Starševski čvek

Je sploh lahko še večja ljubezen?

Default avatar
Spoznata se, se zaljubita in ... blablabla, saj vsi vemo kako to gre. On se dela lepšega kot je v resnici, ona počne isto, samo da pri tem uporablja ličila, na koncu maski padeta in nekateri kljub temu ostanejo skupaj. Temu se reče ljubezen. Ali pa tudi kaj drugega včasih, a ostanimo pri ljubezni.

Skupna načrtovanja velike družinske hiše, bazena in urejene okolice. Pa pes, se razume. Vse bo šlo kar na hitro, peace of cake, par kreditov, pridne roke in v roku dveh let bosta zaživela pod isto streho. Daleč stran od zoprne tašče, posesivne mame in copatastih očetov, ker se pa res ne spodobi, da bi mladi in stari živeli pod isto streho. Bog ne daj, pa čeprav je in pri enih in pri drugih starših dovolj prostora.

Včasih se je pač tako gradilo. Za več družin. Kako so bili trapasti, mladi bodo vendar šli na svoje. Hja. Pa se zatakne že v prvi banki. Kreditno ne dovolj sposoben za velike zneske. Pa v drugi, vse do zadnje, ko je končno jasno, da s par tisoč evri pač ne bo hiše. In ne bazena. Kvečjemu pes. Pa še ta bolj majhen in nečistokrven.


Za lastno stanovanje se ne splača plačevat najemnine. Hudiča, to je metanje denarja skozi okno. In pridemo do tistega ponižnega, če je že hiša staršev zgrajena za več družin, zakaj pa mogoče ne bi poskusila. Saj konec koncev ne bo slabo. Vse je stvar dogovora, sploh ni kaj razmišljati.

Ljubezen raste, prepiri se vrstijo, velika večina zaradi tistih spodaj ali zgoraj, ki se kar ne znajo in ne znajo držati dogovorov. Ponujanje včerajšnjega kosila, češ da je ostalo, čeprav mlada gospodinja pravkar kuha svojega. Nenehno prinašanje peciva, čeprav se sveže peče v pečici. In tako dalje, saj vsi poznamo zgodbo.

In potem se zgodi. Čisto nepričakovano. Enkrat pač. Ko eden tiho zašepeta, drugi začne o tem razmišljati. Dojenček. Paše k stanovanju. Paše k najini ljubezni. Ne paše pa k novemu pohištvu, ampak mala drobna kepica je vredna vsake žrtve in tudi tistih par pack ne bo prineslo hude sile. Saj bosta pazila.

Prijetna spolnost se spremeni v nenehno opazovanje lastnega telesa, izločkov in računanje plodnih dni. In mine mesec. Dva, pet in deset. Dojenčka pa ni. Mogoče ga sploh ne bo. Solze in žalost, kanček upanja in spet smo na tirih, dokler končno ne obupamo, da zdaj pa če ni namenjeno, pač ni in naj tako ostane. In kot po čudežu se tisti mesec pokažeta dve črtici. Čarobni. Prihaja dojenček.

Bruhanje, slabost, krči v nogah, pregledi in neskončno čakanje. Vedno večji trebušček, opa trebuh, opa vampurina in končno, težko pričakovani dan. Mamici po dolgih urah na prsi položijo majhno dišeče bitje, očka pa se naokoli hvali, da sploh ni bilo tako težko. Seveda ne, mala malica.


In kljub strijam, neprespanim nočem, rasti zobkov, kasnejši trmi, ljubezen. Tako močna, nežna in večna. Do svojega otroka. In vse tiste kolobocije prej so bile končno poplačane. Vse je imelo en sam namen. Ustvariti novo življenje, novo družino. In srečno živeti do konca dni?

Ne ne, to pa ne. :)
Default avatar
Prava Ljubezen, takšna z veliko začetnico, je možna samo med žensko in moškim. Ostale ljubezni, tudi do otrok, so drugačne.
Default avatar
Potrudila si se, da si toliko napisala, ampak veliko nakladaš, veš. Prava ljubezen je samo med moškim in žensko, otroke, četudi so NAŠI, pa moramo imeti radi. Če ljubiš otroka, hm?
Default avatar
Ful fajn branje :)
Default avatar
Ljubezen do otroka, pa naj jo še tako opevajo, je hormonsko in biološko pogojena. Komu bi se sicer dalo ubadat z malim derištem, ki je velikokrat prava pošast, če te ne bi instinkt vezal nanj?

Ženski ob stiku s tem bitjem dobesedno nastanejo nove živčne povezave, ki jih prej ni imela, in zato čuti tak močan gon, da potomca varuje in zanj skrbi.

Podobno obnašanje se opazi tudi pri živalih. Samo poglej samice, kaj delajo, da zaščitijo mlade in kako jih negujejo. Pa v tem ne vidimo nič "pesniškega" - in ravno tako ni pri tem nič pesniškega pri ljudeh.

Brez skrbi, mati narava že ve, kaj dela, da ohranja vrsto:)
Default avatar
še ena, ki se bo celo življenje potrjevala samo preko svojega otroka

do otrokovega očeta ne čuti kaj dosti, pravzaprav je omenjen eksplicitno samo dvakrat, pa še takrat omaloževalno; tašča ji gre na živce, pa čeprav se samo trudi, da bi bila prijazna. tašča nenehno ponuja kosila in pecivo... a bi bila lahko še malo bolj neuvidevna??

ampak glavno je, da je tukaj dete... sonček... največja ljubezen njenega življenja... saj vemo, kam to vodi, ne?
ariadne
Default avatar
Otrok kot potrditev same sebe? Otrok kot odrešilna bilka, za katero se držimo, da lahko osmislimo svoje drugače brezsmiselno životarjenje? Veliko nalogo si dala svojemu otroku - osmisliti življenje svoji materi.

Ne, hvala.
Default avatar
Dalje:
Otorci v puberteti, problemi, odtujenost od moža, otroci odidejo, z možem si nimata kaj povedat, ločitev, otroci si ustvarijo svoj dom (daleč od tečne tašče, ki jim gnjavi, ker nima svojega življenja in ciljev), nato žalosten propad, vsi so te zapustili, tako nehvaležni...
Default avatar
Uboga ti, ko imaš tako omejeno življenje; materialne dobrine, mož pač kr en, z moževo družino klasika itd. In bogi tvoj otrok, ki mu nalagaš takšno breme - osmislitev tvojega življenja in povod, da si sploh začutila ljubezen!
Tam nekje do pubertete bo šlo, potem bo tvoje življenje razpadlo, definitivno. Na kom boš potem visela? Boš prevzela vlogo svoje tašče?
Default avatar
Kaj pa, ko bo mala kepica odrastla, šla po svoje?

Ostala bosta pa, kakšna mama in kakšen očka? Kje sta pa partnerja, prijatelja, zaveznika, zaupnika, ki jima je lepo skupaj?

Otroci ju ne bodo potrebovali, sama pa nikoli nista znala skupaj živeti?? Kam nas pelje taka pravljica?
V očitanje, da otrokom ni mar za njiju, da jima niso hvaležni, ker sta vsa leta skrbela zanje, ostali so jima le ostareli starši, ki potrebujejo vedno več pozornosti in nege...pa še otroci in vnuki hodijo samo po ozimnico, po denar in pripeljejo kdaj vnuke v varstvo....


Če ni več moža in žene...če ostaneta le oče in mati...ni dobro!Pa z bazenom ali brez;)
Default avatar
Hahaha, za posrat ste no :)) Pa ne mislim žaljivo, tako smešno mi je pač. :)

Sem 2 tedna po porodu. Polna čustev do svojega malčka, obožujem ga, stiskam, poljubljam...

Obožujem moža. In ljubim. Globoko kot je možno.

Imava taščo in tasta. Oba sta zlata in se super razumemo.

Skratka, ni stvari v mojem življenju trenutno, ki ne bi pasala kot ata na mamo.

Mi je pa trenutno ko dete spi ostalo nekaj časa, pa sem napisala en sestavek na mon. Malo v prvi osebi, velika večina pa na splošno. Kot hec.

Bogi moj otrok. Ne ljubim njegovega očeta, sovražim taščo, peham se za materialnimi dobrinami in na koncu bom ostala sama z njim. Sončkom, miškom, srčecem, ki bo moral izpolniti mamici njeno življenje, ker ga drugače nima.

Ajaj.

Elaine :)) Carska si. Pa veš zakaj? Ker itak so mi tvoji posti v 80% hudi, ampak danes ti je pa uspelo z enim čisto tvojim razmišljanjem (ki je seveda pravilno) narediti to, da je druga za tabo ponovila tvoje besede, tretja videla zaroto, pri ta sedmi sem pa že za na odpad. :)))

I love this forum

ups, moj malček se je zbudil. Grem mu povedat, da ga imam rada. Da je moja ljubezen do njega močna. Ampak je vse en sam nagon. In da ni v tem nič pretresljivega, vse tiste izpovedi, pesmi, jok, jeza ob smrti otroka, splavu, čakanju na malo bitje je čisto naravna stvar.

Aja pa povedat mu grem, da ga sicer imam rada, ampak ne tako kot njegovega očeta.

Ps. Komaj čakam, da pride moj mož iz službe. Da se objameva, si dava poljubček in si poveva, da se ljubiva.

Cukrasto? Eh, saj bo minlo.

papapa
Default avatar
Če je tako, pa imaš precej čuden način izražanja - preberi še enkrat kaj si napisala zgoraj, ali pa so to hormoni:)
Lepo se imejte.
Default avatar
Ja, vsaka mama ima svoje najraje:))) in v prvih tednih seveda ni važno nič drugega, kot do drobno bitje:)

Moj oče pa mama še vedno pravita, da imata mene pa sestro najraje in sva najlepši, najpametnejši in najboljši....tako kot vsi drugi otroci (ljudje):)))

Bo minilo bo:) In da bi le ostalo pri takih odnosih:)
Eni še vedno verjamejo, da otrok reši vse;)
Default avatar
ti misliš, da si napisala humoresko, v resnici pa si zapisala samo skupek svojih frustracij
ariadne
Default avatar
mirella, seveda bo minlo :))

Še prehitro verjetno. Ampak zdaj bom pa uživala dokler bo tako lepo :)

Pa vsem želim veliiiiiko ljubezni, takšne in drugačne.
Default avatar
Ti ariadne, pa misliš da me poznaš.

Saj ne, da sem ti dolžna razlago, samo zakaj pa ne :)

Ne vem o kakšnih frustracijah govoriš, res ne... Ker jih nimam. Niti najmanjše, meni je tko kakor je, čisto lepo.

In kot sem že povedala, pol stvari gor je itak izmišljenih, za voljo zgodbe pač.

Bom se drugič fino po prstkih, pa ne bom več pisala takšnih groznih stvari. Polnih frustracij. Kao smešnih.

Zdaj pa res grem.

Pejte nardit kakšnega snežaka pa bo kr lepše. papa
Default avatar
[quote MaleNogice]Hahaha, za posrat ste no :)) Pa ne mislim žaljivo, tako smešno mi je pač. :)

Sem 2 tedna po porodu. Polna čustev do svojega malčka, obožujem ga, stiskam, poljubljam...

Obožujem moža. In ljubim. Globoko kot je možno.

Imava taščo in tasta. Oba sta zlata in se super razumemo.

Skratka, ni stvari v mojem življenju trenutno, ki ne bi pasala kot ata na mamo.

Mi je pa trenutno ko dete spi ostalo nekaj časa, pa sem napisala en sestavek na mon. Malo v prvi osebi, velika večina pa na splošno. Kot hec.

Bogi moj otrok. Ne ljubim njegovega očeta, sovražim taščo, peham se za materialnimi dobrinami in na koncu bom ostala sama z njim. Sončkom, miškom, srčecem, ki bo moral izpolniti mamici njeno življenje, ker ga drugače nima.

Ajaj.

Elaine :)) Carska si. Pa veš zakaj? Ker itak so mi tvoji posti v 80% hudi, ampak danes ti je pa uspelo z enim čisto tvojim razmišljanjem (ki je seveda pravilno) narediti to, da je druga za tabo ponovila tvoje besede, tretja videla zaroto, pri ta sedmi sem pa že za na odpad. :)))

I love this forum

ups, moj malček se je zbudil. Grem mu povedat, da ga imam rada. Da je moja ljubezen do njega močna. Ampak je vse en sam nagon. In da ni v tem nič pretresljivega, vse tiste izpovedi, pesmi, jok, jeza ob smrti otroka, splavu, čakanju na malo bitje je čisto naravna stvar.

Aja pa povedat mu grem, da ga sicer imam rada, ampak ne tako kot njegovega očeta.

Ps. Komaj čakam, da pride moj mož iz službe. Da se objameva, si dava poljubček in si poveva, da se ljubiva.

Cukrasto? Eh, saj bo minlo.

papapa[/quote]


malenogice, tudi jaz do svojih otrok čutim enako kot ti in lahko zatrdim, da ljubezen do otrok ne zmanjšuje ljubezni do moža. za ljubezen do vseh namreč velja, da se s številom ljudi, ki jih ljubimo, ne deli, pač pa množi....

uživaj v materinstvu kar se da!
Default avatar
<<On se dela lepšega kot je v resnici, ona počne isto, samo da pri tem uporablja ličila, na koncu maski padeta in nekateri kljub temu ostanejo skupaj.<<

Če je tole zate izpoved prave ljubezni, potem v redu.:)) Si pa z zgornjim postom dala vedeti, da ti za moža ni prav veliko. Ja, nekaj zgodbe praviš da si nalašč spremenila, toda ali bi res spremenila točno tisti del, ki govori o (ne)ljubezni do svojega partnerja?

Ker tole:

<<In kljub strijam, neprespanim nočem, rasti zobkov, kasnejši trmi, ljubezen. Tako močna, nežna in večna. Do svojega otroka. In vse tiste kolobocije prej so bile končno poplačane. Vse je imelo en sam namen. Ustvariti novo življenje, novo družino.<<

govori o tem, da ljubezni do sedaj niti poznala nisi in da je imelo združenje s partnerjem in življenje z njim samo en namen: imeti otroka.

To je bila namreč tvoja prvotna zgodba: končno ljubezen, ki je do sedaj nisi poznala. Ne pa ljubezen partnerjev, katere posledica je otrok. To, kar praviš sedaj, je popolnoma drugačna zgodba. Upam, da vidiš razliko.
Default avatar
Ma daj frca, zakaj dokazuješ svoj prav, kljub temu da ti govorim, da je resnica drugačna?

Zaradi občutka ali kako?

Veš ko se spoznaš pri 16, 17 letih... Kako je bilo? Se spomniš? Jap, jaz se. Moj zdajšni mož je oboževal dolge sprehode, pa oboževal moje petje, sama pa sem se mazala, oblačila, da sem včasih komaj stala na tistih petkah. Najstniška leta pač. Danes sem pač raje v bolj udobnih cotkah, nikakor ne zanemarjena, a tudi če ne zakrijem prav vseh mozoljčkov, se ne sekiram kaj dosti. In tisti dolgi moževi sprehodi? Eh, hudiča ni jih več. Kdaj pa kdaj sicer greva, ampak nikakor ni tak ljubitelj kot je to želel pokazat pri 17 letih :)))

Mar ste res že vse tako stare, da ste pozabile?

Če pa si spregledala, da na koncu ko maske padejo, ostaneta skupaj zaradi ljubezni, ki raste in raste in k njej spada tudi otroček, pa ne morem pomagat. In si niti ne želim. Vsak pač vidi kar želi ane ?

in tista grozna tašča in njena peciva? Ooo to je pa še kako res:)) Ampak zato je še ne sovražim, rahlo pa mi gre kdaj na živce, pa kaj. Še vedno jo imam zelo rada zaradi ostalih lastnosti, z njo se vse pogovorim, skratka brez laži... za moje pojme je super super tašča. In tast seveda. In ne, nihče ni copata. Hec pač :)

In tisto okoli hiš in kreditov. Je tudi res. Sva sanjala kot najstnika kako bova imela to in ono. Pa o nobenem bazenu ni bilo govora. Kaj šele psu. Sva bolj za mačke :))

Pa na koncu res ni bilo denarja in sva se preselila sem, ampak brez kakšnih frustracij, ker je prav luštno. In predvsem domače.

Zakaj razlagam? Ker mi je hecno, ker imam čas, ker... Ne vem... mogoče, ker sem tudi malce jezna, da mi ne kdo polaga besede v usta.

Ampak če se zato bolje počutiš. kar.

Pa lep dan