S partnerjem živiva skupaj 3 leta in sicer se je on takrat priselil k meni in mojima otrokoma. Sedaj, po treh letih, so se z moje strani čustva ohladila in to sem mu tudi povedala. Rekla sem mu tudi, naj si vzame čas in si poišče stanovanje ali se preseli k svoji mami. Pravi, da se k mami ne more preseliti, stanovanja si ne želi poiskati in ignorira vse kar sem mu povedala ter se obnaša, kot da je vse v najlepšem redu in da se imava še naprej rada. Včeraj sem ga spet postavila pred dejstvo, da bo moral oditi in da med nama ne bo nikoli več tako kot je bilo, on pa je začel govoriti, da si ne bo poiskal stanovanja, da bo spal kar v avtu, da bo pustil službo (ki jo ima zaenkrat itak samo za določen čas), da bo šel med klošarje. Kar naprej me kliče po telefonu, danes mi je poslal sms, da bi bilo najbolje, če bi se kar fental, ker mu itak nič ne gre dobro (razmerje, služba, izpiti…). V glavnem, jaz sem že čisto brez živcev, ne vem kaj je bolje, da vse skupaj pustim kot je in životarim z njim naprej, ali vztrajam na tem, da bo moral iti?

ženske vprašajmo se, KAJ bi sploh rade…čustva ohladila, pri tebi se bodo ohladila do tretjega, četrtega, petega

Kaj pričakujemo od partnerstva, zakona? Da je skozi tako kot prve tri mesece, ko se dobivaš nekje in se mašluštno v kinu, na tortici, na izletu, ko se muckaš…

jaz pa verjamem da se tipom včasih kar meša

Kje je tukaj težava? V tem, da bo on spal v avtu? Ali v tem, da bo tebe pekla vest, ker bo spal v avtu? V tem, da se bo on ubil? Ali v tem, da bo tebe pekla vest, če se bo? In če te peče vest, se vprašaš, zakaj? Ko sami pri sebi vemo, da smo do tistega drugega bili pošteni, nas vest ne peče. Poskusi razumeti, da on tega ne dela iz zlobe, da bi ti nagajal, ampak mu je resnično in iz srca hudo. Navezal se je nate, navezal se je tudi na tvoja otroka, predvidevam. Vse to je izgubil. Tudi doma nima več. Vprašaj se, ali je tvoje početje odgovorno. Ne samo do njega, tudi do tvojih otrok. Najprej je bil oče, potem očeta ni več. Potem je bil tri leta nekdo drug, zdaj tega ni več. Vprašaj se, koliko življenj je postavljeno na glavo zaradi tvojega naglega pregrevanja in še bolj naglega ohlajevanja.

Žogca, pretiravaš. Ni napisala razloga, zakaj se je ohladila. mogoče zato, ker tudi on ni bil tak do nje, kot bi pričakovala… ti se zadnje čase postavljaš na pozicijo, da če enkrat nekomu rečeš, da ga/jo imaš rad, pol do konca svojega življenja nimaš pravice da se glede tega spremeniš…

življenje je žal drugačno in tudi ohladiš se lahko do partnerja, pa nisi kriv ne ti in ne partner.

kar se pa čustvenega izsiljevalca tiče… ti res verjameš, da bo šel med klošarje ali se fental? itak da ne in sploh nimaš kaj premišljevat ob tem.

če pa bo kaj od tega uresničil, pa je to njegova odločitev, za katero se je odločil pri “upajmo” zdravi pameti in kdo drug, ki ga ni nagovarjal k temu, pač ne more biti odgovoren.

Ne, postavljam se na pozicijo odgovornosti do sočloveka. Ne samo zadnje čase, ampak vse življenje. In ne govorim napamet. Tudi meni se je zgodilo, da je v mojem stanovanju živel nekdo, s katerim jaz nisem več mogla. Nisem, trudila sem se, res trudila, ampak nisem mogla. In sem zadnja leta skoraj bežala iz svojega lastnega stanovanju, umikala sem se, ker me je motila njegova prisotnost. Vendar sem to reševala na človeški način in na koncu se je tudi vse človeško rešilo. Nekdo bo rekel, da sem trapa, ker sem izgubila nekaj let svojega življenja. Jaz pravim, da je tako prav. Da si je on to zaslužil. In če bi danes spal na ulici, mene ne bi pekla vest. Niti malo. In ne postavljam se na pozicijo, da če enkrat nekomu rečeš, da ga imaš rad, da ga zato moraš imeti rad do smrti. Postavljam se na pozicijo tega, da se človek ne sme prenagliti s svojimi izjavami. Da ne sme obljubljati stvari, za katere ni prepričan, ali jih bo lahko izpolnil. Za katere ni prepričan, ali jih bo sploh želel izpolniti. Tisti, ki pa se ohljajajo od vseh, naj se vprašajo, ali nimajo morebiti the attention span of a fly.

Zato je vsekakor bolje, da gnezdo gradita oba in se eden ne prišlepa k drugemu, ima potem dominantno vlogo in lahko drugega po mili volji vrže iz stanovanja.
Naveličati se nekoga…..-biti ga sit…..ohlajena čustva….. malo čudne besede, za katerimi se skriva marsikaj.
Kaj je glavni razlog za takšno razmišljanje?
Drug moški, možni kandidat za podnajemnika št.2? Nemogoč karakter podnajemnika 1 ?
Sicer ne vem kako sta živela skupaj s podnajemnikom 1, vendar domnevam, da je prispeval za gospodinjstvo, poskrbel za hišna in vzdrževalna dela v stanovanju….
Če je res tako neznosno, bi na tvojem mestu poskušala rešiti njegovo eksistenčno vprašanje, mu pomagala poiskati stanovanje, mu pomagala in se nato mirno razšla.
Če imaš v mislih podnajemnika 2, ki ima v tvojih sanjah že zobno ščetko na polici v kopalnici in copate ob tvoji postelji, pa se pošteno zamisli nad sabo in svojim početjem.
Ljudje niso filuteki, barbike s katerimi se malo igraš in nato zavržeš.
Dvojina ni potrebna zaradi ljubezni in podobnega čustvenega sranja, temveč zaradi življenja kot takega- lažjega preživetja in shajanja tudi v materialnem smislu in pri vzgoji mladičev, ki potrebujejo očeta in mater, da jim je lažje zavzeti mesto v družbi in razviti osnovne medsebojne odnose. Tukaj niso vprašanje tvoja čustva, nanje pozabi (to so tako hormoni, ki ti malo pomešajo glavo, ko pride pomlad in mimo prišlepa greha vreden primerek), tukaj je tudi odgovornost do otrok in do partnerja. Ta v nobenem primeru ni tvoj podnajemnik- razen, če ni totalni looser- potem pa tako ne vem zakaj si za to spoznanje potrebovala tri leta.
Samo iz pravnega vidika gledaš, prišel je k meni in zdaj ga imam vrh glave in ga lahko šmajsnem ven.
Dvomiš v pravilnost svoje odločitve. Sicer kdo smo mi, da bi ti solili pamet? Ne poznamo vajinega življenja, vajinih odnosov…ničesar ne poznamo.
Jaz vem edino to. Kdor izbira izbirek dobi in pot iz konja na osla, se po moji logiki ne splača.
Fant je verjetno imel neke kvalitete, da si ga spustila v svojo posteljo.

Eh.
Sicer pa, kaj se grem nekega pametnjakoviča, saj smo vsi v nekem dreku.

Zakaj ne gre več med nama, v tem trenutku sploh ni važno. In ne morete obsojati, če ne veste za kaj gre. Nikoli mu nisem nič obljubljala. Da je začel živeti pri meni, se nikoli nisva dogovorila, pač je tako ratalo, da je vedno večkrat prespal pri nas in kar naenkrat je bil to tudi njegov dom. Hčerki ga imata radi, a se jima ne bo svet postavil na glavo, če ga ne bo več.
Sem pa ugotovila nekaj drugega z vašo pomočjo. Butasto je za nasvet spraševati na netu, čeprav sem mislila, da bo pomagalo, da mi svetuje kdo, ki ni tako čustveno vpleten kot sem jaz. Punce, drugič se rajši oglasite,ko boste pripravljene svetovati in ne samo obsojati.

Ni butasto spraševati za nasvete, butasto je pričakovati, da bo nekdo lahko rešil tvoje težave. Jih ne more, sama jih boš morala. Noben od nas ne more vedet, če si je on sposoben kaj narediti, še ti ne veš. Probaj mu pomagati, da pride do svojega stanovanja, probaj mu uuliti nekaj volje do življenja.

po moje,
je “moškost” ranjena, če te ženska vzdržuje, nudi stanovanje in je bolj modra kakor sam. bolj izobražena lahko povzroča še večje težave
saj izobrazba ni pogojena z modrostjo, ampak v takšnih primerih skoraj vedno s prepotentnostjo ženske.
napako je naredil,ko je prišel in še sedaj se obnaša kakor vozek.

verjetno bo prišel novi vozek, pa tretji, meni so nasplošno všeč “te forumske-ljubezen nad vse ostalo”.

jaz ženske z “imetjem” in bolj izobražene ne bi imel, ker mi dano, da bi bil vozek.

Žal je včasih tudi tako, da veza ostaja med drugim tudi zaradi skupnega dela, spominov na skupno gradnjo, na garanje, samožrtvovanje, in navsezadnje tudi zaradi materialne vrednosti skupno zgrajenega. To je vsekakor nekaj kar zavira ločevanje.
Tega pri tebi Era ni bilo. Partnerja tudi ne spoštuješ, v bistvu je tvoj prisklednik, skupaj nista ustvarjala. Nisi občudovala njegovih spretnosti, znanja in iznajdljivosti, kreativnosti in domišljije. ko je nekaj nastajalo iz nič s pomočjo vajinih rok.
Takega moškega, ki v treh letih ne bi postavil niti lope, tudi jaz ne bi gledala.

Recimo, da se za spremembo od ostalih ne bom (za)tikala v razloge. Verjamem, da imaš tehtne in sploh verjamem, da veš zakaj taka odločitev.

Torej, če greva od tu naprej…
Absolutno vstrajaj in tudi izvrši svojo odločitev. Moški, ki se je sposoben takole prisesati na žensko po treh letih, jo izsiljevati s tako plehkimi izgovori, opravičeno izgubi še tisti zadnji kanček spoštovanja.

Uf, če kaj ne maram so to čustvene/energijske pijavke; brez osebnosti, brez spoštovanja do sebe in drugih, brez hrbtenice, sama puhlost…..ena sam klinčev egoizem jih je skozi tisto njihovo moško posesivnost, ki kaže eno veliko nezrelo osebnost.
Pa dajte mi rečt, kako naj ženska takšnega moškega ljubi, noo…

Ja, norTON, prav v tem je problem mnogih parov, ker ne živijo skladno z naravnimi zakoni. Kdor koli se tem zakonom izogne, se mu prej ali slej maščuje.
Kaj želim povedat? Moški kot nosilec jang energije, bi moral svojo moškost živeti, jo v življenju uveljaviti! In ženska kot nosilka jin energije, bi morala živeti svojo ženskost. Jang predstavlja plus pol, moč, svetlobo, iniciativo in prodornost, ustvarjen je za nudenje varnosti. Jin pomeni minus pol, nežnost, temo, predanost in sprejemanje, biti varovan. V naravi se jin / jang neprestano izmenjuje. Dnevu sledi noč, poletju sledi jesen, oblačnost se razkadi v jasnino…
Ljudje bi v partnerstvu precej bolje shajali, če bi igrali vsak svojo vlogo. Ampak, kaj se dogaja? To ljubo emancipacijo smo vsi skupaj narobe razumeli. Res da beseda pomeni osvoboditev izpod kakršne koli nadvlade, v tem primeru se ženske osvobodijo patriarhata. Dosežejo enakopravnost. S tem ni mišljeno, da se polastijo jang energije in da živijo po moško. Toda v mnogih primerih se je zgodilo prav to. Kaj potem ostane moškim? Živeti svoj jin? Dobro vidimo, da zamenjava vlog ni kaj prida rešitev. Le vsak na svoje mesto mora, na tisto mesto, ki mu ga je že mati narava določila! Pri tem odigrajo ženske odločilno vlogo, ker rodijo in vzgajajo otroke, bodoče može in žene!
Če bi emancipacijo pravilno razumeli, bi ne moglo priti do zamenjave vlog in doživljanja stisk pri obeh spolih. Saj gre za enako vrednost tako jina kot janga. V odnosu ni enega brez drugega, oba sta enako pomembna. Pri tem, da zasedeta vsak svoj prestol in da spoštujeta vsak svoje sposobnosti, in istočasno sposobnosti drug drugega! Od staršev s tako zastavljenimi prioritetami bi se otroci učili čisto drugačnega življenja kot se učijo danes. Taki starši bi jim nudili pravi vzor, ne pa boj za prevlado, za jang energijo, ki govori o napačnem razumevanju nekih idej, potem ko se toliko parov ne more ujeti v ravnovesju pravilnih odnosov.

Se podpisujem pod maxi- ODLIČNO SI ZADELA TOČNO TISTO , KAR MISLIM JAZ OB PISANJU Ere in Žogce!
Sama mislim, da se splača veeeeliko in dobro vlagati v obstoječo zvezo. Mnogo bolje , kot za vsak nesporazum iskati nove metuljčke in si domišljati , da bo vse lepše in boljše. Obenem, pa do partnerja, ki bi namesto argumentiranega, čustveno poglobljenega pogovora, v katerem se ohranja ponos, uporablja grožnje, samomorilske ali kakšne druge ne bi mogla čutiti toliko spoštovanja, da bi neko krizo bila pripravljena reševati naprej. Seveda pa smo zelo različni in ene sprejemajo take grožnje tudi kot višek ljubezni do njih.
Ciganka mi je nekoč dejala, da e boji, da je mož ne ljubi več, ker je ne tepe več!

lej, pokazali smo ti ogledalo…človek potrebuje samorefleksijo, sprejmi jo

dejstvo je, na njegovo samozavest si s tem ravnanjem zelo slabo vplivala, zelo verjetno tudi zaradi tvoje skreganosti z realnostjo in mogoče zadela “žebljico na glavico” k njegovi depresiji

je pa res, da odgovornosti za njegovo življenje in počutje ne moreš in nisi dolžna prevzeti

Ja mogoče gledaš reveč samo iz svojega stališča.Postavi se v njegovo kožo.Verjetno ni niti dojel,ali pa premalo komunicirata med sabo.Tvoja čustva se niso ohladila kar čez noč gotovo ne.Daj tudi sebi čas in premisli.Drugače pa se strinjam s sarrah,da za njegovo življenje nisi odgovorna

Toliko mnenj pa (skoraj) vsa naperjena proti avtorici. Kaj je z vami? Sta dva odrasla človeka, ki sta stopila v zvezo. In zveza se je očitno “izpela”. Logično je, da če eden ni več pripravljen živeti z drugim, sledi razhod. iN sploh ni važno zakaj se je odločila kot se je.

Ja, je važno, ker se nekateri izpevajo vsakih nekaj let in s tem naredijo ogromno škode ljudem okoli sebe. Prvenstveno svojim otrokom, potem pa še vsem partnerjem, ki so si jih ONI SAMI izbrali takšne, kot so. Potem niso več bili dobri. ImAM priložnost opazovat enega fanta, ki je odrasel v zelo srečni družini in lepem domu. Na to družino in njeno trdnost se zanaša še danes, vrača v ta trden dom. Ga privošči tudis vojemu otroku? Ne, ga ne. Ta otrok je še čisto majhen in zdaj ima že tretho “teto”, kis e igra z njim. Bogsigavedi koliko bo še teh tet. On se ima fajn, njegov oče, to je pomembno. Njemu se stvari izpevajo, davek bo na koncu plačal otrok.

Aha, očitno prevladuje prepričanje, da je razhod upravičen le takrat, ko v skupnosti vlada nasilje ali kako – ali pa še takrat ne.
Sicer pa o ozadju zgodbe ne vemo nič, tako da sklepate kar počez.

Res, zanimivo, kako hitro obsojate in “ugotavljate” kako je v njeni situaciji. Ko se pa same(i) znajdete v podobnem je pa druga pesem, ne?
Veliko več objektivnega gledanja bo potrebnega, izrazito subjektivno in sklepanje na počez pa pustite v svojih mislih.

Sama,sem vhudi preizkušnji,a se obenem zavedam da imam moža in otroke ki jih brezpogojno ljubim.Vsak,pa ima čustva,ki so ali pa niso obvladljiva.
Sem v poziciji,mame,žene in dobre prijateljice nekomu,ki ravno tako kot jaz išče določene koščke svojega življenja pri meni,in jaz pri njem.Pa to ni povezano ne s seksom,ne z varanje,nama je skupaj lepo,tudi samo preko pogovora in smeha,preko lepih in toplih pogledovmskratka lepo nama je v medsebojni bljižini in s tem ne škodiva najinim družinam sebi pa dajeva dodaten elan in zalet,za pot v naprej.Kajti lahko rečem,da imava določene stvari razčiščene in se obvladujeva hkrati pa si z medsebojno bljižino polniva baterije življenja.
Ja zavedam se da bo enkrat bolelo in da solepi in težki dnevi a čez veš da je to del tega odnosa in če veš in ne sanjaš o njem in z njim in novi vezi temveč se zavedaš da je to najlepši način -odnos lahko marsikaj preneseš in se bogatiš iz vsakodnevnimi izkušnjami.
Nikakor pa ne obtožujem nikogar in ne napadam,očitno si vsak po svoje razlaga stavke in misli ki so tu gor napisane.
lp

Če tako misliš, potem mečeš sama sebi pesek v oči. Kaj pa, če bi imel tvoj mož eno tako posebno prijateljico? Bi ti bilo to všeč? Če za zdaj še ni varanje, si pa na dobri poti do tja!