Pomoč – zaraščena ovratnica
K mojim staršem se je zatekel nemški ovčar. Pride vsak dan, ko ga mama nahrani, spet gre. Ko se mu približamo zbeži ter nas opazuje z daljave. Uspelo nam ga je poslikati in iz fotografije bi lahko sklepali, da ima zaraščeno ovratnico. Radi bi mu pomagali, pa ne vemo kako ga naj ulovimo, da ga ne bi še bolj preplašili.
Danes ga bomo probali zvabiti v prostor, potem pa bomo videli, če se bo pustil približati.
Pomislila sem na pomoč društva za zaščito živali, pa ne vem, kako odreagirajo na te stvari. Ima kdo kakšne izkušnje s tem?
lej pes zna ugriznit tudi roko ki ga hrani če je oz. se počuti ogrožen. in ja tako s ebo počutl če ga boste zaprli v prostor.
bolje je da pokličete azil poveste kako in kaj in da vam naj svetujejo koga poklicat da bi vam pomgal. že takoj lahko poveste da bi psa obdražli če se lastbnik ne najde, da vam je pomembno le da se ugotovi kako je z ovratnico. ker lahko da bo pes potreboval veterinarsko oskrbo in antibiotično zaščito.
sreča, potem ne bi nihče skušal pomagati psom, če bi vsak mislil na to, da ga pes lahko ugrizne :). Seveda je pa potrebno biti previden. Mi smo takole več tednov hranili nekega psa, preden nam ga je uspelo “udomačiti”.
Tudi jaz ne vidim druge opcije, kot da se kužka s hrano zvabi v nek prostor, kjer bi bil zaprt, dokler ne pridejo iz azila ponj. Seveda se revež počuti ogroženega, ampak tako kot je, pač ne more biti. Bolj kot azil, kjer bo čakal na smrt ali na novo ketno okoli vratu, pa bi potreboval novega, ljubečega lastnika
deti, iz kje pa sploh ste?
Smo iz okolice Laškega. Sem že gledala azil Zanzoni, ima tudi pse iz Laškega, kar pomeni, da bi jih lahko poklicala. Sicer pa ne mislimo dajat dol ovratnice sami, radi bi ga samo pridobili, da pokličemo veterinarja oz. pogledamo v kakšnem stanju je. Od daleč se namreč skozi dlako ne vidi ali je ovratnica zaraščena, to smo predvideli iz fotografij, ko smo ga slikali.
Včeraj ga je prišel pogledat fant iz sosednje vasi, ki pravi, da bi lahko bil njegov. Vendar ko ga je poklical, se pes ni odzval. Lani avgusta je temu fantu odtaval 4 mesečni mladič in glede na možnost priraščene ovratnice, bi lahko bil njegov. Fant še vedno upa, da je njegov, zato pride danes še enkrat. Ime pa je pes po tolikem času verjetno pozabil, čudno se mi sicer zdi, da se tudi lastnika ne spomni.
Vam bom jutri sporočila, kako smo uredili in držite pesti, da bi bil od fanta. Vsekakor mu bomo probali najti nekoga, ki bo lepo skrbel zanj, nazadnje bi bil azil. Pri nas že imamo psa, pa še jaz svojega pripeljem, ko kam gremo in moja mama bi tega tretjega že malo težko imela. Vsekakor ga pa ne bomo nagnali, če bi mislili tako, ga ne bi hranili.
Uh, Zonzani :((( To se uporabi res le v skrajni sili …
Tole mi ni jasno. Kako bo 4 mesečni kuža sam preživel vse do danes?? Ni mogoče. Fant pa tudi najbrž ve, kakšno ovratnico je imel takrat pes. In če bi po kakšnem čudežu res bil to isti kuža, bi bilo vseeno povsem razumljivo, da ga po vsem tem času in po vsem, kar je prestal hudega, ne odziva nanj. Če je dobil psa, ko je imel npr. 2 meseca in mu je pri 4 – ih mesecih že ušel … v tako kratkem času se še verjetno ni navezal na fanta.
Držimo pesti.
ja po mje je tudi tako da s epes po tolikem času ne odziva več na ime, sploh če ga je imel kdo drug ki ga je janso klical z drugim imenom. da pa pes ne reagira na domačega člooveka, je pa po moje tudi možno, nenazadnje, morda ne zaupa ljudem iz kakršnega koli razloga. zaupa jim le toliko da ga lahko hranijo, kar ste že sami ugotovili.
Samo Zonzani ne, pomoje bi ga prej uspavali kot reševali ovratnico z njega. Psa nekam zaprite med hranjenjem in mu ponudite ležišče, pa hrano iz roke. Pri veterinarju vam lahko dajo tudi uspavalo za v hrano, samo to uporabite potem, ko je že zaprt (da ne bi pojedel in kam odtaval). Uspavanega pa potem poglejte in po potrebi odpeljite k veterinarju. Počasi in potrpežljivo, pa bo šlo.
Tole o Zonzaniju me je pa presenetilo, še na dobrodelni koncert sem šla, tam so bili videti tako dobri in prijazni, da je kaj. Ni straha, tale kuža ne gre tja, ker ga bo vzel fant, o katerem sem zgoraj že pisala in je skoraj prepričan, da je njegov. Včeraj sta prišla oba z očetom in sta ga čakala, seveda je prišel, a takoj ko je zagledal ljudi, se je oddaljil.
Tudi jaz se sprašujem, kako mu je uspelo preživet tako dolgo. Pri nas si je privoščil dve kuri, pri sosedu pa je menda tudi nekaj manjke v kurniku. Iz tega štosa, ga je moja mama tudi opazila, ker se je skrival. Ljudje pa tudi nastavijo hrano mačkam in psom in predvidevam, da je tu in tam kaj pojedel. Poredil se ravno ni, je pa očitno, da je preživel. In na vasi je za to več možnosti kot v mestu, pa tudi ljudje niso povsod enako občutljivi. Nas osebno ne moti, če nekdo stopi na naše zemljišče, pa naj bo človek ali kakšna žival, pa četudi sosedova krava.
Zgoraj je Lipop napisala, za uspavalo v hrano, to bom šla iskat danes k veterinarju, potem pa upajmo, da nam bo do nedelje uspelo, da ga zvabimo v prostor.
Sicer smo za njega maksimalno poskrbeli. Spi na suhem, ata ga videva po gospodarskih poslopjih, kjer je krma za živino. Vendar to niso takšni ograjeni prostori, da bi ga lahko zaprli. Mi smo tega psa v drobnogled vzeli šele v nedeljo, mama mu je prej že kak teden dajala hrano, vendar ni iskala stikov z njim oz. se mu ni približevala. Je mislila, da je trenutno na potepu in da bo odšel.
Če ne bi bilo suma glede ovratnice, bi tako lahko bil še dolgo časa in bi počasi pridobil zaupanje do nas. Danes popoldne grem jaz domov (ne stanujem več doma) in upam, da mi bo uspelo se vsaj toliko približat, da bi na oči lahko ocenila stanje. Ne vprašajte, kako bi mi odleglo, da bi videla, da ni zaraščena. Vam poročam, ko bo kaj novega.
Včeraj okrog 8 zvečer je prišel, tiho kot lisica. Skrila sem se v avto in ga opazovala, ko je jedel. Ima srebrno ovratnico, zgoraj je vidna, spodaj in ob strani, pa ne. Nisem mogla ugotovit ali je zaraščena. Je pa očitno, da je premajhna in treba jo bo sneti. Kako nam bo to uspelo, še ne vemo. Ni napadalen, je pa zelo preplašen in nezaupljiv do ljudi. Zdi se, kot da nikoli še ni imel pozitivnega stika s človekom, zato tudi dvomim, da bi šel v zaprt prostor. Da mu dam uspavalo v hrano, bi bilo najbolj enostavno, vendar čez dan nimamo pojma, kje se zadržuje. Verjetno boste nekateri rekli, da sem zmešana, vendar me te dni to strašno obremenjuje in moram to povedat, da se malo razbremenim. Okolica ponavadi na te stvari gleda negativno, zato kakšne velike pomoči tudi ne pričakujem. Sama pa ne vem več, kako naj se lotim zadeve, pa tako si želim, da bi mu pomagala.
ma za to rabiš prakso, to ti lahko kvečemu kak “higienik” nardi. morda se prepričaj še na veterini če se da kaj nardit, morda ti oni koga pošljejo. ali pa lovci, samo povej že takoj da hočeš psa živega in nepoškodovanega z njihove strani, samo da vidite kako in ka je z ovratnico.
ali pa počasi pridobivajte njegovo zaupanje. ma kot pišeš časa najbrž ni veliko.
Le pogumno deti, naj ti ne vzame volje neodobravanje okolice in njihovi nesmisli, češ, kaj se obremenjuješ z nekim psom…
Nasveta pametnega nimam, razen tega, ki ga misliš izvesti(uspavalna tableta), vem pa, da tudi jaz ne morem kar oditi in pozabiti na žival, sploh če ke v stiski!
Leto dni sem hodila hranit psa(mu nosila vodo,ga vsaj malo pobožala in razveselila) ki je sicer bil lastniški ampak bi bilo bolje, da ne bi bil:(
Revež je imel majhno ograjeno dvorišče, bogo uto in konstantno brez vode in hrane! Za sprehode njegovi lastniki še niso slišali, da bi mu pa namenili vsaj kakšno prijaznom besedo bi bilo preveč..
Leto dni sem opozarjala lastnike, veterinarsko inšpekcijo, klicala azil, ki žal nima nobene pristojnosti, ko gre za lastniško žival…
Leto dni, potem pa je izginil!
Ko sem vprašala lastnika je bil njegov odgovor, da je pobegnil!
In nihče se ni zganil!
Ta zgodba se je odvijala lani, v centru mesta Maribor.
Jaz pa ga še kar ne morem pozabit:(
Pa prosim še poročaj, kaj se dogaja!
Vso srečo!
Taka ravnanja tudi mene hudo prizadenejo. Jaz ponoči niti spati ne morem, ko vidim zaprte živali, ki jih imajo lastniki kot inventar pri hiši. V tvojem primeru ima naš primer več sreče, ker bi dobil človeka, ki bi ga rad vzel in bi ga imel rad. Ta fant, ki mu je ovčar lani pobegnil oz. se je izgubil, je skoraj prepričan, da je njegov in četudi ni, ga bo vzel. Prišel je tudi včeraj k mojim staršem pogledat, kakšna je situacija, pa tudi konzervo mu je prinesel. Danes sem naročena pri veterinarju, ker peljem svojega kužka na cepljenje in bom izkoristila priliko, da povprašam za nasvet. Sem pa vesela, da mi dajete moralno podporo, še vedno imam upanje, da se bo dobro izteklo. Bom poročala, ko bo kaj novega.
Včeraj sem bila pri veterinarju, sem ga vprašala za uspavalo, pa mi je odsvetoval, ker ne vejo, kakšna bi bila reakcija in kam bi odšel. Mi je pa svetoval, da naj pokličem zavetišče, da imajo pihalko, ki zadene do 25 m. Danes sem poklicala Zonzani, bili so zelo prijazni. Dali so mi telefonsko dežurnega, ki bi prišel na pomoč, seveda v kolikor nam bi ga uspelo zvabiti v prostor ali vsaj toliko udomačiti, da ne bi zbežal, ko nas zagleda. Očitno čez noč se ne bo dalo naredit nič, korak za korakom bi pa šlo. Še vedno bolje, kot da ga pustimo v stanju, kakršnem je sedaj.
Tako sem se trudila, da rešim tega psa, pa se je zgodilo ravno obratno. Še s štirikolesnikom ga je en mulc zbil. Iskala sem ga povsod, pa ga nisem našla. Tudi jest ne hodi več. Sam bog ve, v kakšnih mukah je poginil.
Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, mi je zbolela še moja zlata prinašalka.
Kljub najboljši veterinarski pomoči, se bo konec tedna odločilo o njeni usodi. Ne sprašujte, kaj doživljam te dni.