Spodaj je ena tema, v kateri ona pravi, da jo dela živčno moževo letanje v cerkev in ostali običaji, povezani z veliko nočjo. Pa ji vse nekako odgovarjate, češ. kaj komplicira in naj si medtem vzame čas zase..ipd. Mene pa zanima, ali vas tiste, ki imate tako situacijo, da sta glede religioznosti na različnih bregovih, to nič ne moti? Ker, če govorim zase, sem v načelu do neznancev in tudi prijateljev popolnoma tolerantna in spoštujem njihovo versko prepričanje itd, pri možu pa ne bi mogla prenesti, da je veren. Bi mi bil tak način razmišljanja enostavno preveč tuj in si ne bi mogla biti blizu z nekom, ki je v tako pomembni stvari tako drugačen od mene. Enostavno potem tudi glede ostalih stvari ne bi mogla zaupat njegovemu mnenju in prepričanju. A me katera razume? In, preden me napadete, tudi do vaše vere sem tolerantna, nimam nič proti, da verujete ali da veruje vaš mož, sprašujem le, kako se spopadate z raliko med vami in možem, če imate tako situacijo..

Po moje so to zadeve, ki jih je treba že na začetku prediskutirat.

Ne bi mogla it v vezo z razmišljanjem – sej ga bom pol spremenila. Vsaj kar se tega tiče ne.

MIdva sicer nisva pororčena, sva pa že kar nekaj let skupaj.Fant veren, jaz cerkve kot institucije tudi videt ne morem. To,da je veren, pa me ne moti,ker pri njemu to ne pride toliko do izraza,ker gre v cerkev npr. samo za veliko noč in božič. Takrat se prilagodim,saj si želi, da grem z njim in pač grem, čeprav sem med mašo z mislimi čisto drugje – ponavadi mi je ful zanimivo opazovat ljudi. Debati o cerkvi kot instituciji se izogibava, ker sva pač na različnih bregovih. On tudi ve, da sama nočem vstopiti v nikakršno vero oziroma cerkev in tudi pod razno ne pristanem na cerkveno poroko, zato bova pač večna koruznika.

V glavnem, pri nama je tako – jaz mu puščam svobodo glede tega in me ne moti, on pa ve, da pač jaz nočem imet nič s tem, razen toliko kot si sama postavim meje (npr. da grem z njim za veliko noč in božič). Zaenkrat nama tako funkcionira, bova pa videla, kako se bova lahko zmenila glede otrok.

Kako bi rešili problem oz. ali bi lahko bili skupaj s človekom, ki je npr. absolutno proti splavu (recimo zaradi vere), ve pa ne?

Vsak ima pravico do svobodne izbire vere. Zakaj bi mu kdorkoli to preprečeval. Res je da zna biti moteče če je eden od partnerjev kakšen verski fanatik in z svojim prepričanjem posiljuje drugega. Ampak veren je od prej in takega spoznaš na začetku, če ti to ne odgovarja pač ne živiš z njim. Če pa je njegova vera samo njegova pa naj bo.

Jaz in moj mož sva različnih ver. Nobeden ni fanatično veren, ampak spoštujeva eden od drugega verske parznike. Tako je recimo on včeraj na veliki petek jedel ribe in se ni pritaknil mesnih izdelkov,… pa ne zato ker bi ga jaz silila ampak zato ker spoštuje moj praznik. In seveda obratno , jaz spoštujem nejgove. V cerkev pa hodim v svojo sama (ne prav pogosto), on pa cerkveno institucijo ne priznava izredno pa spošutje svojo vero na svoj način.

Se človek vpraša kako bi lahko pričakovali da so ljudje do drugih strpni, če jih pa večina še do svojin ne more biti !!!

Vse lepo in prav, dokler mi svojega verskega prepričanja in obnašanja ne bi vskodnevno metal pod nos.

Če bi bil moj mož veren v taki meri, da bi se udeleževal verskih obredov in podobno me to ne bi motilo. Le mene bi moral pustiti, da živim po svoje.

čim bi mi začel nakladati, da jaz živim narobe in on prav,ali bi me želel spremeniti, potem se tu žal vse neha.

Torej nimam nič proti njegovi veri, vendar naj bo to njegova stvar in naj ne škoduje odnosu med možem in ženo.

Tu bi moral veljati rek: Živi in pusti živeti, sicer ne bi mogla prenašati takega moža.

Jaz sem zelo anti, kar se tiče vere in cerkve. Oba moja resna fanta sta imela vse zakramente in sta bila iz vernih družin. Vendar je eden tudi sam bil zelo proti cerkvi, drugi pa zelo za. Nobenega izmed njiju nikoli nisem videla iti v cerkev. Če pa bi bila vsak dan v cerkvi, me to ne bi prav nič motilo. Lahko pa povem, da je bil tisti, ki je bil proti cerkvi in veri veliko bolj pošten od tistega drugega, ki je nenehno poudarjal, kako zelo je veren.

Lupčka!

No, jaz bo pa iz prakse in ve teoriji, kaj bi čebi, pri nas tako je. Sama sem verna, pa ne tradicionalno verna, ampak osebno verna. Vera je zame način življenja, ni nekaj, kar je omejeno na mestno cerkev in čao. Mož popolno nasprotje. Ni veren, nikoli ni bil in zelo verjetno nikoli ne bo, če se ne zgodil nek pretresljiv čudež. Ko sva se spoznala, sva bila malce starejša, jaz 28 in on 32 let. Ko danes gledam nazaj, je bilo to odločilenga pomena, saj sem prepričana, da če bi se srečala 5 ali več let prej, ne bi ostala skupaj.

Tako kot je on od vsega začetka vedel, kako jaz stojim okoli Cerkve, vere, Boga, tako sem tudi jaz vedela, kako o tem misli on. Ker je to obema pomemben dejavnik, sva o tem veliko govorila, premišljevala – skratka na tm podorčju sva imela zvrhano polno mero dela. Zase vem, da ne bi mogla z njim živet, če bi meni branil obisk cerkve, molitev, če bi oviral versko vzgojo in zakramente otrok itd. To sem mu tudi odkrito povedalal, brez fige v žepu in ne po načelu “zdaj naj ti bo, POTEM bo pa itak po moje”. Mislim, da sva prvo leto v glavenm razčiščevala situacijo na tem podorčju. Po številnih debatah in “projekcijah” prihodnosti sva kljub vsemu ugotovila, da bi midva vseeno šla skupaj skozi življenje, saj nama “klapa” povsod, razen tu ne. Zato sva začela delat na kompromisu. Pretehtala sva vse možnosti, od koruzništva, ki meni ne sede, civilne poroke, poroke s spregledom do katehumenata zanj, ki ni imel nobenega zakramenta. Na koncu se je mož sam odločl za katehumenat, da bi vsaj nekaj izvedel o tem Bogu, ki meni toliko pomeni, posledica tega je bila, da se je njegovo mnenje spremenilo toliko, da je želel, da bi bili otroci vzgojeni v veri, kot odrasli pa naj se sami odločijo, kako bodo živeli naprej. Tudi poročila sva se v cerkvi, otorci so oz. še bodo krščeni, mož gre v cerkev za največje praznike, prvi sin poje v cerkvenem zboru. Razume, da meni ta del veliko pomeni, ga pa nikdar in nikoli nisem silila, naj gre k maši ali v cerkev in med letom praviloma ne hodi. Doma molimo v adventu ob venčku ter na postne petke, ob nedeljah pred jedjo. Mož se molitve udeleži, če je doma in če želi. Prva leta se je je redko, zadnja skoraj vedno, pravi, da mi “potegne”. Več “vere” doma ni.

Sama sem bila vedno prepričana, d jaz kot verna nikoli ne bi mogla živet z nevernim človekom. Pa se mi je točno to zgodilo. Če hočeš, se vse da, če ne drugače, pa z Božjo pomočjo. Moža spoštujem tudi zaradi nejgovega prepričanja in ga ne bi nikoli hotela spreminjat in spreobračat, je pa marsikje potreben kompromis in če ne drugega, je treba vedno znova delat na strpnosti ins poštovanju drug drugega.

Skrb na, ampak kolikor razumem, hočeš ti vseeno otroke 100% vzgajati v duhu lastnega verskega prepričanja?

Kar pri meni recimo ne bi šlo skozi in bi to (govorim strogo zase, da ne bo nesporazumov) dojemala, kot da me partner vidi z manj pravicami do vzgoje otroka, kot jih hoče zase – zlasti na področju institucionalne religije, ki ni več stvar zasebnih verskih prepričanj, ampak včlanitev v konkretno religijo z vsemi konkretnimi posledicami. Ki jih jaz resno jemljem, ker nisem verska potrošnica.

Zame (spet zame) je znak nespoštovanja prepričanja partnerja, če bi veren partner postavil pogoj, da bodo skupni otroci prejeli zakramente in pika, čeprav točno ve, da njegov neverni partner institucionalnih religij ne podpira. Seveda se greš lahko v slogu “jaz sem tak in tak, jaz se tebi prilagajal ne bom, ti se pa meni in moji bodoči verski vzgoji otrok moraš 100% prilagoditi, če hočeš biti z mano” in veliko ljudi to tudi naredi, ker pač hoče biti z nekom. Ali je fer potem tudi ta pogoj “ti se meni 100% prilagodi in se umakni iz verske vgoje otrok, ker tvoje prepričanje ne šteje” tudi izvajat, je pa stvar debate. Zame to ni fer. In me je od nekdaj motilo, da se v Cerkvi samo po sebi razume in propagira, naj bodo otroci vernega in nevernega zakonca versko enako vzgajani kot otroci vernega para.

Ne razumi tega kot napad, ker tega namena res nimam, me pa recimo zanima, kaj bi naredila, če bi ti mož rekel, da se ne želi krsta in ostalih zakramentov otrok, ne bi pa nasprotoval verskih vzgoji kot taki (recimo verouku).

On iz verne družine, ob večjih praznikih grev v cerkev, česar mu ne branim. Jaz ne grem, pa mi tega ne očita.

Nimava nobenih problemov zaradi vere.

Imela sem enak primer, ki zdaj ni več aktualen. Žal ali ne, o tem ne bom razpravljala. Ampak njemu je bilo samoumevno, da bodo otroci krščeni in hodili k verouku. S čimer sem se jaz v bistvu strinjala oziroma me ni motilo. Ampak njemu niti to ni bilo dovolj, je hotel, da tudi jaz naredim vse zakramente. To pa je nekaj, kar ni prišlo v poštev, vendar je on do zadnjega govoril, da bom, vendar tega še ne vem.

No, jaz bi potegnila črto že tukaj.

Živeti s tradicionalnim ali duhovno usmerjenim vernikom je eno, živeti z nekom, ki ima vse drugače in ne-vernike za manjvredne nerazsvetljence, ki bodo enkrat že spoznali, da živijo v zmoti, je pa samo za mazohiste.

Skr bna, praviš, da moža nikoli ne bi hotela spreobračati, ampak saj se je delno spreobrnil ob tebi. Toliko, se mi zdi, kolikor je tebi ustrezalo, da lahko sprejmeš vajino zvezo. Sprejel je, da bodo otroci imeli vse zakramente ter bodo hodili k verouku in se udeleževali s teboj cerkvenih obredov. To je bilo tebi pomembno. Kaj če bi bil proti zakramentom, verouku in obredom, sprejel pa bi v duhu kompromisa molitev doma in praznovanje cerkvenih praznikov v okviru družine? Bi se razšla?

Ker kot jaz vidim stvar pri vas, je popustil predvsem on. In predvsem glede otrok, ki so vzgajani v popolnem religioznem duhu. Pa tudi glede cerkvene poroke. Kaj če bi hotel on živeti na koruzi? Ti si popustila samo glede njega samega. Pa še tam se ti je prilagodil in hodi s teboj na večje cerkvene dogodke ter moli z vami ob nedeljah. Jaz bi rekla, da mož še zdaleč ni več tisto, kar trdiš o njem: tvoje popolno nasprotje glede vere. Človek ima versko vzgojene otroke, hodi v cerkev ob praznikih in ob nedeljah in postih doma moli. Jaz bi temu rekla kar veren človek. Le kje ti vidiš kompromis? Kvečjemu v tem, da ne hodi vsako nedeljo z vami v cerkev.

moj mož je veren ne hodi pa rad v cerkev, sama grem parkarat na leto, z otroci grem za božič, za žegen za veliko noč, zvečer tudi s tavečjo že kakšno zmoliva, iammo jaslice se držimo posta in mož z nami, vseeno mi je če on gre ali ne važno mi je da se strinja z mano v tem da hodi hčerka k verouku, da bo prejela zakramente in tudi vsi drugi otročki kasneje.

No nisva ravno na različnih bregovih ampak na istem bregu vsak na enem delu:))))))

Ne razumem kot napad, sploh ne.

Jaz preko sebe ne morem, ne morem delati drugače, kot mislim in možu tega nisem nikoli skrivala ali zavijala v celofan. Kakega pol leta po tem, ko sva začela hodit, je izgledalo, da bo s tem tudi vsega konec. On si ni zanl predstavljati otrok, vzgojenih v veri, ja pa ne brez vere. Ker mož o cerkvi in Cerkvi ni vedel praktično nič, še manj pa o veri, hkrati pa jaz nisem nehala hodit v cerkev zaradi njega, se je odločl, da gre gledat “kaj je na tem” – dobesedno. Kasneje (pa to ni bilo čez 3 dni) je sam predlagal omenjeni kompromis, ki je bil zame sprejemljiv, zanj pa tudi. Prvorojenec zdaj prihaja v leta, ko sprašuje, zakaj jaz grem v cerkev, ati pa skoraj ne in dobi realne odgovore. Ravno včeraj smo imeli na tapeti, če ati verjame v Jezusa in je pošteno povedal, da ne, vsaj ne tv tem duhovnem smislu. Zakaj pa ne? Kako da ne? Debata je trajalo več kot pol ure. Tudi to je mož povedal, da gre v cerkev zaradi mamice (mene), ker me ima rad in ker to mamici veliko pomeni. Mislim, da možu ni vzeta pravica, da vzgaja v svojem duhu in prepričanju, versko vzgojo z moje strani pa dopušča, je pa ne vzpodbuja oz. ni aktiven pri njej. Nikjer ne piše, da bo sin pri 15-tih še hodil po “moji” poti in če ne bo, ga prav tako ne bom smela “prisiliti” v to. Glede na to, da mu ta druga pot ne bo tako tuja, kot tistim, ki ratsejo v strogo verni družini, je to kar realna možnost.

Če bi ostala vsak na svojem bregu, brez popuščanja na obeh straneh, bi se na tej točki zagotovo razšla. Verjetno je kdo našel drugačen kompromis, za njegove pojme in pogoje boljši od najinega. Edini način, ki v takih pogojih zagotovo ne more uspeti je “Jaz imam prav, ti se popolnoma podredi!” – pa ne glede na to, kdo od partnerjev, verni ali neverni tako stališče zavzame.

Aja, seveda lahko vedno rečeš, da ga ti nisi silila in da se je sam odločil. Ampak ljudje marsikaj naredijo, da ostanejo s partnerjem. Mene zanima, če bi bila ti tudi pripravljena ravno toliko popustiti glede vzgoje vajinih otrok, če bi on vztrajal pri ateistični vzgoji, ko bodo polnoletni, pa naj se sami odločijo.

Glej, pri vas je aktivna vzgoja tista v duhu vere. Pasivna pa je vzgoja tvojega moža, ki samo na otrokova vprašanja odgovarja, da on v to ne verjame. Če bi bila moževa ateistična vzgoja aktivna in bi ti sama hodila v cerkev, ter bi razlagala otroku, ko bi vprašal, zakaj pa mama hodi v cerkev, da ti verjameš v Boga, ali bi to bilo s tvoje strani tako sprejemljivo, kot je sedaj sprejemljivo z moževe strani to, kar se trenutno dogaja? Sori, zame to ni kompromis. Ker res ne vidim, v čem si se ti podredila moževemu prepričanju. Razen v tem, da “dovoliš”, da se on sam ne udejstvuje cerkvenih obredov.

Seveda pa je čisto možno, da mož pravzaprav nikoli ni bil ateist po duši in da je pri njem šlo samo za pomanjkanje vsakršnega prepričanja v zvezi z vero in religijami nasploh. Zato je tudi dopustil, da pride do take vrste kompromisa, saj do vere ali pa ateizma nima nobenega odnosa. Jaz se s tem ne bi mogla sprijazniti. In najbrž tudi z vernikom ne bi mogla živeti, če bi od mene pričakoval popolno prilagajanje verskim pogledom glede vzgoje otrok.

Čisto jasno je, da je Skrbna izsilila svoje. Ker če ne bi, bi se z njim razšla. In njej se to sploh ne zdi sporno, važno je, da je dosegla svoje. Ker če ne bi, bi se razšla. To naj bi bila ljubezen ali kaj? Vse po moje, vse po moje. To so verni ljudje? Hvala lepa.

Joj no, seveda ljudje marsikaj naredijo, da ostanejo s partnerjem, in če je to njihova svobodna volja, zakaj pa ne? Vsak mora popuščati, ker če se najdeta dva še tako “kompatibilna” sigurno se najde kaj, kjer se je treba prilagoditi. In kaj bi zdaj, a ste ji fouš, da sta s partnerjem to tako super uredila in se zmenila in da vozita dobro tudi glede tega vprašanja, kjer se na začetku nista strinjala. Jaz pravim bravo za tiste, ki take stvari na začetku razčistijo in se zmenijo, ne pa pometajo pod preprogo, kao bomo to že kasneje uredili…potem pa nezadovoljstvo in prepiri. In Srkbna je lepo povedala: postavila je neke “minimalne standarde” in če se ne bi strinjal, bi se pač verjetno razšla, a ni to pošteno? V čem je problem? Sama foušija vas je, da ima partnerja, ki se je toliko prilagodil. Tu govorimo o veri, verjamem, da so tudi druge stvari, kjer se je mogoče prilagodila ona. In če ona dva nimata problemov, zakaj zdaj druge hočete razčiščevat, kdo je več popustil in kako bi bilo če bi bilo…

Je bilo podobno pri nama, jaz sem povedala kaj si želim, on je povedal, kako daleč je pripravljen na kompromis in sva se zmenila in se tega drživa. Otroci hodijo k verouku, skupaj smo v cerkvi 2x na leto, jaz kdaj pa kdaj še sama z otroci…skupno nama je pa to, da sva izredno kritična do cerkve kot inštitucije, ne pa tudi do cerkvenega nauka. In to je to in nikoli ne razčiščujeva kdo je več ali manj popustil ali se prilagodil.

Meni se pri Skr bni edino sporno zdi to, da meni, da imata z možem kompromis. Ker ga nimata.

Drugače pa cenim načelne ljudi in to, da je bodočemu možu priznala, da ne bo nič iz njune zveze, če se v določenih aspektih ne prilagodi. Ker on ni bil tako goreč nevernik kot je ona goreča vernica, je popustil on. Če bi bil on goreč nevernik (kot npr. jaz:)), bi zveza razpadla. Pošteno do enega in drugega.