Na vas vse se obračam s prošnjo za pomoč. Namreč imam pet letnega otroka, za katerega me je zelo strah. Bojim se, da bi se mu kaj naredilo. Če je na igrišču da bo padel in zmeraj mu težim, pazi pazi. Ko greva po cesti sem prav nervozna, ko mimo pelje avto. Kaj če bo skočil pred avto in ga povozi? Ne vem, kako naj se tega znebim? Vem da bolj ko mu plozam,kako naj kaj naredi, manj me bo poslušal. Sicer mu zaupam, ampak, kaj pa če se res kaj zgodi. Nikoli si ne bi oprostila. Kako naj bom kaj bolj mirna, ker mislim da sem včasih kar malo paranoična in ne mislim na nič drugega kot na to, da si kaj naredi, da ga povozi, da grozno pade….

Mislim, da nas je veliko mam takih:-(

Jaz se trudim, da hči čimbolje učim varnosti in da ne prenesem mojega pretiranega strahu nanjo. Ker to se potem pri otrocih rado razvije v kake hude socialne fobije.

Sama pa poskušam čimmanj misliti na to. Kaj pa čem drugega:-(

Ja, tudi mož mi pravi, da naj malo se malo ohladim. Pa gledam druge lepo šetkajo po cesti, otrok po svoje, pa kar gre. Jaz tega ne bi mogla. Jaz zmeraj težim roko, roko, samo da smo malo bolj na glavni cesti.

Poznam to. Čeprav mene ni strah, kadar je hči z mano, samo kadar je s kom drugim – recimo z možem, ki je bolj “normalen”. Ker vidim, kako hitro se lahko kaj zgodi, sploh recimo na parkirišču, ob cesti… Ma sekundo stran pogledaš, pa je otrok že čisto drugje:-(

mislim ,da tvoj strah ni več normalen..seveda se vsi bojimo za svoje otroke..ampak tebe pa malo preveč matra…

preberi si malo o anksioznosti..(tesnoba ..pretiran strah)
da boš malo bolj razumela..kaj to pomeni,če te je preveč strah(ali zase ali za druge )pa da se boš znala sprostit…

Verjetno res ne bi bilo preveč narobe, če dobim v roke kakšno dobro knjigo o tem. Ali pozna kdo kakšno dobro, poučno, da bi mi kaj pomagala?

za začetek si lahko prebereš tukaj

pol ti pa lahko še par linkov prlimam za samopomoč

pa glede na to kar si zgoraj povedala..je tvoj strah utemeljen..oz po eni strani normalen..samo pretiran..
zato mislim da pretirano anksiozna nisi..

Nesreča se zgodi. Tudi če ga držiš za roko ves čas. Tako, da to res ni rešitev in otroku otežuješ učenje samostojnosti.

Je pa lažje to povedat kot potem ukrepat v pravo smer:)))

Sem tudi jaz poznala tale strah, ampak odkar imam še enega otroka, se je malce izgubil … se mi zdi, kot da sem predtem malce preveč razmišljala o vsem, kar bi se ji lahko zgodilo, sedaj pa ni tako veliko časa za to 🙂

še ena taka prestrašena med vami. saj z časoma se umiri, ma pride strah zaradi drugih stvari.

Pojdi k psihologu.

če te bo to držalo do 28. leta starosti otroka, je s tabo zagotovo nekaj zelo narobe. >Drugače pa smo vse mame zaskrbljene pa vendar nekje morajo biti meje.

Par preventiv, ki nadomeščajo blebetanje:”pazi, pazi!”
Da ga ne povozi avto:
sem VEDNO na zunanji strani ceste. Uporabljamo pločnik. Skupaj hodimo, iz avta, busa izstopam prva.

DA ne pade:
po dežju ne dovolim plezanja po spolzkem. Sicer pa sem zraven, spodaj in brez komentarjev (sicer s potnimi rokami in s srcem v grlU) opazujem, pripravljena na to, da ga ujamem (ampak blefiram, ko da tam spodaj pač stojim, ker mi tako paše :)))

PAZI zamenjam z opisovanjem dogajanja: kako gemo čez cesto, kako je ta šofer spregledal pešce itd. Otrok (skoraj 4leta) zdaj tudi opazuje in opazi stvari, ki jih jaz ne bi :))

Še moje mnenje: govorjenje ne bo tvojega otroka nič naučilo, povej, pokaži mu “nevarnosti”, nauči ga opazovati. Toliko star kot je, te lahko že “vodi” npr, iz trgovine, če gresta peš in ti pove in pokaže, kaj ve in zna. Ko pleza opazuj, kako prijemlje stvari – plezaj tudi ti, boš videla kdo je spretnejši :)))
KO boš videla, da zna paziti nase, boš tudi manj težila otroku s svojim strahom.

Imej vsaj še enega ali dva otroka, pa ne boš imela niti časa zganjat panike. Mislim, da je Bugi pred kratkim prav lepo opisala, kako drugače gleda na svojega 3,5 letnika, odkar ima doma dvojčka.

poskusi malo relativirati ta strah. Ne skrbi toliko! Na plocniku roko in brez ugovora, normalno. Sicer pa ni nic narobe, ce bi se ceste tudi malo bal tak otrok, ki se dobro ne pozna nevarnosti. Eni so res flegmatiki, se strinjam, da je predvsem na cesti treba pazit, vsi ti norci, ki divjajo okoli.
Mislim, da ne rabis knjige, poskusi ne toliko misliti na te stvari.

Ah, anksiozna sem, pretirano me je strah, moram se malo skulirati… se bom zaklepetala s kolegico na otroskem igriscu, otrok naj se kar igra, saj bo vse kul… ko pa pogledas, pa otroka nikjer! To se dogaja!!! Nobena pozornost ni odvec!

Srecno in kar pazi na svojega pikca

verjetno gre pri tebi res za pretiran strah, s katerim lahko prestrašiš tudi oroka, kar ni preveč dobro. moj otrok je star 4 leta, na cesti sem striktna in stroga, vedno za roko, čez cesto pokomentiram “aha avto, stoj”, in tako, na parkirišču tudi ne pustim tekanja. je pa res ene dvakrat ob cesti dobil napad trme in se mi trgal z rok,sem bila zelo huda in celo po riti sem ga (ja,priznam).obnašanja v prometu se je treba naučiti, pa pika. na igrišču in sicer pa mu nikoli, res nikoli ne kričim “pazi” ampak raje rečem ” močno se drži” ali “počasi”, še najraje pa stopim zraven in ga čuvam ko pleza in mu rečem “bravo, kako si spreten”, sicer mu dovolim, da pleza, se postavlja na glavo, karkoli, ampak vedno sem čisto zraven ali pod njim z razprtimi rokami. pri teku na prostem pa ga pustim naj divja kolikor hoče, ker kakšni razbiti ustnici se je pa že skoraj nemogoče izogniti.v glavnem na cesti ti dam prav, tam ni popravnega izpita, drugače pa na travnik in v gozd,pa si nima skoraj kaj naredit!

m ribca… ne razumet narobe, samo otrok pri 4 letih si že da rečt daj roko, ma pri otrocih ki so se ravnokar naučili hodit, je to precej težko, sploh če gre za otroke ki se ne držijo le mamine kikle in jih zanima vse in še več, so brze strahu, itd, itd. no taka je bila moja, nikoli roke če je hodila, če ni hotela hoditi pa sem jo itak nesla, ma to je bilo zelo redko. v takem primeru se je najbolje izognit preveč prometnim ulicam in cestam. pri plezalih in drugih igralih na otroškem igrišču pa je že tako da moraš bit popolnoma z otrokom, in žal če so sogovorniki še tako užaljeni jih poslušaš le naspol. in ja nositi za seboj čim manj igrač, pa najlažje je če imaš pijačo in prigrizke v nahrtniku

Sama pri sebi moraš razčistit, da tudi če te je strah, s tem nič ne pripomoreš k obvarovanju otroka. Moja se je ravnokar naučila voziti s kolesom in je zadnjič padla pod tisti Bo frostov tovornjaček. Pa sem bila praktično pol metra za njo, ker sem za njo ves čas tekla. V sekundi sem jo pobrala in mislim, da je to kar dobra lekcija. Tudi če ga držiš ves čas za roko boš ti potolažena, ampak samostojnosti pa ne bo imel. Zgodi se lahko, tako ali drugače. Predvsem trening in zaupanje veliko pripomoreta k tem, da tudi staršev ni več tako zelo strah. Malo pa mislim da ga je prisotnega prav pri vseh starših, pa naj si bodo to še majhni otroci ali pa že veliki.

Mislim da je to obsesija. spada pa v obsesivno kompuzivne motnje. Teh je pa ogromno vrst.