hiperaktivni otroci
Pozdravljena
Mogoče bi za začetek povedala še to – ali je hiperaktivnost diagnostično potrjena ali ste si glede na vzgojne težave to diagnozo postavili sami. Starši si namreč ob problematičnih otrocih hitro poiščemo vzrok za njihovo nemirnost.
Verjetno je takih otrok veliko in bomo jutri veselo iskali možnosti za lažje prebijanje skozi pomladne dni, ki so prav tem otrokom pisani na kožo.
srečno
Žal je to potrjeno tudi iz strani strokonjakov.Tudi diagnoza ni nova ampak stara.
Sprašujem samo zato,ker včasih pride dan ko misliš,da ne zmoreš več.To so otroci,kateri potrebujejo veliko pozornosti,doslednosti,energije,……In lažje prebrodiš kakšno tako manjšo krizo z pogovorom drugih staršev.Iščeš še kakšno boljšo možnost tako za otroka,kot sebe(starša).
Nasveti psihologa in vstalih strokovnjakov ter branje literature so dobrodošli ampak sama raje prisluhnem izkušnjam staršev, katerih otroci so hiperaktivni.Nekako se mi zdi praksa dotičnih boljša od teorije nekaterh.
Meni je moja hči spila dušo življenja.
Sprejela sem svoj križ, ker vem, da tudi takim otrokom verjetno ni lahko. Ves čas se zaletavajo v nevidne prepreke svojega življenja.
Imela sem kar nekaj primerov otrok, ki so že v prvem letu kazali znake hiperaktivnosti.
Meni se je v vseh teh letih vedno obneslo naslednje. Nakoli nisem naredila ničesar, kar bi mogoče otroku škodovalo. Nikoli nisem povzdignila glasu. Vedno sem bila dosledna pri zahtevah . Ogromno časa sem ponudila za igro na prostem. Igra ni bila nikoli sama po sebi, ampak je vedno imela nek smisel in namen.
Vse to sem počela za tuje. Pri svoji sem odpovedala, ker so me premagala čustva.
Predlagam res veliko pogovora s starši, ki to razumejo in ne s tistimi, ki vam bodo okarakterizirali otroka kot razvajenega, nesramnega ….
Obiske pri strokovnjakih pa sem že davno dala v koš. Vedno greš k njim poln pričakovanj in upanja, da dobiš vsaj kakšno usmeritev. Na koncu pa ostaneš sam, ti in tvoj otrok. Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.
srečno
Veliko staršev ni pripravljeno govoriti o teh težavah.Večinoma od njih vzame takega otroka za težavnega,nemogočega in ga že postavijo za vzgled slabo vzgojenega otroka.
Čustva pa izdajo tudi mene.Počutim se izredno nemočna.
Zraven pa me skrbi,ker imam občutek,da sledi hiperaktivnosti zaznanjam tudi pri mlajšem.In me je groza ,kako bom to zmogla.
Res je da nisem sama ,da imam tudi moža in mi tudi pomaga ter stoji ob strani.A je veliko službeno odsoten,tako,da je večino vzgoje na mojih ramenih.
Čaka te precej trd boj za pravice tvojega otroka – žal predvsem v šolskem sistemu.
Kategoriziraj otroka v otroka s posebnimi potrebami. Vlogo za začetek postopka morata dati oba starša.
Še imaš čas izbrati osnovno šolo v katero bo otrok hodil. Pot pod noge. Vprašaj, če imajo izkušnje s hiperaktivnimi otroci in predvsem kako ukrepajo.
Nasveti za vzgojo doma. Tvoj otrok ima koncentracijo dolgo 10 minut. Upoštevaj to!! 15 minuto enostavno ni več v stanju opravljati dela, ki se ga je polotil. Tega ne more !! Rešitev problema je prehod na drugo dejavnost in potem vrnitev k nedokončani prvi. Tu bodi vstrajna. Tisto prvo delo mora biti dokončano. Čas zbranosti se bo ob primernih vajah podaljšal, vendar naj te opozorim na moje izkušnje. Pri 5 letih – 10 minut, pri 16 letih 20 minut.
Zibanje na stolu, cepetanje z nogo je uspešno nadomestil s stiskanjem obročka za krepitev mišic. Tudi pri tej nemirnosti gre namreč za to, da je ne more ustaviti – jo pa lahko nadzoruje in zamenja z manj motečo za okolje. Šport se velikokrat ne obnese, bolša je kaka umetniška dejavnost – hiperaktivnega to umirja. Naš blazno rad ustvarja z glino ( ko je bil majhen s plastelinom)
Kako živimo ? Srečno ! Moj pubertetnik ve, da je drugačen. Svoje pomankanje koncentracije zna solidno nadzorovati, čustvene izbruhe kroti bolje od brata in sestre. Samopodobo ima visoko. V šoli je uspešen.