok :-)[/quote]

Jaz jih imam, pa se skoraj strinjam z Aredhel.

to sem čakala!

Ne strinjam se s takim podeljevanjem oznak, pa ne samo indigo, tudi nadpovprečno inteligentni, hiperaktivni… – se mi zdi, da se prepogosto uporabljajo. Z vsem ostalim napisanim pa se globoko strinjam, kar samo potrjuje, da niso važne oznake, ampak način ravnanja z otroci.

Kaj pa, če se tvoj otrok boji, da ne bo izpolnil visokih pričakovanj svoje matere?
Vsi otroci imajo boljši spomin od svojih staršev in večina njih kdaj joče pred neznanimi ali neljubimi dogodki.

to sem čakala![/quote]

lol

JAZ TUDI EJ 🙂

indigo, kristalni, japajade :-)))

“se ne znajdem”, meni se pa zdi, da je tvoj otrok čisto normalen 5-letnik.

Dobro, sej nisem pričakovala, da bo večina vas “dobronamernih” žensk sploh razumela bistvo mojga pisanja. Ne, nisem se hotela hvalit, otroka čisto nič ne povzfigujem, ja, zame je najboljši in enkraten, ne, ni nič bolj scrkljan kot ostali otroci danes, ne, nisem popolna in tega tudi nikoli nisem trdila. Vem, da ne morete ali pa nočete razumet, da obstajajo tudi drugačni otroci in to v najboljšem pomenu besede. Imamo prijatelje, poznam tudi druge otroke, tudi midva imava še enega, tako da “materiala” za primerjavo je ogromno. Ne, nisem bolestno ambiciozna mama – sem tako daleč od tega, da ni za verjet. Ja, ogormno mu govorim in predvsem izkazujem, kok ga imam rada. Veliko časa preživimo skupaj, nisem zagovedna mama in tudi karieristka ne.

Mogoče bi še mislila, da samo jaz tako mislim, pa so opažanja recimo vzgojiteljice enaka, pa ni njegova mama, pa ima stik z otroki in to velikim številom različnih otrok že 20 let ali več.

Res, ene ste nesramne do skrajnosti. Samo pomagat mu hočem, to je vse. Ja, tudi pogovarjati se skušam z njim, pa tako majhen otrok pač kdaj težko pove, kaj ga muči.

In ja, to, da se kakšne stvari ne loti takoj, kaže na perfekcionizem – za vse trape, ki tega ne veste. Ker je to vzorec – likovne dejavnosti so bile samo en izmed tisoč primerov. On se stvari ne loti, dokler ni prepričan, da jo bo znal. In naj bo to isanje drvesa – ja, bo dva dni raje opazoval, kako to naredijo drugi, potem, bo pa poskusil sam in ga bo narisal s prve. Tudi kolo se je naučil vozit brez koleščkov tako, da je zbiral in zbiral pogum, gledal okrog, potem se je pa usedel in peljal. Ja, usedel in peljal. ni blo treba tečt za njim nekaj dni in ga lovit po grmovju,…

Nič, bom malo upoštevala dobronamerne odgovore, ostalim pa priporočam, da so tiho in svoje primitivne frustracije sproščajo kje drugje.

mater, sem jaz en perfekcionist:-)))

5 leten otrok ni več tako majhen, je eno leto brez vstopom v šolo in znajo povedati že vse…

2 letna hčerka od prijateljice se že zna izrazit, da vemo kaj želi povedat…pa ni indigo, kristal ali kaj druga…

Ravno zaradi tega, ker tako razmišljaš, kako je tvoj otrok poseben, se on tako obnaša.

Sicer pa ima tvoj otrok 5 let in če še sedaj ne zna povedati, kaj ga muči, pa le ni tako nadpovprečen, kot želiš, da bi bil.

Popolnoma se strinjam, da je tvoj 5-letnik popolnoma normalen otrok!

Mah, nima smisla se menit z vami. “Hvala” za nesramne odgovore. Ne vem, vsaj s sodelavkami, prijatelji in še kom se kdaj pogovarjam in vsak reče, da otrok ne zna, noče, ne more povedat, kaj ga teži, pa so nekateri tudi starejši. Tako da ni to nič posebnega. Tudi odraslemu se lahko zgodi, da je recimo slabe volje, pa še sam ne ve zakaj, ampak vam popolnežem se to že ne more zgodit. Tukaj ne govrim o tem, da je lačen, al pa da je utrujen al kej podobnega. Pa sej ne pričakujem, da boste razumeli. Ne vem, očitno tud še niste slišali, da še v šoli otroci ne povejo, da ga v šoli kdo trpinči in traja nekaj časa, da se odpre. asmpak kot že rečeno, ne, vi o tem nič ne veste, a ne? Pa so ti otroci stari 6, 8, 10 let in lahko tudi več. Pa najbrž niso neumni kot jih vi označujete. Mogoče je pa kdaj enostavno težko povedat, še posebno, ko gre za čustva, ki si jih otrok še ne zna razložit recimo. Ve, da je žalosten al pa da se česa boji, ne ve pa, zakaj.

No, sej pravim, ne pričakujem, da boste to razumeli. Nesramni ste do skrajnosti – malo se zamislite nad sabo. In še enkrat: nisem pisala, da bi se hvalila, ker se niti ne rabim. Jaz vem, kako zlat je moj otrok, pa če noben drug tega ne opazi (pa verjemite, da opazi vsak). Se s tem sploh ne obremenjujem. Ali ste pa fouš, ker živimo tako lepo in neobremenjeno življenje, pa svoje napake in frustracije zdej mečete name. Tudi to je poseben psihološki fenomen in če zanj še niste slišali, si o tem prej preberite, preden me spet napadete.

OK vidim, da si prepričana, da je tvoj otrok res nekaj posebnega in, da je absolutno boljši, drugačen od drugih.
Uredu, praviš, da je perfekcionist in si za vse vzame čas. Amapk to bo zelo zanimivo v šoli, ko bo dobil kontrolno nalogo pa si bo dva dni vzel časa, da razmisli kako to izvest. Ja opravil jo bo super ampak prepozno.¸
Skratka ne želi si da bi bil tvoj otrok prerfekcionist. Težava perfekcionistov je v neučinkovitosti. Saj se stvari hitro naučijo, vendar potem porabijo peveč časa za razmišljanje ali je to dovolj dobro.
Super, da se je tako hitro naučil voziti kolo, samo verjemi da to ni samo od opazovanja otrok, ki so se že vozili. Ima tudi kakšne druge sposobnosti in ne samo opazovanje.
Jaz ti resnično želim vse najboljše z tvojim otrokom, vendar ga začni jemati kot normalnega otroka in ne kot malega budo. S tem mu boš zbudila (ko bo starejši) samo občutek, da mora biti vedno najboljši in to bo tudi hotel biti, da ti ustreže. Samo pol, da se ne boš po glavi tolkla ko bo zaradi občutka neuspeha skušal pobegniti od doma, delati samoumor ali kaj drugega.

dobiš iskrene odgvoore pa si užaljena, ker nihče ne hvali tvojega otroka in ga ne dojema kot ti. pa saj to je normalno, vsak otrok je nekaj posebnega za starše, normalno je da je moj otrok za mene nekja najbolj posebnega na svetu.

jaz ti svetujem če si tako zelo v skrbeh kaj je z tvojim otrokom pa pojdi z njim k psihologu, saj pri petih letih imaš sistemackega pa takrat reči za napotnico za psihologa. pa naj on odloči in ti iz strokovnega vidika pove da tvoj otrok je/ni poseben iz vidika mentalnega zdravja.