Zanima me če ste našle svoj smisel življenja, svojo življensko nalogo, je vaš poklic – izobrazba, služba res tisto kar vas notranje izpolnjuje, osrečuje. Mislim na splošno če ste notranjue srečne izpolnjene.

No jaz sem zgrešila že pri študiju. Najprej sem se silila s študijem ekonomije, pa potem vse skupaj pustila, zdaj pa ponovno študiram pa vem da to ni to. Se pravi poklicno sem neizpolnjena. Želela bi si delati z ljudmi kot npr. pedagog, psiholog, defektolog, ne pa s papirji.
Otroke imam zelooo rada,pa vendar imam včasih občutek da bi kar nekam pobegnila, pred to odgovornostjo.

Kaj pa ve?? Ste našle pravo pot ali ste tudi kdaj v dilemi,da je to to????

Jaz bom rekla tako, da je vsega po malem.

Na prvo mesto seveda dam moža, ki ga ljubim z vsem srcem in s katerim sva skupaj našla najino pot, ki naju oba dopolnjuje – oziroma bom rekla kar tako, da se dopolnjujeva eden drugega …

Potem so takoj zadaj otroci, ki ti dajejo drugačno ljubezen in te dopolnjujejo v drugih stvareh … ki te naučijo česa vsega si sposoben … stvari, ki si jih nikoli ne bi niti domišljal, da si sposoben … oni so tisti, ki potegnejo iz tebe tako najboljše kot najslabše … in preko njih spoznaš sebe.

Poslovni uspeh … hja … tudi sama nisem bila najbolj uspešna kar se šolanja tiče. Na faksu sem pogrnila na veliko (vendar sem se v tistem času naučila marsičesa o sebi) in se kmalu zaposlila pač nekje … ravno zato da služim. Sicer sedaj zaključujem študij ob delu … smer ki me sicer zelo veseli … ampak tičim še vedno v službi, ki mi ne daje nekih velikih zadovoljstev … in mi jih tudi nikoli ne bo dala … vendar druge tudi ne bom iskala, da ne pridem na slabše.

Mož: 1A (ima svoje odklone in takrat malo spremenim svoj “smisel življenja” ;))
Otroka: sta res super, nenaporna, odzivna (na moj trud), ljubeča… všeč mi je, ker imam parček, čeprav tega prej ne bi nikoli izpostavila kot neko zadovoljstvo v življenju. Zdaj se mi zdi, da se preko hčerkice “nadaljujem” jaz (moj način), sin je pa nekaj novega, posebnega, ker je pač fant.
Služba: je moja sanjska, čeprav me malo pesti dejstvo, da nimam čisto ustrezne izobrazbe
izobrazba: faks-narejen, bi se pa še izobraževala, ker zelo rada hodim na predavanja, poslušam, berem, delam seminarske, naredim izpit,…vendar trenutno ni nobene zame ustrezne možnosti. Ampak čakam in iščem.
Lahko rečem, da je moj glavni smisel življenja družina, vendar vem tudi, da družina ne sme biti edini smisel, zato imam še polno drugih stvari, ki me veselijo, privlačijo in izpopolnjujejo. ma hvala bogu, da je še vse življenje pred mano.

Pravzaprav se je uresničilo zelo malo od tistega, kar sem si želela in načrtovala. Sem se pa ob tem naučila, da “je vsaka stvar za nekaj dobra” – prežvečen, a zelo resničen pregovor. Znam najti zadovoljstvo v tem, kar imam.

Edigs, s poklicem je tako: včasih kakšnega tudi precenjujemo. Vendar se velja preizkusiti v tem, kar nas veseli – šele potem lahko trdiš, da v nekem poklicu uživaš. Hočem reči, če te neko delo veseli, poišči možnosti, da ga boš tudi opravljala. Potem boš pa že videla, če je to res to. V življenju pa ti vsako znanje prav pride.

Malček tolažbe:
eno je izobrazba , recimo ekonomist, drugo pa je poklic, ki ga opravljaš, recimo učiteljica, tako, da se s tem ne preveč mučiti, končaj kar si začela, potem pa se poišči tam kjer se sedaj mogoče že vidiš. Življenje oz. življenska obdobja te ves čas izoblikujejo in tako se izpopolnjuješ. Verjetno si še mlada zato držim pesti, da se najdeš na svoji poti.
Življenje ni idealno, ni z rožicami postlano, je pa lepo in zanimivo, ko se igra z nami,
vse dobro

V prvi fazi vse zabluzila, v drugi našla precej od tega, kar naj bi bilo moje življenjsko poslanstvo (otrok, mož, poklic, družba, hobiji, način razmišljanja). Nikoli ni prepozno (zamenjati partnerja, vpisati nov faks, se začeti končno ukvarjati z adrenalinskimi športi, pustiti službo in iti v “svobodnjaštvo”).