Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

odločitev za tretjega otroka

Default avatar

roli poli

Stara sem že 37 let, imam dva, 4 leta in 2 leti. Tiste, ki ste se odločile za tretjega, kako vam znese? Nimam nobene babica servis, službo v Ljubljani, živimo 40 km izven. No, saj vem, da odločitev za tretjega ni racionalna in da če preveč razmišljaš, še prvega nimaš. :)
Default avatar

Mamic črvčka

No, zame je predvsem racionalna. Ker nam vsi skos mečejo pred nos, da smo si za kredite sami krivi, ker rabimo streho nad glavo in prevoz, jih bomo najprej pridno odplačali, da nam ne bo treba potem preveč jamrati zaradi visokih položnic za vrtec. :)))

Žal, ampak tako je. Čakam torej, da spravimo večja do šole (en je že), odplačamo kredite in če bo potem še volja in želja, v akcijo.
Default avatar

Iza bela

Stara sem kot ti, ampak imam dva, zaradi odsvetovanih nadaljnih nosečnosti, drugače bi ta tretjega že imela. Je pa mlajši star kot tvoj starejši. Po moje ti znese ravno tako kot se za ta drugega odločaš, ko pride se drugače zoorganiziraš, pa je.
Default avatar

spet jaz

Letos bom stara 35 let, otroka bosta stara 7 in 4..in nekako se počasi želim sprijazniti s tem, da bomo imeli 2. Oba sem težje zanosila (s pomočjo hormonskih tablet) in lahko bi ob ponovnem poskusu trofili dvojčke :0) ker pa sem po vsaki nosečnosti dobila kakšne nove zdravstvene težave (ščitnica, krčne žile) mi nihče ravno ne svetuje ponovne nosečnosti...pa tudi tako lepo je celo noč spati...leta pač naredijo svoje...
Imam pa cel kup prijateljev s tremi in dve družini s 4 in uživajo...(so bili pa pridni in so jih delali na 2 leti)
Default avatar

Toncka

Jaz že stalno sanjam o treh in nameravam sanje tudi uresničiti. Vse se da, če se hoče, je moje geslo. Stara sem 33, hčerka tri, sin eno leto. Prihodnje leto bomo šli verjetno v akcijo.
Default avatar

vodnarka*

Odločitev za tretjega otroka... to je bila predvsem izpolnitev ene velike želje, enega velikega hrepenenja. Mi preprosto ni dalo miru. Večji je šel pravkar v šolo, mlajši star 4 leta. Torej, skrajni čas, če želim, da bi vsaj kolikor toliko skupaj odraščali.
Kako znese? Z dobro voljo se zmore vse. Naš popoldanski sprehod z vozičkom pa ponavadi (vsaj dvakrat tedensko) zgleda tako, da večja dva peljemo po obveznostih (verouk, cicibanove urice, interesne dejavnosti)... Pač, prilagajanje.
No, zaenkrat mi še ni bilo žal.