Otrok želi, da spoznam njegovo partnerko
Drage moje, od kar sem v ločitvenem postopku, vas bolj berem, redko kaj napišem, zdaj pa rabim nasvet:
Na kratko, moj kmalu bivši mož se je zaljubil v drugo in od oktobra živim sama s skoraj sedemletno hčerko. Ločitev bo kmalu dokončna, vse sva se dogovorila in razdelila, stiki otroka z očetom so pogosti (veliko bolj, kot sva napisala), najini odnosi so korektni, ker se predvsem zaradi hčerke močno trudim. O njegovi novi partnerki ne vem skoraj nič, ker se mojemu bivšemu ni zdelo vredno, da mi kaj povedal. Ko sem ga kaj vprašala, mu je bilo celo čudno, da me zanima, s kom je moj otrok in sem odnehala. Tudi zato, ker je hči (po moji zaslugi!) lepo sprejela njo in se razumeta, kar je prav tudi meni, saj si želim, da se pri očetu dobro počuti.
Zdaj je očitno tudi on spoznal, da bi bilo fino, če bi se spoznali in je očitno nagovoril hči – pravkar jo je pripeljal in hči je začela govoriti, da bi me njegova partnerka rada spoznala in da bi bilo fino, da tudi jaz spoznam njo in kako si želi, da bi bili prijateljici. Sem šokirana in ne vem, kako naj odreagiram…..zaenkrat sem ji povedala, da sem vesela, da se pri očku dobro počuti, da se razume z njegovo novo punco, da pa jaz zaenkrat nisem pripravljena na skupno srečanje.
Ne vem, mene vse skupaj zelo boli, pa sem bila na začetku celo pripravljena na to, potem pa sta me oba z različnimi dejanji dodatno prizadela in užalila, zato ta trenutek res ne vem, če to zmorem, saj bi lahko celo kaj preveč rekla, čeprav si tega ne želim.
Ne vem če razumete, ker sem dokaj zmedeno napisala. Prosim za nasvet vse vas, ki imate s tem že izkušnje – kaj narediti, da bo za otroka najbolje?
Sem v zelo podobni situaciji. Tudi do sedaj sem ravnala zelo podobno kot ti.
Kar se pa nove partnerke tiče: ne počuti se ogrožena od nje. Ne počuti se ponižana od nje. Tudi mene je oče mojega otroka poniževal, predvsem z ignorantskimi dejanji, ki so sporočala samo eno: “ti si nič”. Nisem mu verjela in sedaj nima nobene moči nad mano in nobenega vpliva. Vedi pa tole: čustva rabijo čas. In nova partnerka od tvojega bivšega ne bo nikoli tvoja prijateljica. Lahko imata čisto korekten nekonflikten odnos, ampak prijateljica ne. Zavedaj se, da bi slej ko prej (zelo hitro) prišle na dan kake frustracije, bolečine in bogve kaj še vse.
Popolnoma normalno je in edino prav, da pustiš času čas in si rečeš: pač še nisem pripravljena. NIČESAR JIMA NISI DOLŽNA (njemu in ta novi). Skrbi te pač zaradi tega, ker ne veš, kaj je dobro za otroka. Po tistem, kar berem, si naredila že vse, kar je bilo tu potrebno za dobro otroka. Imej popolnoma mirno vest, mali ne bo hudega, če ne boš takoj najboljša prijateljica z očijevo ta novo.
Moj nasvet: ravnaj se samo po sebi. Če v sebi čutiš, da se ne bi šla nekega zlaganega prijateljstva, reci: “ne, hvala, ne še, morda kdaj drugič”!
Pa vso srečo in lep pozdrav!
Hvala za podporo! Do sedaj sem hčeri vse razložila tako kot je….nisem se lagala, seveda pa sem povedala njeni starosti primerno. Tokrat pa sem v dilemi – seveda mi je jasno in nimam nobene želje spoprijateljiti se z njo. Ne morem pa tega povedati hčeri, ker botem bo sledil ZAKAJ? In če ji povem, kot čutim, se bojim, da jo bo zasovražila…tega pa res ne želim.Ni pa zadovoljna z mojim odgovorom, da zaenkrat nisem pripravljena na to in vem, da bo vrtala naprej.
AH jezna sem, ker nisem kriva za ločitev, pa kljub vsemu je vse na mojih plečih…jaz sem morala vložiti zahtevo za ločitev, jaz plačujem stroške ločitve, jaz sem tista, ki odgovarja hčeri na vprašanja glede vsega tega, jaz sem trudim za normalno komunikacijo, jaz se prilagajam bivšemu partnerju…..in ves čas skrivam (pred otrokom in starši in sodelavci – ker skupaj delava) da sem jezna, besna, žalostna, razočarana, prizadeta.
Rada bi spet normalno zaživela, pa kar ne morem, kazala iskreno vsa svoja čustva, brez strahu, da bom koga prizadela. Se mi zdi, da sem kot tempirana bomba 🙁
Ta s prijateljstvom je malček huda. Predvidevam, da gre za mlado bitje, ki kar prekipeva od življenja?
Če je zveza resna, se bosta prej ali slej spoznali. Ampak naj razumeta (s tem mislim odrasli osebi), da ti še nisi pripravljena za to. Počasi, nikamor se ne mudi.
Hči je pa mogoče tudi že toliko velika, da ji lahko razložiš, zakaj si za zdaj te ženske (ti jo seveda imenuj z imenom) še ne želiš oziroma je še ne moreš spoznati. Saj bo.
Jaz pa mislim, da ji žalost lahko mirno pokažeš. Verjetno je tudi hči že bila kdaj razočarana zaradi prijateljice… ali pa je težko sprejela novega soseda/sošolca/prijatelja in je potrebovala malo več časa, da se je lahko začela igrati z njim.
To, da bi ga pa tipi srali naokrog, ločili se pa ne bi, je pa itak stalnica… Mislim, da nas je tu več takih. 🙂
Res je, njegova nova partnerka je 10 let mlajša od mene. In očitno gre za resno zvezo, saj sta se kar takoj preselila skupaj – moj bivši ne zna živeti sam ….
Hči pa vse razume in je izjemno brihtna. Ločitev je odlično prenesla, veliko se pogovarjava in jostala je srečen in samozavesten otrok. In to je tisto, ker me drži pokonci in daje potrditev, da delam prav….pridejo pa dnevi, kot je današnji, ko sem bolj na tleh zato hvala bogu za tale forum 🙂
No ja, si vse povedala s tem, da ne zna živeti sam…
Jaz zagovarjam teorijo (ali karkoli že), da nas smejo otroci videti tudi jokati, tudi ko smo žalostni, ko nas je česa strah… Tudi to je del življenja. Samo takrat jih seveda ne smemo pustiti brez odgovorov.
Slabi dnevi pa pridejo, tudi ko smo na vrhuncu moči in se nam zdi vse dosegljivo. Si ta vikend sama?
Nisem sama ta vikend, še nikoli ni prespala pri očetu, čeprav imava dogovorjene stike vsak drug vikend in en dan v tednu popoldne, je v praksi drugače. Vidita se skoraj vsak dan, med tednom običajno pride k nama domov in se igrata kar doma, čez vikend jo pelje na kakšen izlet za nekaj ur in to je vse. In to me v bistvu zelo moti, saj je v mojem življenju skoraj enako prisoten, kot prej, le ponoči spi drugje. To mi ni prav, to sem mu tudi večkrat povedala a ne pomaga. Težko čakam uradno ločitev, ker potem se bom bolj postavila zase in vztrajala, da ne hodi več k meni domov in da hči prevzame in odda na vratih. Niti svojih stvari še ni v celoti preselil.
Pa še v službi sva vsak dan skupaj…..skratka katastrofa, ki traja že predolgo…..res ne vem, zakaj sodišča ne morejo prej odločiti, saj sva že od začetka vse dogovorjena in dogovora ne spreminjava.
Si v težki situaciji, ja, ampak glede na to, kako razmišljaš, bo kmalu bolje! Daj si nekaj mesecev, delaj, kar čutiš, da je zate dobro (brez oziranja nanj).
Moški očitno ne ve, kaj hoče. Še kar na nek način sedi na dveh stolih. Zelo verjetno je celo, da bo kar hitro spoznal, da živeti z novo žensko, mlado, ki ima pričakovanja, ni ravno tako sanjsko, kot si je sprva mislil. Kako pogosta zgodba 🙂
Za hčer naj te ne skrbi, nič ji ne manjka. Tudi če bi vrtala naprej, rečeš kaj takega kot: “Zakaj ne? Ker tako čutim in sem tako rekla.” ni se ti treba spuščati v podrobnosti ali spelji na drugo temo. Važno, da je zadovoljen in samozavesten otrok, kot si napisala.
PRi meni je bilo tako, da sem bila sprva zelo prizadeta zaradi njegovega nikakršnega odnosa do mene. V tistih najtežjih trenutkih si ne bi nikoli mislila, da se bom potem tako hitro pobrala. Nekaj mesecev in zadeva je bila zame bistveno drugačna. Če ne bi sama doživela, ne bi verjela, da se stvari lahko tako obrnejo: znotraj nas samih, niti ne navzven. Verjamem, da bo s časom uspelo tudi tebi, si na najboljši poti (iz tega, kar berem)!
Moški so čudne žvauce…nikakr ne morejo razumeti, da vsi ljudje na
svetu ne obstajajo samo zato, da plešejo tako, kot on žvižga.
O, seveda bi mu pasalo, da bi bili vsi ena velika, srečna (rahlo
razširjena glede na njegove želje in potrebe) družinica.
V bistvu bi on imel dve…po potrebi – in verjetno se ne bi branil
niti prespati pri tebi, če bi s tanovo imel tihi teden,
Ha, le zakaj, ko ste pa vsi tako lepo prijatelji….
Pa na ta način zmanjšuje svojo krivdo…če boš ti vsa navdušena nad
tanovo in boš sama ugotovila kako je krasna in kot nalašč za tvojo
najbolšo prijateljico…boš lahko čisto blažena v njeni družbi in potem
te niti ni prizadel, a ne? Samo prijateljico ti je priskrbel, pravzaprav
mu moraš biti hvaležna 🙂
No, pa to vidim , da rešuješ tako kot je prav, jaz bi samo preprečila
tista igranja na domu…in dosledno uvedla stike kot se dogovori.
Če ima punčko on, potem mu prepreči, da jo pripelje nazaj, ko se njemu
zazdi…pripravi (ali izmisli) si opravke zase in pač povej da si
nedosegljiva – glede na dogovor. Če ima lahko on “svoj” čas samo zase,
potem mu dopovej, da tisti čas, ko ima otroka on, ti ne nameravaš biti
v stand-byu in ne misliš biti na razpolago, če si premisli.
Kar se punčke in njenih vprašanj tiče…ta je res občutljiva. Mogoče
bi najbolj elegantno rešila to tako, da bi tanovo spoznala…recimo
na cesti, na kavi zunaj…kratko in čimmanj boleče…potem pa tamali
enostavno razložila, da je sicer čisto ok, ampak da ti ni dovolj
všeč za prijateljico…ta koncept punčke njenih let še kako razumejo.
Veliko sreče ti želim, pa dosti poguma, ki ga kot kaže že imaš.
Vilina naredi tako, kot čutiš, da je zate boljše in prav. Če si zaenkrat ne želiš kontaktov in poznanstva z njo, tega pač ne dovoliš.
Hčerki pa lepo vse razloži, seveda njeni starosti primerno. Verjemi, da te bo razumela.
Ni pa nikakor lepa poteza od očeta, da vpliva na hči in jo zavaja oz. celo manipulira z njo, da bi s tem dosegel srečanje. Tudi njemu povej svoje mnenje in morda tudi občutke.
Poskrbi zase!
Pa lep vikend!
Hčerki povej, da sedaj nisi pripravljena spoznati očetovo novo punco in da ne veš, če kadarkoli tudi boš (če sem prav razumela tako zdaj čutiš). Povej ji, da je to težko razumeti v njenih letih in da ji ne želiš podrobneje razlagati (če ne želiš).
Ni dobro, da (preveč) “igraš” in skrivaš svoja čustva. To ne pomeni, da je prav, da hčerko obremenjujuješ s svojimi občutki, vendar je naravno, da smo kot ljudje tudi jezni, žalostni, potrti itd. zato ni nič narobe, če kaj od tega kdaj tudi vidi (čeprav “vidi” marsikaj več, kot si misliš -neverbalne komunikacija pove veliko več).
Drži se!
Lahko ji poveš, kaj je smisel prijateljstva: spoštovanje, zaupanje, skupni interesi, deljenje, občutek, da se z nekom rad družiš….da do tega pride spontano, ne pa na željo kogarkoli. Nekako tako. Lahko ji poveš tudi, da tega sedaj še ne razume, ker je še otrok, če pa bo hotela podrobnejšo razlago, ji brez skrbi lahko predlagaš, da se vživi v tvojo kožo, da si predstavlja sebe, moža, otroka in razpad te družine ob takojšnji prisotnosti “nove”. Otroci prenesejo mnogo več, kot si mislimo, tudi najtežje probleme, ki jih imamo, jim lahko zaupamo oz. jih niti ne smemo skrivati pred njimi.
jaz osebno bi bila zelo zelo zadovoljna, če bi si moj bivši našel katero, ker s tem bi mi potrdil, da si končno začenja urejati življenje. z veseljem bi ju povabila na kavo, čestitala bi jima in mislim, da bi ostali prijateljski stiki. zavedati se je treba samo, da človek ni nikogaršnja lastnina in da se odloča tako, kot se njemu zdi najbolj prav, potem stvar postane enostavna.
Pa lep pozdrav in…upam, da njegove nove partnerke ne boš gledala sovražno. če imaš nekoga rad, ga moraš pustiti, da se sam odloča, kaj bo delal v življenju…privošči mu, ker mogoče bo bolj srečen z njo, kot je bil s teboj. v življenju je pač tako, da ne more biti vsak zadovoljen z vsakim, dokler ne ugotovi, da to, kar dela drugi, pa naj bo zakonec, otrok ali prijatelj, sploh ni tvoj problem, ampak od tistega, ki to dela. Spoznaj se z njegovo partnerko, lepo jo sprejmi, saj nikoli ne veš, če je morda v tem kaj dobrega…mogoče je to igra tvoje potrpežljivosti? mogoče boš s tem ugotovila, da moraš naprej?? ne vem, v končni fazi pa…verjetno ti je to dano zaradi tega, da se nekaj naučiš…jaz to jemljem na tak način. svetujem ti, da sprejmeš izziv in vidiš, kaj je na stvari…najslabše je se ne soočati z realnostjo, to pa moraš nekako dati čez.
pa še to…pišeš, da se tvoj otrok z njo dobro razume…te ne zanima, s kom se tvoj otrok druži? hm, mogoče ima pa ta njegova partnerka kakega prijatelja, s katerim te bo spoznala in ti je to zaradi tega namenjeno? nikoli ne veš…sporočaj, kaj si ugotovila in srečno.
