Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Mati je alkoholičarka, kako ji naj pomagamo???????

Default avatar

Obupana hči

Pozdravljeni,
Saj ne vem zakaj, saj vem da mi verjetno ne morete pomagati, ampak malo tolažbe in moči za naprej potrebujem. Vsak dan gledam mojo mati kako se un ičuje , propada, kako življenje odhaja iz nje. Stara je 52 let in čisto zapita, mi smo štirje otroci, vsi jo imamo zelo radi, ker nam je vedno stala ob strani, ko smo bili majhni, razvajala nas je kolikor je mogla, nas ščitila pred tedaj zalo strogim očetom,..potem pa se je zgodilo to, kar smo se vedno bali,..kar je počela njena mati,.in kar počneta dve njeni sestri,..pije vsak dan, ne rabi veliko, ker nič ne je,... ne hodi v službo, je imela več možnosti, pa se ni mogla odločiti,..češ, da je navajena doma,.oče se je zelo spremenil, ampak vseeno nima nobene podpore pri njemu, ampak tega se bi mogla že navadit, vsaj mi smo se že zdavnaj,...na zdravljenje noče it, ker pravi, da ona sploh nima problema,..prvič je bila pijana na moji birmi,..in tega ne pozabiš nikoli, moji prijatelji niso nikohi hodili k nam domov, ker je tako, ampak vseeno smo vsi 4-je otroci diplomirali in si ustvarili lepa življenja, ampak vseeno je srce še vedno doma, in toliko prejokanih dni, slabe volje je tu da bi res bil čas da nekako pomagamo mami.

A ima kdo kako rešitev, kajti k zdravniku ne želi it,..čas pa teče in nič ne reče,...bojim se samo tega da bom en dan prišla domov in bo vsega konec,...kot pravi pesem,..umirat gledali so vsi, a pomagal ni nihče.

Obupana hči :-(
Default avatar

Barbara Kutnar

Spoštovana gospa,

kaj vse bi vam rada rekla, da bi vas vsaj malce razbremenila. V vašem ihtenju, hitenju, zmedenosti, razmišljanju, beganju in iskanju pravih odgovorov. Negotovosti in strahu, vsakič ko se vračate domov... Iskanju rešitev za vašo ljubljeno mater, iskanju virov, da najdete moč za vztrajanje v vseh teh težkih in skrajno bolečih dnevih vašega doma. A kljub močnemu sporočilu vaše žalostne zgodbe, ostajam nemočna, ne najdem besed, ki bi vam povrnile vero v življenje in bolj umirjene trenutke z vašo mamo. A se vedno da.

Alkoholizem v družini... prinese ponižanje, zanikanje in sram, vsem, ki ga doživljajo in občutijo. In če je alkoholičarka mati, ki v prvih dneh dojenčka doji, neguje in varuje, ki je prva, ki vzame otroka v naročje in je z njim najtesneje povezana, je bolečina še toliko večja. Mati je tista, ki prinese toplino, nežnost in mehkobo v dom; je tista, ki otroka potolaži, kadar mu je težko, kot je vas. Kako težko vam mora biti, si težje predstavljam, lažje pa začutim vašo bolečino, ki se ravno tako, kot vaša mati, vse bolj poglablja, vedno težje vam je in teži, ki jo čutite, kar ni videti konca...

In tako težko je tudi vaši materi, ki z alkoholom duši svojo neznosno bolečino, ki jo spremlja že daleč iz preteklosti, od njenega rosnega doma, kjer so bili odnosi ravno tako hladni, izgubljeni in zamorjeni. Občutki ponižanja in sramu s strani njenih staršev, nespoštovanje in strah so verjetno botrovali njenemu poseganju po alkoholu, najverjetneje tudi izoblikovani občutki, da je staršem nepomembna, odveč in da je nihče nima rad. To je kasneje prinesla v svoj zakon z vašim očetom, kjer so ti občutki znova, počasi in po malem prišli na dan: občutek, da je nezaželena, nesprejemljiva, morda nepotrebna... V zgodnjih letih zakona se je posvetila vzgoji otrok (moč in upanje je našla v otrocih) in takrat je bilo njeno čustveno breme potisnjeno v ozadje. Otroci ste ji bili v tolažbo, vztrajala je "zaradi otrok". Ko ste odrasli, ko je dobila občutek, da je poskrbela "dovolj", ko ste se odselili od doma (če ste se), je njena rana iz preteklosti zopet našla svoj prostor in ji ne da miru - zato jo poskuša razrešiti s tem, da se zasvaja, ker ji je pretežko. V možu ne uspe najti sogovornika in ramo, kateri bi lahko potožila o svoji bolečini (kar bi bilo edino odrešilno zanjo). Čeprav je verjetno hrepenela po moškem, ki bi mu bila pomembna, ki bi jo spoštoval in cenil, je dobila takšnega, s katero svojo bolečino od doma le ponavlja: hladni odnosi, ukazovanje, nespoštovanje, izogibanje drug drugemu, zanikanje in slepljenje navzven, kot da je vse v redu... Zanikanje vaše matere, da ima kakršnekoli težave, je običajna reakcija pri ljudeh, ki uživajo alkohol. In hkrati bistvena komponenta za začetek procesa zdravljenja. Dokler si vaša mati ne bo priznala oz. sprejela dejstvo, da se je znašla v težavah in da želi nekaj spremeniti, se bojim, da bo težko karkoli drugega narediti. Ker je odrasla oseba, je izključno sama odgovorna za svoje življenje in doživljanje. In bo morala sprejeti odgovornost zase in se SAMA odločiti, da želi poskrbeti zase. Vsakršna prisila, prepričevanje, nasilne zahteve in ukazi ne bodo obrodili sadov.

Ko razmišljam o tem, kje začeti in kako pomagati vaši materi, se mi misli vselej vrnejo k vam. Želim, da razumete, da niste odgovorni za to, kar se dogaja vaši materi, čeprav se "uničuje na obroke", čustveno propada in je to skrajno boleče spremljati. Še bolj kruto pa je to slišati. Krivica je bila, kar je doživljala kot otrok v primarni družini in krivica je za vas, kar doživljate sedaj ob njej (tudi očetu). Sprašujem se, kako svojo stisko rešuje vaš oče. Morda beži od doma, se slepi in zanika svoj odtujen odnos z ženo, se zamoti z delom ali kaj drugega. Vaša mati beži pred sabo in resnico o tem, kdo ona je.

Koliko je vas poleg vsega, kar preživljate, tudi strah, da se zgodba nekoč znova ponovi? Koliko zmorete z vašim partnerjem/možem o teh izkušnjah govoriti? Če zmorete najti zaupnika v njem in človeka, ki vas bo razumel, poslušal, kolikor bo treba, vam bil v oporo in varnost, je to največ, kar vam bo v teh časih dajalo moč - je to, kar potrebujete. Da vas nekdo sliši, spremlja, da lahko govorite o vsem, kar čutite, kako vam je, česa vas je strah, kaj pogrešate...Da veste, da je nekdo z vami in ob vas, kadar ga potrebujete, da čutite njegovo naklonjenost, bližino, da vas sprejema, ne glede na vse...Da resnično lahko spregovorite o vsem, kar vas bremeni. Tudi o materi in očetu, o strahu in občutkih sramu, vsakič kadar jo obiščete. Ko ne veste, kako se bo spet obnašala, kaj bo rekla, kako bo oblečena, morda bo zanemarjena. Ko izgubite upanje in voljo, vsakič ko se srečate z materjo, ki ne sprejme pomoči in si ne dovoli priznati, da jo potrebuje. Vaša mati težave do konca zanika, saj jo je strah, da bo nato res od bližnjih zavrnjena. V sebi se čuti čisto nepomembno in nesposobno, soočenje s težavami bi ji pa vzbudilo krivdo, da si je vse to sama nakopala. Kar pa je čustveno težko.

Kar mi še prihaja na misel, je pogovor z materjo. Po občutku, počasi in po malem. Če ima še kaj zaupanja v vas, otroke. Pogovarjati se z njo, da jo razumete, da ji je težko. Da je ne boste zapustili, ne glede na vse, da dobi občutek, da vam ni vseeno zanjo in da ji resnično želite pomagati - a le, če bo to kdaj sama želela in se tako odločila. Da vam je težko ob njej, da vas je strah, ker..., da pogrešate močno in odločno mamo, kot je bila včasih..., da bi si želeli... Govoriti le o tem, kako se vi počutite ob njej, kaj doživljate, česa vas je strah in kaj vas dela negotovo. Morda bi jo razbremenilo tudi dejstvo, da bi skupaj z njo obiskali strokovnjaka (da se izogne občutku, da je le z njo nekaj narobe). Nikar pa se ne pogovarjajte z njo na silo in proti sebi in svoji volji, torej če vam je odveč. Le, če boste tako res čutili in želeli. Morda bi bilo dobro, če prebere kakšno knjigo, s podobnimi izkušnjami, kot so njene, da dobi občutek, da se vsak človek srečuje s težavami in da zaradi tega ni slab človek.

Zaenkrat vam z upanjem uspem podati le toliko besed. Ne glede na vse, želim, da sprejmete, da za domačo situacijo nihče od vas ni odgovoren, da se ne čutite krivi, ker ste že naredili, kar ste lahko in celo večkrat poskusili. Verjemite, da vaša mati to tudi čuti, vašo naklonjenost, ne zmore pa še iz svoje stiske izstopiti. Močno upam, da ji nekega dne uspe, ker si to zasluži - saj je ženska, žena in mati, ki si je ustvarila družino in krasne otroke, kot ste vi. Tudi čas prinese svoje. In bližnji s svojo radostjo, naklonjenostjo in sočutjem do matere.

Želim vam veliko zaupanja vase, poguma in medsebojnega sprejemanja s partnerjem, ki vam bo veliko oporo, kadar bo spet težko in nesmiselno. Se pa vedno da. Kjer je vztrajnost in sprejemanje novih odločitev, tam je prava pot. Vso srečo vam želim in sledite predvsem svojemu življenju in svojim trenutkom.
Barbara Kutnar,
zakonska in družinska terapevtka

Center za družinsko terapijo Kamnik
tel. 040 188 047
www.druzinska-terapija.si

Default avatar

Obupana hči

Pozdravljena Ga.Kutnar,

Ko berem vaš cenjeni odgovor, enkrat, dvakrat, stokrat,..imam v očeh sloze, ker vse kar ste napisali je res. Naj vam povem, da sem vaš odgovor posredovala mojim sestram in bratu, vsi so se začudili, in rekli, da je kot bi preslikali našo situacijo. Naj se še malo opišem; mi smo 4-je otroci, tri sestre in mlajši brat, ki še vedno živi doma, in bo tudi ostal doma, sedaj je čez teden še v LJ (služba) ampak, ko se vrne v petek domov,ga čaka ena in ista zgodba, za njega je še posebno težko, ker imata z mami "poseben" odnos, kot je verjetno pri vseh "mamah in sinovih",...njega vse to še najbolj duši, je resen fant,..kateremu se vidi, da se doma nekaj hudega dogaja, ker res ne vem, kaj je hujšega, ko prideš domov pa vidiš mati katera niti ne ve kateri dan je,..čisto suha,..uničena,..Ko ste omenili očeta,.on se samo umakne, dela po cele dneve, ko pride domov vidi situacijo in gre na vikend spat,..in tako iz dneva v dan, je rekel, da sta se že večkrat pogovarjala pa ni nič boljš, jaz vem kako sta se pogovarjala,..on je govoril,.oz se je jezil in jo zmerjal ,.to je za njega pogovor, ker jaz se pri svojih 27.letih nisem nikoli pogovarjala z mojim očetom,..nikoli ni nikogar od nas vprašal kaj je bilo v šoli,..nikoli se ni zanimal za nobenega, mi smo morali samo zmeraj delat, veliko delat (kmetija) pa tiho bit! Tako da pri mamini "ozdravitvi"lahko izključimo očeta, kar on se sedaj že kar nekaj let odmika,..kot da ga ni, ko pa ima mami dober dan, je pa tako kot da nikoli ni bilo nič narobe in se sploh ne menimo o problemu,..ker se mi zdi da se vsi slepimo , da mogoče jo bo pa minilo. Ampak oče se je pa do nas otrok močno spremenil, mene vedno pozdravi ko pridem domov (to se meni zdi napredek za 100%, obožuje in pestuje mojega sinčka, zelo rad ima tudi sestinega sina,..) mami pravi da do nas ni bil nikoli tak kot je sedaj do vnukov.

Ko pišete, da se mami čuti čisto nepomembno in nesposobno,..to je tudi res, ker ona si želi nam kaj dati in nam kaj podariti (npr rojstni dan), pa nas ne more , ker nima službe ati ji pa nič ne da, ker gre takoj v trgovino po pijačo, stvari za v kuhinjo kupim jaz ali katera od sester, ker mi se vedno trudimo, da pridemo domov vsako nedeljo, te nedelje nas nekako povezujejo in držijo skupaj, ker se čez teden nič veliko ne vidimo (vsi skupaj),

Lahko bi še posala in pisala, pa vas ne bom obremenjevala ampak mi je malo lažje ker ste mi napisali odgovor, mogoče vas lahko prosim za naslov kakšne knjige z primerno vsebino ,.o tej temi, mami je svoje dni veliko brala, mogoče bo spet,.. a mislite, da ji ne bo "izpod časti" prebrati kaj takega, ker enkrat ji je brat prinesel domov brošure o AA, pa je rekla, če se norce delamo iz nje, da z njo ni nič narobe.

Vnaprej hvala za vaš odgovor ,
Lepo vas pozdravljam
Maja
Default avatar

Barbara Kutnar

Spoštovana Maja,

bolj ko berem vaše navedbe, bolj ko razmišljam, kako olajšati vašo bolečino in bolečino vaše družine, bolj lahko začutim, kako globoke korenine ima zgodba vaših staršev, kako daleč v preteklost sežejo. Vse bolj jasno namreč postaja, da se zgodba najverjetneje vrti že skozi številne generacije. Kadar pije oče (moški) je zelo hudo, kadar pa pije mati (ženska), je prava katastrofa. Bolečini kar ni videti konca..., ostaja pa tudi veliko strahu in negotovosti glede prihodnosti. Najbolj krivično se mi zdi, da vaše življenje (tudi sester in bratov), ki je še čisto na začetku, ko si ustvarjate svojo družino in iščete svoje vesele trenutke znotraj družine, napolnjuje in vse bolj zaseda grenkoba materinih težav, za katere v nobenem oziru ni nihče od vas odgovoren.

Čeprav ima težave z alkoholom vaša mati, vaš oče jih v celoti zanika oz. beži od doma, otroci pa ste prevzeli vlogo "odrešitelja", so se ti problemi nevede in nehote dotaknili vseh vas oz. ostajate ujeti v zasvojitvenem vzorcu družine. Čutite se odgovorni nekaj storiti. Čutite se odgovorni rešiti vašo mater in njen do konca razbolen odnos z očetom znova povezati. Zato vsaj ob nedeljah prihajate na obisk, saj vam to navidezno vzbuja občutek povezanosti z družino, občutek, da pripadate, saj so trenutki, ko vidite, kako se vaš oče ob vnuku razneži, neprecenljivi. Kaj vse bi dali, da bi tudi sami nekoč občutili sprejetost s strani vašega očeta in vsaj kanček naklonjenosti, kadar ste ob njem. Da bi vas nekega dne vprašal, kako ste in da bi ga to res zanimalo. Čeprav je do vašega sina topel in nežen, kar je prav, je hkrati to za vas bolečina, saj tega sami ob očetu niste občutili in doživeli. Teh trenutkov ni bilo, saj je bilo delo vedno bolj pomembno od otrok in tega, kako ste se počutili ob starših in kaj ste potrebovali ter pogrešali od njih, to ni nikogar zanimalo. Za to ni bilo časa, niti niste smeli ugovarjati, niti ni bilo nikogar, komur bi lahko povedali, kako vam je. In to je bila krivica - in še danes je, gospa Maja, ker tako neumorno iščete odgovore za razrešitev družinske stiske, ker vas tako neznosno skrbi za mater in očeta, ker vam ni vseeno zanju, ne morete pa mimo. Iskreno vam povem, ni vam treba več - ker niste staršem ničesar dolžni (le toliko, kolikor sami želite) in je krivično do vas, da poleg grozne skrbi zanju, ki se niti ne zavedata, kaj vse (po krivici) čustveno prenašate otroci zaradi tega, onadva ostajata ravnodušna! In nista pripravljena prevzeti nikakršne odgovornosti za to, kako se počutita, kakšen je njun zakonski odnos in za situacijo, v kateri sta. Enostavno sta se prepustila toku, njun odnos je bolj kot ne »životarjenje«, skrajno nesrečen, poln bolečine, razočaranja in bega drug pred drugim, s tem pa pred soočenjem z dejanskim stanjem. Dan si napolnita tudi z vašimi obiski, z vnuki in drugimi obveznostmi, ki zapolnijo njun odtujen odnos.

Vsak od njiju ima svojo zgodbo od doma, ki ju v svojem odnosu nevede ponavljata. Še danes sta prizadeta in ranjena, nepomembna in odveč (zaradi izkušenj iz otroštva), tako kot nekoč in le tiho čakata, kdo bo naredil prvi korak, da bi se kaj spremenilo. Ne zamerite težkim besedam, ki jih res ni enostavno slišati, a bom znova precej iskrena: nista pripravljena prevzeti odgovornosti za svoje življenje, ki bi jo sedaj kot odrasla mogla, saj imata možnost, da poskrbita za to, kako živita. Še vedno jima je lažje ostajati v vlogi žrtve, še posebej vaši materi, ki se je vsem vam dobesedno »vrgla v naročje« in nehote pričakuje, da boste poskrbeli zanjo. Najbolj se to izraža v njenem »posebnem« odnosu do vašega brata, ki ji čustveno nadomešča vlogo partnerja oz. vašega očeta, ki je kot partner izgubil, se umika, odhaja in je precej odsoten. Tak odnos matere in sina je nezdrav in zlorabljajoč, zato vašega sina »duši«. Mati namreč nevede od vašega brata pričakuje, da ji bo v oporo, da jo spremlja in da ji poteši čustvene potrebe po bližini in sprejetosti, kar bi ji moral v resnici nuditi vaš oče kot njen mož. Vaš brat pa nezavedno čuti, da ji mora ustreči in pomagati, morda celo poslušati njeno tarnanje, kadar ji je težko, čeprav tega ne bo mogel uresničiti. To je krivica za sina, saj mu mati jemlje njegovo življenje, ki ni v tem, da bi potešil njeno nezadovoljstvo z možem, temveč v tem, da začne slediti svojim željam in temu, kar on res želi doseči v življenju. Sin se lahko odloči, da njenega vedenja ne bo več poslušal; kadar se bo hotela izpovedovati, naj jo ustavi. Sin je lahko njen sogovornik le, če ga mati vpraša, kako mu je in ne, kadar toži o svojem nesrečnem življenju. S tem ko jo bo ustavljal, bo poskrbel zase, njej pa bo delal uslugo, saj se bo nekega dne morala soočiti s težavami z možem in alkoholom.

Vse to je umazana in manipulativna igra vaših staršev, saj vaš oče pred težavami »raje zbeži v delo in na vikend«, mati pa vas s praznimi obljubami, da »lahko neha piti, kadar hoče in da bi vam rada kaj podarila ob praznikih, a tega ne more, ker je brez službe«, le slepo zavaja, ponižuje, zanika resnico in ohranja nespoštljiv odnos do vas. Mati, ki ji ni vseeno za otroke, bo zanje vse naredila, kar pomeni, da bi se vaša bila pripravljena soočiti s težavami, v katerih se je znašla, prenehati piti in si poiskati službo. Vaša mati žal ostaja le pri besedah, ne pa v konkretnih dejanjih, s katerimi bi vam iskreno pokazala, kako rada vas ima in da ji ni vseeno, kako je njenim otrokom. To ni mati, ki se spoštuje in ceni in sprejema svoje otroke ne glede na to, ali ji kaj pomagajo ali ne. Starševska naloga je pomagati otrokom, kolikor lahko, če imajo otroke radi. In ne obratno! S tem ko materi nakupujete osnovne dobrine, s tem ko jo redno (vsako nedeljo) obiskujete, s tem ko vaš brat ogromno stvari doma naredi in s tem ko se jo trudite vsestransko razumeti, ji prisluhniti in jo spremljati v njenem življenju, s tem nevede pripomorete k ohranjanju »status quo« oz. podpiranju njenega dosedanjega vedenja. Staršem je lažje reči, da je kriv nekdo drug, oba iščeta razna druga opravičila (»nimam službe, saj ne pijem, grem na vikend, z njo se ne da pogovoriti....«), se obtožujeta oz. ustvarjata navidezno vzdušje, kot da je vse v redu, kot pa se soočiti s svojo vlogo, s katero sta pripomogla k družinski zasvojenosti. Največjo bolečino občutite pa vi, otroci. Ki se verjetno večkrat počutite odveč, nepomembne, ne glede na to, kaj naredite, ni zadosti dobro, v večini primerov pa vam starši vzbujajo občutke krivde, da niste bili dovolj dobri in se morda celo krivite za probleme doma.

Prvo, kar bo pripomoglo k razbremenitvi bolečine vašega doma, je, da se otroci rešite odgovornosti težav vaših staršev, ki vas nehote zaseda in kliče na pomoč, kajti za težave matere in očeta ter njun do konca odtujen zakonski odnos sta izključno sama odgovorna in lahko izbereta, kaj narediti, da bi izstopila iz teh nesrečnih vzorcev bivanja in medsebojnega nesprejemanja. Vaša mati, ki je izključno sama odgovorna zase, si bo morala priznati svoje težave, ki jih rešuje z alkoholom in odnosom z možem. Pri tem ima vaš oče ključno vlogo, saj se mora tudi on soočiti s težavami v odnosu z njo. Skupaj se bosta morala odločiti, čeprav tudi odločitev enega lahko spodbudi tudi drugega. Na vas otrocih, ki ste (predpostavljam) tudi že odrasli, pa je, da začnete najprej gledati nase, kajti tudi vašo samozavest, samospoštovanje in cenjenje sebe kot vrednega človeka so izkušnje od doma že načele. Močno vam želim, da si postavite kriterije, pod katerimi bo odnos vaših staršev do vas še sprejemljiv. Ker si zaslužite spoštovanje in občutke pripadnosti, brez pogajanj. Da npr. materi odločno poveste, da jo obiščete pod pogojem, da bo trezna in da vas ne bo zasipala s svojimi bremeni, kako težko ji je... Da jo ne boste pripravljeni poslušati le o njenih težavah, ampak le, če jo bo zanimalo za vas, kako ste, kaj potrebujete... Da jo boste v pogovoru ustavili takoj, ko bo začela s svojim tarnanjem, kako rada bi vas obdarila, pa ne more... Verjamem, da bo te trenutke dostikrat težko zdržati, počutili se boste krive, da ji ne pomagate, a bo to zelo koristilo vam in njej, saj njenih težkih občutkov ne boste sprejemali več, ampak jih bo morala sama razrešiti. Bojim se, da ni druge poti, kot da se nekega dne vaša mati čustveno zlomi (pride do dna) in končno sprejme, da potrebuje strokovno pomoč. Edino tako, ko je človek v res neznosni krizi, šele takrat (žal) spozna, da je treba ukrepati.

Alkoholizem v družini, ki zasvoji s svojim vzdušjem vse člane, prinese občutke krivde, osramočenosti, nepomembnosti in odvečnosti in je dostikrat pri zdravljenju potrebna vključitev cele družine. To boleče vzdušje pronica prav v vse celice človeka in je potrebno ogromno truda in vztrajnosti, največkrat samo s strokovno pomočjo, da se razrešijo mnogi čustveni vzorci, ki povzročajo zaplete v vseh odnosih. Če vam bo kdaj pretežko, tudi vam otrokom, ne zanemarite strokovne pomoči, saj je dostikrat dovolj že za to, da človeku povrne moč, veselje in upanje, razbremeni pa mnogih težkih doživljanj, ki so se v primarni družini neusmisljeno ponavljala.

Glede na to, da v vaši širši družini prevladuje alkoholizem žensk: najprej je imela težave z alkoholom vaša stara mati, sedaj vaša mati in njeni sestri; tri hčerke so torej (na žalost) izbrale isti (a napačni) način spopadanja s svojimi težavi kot njihova mati; svojo stisko so reševale na isti način, kot njihova mati, s tem da so se zasvajale in dušile svojo bolečino, ostaja strah in negotovost, da se tovrstni vzorec nekoč nevede nadaljuje. Tovrstno vedenje žal ne prinaša napredka ali ozdravitve, saj gre le za "gašenje trenutnega požara". Zato je potrebno o vseh teh doživljanjih, občutjih in vedenju v odnosu s partnerjem čimveč govoriti, se pogovarjati o tem, kaj kdo čuti, kako vam je, česa vas je strah. Dati iskrenemu pogovoru prednost pred zanikanjem, begom in odvračanjem vsake potencialne nevarnosti.

Kar se knjig tiče, vam težko rečem, če bo vaša mati branje odklanjala. Je pa to zelo verjetno, saj odklanja vse, tudi vas, moža in vse okoli nje. Odklanja pa tudi samo sebe oz. občutek, da bi se sprejemala in spoštovala kot ženska. Na misel mi trenutno pridejo knjige, kot so »Strupeni starši«, »Srečal sem svojo družino II« (Christian Gostečnik) in »Blagor ženskam« (Alenka Rebula). Bolj kot ne, jih najprej priporočam vam v branje z namenom, da boste bolj razumeli dogajanje v vaši družini in se osvobodili odgovornosti, ki vam jo nalaga. Nato po občutku ocenite, če bo za branje tudi vaša mati.

Vse lepo vam želim in srečno.
Barbara Kutnar,
zakonska in družinska terapevtka

Center za družinsko terapijo Kamnik
tel. 040 188 047
www.druzinska-terapija.si

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić