Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Ločitev in otroci

Default avatar
Ste na svojih otrocih, sprašujem za tam do 10 let, opazili negativne posledice ločitve in na kakšen način ste se s tem soočali.
Default avatar
jaz imam otroka 10 in 15, sta mi dodeljena, posledice so v največji meri pozitivne

brez heca
:-))))))))
Default avatar
Živjo!

Imam podobne izkušnje kot Poiu, tudi na moja dva sinova je ločitev vplivala dobro, ker nista bila več izpostavljena napetostim in prepirom.

Ločitev je bila sporazumna in ni bilo zlivanja jeze na bivšega partnerja, ne z moje, ne z očetove strani, tudi ni bilo prepirov glede stikov z očetom ali plačevanja preživnine.

Tako sinova nista prevzela občutkov krivde za ločitev in sta ločitev dobro prenesla. Vem pa, da jima ni bilo lahko, vsaj prve dve leti ne. Vem po tem, ker se nista želela pogovarjati o tej temi. Zdaj je že pet let minilo, pa se tudi o ločitvi pogovarjamo in o občutkih v tistem času, nasploh smo izboljšali komunikacijo.

lp
Default avatar
Ja, na zunaj ponavadi izgleda kar ok. Jaz sem se veliko pogovarjala z odraslimi, ki so doživljali ločitev kot otroci. Težko je. Zelo. In zato je meni še težje, ko moji doživljajo prav to. Dejstvo pa je, da vidimo kar hočemo videti. Da so srečni in veseli ali pa žalostni in prizadeti. Vse so. Jaz opazim veliko sprememb in hudo mi je ob temu. Zelo. Pa jih imava oba zelo rada. Toda tako grozljivo mi je vse to tekanje in pakiranje in razpakiranje in pozabljanje reči .....Vse česar si ne zaslužijo.
Default avatar
Ojla, ajax,

eno vprašanje - ali to ni tvoja lastna žalost in težki občutki? Se mi zdi, da jih samo projiciraš na otroke. Tebi je res težko, saj si izgubila partnerja. Odžaluj to sama, zase, deli žalost z drugimi odraslimi osebami.

In dovoli svojim otrokom, da tudi oni odžalujejo in da se spet začnejo veseliti življenja. Ob materi polni težkih misli, bo tudi zanje precej težje.

Otroci so neverjetno prilagodljivi in ne verjamem, da bodo še desetletja vlačili žalost s sabo. Saj niso utrpeli izgube. Oni svojega očeta in mamo še vedno imajo.

Lp
Default avatar
Ti se zelo motiš, ko ji to pišeš. Če bi brala znanstvene raziskave na to temo, bi vedela, da je bolečina, ki jo otroci utrpijo ob ločitvi staršev, zelo podobna bolečini, ki jo utrpijo ob izgubi starša (v primeru smrti). Da gredo otroci skozi pravo odobje žalovanja in da je ločitev za otroke resnična in prava travma. Tukaj ne gre za Ajaxixne projekcije žalosti na otroke, to so dokazljiva in dokazana dejstva. Jasno mi je, da si starši tega nočejo priznati, da so oni svojim otrokom prizadejali takšno bolečino, ampak tako je.
Default avatar
motiš se,

točno to. Otroci še kako doživljamo izgubo staršev. Moja starša sta se ločila, ko je bilo meni 7 let in bratu 5,5 let. Jokala sem na skrivaj, da me mama ne bi videla. Vedela sem, da je tudi njej hudo in ji nisem želela pokazati, da je tudi meni. Pa v osnovni šoli smo bili v razredu samo trije učenci, ki smo imeli ločene starše. (takrat, več kot dvajset let nazaj). Pa da ne govorim, kako me je bilo sram it k socialni delavki in prosit za brezplačno malico in kosilo v osnovni šoli...


Tako da tisti, ki pišete, da so posledice ločitve pozitivne, se hudo motite. Lahko navzven izgleda vse super, ja, ampak nikoli ne vemo, kaj se plete v otrokovi glavi. Tudi pri meni je zgledalo navzven vse krasno, v šoli sem bila odličnjakinja, mogoče malo zaprta vase in nezaupljiva do ljudi, vendar temu nihče ni dajal velikega pomena. Pa bi moral.
Default avatar
Pišejo, da so posledice ločitve pozitivne tisti, ki so se ločili, ker so se zaljubili v sodelavko, soseda, se jim ni dalo več in podobno. Na tak način svoje dejanje opravičujejjo pred samim seboj. Vsakemu je težko priznat, da je svojo srečo zgradil na nesreči drugih. Mene je pogrelo, ko so ajax napisali, da otroci ne trpijo, da trpi samo ona in da to projecira na otroke. Otroci bi trpeli, tudi če bi ajax skakala od veselja in imela doma novega loverja. Ampak v takšnem primeru si tega ne bi upali pokazati, ker bi mislili, da ne smejo biti nesrečni, ko je mamica srečna.
Default avatar
Ojla,

če pravite, da je ločitev za otroke zelo boleča in velika travma, potem bi verjetno znale tudi napisati, kaj ločeni starši lahko naredimo, da te travme vsaj nekoliko olajšamo. Zagotovo ni dovolj samo opaziti, da so otroci nesrečni in žalostni, ampak nekako skupno in vsak zase iti skozi proces žalovanja. Napišite kaj koristnega za nas ločene starše.

Sicer pa mislim, da življenje vsakemu otroku prinese tudi spremembe in izgube. Npr preselitev, finančne težave, smrt ali huda bolezen katerega od staršev... Del odraščanja je tudi to, da se naučimo soočiti s težavami in izgubami.

Kaj bi bilo pa z otroki, če se starša ne bi ločila in bi mladost preživeli ob nesrečnih starših, v večnih prepirih, čustveni hladnosti ali celo nasilju in alkoholu? Zagotovo bi tudi imeli posledice, ne verjamem da manjše ali lažje kot so posledice ločitve.

lp
Default avatar
meni in mojima otrokoma je vsekakor bolje, sta pa res stara že 11 in 15, sta mi dodeljena, starejši definitivno ne bi šel več nazaj v prejšnje stanje, in vem da če bi slučajno vzel bivšo nazaj, bi mi to starejši definitivno zameril
Default avatar
[quote licorice]Ojla,

če pravite, da je ločitev za otroke zelo boleča in velika travma, potem bi verjetno znale tudi napisati, kaj ločeni starši lahko naredimo, da te travme vsaj nekoliko olajšamo. Zagotovo ni dovolj samo opaziti, da so otroci nesrečni in žalostni, ampak nekako skupno in vsak zase iti skozi proces žalovanja. Napišite kaj koristnega za nas ločene starše.

Sicer pa mislim, da življenje vsakemu otroku prinese tudi spremembe in izgube. Npr preselitev, finančne težave, smrt ali huda bolezen katerega od staršev... Del odraščanja je tudi to, da se naučimo soočiti s težavami in izgubami.

Kaj bi bilo pa z otroki, če se starša ne bi ločila in bi mladost preživeli ob nesrečnih starših, v večnih prepirih, čustveni hladnosti ali celo nasilju in alkoholu? Zagotovo bi tudi imeli posledice, ne verjamem da manjše ali lažje kot so posledice ločitve.

lp[/quote]

Ja, se strinjam, vendar ob razvezi partner (prevarani, zapuščeni partner) doživlja nemoč, jezo, se sprašuje "V čem sem bila ali bil tako slab/a, da je odšel z drugo? Kaj ima tisti drugi ali tista druga, česar jaz nimam?". V tistem trenutku nisi sposoben trezno razmišljati. (vsaj moja mama ni bila). In izgubo smo doživljali vsi. Seveda smo šli skozi obdobje, ko smo se morali navaditi na življenje brez enega člana, ona brez moža, midva z bratom brez očeta.

strinjam se tudi s tem, da bi bilo življenje težje, če bi bilo prisotno nasilje in je morda bolje, da sta šla starša narazen. Vendar tako razmišljam sedaj, takrat bi naredila vse, da bi bila starša skupaj. Vem, da sem šla nekoč sama v podjetje, kjer je oče delal, imela sem osem let in sem očeta za rokav vlekla stran od stroja in ga prosila: "Tata, pridi, pridi domov, vrni se". A tata ni prišel. In to boli še danes, ko se spomnim.
Default avatar
Licorice, če znap angleško, vpiši v Google vpliv ločitve na otroke in ven ti bo vrglo cel kup študij, ki so bile narejene. Hkrati mnoge študije vsebujejo tudi koristne nasvete o tem, kako preprečiti negativne posledice. Res je veliko zanimivega branja.
Default avatar
Živjo,

jaz sem otrok ločenih staršev in meni je ločitev prinesla olajšanje, ker ni bilo več nočnih prepirov in agresije s strani očeta. Edina slabost, ki jo čutim še danes je, da pogrešam očetovsko zaščito, ki naj bi jo bil deležen vsak otrok. Ampak te najverjetneje ne bi dobila tudi, če bi starša ostala skupaj.
Default avatar
Število razvez v Republiki Sloveniji iz leta v leto narašča. Statistični urad RS nam ponuja podatek, da se je leta 2000 razvezalo 30% sklenjenih zakonskih zvez, leta 2004 pa že skoraj 37%.

V 57% razvezanih družin ob razvezi živi vsaj en otrok. Če k temu prištejemo še razpade izvenzakonskih skupnosti z otroci (kar ni zajeto v to statistiko), je naravnost zastrašujoč podatek, koliko otrok se mora spopadati z razpadom svoje družine.

Raziskave kažejo, da je ločitev glede na posledice, ki jih ima za prizadete, takoj na drugem mestu za smrtjo. To verjetno drži za odrasle, za otroke pa je ločitev staršev celo hujša od njihove smrti. Če umre eden od staršev, otroku ni treba poslušati, kako neznosen je bil v svojem življenju, ampak se ga vsi skupaj spominjajo z ljubečo žalostjo, naklonjenostjo.
Zelo malo ljudi se lahko pohvali, da jim je uspela civilizirana ločitev. Skoraj vsak par ima na vesti maščevalno vedenje, glasne prepire, pridobivanje otrok zase,…Otroka spremenijo v orožje proti partnerju in pozabijo, da so v celoti odgovorni za nič krivo bitje.

KAKO TOREJ OTROCI DOŽIVLJAJO LOČITEV STARŠEV?

Na prvem mestu se moramo odrasli zavedati, da otroci povprečno potrebujejo dve leti, da prebolijo ločitev svojih staršev; da jo popolnoma sprejmejo pa so potrebna še naslednja tri leta.
Otroci svojo stisko veliko lažje izražajo z dejanji kot z besedami. Zmotno je mnenje, da dojenčki ne vedo, da je kaj narobe. Že novorojenček čuti žalost, stisko matere in je zato lahko izredno jokav, nemiren, neješč,…
Da so otroci v stiski ali da nasprotujejo ločitvi lahko pokažejo na naslednje načine:

• pogosto jih tlači mora;
• doživljajo izbruhe jeze in joka;
• zvečer nočejo v posteljo;
• nočejo vas pustiti same in ostati v vrtcu;
• zapirajo se vase;
• so nenavadno težavni ali neubogljivi, živčni;
• izgubijo tek;
• dobesedno visijo na vas,
• nočejo vas pustiti samih;
• so jokavi in se pritožujejo;
• njihovo vedenje je agresivno, nenehno se prepirajo in pretepajo z brati, sestrami, prijatelji;
• lažejo;
• močijo posteljo (v starosti, ko tega že zdavnaj niso več počeli);
• bojijo se ločitve od starša (jok ob prihodu v vrtec);
• veliko sprašujejo po odsotnem staršu, krivijo se za nastale težave,…

Pri tem je zelo pomembno, da se starši zavedajo, da jim je roditeljska vloga namenjena za vse življenje.

Otroci gotovo opažajo znamenja razpadajočega zakona, vendar dopuščajo možnost, da je to normalno. In ne pričakujejo, da se bo vse skupaj končalo tako, da bodo izgubili enega od staršev. Ko se zakonca odločita, da bosta razdrla družino, jim je to vsekakor treba povedati. Problem jim moramo razložiti tako, da ga bodo razumeli. Kako otroku ob ločitvi pomagati, je morda ena najtežjih nalog roditeljev.

SLEDI KRATEK SEZNAM PRAKTIČNIH NASVETOV, KI VAM BO MORDA POMAGAL NA TEJ TEŽKI POTI Z VAŠIM OTROKOM (www.divorcesource.com)

1. Bodite iskreni. Ne zavajajte otroka, da je oče na službeni poti in da je vse v najlepšem redu. Otroci vedo, če jim starši poskušajo kaj prikriti, čeprav samo zato, da bi jih zavarovali pred bolečino. Otroci potrebujejo jasne in odkrite odgovore, ki jih lahko razumejo. Odgovori naj nikogar ne blatijo.

2. Otroci morajo vedeti, da niso krivi. Sami se namreč krivijo za ločitev zakona svojih staršev (Očka je odšel zato, ker nisem ubogal.«). Vedno znova jim je potrebno nežno zagotavljati, da je ločitev stvar odraslih in nima nič opraviti z njimi ali z njihovim vedenjem.

3. Tiho poslušajte. Otroci imajo veliko vprašanj, čustev, predvidevanj in skrbi. Starši običajno težko mirno sedijo in otroke poslušajo brez prekinjanja z izjavami v smislu »Ja, ja, saj bo.« Otroci morajo imeti občutek, da jih potrpežljivo in pozorno poslušamo.

4. Naj vedo, da je kakršnakoli reakcija na ločitev v redu. Marsikateri otrok namreč skriva občutke žalosti, jeze, potrtosti, zmedenosti, ker se bojijo, da bi s tem razjezili starše. Vedeti morajo, da so vsi njihovi občutki sprejemljivi.

5. Dajte jim vedeti, da so njihova pričakovanja, da se bosta starša pobotala, popolnoma normalna. Otroci se namreč te želje sramujejo. Razložite mu, da je zelo majhna možnost, da bi bili starši ponovno skupaj. Želja po tem pa je popolnoma normalna.

6. Otroku zagotovite varnost. Skrbi jih, da po ločitvi morda ne bo dovolj hrane, obleke. Še bolj pa jih skrbi, da boste tudi njega prenehali imeti radi, tako kot ste prenehali imeti radi očka ali mamico. Nenehno mu nežno zagotavljajte, da se to ne bo zgodilo.

7. Malo večjega otroka lahko povprašate po prijateljih, katerih starši so ločeni. Na ta način lahko izveste, česa se vaš otrok boji in kaj misli o ločenih starših. To vam daje možnost, da razčistite morebitne napačne predstave in jih spomnite, da so bili ti otroci na istem, kot so vaši sedaj.

8. Ne postavljajte otrok v sredino bojnega polja in jih ne silite, da se odločajo za enega od staršev. Ničesar slabega ne govorite o svojem nekdanjem partnerju, če je vaš otrok v bližini. Otrok ne sme prenašati sporočil med bivšima zakoncema. Otroci morajo imeti možnost ljubezni do obeh staršev. Če eden od obeh staršev ne odobrava ljubezni otroka do drugega starša, se bo otrok začel umikati in postal bo nezaupljiv.

9. Preživljajte čas z dobrimi prijatelji. Če imate ljudi, ki vas podpirajo, s svojimi skrbmi ne boste obremenjevali otroka.

10. Skupaj z otrokom berite knjigo o ločitvi in se o njej pogovarjajte. Tako boste otroku lahko razložili pomembna dejstva.
Default avatar
Na žalost lahko tudi jaz (partner me je zapustil s 3,5 leta staim otrokom) povem izkušnjo.
Ja otroci trpijo, moja punca je žalostna, ker ni očeta, večkrat joče, ker ga pogreša, sprašuje po njem, govori da vsi imajo doma očije ona pa ne... skratka zelo boli gledat lastnega otroka kako je žalosten. Jaz sem tudi prizadeta in želim partnerja nazaj, žal nas on ne vidi kot družine in nima želje po nama. Trudim se biti močna in dajat otroku vso svojo pozornost in se pogovarjat.... težko je, ker tudi jaz nisem ravno najbolje. Je tudi res, da sem jaz otrok ločenih staršev in da poznam občutke, izgubiti očeta.
Življenje je nepredvidljivo in ja več kot truditi se in stati otroku ob takih trenutkih ob strani in mu dajat občutek varnosti (mamica bo vedno ob tebi) je na žalost vse kar lahko storimo, večkrat zadržujem solze, ko me sprašuje kaj in kako.... treba je čez sebe, ker je moja odgovornost, da olajšam in poslušam in sem tukaj za njo.
Je pa res, da si take bolečine, gledat otroka kako pogreša in kako iskreno iskazuje žalost nisem znala predstavljat in ja jezna sem na bivšega partnerja, ker je slep in pravi saj bosta, ker je neodgovoren čeprav seveda vse najlepše o njem, saj je on njen očka.
Tako da tisti, ki nimate teh izkušenj in občutkov ne "modrujte" ker nihče od nas, ki živimo s tem ni želel tega in se bori po svojih najboljših močeh. Jasno, da vsi želimo vse najlepše našim otrokom... zato prosim ne obsojajte nas.
Default avatar
Včasih je za tamale res boljš, če gresta starca narazen. ne splača se za vsako ceno trudit v zakonu, ker več škode narediš vsem, kot koristi!
Če so prepiri, nasilje, varanje, res ne vidim vzroka zakaj bi potlej nekdo še vztrajal v zakonu- bedarija, tukaj se naredi tamalim sama škoda.
Default avatar
Meni je najbolj hudo, ko vidim kako hudo je (bilo) hčerki....ko je bila stara 5 let sva se ločila, vendar ostala v zelo dobrih odnosih, tudi kreganja nikoli ni bilo....Hčerka je veliko spraševala inj okala in vedno sem bila na voljo, vedno sem ji odgovorila na vsa njena vprašanja....šele sedaj po 5 letih manj sprašuje oziroma mogoče drugače vidi in razume situacijo....vedno, vedno pa sva ji oba z očetom bila v oporo in se z njo pogovarjala...nikoli odrivala....
Mislim pa, da ji zelo veliko pomeni, da se z njenim očetom dobro razumem, tudi ko jo kdaj pridem tja iskat ali peljat, pa sem povabljena na kavo in to ji je všeč, čeprav imava oba nove partnerje ...
Mislim da sami lahko malo olajšamo otrokom ločitev, vsekakor pa, če niso bili sami žrtve katerega od partnerjev in je ločitev za njih pomenila rešitev, potem niso srečni, sčasma to sprejmejo, prebolijo pa nikoli.
Default avatar
motiš se je napisal/a:
Res je.
Default avatar
ArchAngelus je napisal/a:
Tole je sploh res!
Default avatar
Otroci vsekakor nad ločitvijo v večini primerov noso navdušeni. Menim pa, da je njihovo sprejemanje odvisno od tega, kako roditelja urejata medsebojni odnos. Midva z možem sva jima nekako skušala povedati, da ju imava oba rada, da imata mamo in očeta, da se jima ni treba odločati koga imata rajši, da je njuno mnenje, pomembno, vendar samo do am, kjer odločajo odrasli. Povedala sva jima, da ne bova živela skupaj, ker je bolje, da živiva vsak zase, da pa lahko oba v vsakem trenutku, ko bo to mogoče obiščeta očeta (ker živita pri meni).

Seveda sta poskušala izsiljevati "če ne boš.... grem pa k očiju", vendar sva se uspela dogovoriti, da v takšnem primeru oči ne podpira izsiljevanja.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek