Med.Over.Net

Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Kaj naj sama s sabo?

Default avatar

marjetica72

Prosim, dajte še meni kaj svetovat, samo ne me kregat, ker sem tako prazna...

Po 13 letih veze in družine (ki je zame edini smisel življenja), sem ostala sama, imam dva otroka, ki pa si jih z (za enkrat še) možem deliva, malo so tu, malo tam...

Človek bi pomislil, glede na vašo spodnjo temo ''srečno samska'' da sem vesela, konec prepirov, pospravljanja za drugim in vsega, vedno sem se pritoževala, da moram še k frizerju z otroci, da nimam nič časa zase.. no in zdaj ga imam in ne vem, kam bi sama s sabo... še vedno iščem smisel življenja... vse je tako brez veze, v službi je OK (zaradi družbe) popoldan in za vikende (kadar sem brez otrok) pa je ubitačno....

Berem, gledam TV (takrat se najbolj zavedam kako bedno je moje življenje), se spominjam preteklih lepih dogodkov in jočem, ko grem ven se mi zdi, da me pol manjka, saj sploh nisem vajena brez otrok hoditi po cesti... Prijateljev praktično nimam saj sem se preselila iz Primorske na Štajersko in imam tu praktično le sodelavce, ki pa so vsi po parih in se vikendov zelo veselijo.... Vsak bo nekaj počel...

Kaj naj naredim, da mi ne bo vse brez veze? Sem hotela prebarvati cevi v stanovanju, vse sem nakupila, pa nimam jajc, da bi se lotila... pa tudi prebelit sem nameravala kar sama (čeprav nisem še nikoli) pa tudi to odlašam pa odlašam, vse je tako brez veze...

In še vedno mislim, kako srčkan je moj mož (bil včasih) dokler ni postal zelo nesremen do mene... in še kar se sprašujem zakaj zakaj zakaj...

Ja, verjetno rabim prijatelje, samo kdo me bo poslušal, to moje jamranje...

Nekaj mi pa le napišite, no,
lepo se imejte...

Marjetica
Default avatar

NevaM

Martjetica, vsi smo šli čez to. Res. Tudi meni se zdi, ko je mali pri atiju, da sem samo "polovična". Nimam volje, depresivna sem, strah me je, da se mu ne bi kaj zgodilo pri očetu... Po eni strani pogrešam družino, po drugi strani pa sem "srečna", da je tako kot je.

Če boš želela, pa se lahko kaj dobimo, ko boš sama (ali pa z otroci, seveda), pa kakšno rečemo. Tudi midva sma iz Štajerske, tako da ne bo logističnih težav :-).

Drži se, glavo pokonci.

Lp
Default avatar

k72

marjetica,
to obdobje žalovanja bo še kar nekaj časa trajalo.
Ti pa se pogumno loti barvanja. Saj ni mus, da je vse tip-top. Delo ti bo tudi pregnalo vsaj nekaj žalostnih misli.

Drugače pa, naj te ne moti, da so sodelavci v parih. Če te povabijo zraven, pojdi. Nikoli nimam problemov, če sem sama brez para. (no, sicer v mojem primeru ne zahajamo po gostilnah) Pogumno na kakšen skupen izlet, kopanje,...
Default avatar

očka12

Da te potolažim, nisi edina, ki se tako počuti...
Predvsem se sprijazni z novim načinom življenja (mož...), a veš, ljudje se spreminjajo, vendar spreminjamo se tudi mi..., ko boš to moč odkrila, boš srečnejša.
Življenje drvi z neverjetno hitrostjo..., moramo si ga postreči z veseljem in pozitivno energijo... in nekom, ki bo to z nami občutil...(delaj na tem).
Še en nasvet, nikoli ni prepozno...
Lp, očka12
Default avatar

valenska

Marjetica,
sama z otrokom ze mnogo, mnogo let in od zacetka sem se dolgocasila tako kot ti. Potem pa se je vse spremnilo, zdaj mi pa za hisna dela zmanjkuje casa ob vseh ostalih dogodkih.

Predvsem si najdi prijateljice in prijatelje (pri moskih je delikatno, takoj hocejo bit vec kot prijatelji), pojdi na kak izlet (lahko sama ali z otrokom), pojdi v hribe, na razstave, na kopanje, na kofetek, vpisi se v plesni tecaj, kupi si kaksno novo cunjo za "duso"......ob vecerih se pa takole po monu malo pasi in cencaj - ce ravno ni nic pametnega po TV ali v knjigah.

Pa v kopalnico se zapri za celo uro in se razvajaj v kopeli pa s kremcami se mazi pa crkljaj, pa vcasih na kaksno masazo (upam, da nimas finacnih problemov) - vmes te pa tako otrok zaposli.

Pa vmes lahko se pobelis stanovanje.

Samo optimisticno poglej na situacijo, pa bo vse lepse.

Moja ni dolgo tega "zapuscena od moza" prijateljica pravi;
tako mi je fajn, da me je kar sram priznat
Default avatar

petek 9

ko te takole berem, te kar razumem. Mislim, da je problem v tem, da bivšega še nisi prebolela in nasploh sprejela situacijo. Pri meni je isto, pa je od tega že precej več časa kot pri tebi. Ampak kljub temu se ne dam. Živim naprej in to bolje kot prej. Danes grem na gledališko predstavo!

Imejte se!!
Default avatar

Cathy_

Ti se kar pogumno loti pleskanja. Jaz sem zadnjič (prvič seveda) prepleskala otroško sobo (in to v različnih barvnih odtenkih). Prav čudovita je! Zdaj komaj čakam, da se lotim še dnevne sobe.

Ti samo kupi kvalitetno barvo (najbolje pralno), ki ne curlja, dober valjček (ki ne pušča svaljkov) in odcejevalnik. Pa dobro zaščiti tla, pohištvo, robove s posebnim pleskarskim selotejpom (širokim), p abo super.
Default avatar

HEKATA

Hej, Marjetica!

Res nas je veliko - in zgodba - kot bi govorila sama. Sem že pozivala, da se "sveže" ločene združimo, da premostimo tiste "prazne" dneve na kakšni kavi ipd. Sem tudi iz MB, tako da ,če želiš, javi na meil: [email protected]

Pa drži se.
H.
NIHČE NI OTOK
Default avatar

eva7

Seveda se tako počutiš. Kar naenkrat doživljaš spremembe, pa ni lahko. Ampak pusti času čas, boš videla, da se bo vse uredilo.
Ja, seveda prebeli svoje stanovanje. Jaz sem ga tudi, takrat. Boš videla, da si sposobna vsega, česar se lotiš, le odločna bodi. Pa še boljše se boš počutila.
Če res nimaš prijateljic/ev, pa poskusi stopiti v kontakt s temi forumašicami, ki ti ponujajo družbo. Nikoli ne veš, morda pa postanete prave prijateljice.
In kot so ti že svetovale ostale, privošči si razvajanje zase. V tem smislu, da počneš tisto, kar ti želiš ali si morda želela prej, pa nisi našla časa.

Sčasoma se vse umiri, malo se privadiš in kar naenkrat celo res primanjkuje časa za gospodinjska opravila, saj se dogaja toliko drugega.

Lepo bodi. Srečno!
****************************************************************
Tja, kamor je vredno iti, ne vodi nobena bližnjica.
Default avatar

[maxi]

Mi je zanimivo smešen tale množičen sindrom vstopa v singl stanje pri ženskah - beljenje stanovanja.;-))
Default avatar

eva7

He,he,..a ne? Najbrž s tem, ko prebelimo nekako "očistimo" prostor. Dom pripravimo za novo, sveže, bolj "čisto" življenje.

Sicer pa je meni ena prav tako ločenka govorila o teh fazah:

-beljenje stanovanja
-menjava pohištva
-nakupovanje novega, sexy spodnjega perila
-sprememba frizure, mnogokrat drastična
-ponovni kontakti z izgubljenimi stiki iz preteklosti
-menjava garderobe,...

Pa še bi lahko naštevala. No, jaz sem veliko tega naštetega tudi udejanila. Bo že nekaj na tem :-)
****************************************************************
Tja, kamor je vredno iti, ne vodi nobena bližnjica.
Default avatar

[maxi]

[quote eva7]He,he,..a ne? Najbrž s tem, ko prebelimo nekako "očistimo" prostor. Dom pripravimo za novo, sveže, bolj "čisto" življenje.

Sicer pa je meni ena prav tako ločenka govorila o teh fazah:

-beljenje stanovanja
-menjava pohištva
-nakupovanje novega, sexy spodnjega perila
-sprememba frizure, mnogokrat drastična
-ponovni kontakti z izgubljenimi stiki iz preteklosti
-menjava garderobe,...

Pa še bi lahko naštevala. No, jaz sem veliko tega naštetega tudi udejanila. Bo že nekaj na tem :-)[/quote]

Jaz bi na seznam dodala še;
- en VELIK (freedom) vdih = HUUUUUH (tako zatem ko prežvečiš bolečino/jezo/žalost)

:-)))
Default avatar

bobrica

Marjetica, sama sem bila na istem kot ti, dokler nisem spoznala, da imam v bistvu bivšega moža po treh letih ločitve še vedno čisto rada (rada, ne ljubim) in sem mu to tudi povedala. Od takrat sva postala prava prijatelja in tudi zaljubiti se mi je bilo veliko lažje v sedajšnjega partnerja...:)Tko, da po moje ni nič narobe če ga pogrešaš, saj si samo človek.
Default avatar

grunča01

Ko mi je bilo najtežje, ravno v takšnih trenutkih o katerih govoriš Marjetica, sem dala glasbo na maximum glasno (da se je še pohištvo treslo), nato pa sem šla pospravljat po omarah in policah. Odstranila sem vse, kar je on postavil in meni ni bilo nikoli všeč. Vse kar je ostalo še za njem, sem stlačila v en kot omare.

Glasbo na glas, peti na vse grlo (posluh gor ali dol), pa plesat zraven. S tem sem pokurila glavnino depresivnih misli. Meni že 20 let poganjajo kri po žilah Queeni in Metalica in glede na njihov tempo, ni bilo težko se skuriti. Po tem sem bila tako utrujena, da sem šla spat.

DRugače pa tudi jaz danes začenjam beliti prvič. Kljub pametovanju bivšega, da mi ne bo uspelo.

Moj seznam sprememb je zelo podoben tistemu, ki ga je napisala Eva7.
Default avatar

k72

eva je dala dober seznam,
samo kaj ko šponavadi financminista zmanjka.

sicer pa tudi mene že ves teden lovijo neke žalostne misli (hvala bogu, nimajo veze z bivšim), tako da grem tudi jaz preurejat omare.............
Default avatar

Marjetica72

Hvala za vaše navete, res ste prijazne tule gori... Včasih sem bila na starševskem čveku, zdaj pa se sprehajam po tem in po duševnem zdravju, saj res ne vem več, če sem normalna..

To pa zato, ker sem mislila, da mi bo sprva hudo, potem pa vedno lažje. Pa ni tako.. So dnevi (bili tudi na začetku) ko sem prav vesela, da ni več prepirov, da se v lastnemu domu počutiš sproščeno, a ko že misliš, da si na konju, spet pride dan, ko solze ne nehajo puščati iz oči... Celo v službi, kjer sem sicer vedno nasmejana.

To da sem sama bom že nekako pregurala, najbolj me boli dejstvo, da se mi zdi vseh 13 let tako zlaganih, da ne morem niti sama verjet, da ni bilo nič resnično... da nikoli nisva bila za skupaj, pravi mož, sem mu rekla, če bo ugotovil, da je storil napako, da so vrata še vedno odprta, pa sem ga s tem samo še bolj razkurila, češ naj se že enkrat sprijaznim, da NE BOVA več skupaj... Rekel je celo, da če bi bili otroci 18 let stari, bi me UBIL, da bi imel že enkrat mir pred mano.... Pa mu nič nočem, niti nazaj ga ne prosim, da pride, nič... Kako me lahko tako sovraži??? Pravi, da to ni sovraštvo...

Ko je ena napisala, da sta z bivšim prijatelja, jaz bi tudi bila, pa me niti v oči noče več pogledati... To boli, zelo boli, kako je lahko spal z mano in mi rekel, da me ljubi, zdaj pa trdi, da je že 13 let to razmišljal...

Spet sem zabljuzila.. sori...
Hotela sem povedat, da so nam s plinsko instalacijo razturili stanovanje, zato ga želim polepšati, saj so zdaj cevi grozne, stene pa so tudi zelo grde zaradi prejšnjih cevi).

Če bi se dalo, bi zamenjala celo stanovanje, ne samo sten in pohištva, saj si res ne predstavljam, da bo kdaj kak drug moški spal v najini posltelji - GROZA!!!

Hvala, pa še kaj napišite...
LP, Marjetica
Default avatar

lev76

Toliko enih besed je izgovorjenih, ko je vse še zelo sveže,...Grde bolijo kot tisoč nožev v srce,.. Ko že misliš, da ne more več bolet, da si izmučena od bolečine,otopela že skoraj, takrat spet udari,...Zdi se da bolečina ne bo nikdar izginila,da misli ne bodo nikdar pregnane,...Da je bilo vse laž.Pa analize, ki jim ni videti konca.

Vendar čez čas zvodeni,izzveni.

Kar na lepem se zavedaš,da imaš polno glavo dugih misli.Urejanje življenja na novo, sebe, okolje,otroka,...Prijetno postane čez čas. In tudi misel na bivšega se ne prikrade več tolikokrat v sanje.
Verjamem, da si misliš, da je to zate v tem trenutku nemogoče,...Pa vendar ni tako daleč stran.Boš videla;) Le zamoti se s čim, pa če je to beljenje,je pa beljenje.Tudi zate pridejo prijaznejši časi!
Default avatar

odločena

Draga Marjetica,

Še kako dobro poznam občutek, ko te čas brez otrok dobesedno ubija in si na tleh, ko ti je grozno, ko hodiš okrog brez svojih najdražjih in ko je večina prijateljev in sorodnikov srečnih v svojih družinicah.
Večina slednjih je menila, da smo srečna družina, niti sanjalo se jim ni, kaj se pri nas v resnici dogajalo, da pa sem resnico priznala tudi sebi, se je moralo kar nekaj zgoditi. In žal, se dogaja vse to, kar se dogaja sedaj tebi tudi nekaterim ostalim, ki jih morda srečuješ, pa misliš, da je pri njih vse O.K.

Tudi sama sem prebelila cevi od centralne, prvič sem to delala, vendar vejemi, sem zadovoljnja. Belila sem tudi stene, prebrala veliko knjig (od Sanje Rozman ipd.), se vključila v določene skupine (tudi sama sem iz Štajerskega konca in v MB se lahko vključiš na Svetovalnem centru v programe Adele Kelhar - povprašaj, če te zanima), hodila v cerkev, kolesarila,pisala pozitivne misli, verze, poslušala glasbo in se zaposlila s pospravljanjem omar, si kupila kaj novega, šla k fizerju.Glede na to, da prihajaš iz Primorske, če je mogoče obišči sorodnike, se odpelji tja, sama ali z otroci (morje, sonce - pozitiva).

Ker so se tudi moji otroci selili, smo v skupnem času šli tja, kjer smo maksimalno izkoristili naše skupne trenutke in to delamo še danes, saj čas beži in otroci hitro rastejo, v teh situacijah pa trpijo najmanj toliko kot mi.

Še kako dobro razumem tvoje počutje, verjemi, da si popolnoma normalna, četudi se sprehajaš po različnih forumih in hvalabogu da obstajajo. Tukaj so tudi meni veliko pomagali, ogromno pravzaprav, saj se je moja zgodba začela pred dobrima dvema letoma, najhuje pa mi je bilo, kar je bivši počel glede otrok, me blatil, lagal, pravzaprav verjetno celo verjel v svoje bolestno početje kot edino pravo, to dela pravzaprav še danes. Pa sem bila z njim več kot 16 let, imava 3 otroke. Želim ti, da bosta glede otrok uredila stvari tako, da tukaj ne boste zgubljali,da ti tvoj bivši ne bo nagajal,...
Vse drugo se bo uredilo, pa naj zveni še tako zguljeno je res, čas najbolj zdravi in vsak konec je hkrati začetek. Čim bolj se zamoti, kot so ti že svetovali in odženi negativne misli, ko se ti prikradejo.Za dežjem posije sonce - preverjeno!
In ko bo ta faza za teboj, verjemi, boš mnogo močnejša, samozavestnejša in predvsem srečnejša ženska!
Pa napiši, ko ti bo hudo, da si pomagamo, tudi meni so tukaj mnogi.
Default avatar

valenska

Marjetica, ocitno je tvoj glavni problem res v tem, da ga se vedno nisi prebolela in na tihem se vedno upas, da bo prisel nazaj.
Pa bi se res tako ponizala in ga po vsem, kar ti je rekel in naredil, se vzela nazaj ?

Prijatelja ne moreta biti, ze zato ne, ker ti ne zelis samo prijateljstva.
Ti bi rada njega vsega - tako kot prej. Ampak kot zdaj vidis, tudi prej ni bil ves tvoj, bil je drugje - vsaj z mislimi.

Daj casu cas - bo minilo !

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic