Med.Over.Net

Starši in otroci

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

trma-pomoč prosim!

Default avatar

izabela

Živjo!

Pri svojem 16-mesečnem sinu že kak mesec opažam hude napade trme (saj v bistvu sploh ne vem, če je to trma?). Za vsako figo začne nekontrolirano vreščati (tako da izgublja sapo), se metati ob tla, tepsti...to se dogaja samo pri nama z možem. Pri starih starših in v varstvu tega ne počne!!!! Ali ima kdo kake podobne izkušnje? Kako ste težavo odpravili?

Že vnaprej hvala za vse odgovore in lp.
Default avatar

sandra

pozdravljeni Izabela,

jaz imam starega sina 2 leti in šele tukaj boš videla zares kaj to pomeni trma. Sploh, če govoriš, da že pri 16 mesecih opažaš, da je otrok trmast. Tudi moj sin je začel tam nekje, čeprav se mi je takrat to zdelo nesmiselno, saj se mi je zdel še preveč majhen in nebogljen za kaj takšnega, ampak je mogoče, verjami. Res je, da pa je potem za neko obdobje spet nehal trmaritr in, da ga zdaj začenja spet počasi prijemat. Jaz nisem za tepenje, mogoče tu in tam rahlo po ritki, tako, da pač poskušam tole trmo rešiti na ta način, da ga dobesedno nekako spreobrnem, zamotim, če se le da, ali pa mu normalno kot, da bi se pogovarjala z odraslo osebo, lepo razložim kaj lahko in kaj ne in zakaj je tako. neboš verjela, da so takšna majhna bitja velikokrat dosti bolj pametna in razumevajoča kot pa še tako odrasel človek pa čeprav ti bodo drugi rekli, da te ne razume...
No, pa vso srečo
Default avatar

mijap

Dobrodošla v svetu odraščanja naših malčkov. O trmi smo že večkrat na dolgo in široko pisali. Morda ti bo v pomoč iskalnik.
Receptov za krotenje trmavčka je kar nekaj. Pri nas je zaleglo ignoriranje izpada, mirno pregovarjanje (npr.: ne jezi se, umiri se, povej mi kaj želiš, ne razumem, kaj mi hočeš povedati,...), objem (če je pustil blizu) in seveda čas. Včasih je (no še zdaj cca 1 x na vsake 2 meseca) pobrisal (s hlačami) cel hodnik pa še pol kuhinje zraven, potem se je šele umiril. Seveda sva se skoraj po vsakem izpadu še potem pogovorila.
Aja, da ne pozabim. Pri starih starših so bili tudi pri nas izpadi izredno redki. A veš zakaj? Ker so mu (sploh če je bil dedo v bližini) v vsem takoj ustregli. In seveda je bilo vedno vse po njegovem. Pa okolje je drugačno, vse se vrti okrog njega, pa obljube sladkarij, .... Zakaj pa bi bil trmast, če pa ni imel razloga?
In seveda sva potem z atijem ropotala (pri starih starših, se razume)... ampak to je že druga zgodba, mar ne?
Default avatar

nat

A si že poskusila s "premorom" - tako da ga postaviš v kot, da se ohladi? Seveda ne smeš pričakovati, da bo fant tam obsedel in čakal, da premor mine. Predlog: če ga zagrabi trma, ga mirno odnesi v kot ali v kak zelo nezanimiv prostor in ga posadi na tla. Povej mu, da je v kotu zato, da se "ohladi". Tam naj ostane 1minuto, no, seveda ga boš verjetno morala na začetku držati, saj se bo upiral na vso moč, a sčasoma se bo navadil. Ti pa ohrani mirno kri in ne pričakuj, da bo napad minil takoj oz. da bosta trmo v parih dneh obvladala. In bodi dosledna, za vsak napad mu pripada kot. Če bo enkrat v kotu, drugič pa ne, bo še slabše, saj bo fant poskušal: no, a me bo mamica tokrat dala sedet v kot ali ne; in tako bo še večkrat izzival.
Pri nas ta premor deluje pri odpravljanju slabega ravnanja naše punce (17m) kot npr. grizenje, vtikanje prstov v stikala... Seveda odpravljamo "težave" postopoma, najprej velja premor le za npr. grizenje, ko to obvladamo, gremo naprej.
Vso srečo in veliko potrpežljivosti.
Default avatar

Copy+Paste

To je napisala Karmen M.

Dobrodošla v svetu otrok, ki odkrivajo svoj "JAZ". Trma, ihta ali "ipika" ki jo izražajo naši otroci je odraz njihovega odraščanja. Prav zanimivo je, kako smo starši veseli prvih nasmehov, prvih korakov, prvih prespanih noči ampak trme...khmhkm... pa prav nič.

Naš pediater nas je pri pregledu ob enem letu v posvetovalnici vprašal, če naš Jaka že kaj cepeta. In ko sem odgovorila "seveda", je rekel: "no potem pa je vse v redu z njegovim razvojem". Ko me je zdravnik vprašal: "Ali že kaj kaže svojo voljo? Ali je priden? Kaj storite, ko je trmast?" Pa sem mu odgovorila: "Seveda je priden. Kaj pa je za vas pridnost ali porednost? To, da riše po stenah ali to, da spi pri starših v postelji ali to, da ne uboga, ko že tretjič pleza po stolu, da bi dosegel daljinca? Kaj je za vas izraz trma? Naš je priden, čudovit, nikoli ne uboga, cele noči se doji in zadnje čase se je začel metati po tleh, khkhmmm". He, he,... se je režal... je rekel, da sem ena redkih, ki v tem ne vidi problemov... Potem pa je rekel, da je izražanje svoje volje od enega leta naprej celo zaželeno obnašanje, saj le tako kaže, da se otrok pravilno razvija... Ker otrok MORA iti čez to razvojno fazo. Eni prej, eni kasneje, nekateri bolj burno, nekateri manj. Bistveno pa je, da ga takrat razumemo in da ga ne zatremo. To seveda ne pomeni, da mu dovolimo prav vse, ker meje morajo biti postavljene. Kakšne pa so meje, pa je odvisno od posamezne družine.

Sama že iščeš možne rešitve. Predvsem pa ti svetujem, da ne prigovarjaj otroku, da se ne sme jeziti. Ker to pomeni, da naj jezo zatira. Temu pravim sama "pometanje pod preprogo". To pa ni zdravo. Jezo moramo znati izraziti, pomemben pa je pravi NAČIN kako jo izražamo in kako jo usmerjamo. Eno, dve-letniku je vsekakor potrebno pri tem še pomagati in najboljše metode so preusmerjanje pozornosti. Kar pa je lahko (tudi fizično) naporno za nas starše in to od nas terja veliko več energije.

Tudi sama sem si pri prvem sinu, ko je bil star dve leti razbijala glavo, kaj hudiča delam narobe, da imam nemogočega otroka. Potem pa sem prebrala nekaj knjig (Raising your Spirited Child, Holding Time, Z otrokom lahko sodelujete, ABC odlične vzgoje, itd... ), opazovala druge otroke in njihove starše in ugotovila, da imam pravzaprav prav čudovitega sina. Bistveno je bilo to, da sem se naučila kritične situacije vnaprej predvideti in ga vnaprej opozoriti na dogodke.

Pomembno je, da kadar pride do (za starše in okolico) nesprejemljivega obnašanja, da se otroku pove: "tvoje obnašanje ni primerno in sprejemljivo, prosim pomiri se, da se pogovoriva" in ne narobe: "grd si, tako groznega otroka še v življenju nisem videl/a, ti si nemogoč,..." saj tako otroku jemljemo samospoštovanje in ga zatiramo. Absolutno tudi ne podpiram ignoriranja, saj le to sporoča otroku, da ni opažen, da je nezaželen in lahko je tudi nevarno. Kadar odpovedo vsi drugi ukrepi, otroka sicer ignorirajmo, a le kratek čas in v v naši družbi. Poleg tega mu vedno povejmo, da ga imamo radi, le da njegovo obnašanje po našem mnenju ni primerno. Te metode veljajo seveda za predšolske otroke.

No, vsi "recepti", ki so veljali pri prvem so odpovedali pri drugi cepetavčici. Ona je začela relativno pozno, po tretjem letu, tako da smo najprej doma mislili, kako da smo super starši, da naša tamala nikoli ni trmasta. No, pa nam je tasrednja hitro pokazala zobe. Kadar se ona nekaj odloči, mora to biti TAKOJ in ZDAJ in če ni, potem renči (dobesedno), grmi, cepeta in laja. Včasih se hecamo in kadar je najhuje pravimo, da bomo dali kužka spat ven v kotlo in se hitro oglasi, da ona pa že ni kužek. Pri njej je najbolj učinkovita metoda t.i. HOLDING (Marta G. Welch - Holding Time, upam, da sem prav napisala), ko jo v napadu cepetanja zgrabim, tesno stisnem v naročje, odstranim od občinstva (v trgovini se zavlečeva v kakšno kabino za pomerjanje) stisnem k sebi v naročje in ji počasi, jasno in glasno dopovedujem, da jo imam rada toda njeno obnašanje (po mojem mnenju) ni primerno. Potem sledi poučna zgodbica "o punčki Marjetki, ki (opis trenutne situacije in možnosti rešitve, ki jih izbira sama). Ponavadi zadošča. In teh "napadov" je vedno manj... takole enkrat na dva meseca morda....

Vedno se držim tudi načela: kar ne želiš, da naredijo tebi - ti ne delaj drugim. In to velja predvsem za zatiranje, tepež in poniževanje. Na koncu je rezultat te metode le ta, da bo otrok preden stori nesprejemljivo dejanje le tega ne bo naredil zaradi strahu pred kaznijo ne pa zaradi nesprejemljivosti dejanja samega.

Torej zgoščeno, moji nasveti:
- predvidevajte vnaprej in preprečite ali preusmerite
- ostanite otroku v bližini (ignoranca ali izločitev lahko pripelje do poškodb in povečanja otrokove želje po pozornosti z neželjenim obnašanjem)
- dotikajte se otroka, objemite ga (kljub nesprejemljivemu obnašanju)
- dajte mu prostor in možnost, da izrazi svojo nemoč, jezo
- povejte mu, da naj preneha, če napad jeze traja predolgo
- pogovarjajte se z otrokom, v čem je problem
- uporabljajte mehak, miren glas (ne vpijte in ne jezite se še vi) ko govorite otroku
- poskrbite, da bo otrok jasno poznal vaša pravila (ne teči čez cesto, ne dotikaj se posode na štedilniku, ne riši po stenah,...)
- med napadom otroka spomnite na pravila, ki jih imate postavljena v vaši družini
- ko ste v javnosti se ne ozirajte na druge (pametnjakoviče) v okolici. Poskrbite zase in za svojega otroka, drugi ljudje niso važni.
- tepež ne učinkuje ampak samo dodatno okrepi in oteži težo čustev v dani situaciji
- prilagodite se situaciji - možnost ki ponavadi dobro učinkuje ne deluje vedno

Kako preprečiti napade trme:
- večkrat povejte svojemu otroku, kaj in kdaj dela prav (večina izpadov prihaja iz klica po pozornosti staršev, četudi negativne. Zakaj je veliko napadov trme ravno v trgovinah? Ker smo starši skoncentrirani na iskanje izdelkov, otroka pa kar pozabimo, vidimo ga da je poleg, to pa je tudi vse...)
- poskusite poiskati dobre plati značaja v vašem otroku in ga spominjajte na to (npr. danes si tako prijazno pobrisal tla po kopalnici za seboj)
- učite ga odgovornosti (če v ihti razmeče sobo, naj jo nato tudi pospravi. Pri tem mu pomagajte in mu ne očitajte)
- če pride do izpada, naredite "zaključek" dogajanja (objemite otroka, povejte mu, kaj je delal narobe in mu dajte vedeti, da ga imate vseeno radi)
- pripravite se za naslednjič
- poskrbite tudi zase (napadi trme so izčpljajoči za vse - tudi za starše, privoščite si toplo kopel ali hiter sprehod skozi gozd)

No, naš najmlajši je začel tudi zgodaj, pri enem letu. Sedaj, pri dveh letih smo čez najburnejše obdobje že mimo (ko se pri nekaterih šele začenja). Če mu nekaj ni uspelo za kar se je odločil, se je (previdno) zvrnil na trebuh in pocepetal z rokami in nogami in zakričal, da je šlo skozi ušesa. Vem, da je njegova jeza izvirala predvsem iz občutka nemoči, ko je želel prehitevati to, kar se je v svoji mali glavici odločil, pa motorično še ni bil dovolj spreten, ne pa iz njegovega značaja ali trmoglavosti (kakor nam drugi radi okarakterizirajo) otroka. Ker v tem ne vidim več problema - nimamo več težav.

TRMOGLAVOST OTROKA

Preberi si nekaj osnovnih stvari o TRMI. To je napisala svetovalna delavka v vrtcu v Šiški. Zelo poučno!!!

------------------------------------------------------------------
Če hočemo otroka vzgajati,
se moramo naučiti
strpnosti, potrpljenja, sprejemanja in odpuščanja !
------------------------------------------------------------------

P O M E M B N O

! Otrok ne trmoglavi nalašč.

! Prehitro in pretrdo reagiranje na kljubovalno vedenje ima lahko neugodne dolgoročne posledice.

! Dostikrat otrok trmoglavi podzavestno, ker ni kos novim zahtevam in bi potreboval vašo pomoč in ne kazen.

! Otroka ne sprašujemo "ZAKAJ SI TRMAST IN JEZEN";, ker vam otrok na to ne zna odgovoriti

! Otroku moramo dovoliti, da se veliko igra zunaj, z vodo in peskom, da packa z barvami in glino, da kuha, gnete in oblikuje testo, da pere, pomiva, kopa svoje igračke, itd.

! Če bo otrok v igri izživel svoje težnje bo lažje sledil vašim navodilom in zahtevam.

TRMA Z RAZVOJEM SAMA IZGINE, DO TAKRAT PA JE POTREBNO LE VELIKO POTRPEŽLJIVOSTI IN RAZUMEVANJA!

____________________________________________________________

TRMA JE RAZVOJNO POGOJENA

Otrok je v prvem letu življenja biološko in psihično odvisen od staršev.

V drugem in tretjem letu pride do stopnje v otrokovem razvoju, ko otrok gradi svojo samostojnost.

Otrokova povečana gibljivost, otroku odpre nove možnosti, kar mu daje občutek samostojnosti, neodvisnosti, samokontrole in lastne vrednosti.

Otrok začne ločevati med sabo in drugimi, loči lastno točko gledanja, lastna hotenja, lastno emocionalno doživljanje od pozicije drugih.

Trma je glavni mehanizem s katerim poskuša otrok, ki se je do sedaj podrejal okolju, OKOLJE PODREDITI SEBI.

Trma je izraz razvijajoče se osebnosti, zato se moramo do neke mere sprijazniti z njo. Lahko pa z ustreznim ukrepanjem omilimo njene posledice.

____________________________________________________________

TAKTIKE

- IGNORIRANJE
Ne opazimo otrokove bučne predstave. Uspeh je odvisen od vzdržljivosti staršev.

- VŽIVLJANJE
Otroku skušamo opisati njegove občutke in mu povemo, da ga razumemo.

- OSEBNI PRISTOP
Otroku povemo, da se bomo bolje počutili, če se bo nehal tako obnašati.

- ODHOD S PRISILO
Otroka odpeljemo v njegovo sobo, da je sam.

- ŠALJIVO DRAŽENJE
To je primerno pri otrocih z dobro razvitim smislom za humor.

- TAKTIKA PREOBRATA
Otrokovo pozornost skušamo preusmeriti na nekaj drugega.

- UMIK
Sami se umaknemo iz prostora in počakamo, da se otrok umiri.

- POPUŠČANJE
Občasno popuščanje ne pomeni, da bomo vzgojili prestopnika.

____________________________________________________________

POSTAVLJANJE MEJA

Družinsko okolje je otrokovo prvo socialno okolje, kjer se "trenira" za življenje v širšem socialnem okolju.
Otrok se mora že zgodaj naučiti do kod segajo njegove meje in do kod meje drugih.

Pri vzgoji moramo ubrati zlato sredino, otroku ne smemo zatirati vseh potreb in želja, hkrati pa ne smemo otroku vsega dopuščati.

Meje postavljamo tam, kjer so potrebne in taka vzgoja otroku ustreza, kljub temu, da se ji upira, saj s tem dobi okvirje v katerih lahko živi v socialnem okolju.

Pri pravilih, ki jih postavljamo otroku je pomembno, da so realna, pomembna, jasna, otroku razumljiva, primerna otrokovi starosti in nadzorovana
(dosledno se jih upošteva in se pohvali vedenje v skladu s pravilom).


Zloženko si lahko tudi sprintaš, je na spodnjem naslovu:


...to je to.:-))))
Lep pozdrav,

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic