Ravno sem s kosila. Za drugo mizo pridejo mama, oče in trije otroci. Najstarejši je star 16 let (mlajša okoli deset). Si naročijo kosilo in za pit. 16-letnik bi pil pivo, vendar mu ga natakarico noče prinesti, ker je mladoleten. Potem pa foter čist v luft, da je on zraven in on dovoli in naj sinu prinese pivo… Kelnarca ni hotel (se je posvetovala še s sodelavko in z vodjo restavracije) in so že na glas kričali (foter ne kelnarca). Sem kar šla. OK vem, da veliko mladih kaj popije, ampak tud jaz mu ga ne bi dala, saj me lahko kdo prijavi pa še šefica ni pustila.

S kosila grem v trgovino, vijugam med policami, da bi prila do čajev. Stojita dva zanaca (moški in ženska) pred polico s pivi. On baše kišto piva va voziček (bodo kao obiski). Ona pravi nš tamal bi rad pil pivo, mu ga bom danes kupla pa naj ga za praznike malo proba. On: Kolko pa je zdaj star. Ona: devet. In pol debata, kdaj sta se ga ondava napila, in kdaj sta onadva prvič probala alkohol.

Halooo. Al sem jaz čudna?

Ja res si čudna, ker znaš pametno razmišljat :)))

Če so bili Slovenci, si res čudna. Nas je treba zgodaj navadit, da smo pri 25 že zapiti in na zdravljenju.

Predvsem maš preveč časa….

Kaj počnejo pri sosednji mizi, kaj kupujejo znanci…naj nas nebi zanimalo.

Starši smo otrokom vzgled in če je otrok od prvega leta navajen, da se za rojstne dneve in vsa kosila, še posebej slavnostna pije alkohol, bo to navado sprejel.
Če gostom vedno postrežemo alkohol, bo to otrok vzel kot navado.
Če si v gostilni starši (pogosto oče) naročijo vedno špricer ali pir, se bo otrok prav tako obnašal….
Če se mu smejijo, ko pri 9 pije pivo, ga bo pri 16 že toliko “nesel”, da po treh se mu niti poznalo ne bo….

Torej, če ti svojim daješ dober vzgled, te naj ne skrbi, če si normalna. Napijejo se ga pa tako ali tako, vsaj enkrat, ko se počutijo “odrastli”…in najraje taki, ki so jim starši prepovedovali alkohol in cigarete (sami pa so veselo nazdravljali in prižigali)….

Ko nanese debata o alkoholu, tudi meni zmanjka tal pod nogami od jeze… ampak, ne zatiskam si oči pred realnostjo in pred norimi dejstvi. Tudi dojenčkom so pomakali ljudje dudo v pivo ali kaj podobnega in mu jo dali v usta? Kdo se zgraža ob tem?

Najstniki poizkusijo za vogalom in kaditi in piti … pa ne samo pivo, tega popijejo na šilce grenčice ??? Kdo hodi za njimi in kontrolira, kaj pijejo? Starši, ko jim dovolimo v disco do 23. ure?? Do takrat so tisti, ki želijo piti, že mrtvo pijani ! Jih vidimo, ko pridejo domov? Malokdo najbrž! Slišimo jih, ko gredo po stopnicah, rečemo jim “živjo!!!” izpred TV-ja, nismo pa jih poklicali k sebi, jih pogledali v oči in ugotovili, kakšen je naš najsnik prišel domov?

To naj bi starši sami preizkusili, ker gotovo so doživljali in gotovo še doživljajo težke trenutke v tem obdobju s svojimi najstniki! Vendar se jih veliko med seboj tudi pogovarja, se preverjajo: najtniki starše, če jo bdo čakali in starši najstnike, da jih vidijo, kakšni pridejo domov, do katere ure pridejo domov, ali bodo lahko naslednjič zunaj? Nekateri starši in najstniki imajo dogovor in se se ga skušajo držati do tiste mere, ko se še lahko dogovorjajo… ne pa vsi!

In ko otrok doštudira srednjo šolo, ko gre na faks … kje so starši takrat, da bi videli, kaj kdo dela? Imajo takrat čas za zgražanje ali za morda dodaten pozitiven vpliv? Imajo takrat še dovolj vpliva (kar je plod vse poprejšnje vzgoje), da še lahko dajo kak nasvet ???

Ja, čudni smo, zelo smo čudni, mi vsi… Vse to namreč vidimo pri sosednji mizi, pri sosedu, pri dobrem prijatelju in znancu, ki pa ni tako dober, da bi ga obvestili, kje smo videli njegovega otroka in kakšnega… le pri nas samih ne! Vidimo vse, kar se dogaja pred našim pragom, kar pa se dogaja celo v sobah naših najstnikov, pa velikokrat spregledamo? Sam bog ve zakaj? Morda zato, ker otroku dovolimo njegovo zasebnost in se v sobi ne pojavljamo in otrok pred nami nima tistega rešpekta, ki ga ima kdo drug pre očetom ali materjo, ki vsako minuto odpirajo vrata v njegovo sobo? Je to rešitev naših najstnikov pred poizkusom vsega, kar jih čaka na življenjski poti, tudi to, da ti enkrat pripeljejo najstnika domov mrtvo pijanega? Pa skušamo to nekako prikriti? Pa da prismrdi enkrat domov po drugačnem smradu, kot je smrad po cigaretah? Pa skušamo tudi o tem molčati in ne govoriti?

Norost je videti vse … in nič! Vse pri sosedih in nič doma! Ljudje, vse to se dogaja tudi pri nas doma, pred našimi očmi, a če ne bomo znali le opazovati, če bomo znali tudi ukrepati, se pogovarjati … potem mi ne bomo imeli skrbi … morda jih bodo imeli z nami le naši sosedeje ??? :-))))

Pri nas je alkohol del vsakdana. Kar ne pomeni, da ga vsak dan pijem-o.
Ga pa pogosto.
Sem mnenja, da je prepovedan sad najbolj mikaven. In da je v prevelikih količinah vsaka stvar strupena. In obratno, seveda.
Jaz pijem alkohol že od malega.
Moji otroci in mož in cela žlahta tudi.
Otrokom nikoli nisem branila alkohola, zato vejo, kdaj in koliko je dopustno. Ko so bili majhni, so dobili pol ali šilce vina.
Ko vozim, ne pijem alkohola. In hči, ki že vozi, mi brez problema reče, mami, danes praznujemo in bom pila, pelji me ti prosim. In jo peljem, domov pa taxi.
V družini nimamo in nismo imeli nikoli nobenega alkoholika.
In ko mi pride življenje čez glavo, se ga tudi čezmerno napijem. Včasih tudi namerno.
Drugi dan sem kot prerojena. In še nikoli nisem pojedla nobene tablete za živce ali uspavala. Edini moj problem v zvezi z alkoholom so njegove kalorije. Ker rada dobro jem in pijem in uživam življenje.

zmernost, ti nisi nobena zmernost, ampak alkoholičarka. Vprašaj o tem kakšnega strokovnjaka.

Zmernost, tako odkritega odgovora pa še ne, kapo dol!

No, jaz sem od malega živela z in med alkoholiki, imela veliko problemov s svojimi najožjimi tako, da mi beseda alkohol dvigne kocine, pa moram priznati, mirno, kot si ti, da tudi sama spijem kakšen kozarček … ne vina, ker mi ne gre, ampak kakšno penino … sem in tja, ko praznujem, ko sem v dobri družbi in silno dobro razpoložena !:-)))))

Ja,vidiš, Marija, ampak zdaj nama bodo svetnice dopovedovale, da sva v resnici zasvojenki z alkoholom. In največ bo takih, ki še nikoli niso stale na majavih nogah.Vejo pa vse in na vse se spoznajo.
No, jaz sem hvalabogu dovolj pametna sama zase in mi je čisto lepo.
Hik….
Ja pa kaj še, tebi pa svetujem, da ga rukneš ene pol litra, boš videla, življenje je lahko različnih barv….

Zmernost, takoj se podpišem pod tole. Pri nas v familiji je bil alkohol tudi vedno redno prisoten v mejah normale in je še vedno. In če mi zapaše, se ga nažrem. Sem pa skoraj siguren da bi začel naskrivaj konkretno pit, če bi mi en skoz prepovedoval alkohol. In ko že nekateri pišejo o alkohoholizmu in strokovnjakih- Najboljši strokovnjak za te stvari je lahko edino ozdravljeni alkoholik. In podobno svetovalec o prehrani in hujšanju nikakor ne bi smel biti zdravnik, še posebej pa ne zašpehan. Veliko prej je pravi naslov za to recimo član FZS.

Ja pa si res čudna! Tisočletna pijanska kultura nas drži pokonci, včasih tudi malo v jarku, ti pa takole! Ajajajajajajaj

Alkohol ima veliko obrazov.Lahko ga spiješ zelo malo ob posebni priložnosti,lahko pa “tankaš”vsak dan od jutra do večera.

Meja more bit.Pri alkoholu je tako in vsak zagovarja sebe in tudi opravičuje.

Če jo postavljajo drugi(kdorkoli-starši,gostinci…) in zakoni,se nekateri še bolje počutijo,ker so nekoga okoli prinesli,ko so ga dali na zob.Kljubujejo drugim,na koncu nekateri tudi sebi,ko se zapijejo že v mladih letih.

Če pošteno povem,se enemu očetu,ki ga sam srkne ne čudim,da sin pri 16 že tudi sam zase zahteva pivo.Saj mu je oče vsakdanji zgled.
Morda,ko si ti odšla,so se zravsali za flašo piva.Ne bi želela biti nihče od udeležencev tega cirkusa.

Vse je v vzgoji in zgledu.Pa mislim,da kakšen procent genov tudi igra vlogo.Ni nujno,možno pa je…