Zanima me tisti, ki to jemljete..kaj za ene tablete to so? Jaz dlje od persena še nisem prišla..ampak imam stiske..ne vem, a moraš do zdravnika..na podlagi česa ti to predpiše? A te pošlje kar v Polje? Ne vem, včasih bi rabila kaka pomirjevala, kaj močnejšega, ko sem razdražena.. Hvala za nasvete, pa prosim ne pametovat, kako ne rabim, itd..verjetn je boljše, če bi vzela ka tablet kot pa da se ga grem napit, da mi bo malo lažje?

Mene tudi zanima. Hotela sem v ponedeljek k svoji zdravnici, ampak ne vem, ali mi jih bo dala. V hudi stiski sem in sama se ne morem pobrati.

Helex ali Lexaurin.
Brez obiska zdravnika in recepta ne bo šlo.

Zanima pa me kakšne težave imata oz. kakšne težave imate vse tiste, ki se poslužujete antidepresivov?

kaj točno ti pa je?

obstajajo namreč tudi naravna zdravila,ki pomagajo..in so neškodljiva in ne povzročajo odvisnosti..

lp

Jaz sem že nekaj mesecev neutolažljivo žalostna. Ne spim, cele dneve jokam, ne znam si pomagati. Stvari, ki bi bile težke, če bi se zgodile vsaka posebej, so se mi zgodile v roku nekaj dni in me je vrglo. Nikoli nobenih tablet nisem jemala in sem zelo proti tabletam, ampak tako ne more več.

Zdravnik ti jih lahko predpiše, al pa (po moje boljše), če se naročiš pri psihiatru. Sem se pozanimala, ne rabiš napotnice, edino vprašanje je kako dolgo je za čakat.

če veš kaj te žalosti,potem je to lažje,to pomeni da veš zakaj si depresivna..in to lahko rešiš…
delaj na tem

pa pogovarjaj se z nekom…zaupaj svoje občutke
sproščaj se..
zavedaj se da bo vsak dan boljše..samo delaj na tem..

pomagaš pa si lahko kupiš šentjanževko(naravni antidepresiv) v lekarni
pa ingverjeva korenina(naravni antidepresiv),si košček nastrgaj v kozarec ,zalij z vodo in pij..

Prvič: antidepresivi in pomerjevala NISO isto. Ti rabiš kvečjemu antidepresive, ker pomirjevala hitro potegnejo v zasvojenost, ti pa si trenutno glede na tukaj opisano stanje, oprosti iskrenosti, kar pošteno rizična, da se bi začela z vsem, kar zadane, po domače povedano drogirati. In potem tvoj problem ne bo samo depresija ali anksioznost, ampak tudi huda odvisnost (od tablet, od alkohola ali najhujše, mešana).

Drugič: vsako psihiatrično zdravljenje mora logično predpisati in nadzorovati psihiater. V nasprotnem primeru beri prvo točko. Naročiš se lahko k vsakemu psihiatru s koncesijo brezplačno in brez napotnice, samo pokličeš sestro in se zmeniš. Pa povej, da prosiš za čimprejšnji datum, ker psihatra res potrebuješ. Nihče te ne bo pošiljal v Polje, pač pa ti bo predpisal terapijo (zdravila in glede na diagnozo tudi terapevtsko skupino) in kontrolne preglede.

Če se ti stanje res poslabša ali res izgubiš kontrolo, imaš na voljo Klic v duševni stiski:

Telefon: (01) 520-99-00 (vsako noč med 19. in 7. uro zjutraj),

kjer ti bodo znali svetovati in te po potrebi tudi napotili v psihiatrično urgentno ambulanto (ki ni v Polju, če se bojiš tega kraja, ampak na Zaloški na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje).

Resno ti pa svetujem, da ne hvataš krivin, ne iščeš zdravil ilegalno in se svojega problema lotiš s strokovno pomočjo. Ker mi lahko verjameš, da sama ne veš dovolj o zdravilih, tudi ilegalnim prodajalcem dol visi zate, če se zasvojiš, še toliko bolje za njihov žep in da boš tik-tak v zasvojenosti z njimi. In ne, nočeš okusit na lastni koži, kako to zgleda. Tudi tukaj mi rajši verjemi na besedo.

Tukaj je potrebno opozoriti, da šentjanževka kar krepko so-reagira z veliko zdravili (ne samo psihiatričnimi!) in da se je ne sme jemat vsaj brez posveta s farmacevtovom, zlasti pa ne na pamet, če jemlješ KATEREKOLI tablete – kontracepcijske vključene.

Preden kupujete šentjanževko, preverite pri farmacevtu ali zdravniku, če je za vas sploh varna. Tisti, ki jemljete psihiatrična zdravila (ker se o tem ravno pogovarjamo tukaj), šentjanževke NE SMETE uživati.

Točno vem, kaj me žalosti. Ene stvari ne morem spremeniti in s to sem se tudi sprijaznila. Čeprav boli. Drugo stvar se trudim spremeniti, ampak ker ni odvisna samo od mene, ne morem. Drugače nimam nobenih psihičnih težav in jih nikoli nisem imela. Sem samo zelo žalostna in za to obstaja realna podlaga. Nimam psihičnih težav, ampak sem žalostna. Brez volje, energije.

Točno vem, kaj me žalosti. Ene stvari ne morem spremeniti in s to sem se tudi sprijaznila. Čeprav boli. Drugo stvar se trudim spremeniti, ampak ker ni odvisna samo od mene, ne morem. Drugače nimam nobenih psihičnih težav in jih nikoli nisem imela. Sem samo zelo žalostna in za to obstaja realna podlaga. Nimam psihičnih težav, ampak sem žalostna. Brez volje, energije.[/quote]

Še enkrat pozorno preberi kar je napisala Janis.
Žalostna, brez volje in energije…če sama ne moreš iz tega kroga ven, poišči strokovnjaka.
Sama bi kar poklicala na tel., ki ga je zapisala Janis. Nimaš kaj izgubiti. Resno.
Pokliči.

Nikakor pa sama ne rešuj zadev s helexom in lexavrinom. Nikoli.

Nikoli tablet ne bi jemala na svojo roko, ker nisem zdravnik. Leksavrin sploh ni zame, za to zdravilo vem, da je pomirjevalo. Jaz ne potrebujem pomirjevala. Tistega drugega ne poznam. Jaz rabim nekaj, kar mi bo dala energijo, voljo.

No, če je temu “samo” tako bi pa mogoče predlagala, da greš ven žurat s kolegi/cami, če ti je le do tega. Nekako sama sebe zmotiviraj. Vem, da je težko, ampak sigurno ni tako hudo, da ne bi lahko bilo še huje. Ma traparije pišem, ampak, približno se mi sanja kako ti je. Pojdi ven. Žuraj ga na polno.

Jaz sem bila po smrti očeta zelo depresivna – zapirala sem se v sobo, jokala za vsako malenkost tudi po cel dan, razbijala svojo glavo z nepomembnimi stvarmi, špricala pouk, začela kaditi … Enostavno je bilo veliko preveč stvari na kupu, katerih nisem znala rešiti – bolje rečeno nisem imela moči rešiti, ker se jih je nabralo preveč naenkrat na kupu.

Je bilo že zelo hudo, potem pa sem se začela pogovarjat z mamo. Nekaj vikendov zapored, ko sva si pripovedovali sanje, občutke, strahove, mi je pomagalo bolj kot bi mi kakršna koli zdravila. Takrat sem šele spoznala, da mogoče je pa prav, da nekomu zaupam težave, saj jih tako vsaj delno spravim iz sebe.

V naslednji fazi mi je zelo veliko pomenila naša psička – res je, kot pravijo, da božanje kosmatinca sprošča. S psom so prišli tudi daljši sprehodi in več časa preživetega na soncu.
Sonce pa je “naravni” antidepresiv.

In ko sem končno razčistila s sabo, sem kmalu našla enostavne bližnjice, kako morebitno depresijo zatrem že v kali. Našla sem si hobi, ki me navdušuje in mi pomeni nekakšen izhod iz ponorelega sveta 🙂

Cecille,

sem v podobnem sranju kot ti. Le da ga jaz ne morem razrešiti. Namreč, že kar nekaj let mi ne uspe zanositi. Tokrat sem po drugem neuspešnem postopku umetne oploditve. Ti povem, da se mi podira svet. Zadeva, ki je za nekatere povsem normalna, bo mene spravila v grob.

Doma imam Lexaurine, ki mi jih je predpisal zdravnik. Ampak zadnjič sem slišala najbolj pameten nasvet do sedaj, v smislu, da je najhujša zadeva, ki jo zdravnik lahko stori, da pacientu s problemi, depresijo, napadi panike, predpiše pomirjevala ali antidepresive. Vsi ti napadi so znak, da je v življenju nekaj hudo narobe in da je to zadevo treba razrešiti. Da se je ne sme več pometati pod preprogo.

Vem, da se nam včasih zadeve zdijo nerešljive, ampak zase mi je jasno, da s spremembo prehrane lahko morda problem odpravim. Vsaj upam. In samo, da bom lahko, ko se jajčniki povrnejo v prvotno stanje, bom začela tekati. Pa če prvi dan le pet minut, pa pet minut. Sčasoma bom zmogla verjetno vedno več.

Tisti nasvet o žuranju meni ne zaleže. Ker v takšni žalosti se človek najraje zapre med štiri stene. Ni energije, da bi hodil z drugimi naokoli. Kaj šele govoril. Jaz imam celo probleme v javnosti zadržati jok. Tako da se zaenkrat raje doma držim. Verjetno si bom sčasoma nabrala energijo in bom spet za med ljudi.

Tolaži me misel, da za vsakim dežjem slej ko prej sonce posija. In tudi za nas bo, boš videla :). Do takrat pa poskušaj najti rešitev svoje težave brez tablet in z veliko gibanja. Pa tudi veliko joka. Jok ni nič napačnega, te umiri skorajda kot kakšna tabletka. Lexaurini naj pa kar v lekarni ostanejo :).

Po mojih izkušnjah najbolj pomaga kombinacija zdravil (ki jih lahko predpiše le strokovnjak) in ustrezne terapije. Zato kar pogumno pokličite in se naročite pri psihiatru.

Srečno!

Zakaj k psihiatru? Žalost ni psihična motnja. Žalost je posledica izgube, hudega razočaranja. Ne vem, o čem naj se pogovarjam s psihiatrom. Bova ugotavljala, zakaj sem žalostna? Vem, zakaj sem žalostna.

Glej, jaz sem kot najstnica izgubila najprej očeta, kar me je močno vrglo. Jok, otopelost, zapiranje vase, sama žalost. Zdraven je bilo še kup težav z mamo, ki me nikoli ni sprejela in iz žalosti sem tonila vse globje. Potem sem morala od doma, umrl je še najboljši prijatelj, ki mi je bil praktično kot brat, nekoliko kasneje še ljubljena babica, ki je bila tista moja prava mama. Predpisali so mi Prozac, je pomagal, res je. Ampak tisti pogovori tam (hodila sem na psihiatrično hitro pomoč – PHP k psihiatrinji, na pogovore) so mi ogromno pomagali. Takrat takoj se mi ni zdelo, sem imela občutek, da govorim stenam. Je pa z mano hodil tudi moj fant in obema je to izredno pomagalo – je bilo občutno čez nekaj časa. Iz danes na jutri ni učinka. Jaz sem se aktivno zdravila skupaj več kot dve leti.

LP

preberite si še knjigo Psihiatrija je lahko nevarna stvar – Glasser, pa ne da vam pametujem, samo da se malo podučite o takih zdrvailih na splošno.

čim prejšnje okrevanje!

Če si žalostna si daj čas za žalost, čas, da svoje odžaluješ. Če pa imaš občutek, da toneš, da ne vidiš več ven, potem poišči strokovno pomoč – mogoče psihoterapijo, nekaj kvalitetnega. Kaj od tega dobiš pri psihiatru ne vem, ker niso vsi isti. Nekateri te odpravijo samo z zdravili, na žalost. Sicer pa, že na internetu obstajajo informacije…

Potrebuješ antidepresive. Ti ne povzročajo odvisnosti, imajo pa v začetku stranske učinke. Prijemati začnejo šele čez 3-4 tedne, tako da jih lahko v tem času kombiniraš z anksiolitiki (helex, xanax, lexaurin…), ki pa lahko povzročajo odvisnost in se jih ne priporoča za dlje kot nekaj tednov. Ko bodo antid. prijeli, se boš počutila bolje in takrat je čas, da začneš delati na sebi. Ad spremenijo samo kemijo v telesu, tebe same in tvojega načina življenja pa ne. To boš morala storiti sama, ob podpori tvojih dragih. Veliko sprehodov, teka, fizične aktivnosti. Tudi,ko ti ne bo, se zbrcaj v naravo. Ful pomaga, verjemi. Sama sem bila v tvoji koži, pa mi je uspelo. Srečno

Žalost in depresija nista eno in isto!
Žalost je osnovno čustvo, ki nastopi npr. ob neki izgubi, zmeraj pa je povezano z nekim objektom. Depresija pa je duševna motnja, kjer si otopel in žalosten brez vzroka, ne moreš opredeliti njenega izvora. In antidepresivi so odlično zdravilo za depresije. Pri žalosti pomaga le žalovanje, ki res ptrebuje čas in reorganizacijo.

Ampak ob žalovanju lahko zapadeš v depresijo.

LP

šele zdaj pišem..prej nisem uspela do računalnika.. Sem na drugi porodniški, za otroka (oba ) skrbim lepo, starejši je čez dan v vrtcu, a ostanejo popoldnevi..mož dela cele dneve, ni ga domov pred 6 ali 7.zvečer, za vse sem sama, od štacune so čiščenja..saj ko pride se poigra z otroki, pomaga..pol pa ko grejo spat..je cel znerviran, ima še za delat za službo, najino življenje je na nuli glede vsega..on se sekira zarad služber, ponoči ne spi…to se prenaša name, živčna sem še jaz..potem me iz tira vse spravi, planem v jok, kričala bi in razbijala..nekako ne vidim izhoda iz situacije, tolažim se, da bo bolje, ko bodo otroci malo zrastli.. Zdi se mi, da nimam nič od lajfa, sploh zadnje leto..nosečnost..pa te nizke plače, se mi zdi, da še nikol nismo živeli slabše.. mah ne vem, eno z drugim..pravzaprav ne vem, če rabim tablete, kakšen persen pojem sem in tja, mi je mal boljš, tko da bi raje ostala pri kakšnih naravnih zadevah, če že..k psihiatru ne bom šla, tolk blesava pa še nisem.. Razvedrim se edino, ko pride mama mal pomerkat otroke in grem jaz ven tečt za pol ure, za dušo, da si zluftam glavo..
V krogu se vrtim in ne vem, kako ven..nimam časa, da bi kaj brala, zvečer sem tako utrujena, da samo še dol padem!

Pri meni brez skrbi ni brez razloga. Razlogi so in so vidni vsakokrat, ko se obrnem okoli. In to žalost težko prenašam. Ker ne morem spati. Posledično podnevi težko delam. Zato je vse še slabše. Ne vem, kako dolgo je normalno, da žalujem. Kdaj se žalovanje konča in začne depresija.