Zanima me, kdaj naj začne otrok sam jesti in kako (ali z roko, ali kar z žlico?) Moj je star 10 mesecev, sam je kruh in vse kar je za v roko, vendar sam za mizo pa še ni jedel, npr. z žlico. Žlico mu dam vedno v roku, ko je, ampak jo kar hitro vrže na tla in hoče imeti v roki igračo. Kako pa vi delate oz. ste delale? Hvala za vsak nasvet in lp!

Hah, jaz sem dajala žlico od vsega začetka v upanju, da se bo kaj kmalu sam hranil. Malo morgen! Žlica je bila fajn za packat, z njo mahat, v šusu usekat po pireju, da se je razletelo čez celo kuhinjo, edino za v usta nosit ni bila “primerna”. Sem se prav sekirala, ko je od znanke hčerka pri 16 mes vzorno lastnoročno pospravila juho z rezanci, pa pri tem ni nič špricalo, pa tudi rezanci so bili v veliki večini v ustih. Pri nas so bili še pri dveh letih malo na mizi, malo pod mizo, nekaj na sličku in nekaj celo v ustih.

Ima sicer odlične ročne spretnosti, odvije vse vijake, tudi križne in najbolj drobne, sestavlja slikice iz barvnih žebljičkov, ampak hrana mu je zadnja skrb pod soncem. Danes ima 2 leti in 2 mes, za silo že poje sam, ampak to traaaaaaaaaaaajaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Tudi polije še kar precej. Še najlepše poje rižoto, pečen krompir, meso – v koščkih oz. gosto. Juha, ah no, bohseusmil 🙂 S kruha najprej poje dol oblogo ali poliže namaz. Ko ugotovi, da mislim resno in ne bo “repete” marmelade ali salame, rahlo užaljen pospravi še kruh, ki mu ga narežem na “trakove”. Skratka, naš je na tem področju bolj ko ne bukove sorte.

Ha, ha Skr bna, prav luštno si me spravila v dobro voljo s tako lhudomušnim pisemcem in me malo potolažila, saj sem še minuto nazaj mislila, da sem edina na tem svetu, ki ima probleme s hranjenjem. Prepričana sem bila, da edino jaz po vsakem obroku pomijem celo jedilnico in stolček od otroka in ga skoraj celega preoblečem! Sprašujem se, kako lahko nekateri otroci tako lepo jejo, in to celo v naročju! Moj se zvija kot gumica, če ga žellim hraniti v naročju in do sedaj mi še ni uspelo! Upam, da bo katera napisala kakšen dober nasvet!! lp

Moja polletna punčara hoče že odkar smo pred dvema tednoma začeli z uvajanjem goste hrane, vsako žlico sama prijeti in jo nesti v usta. Sicer ji tosamostojno še ne rata, pa da ne rečem, kakšna je po hranjenju. A to pustim, ker je to samo dober znak za to, da želi biti čimprej samostojna.

Tudi moj je pri šestih mesecih držal za žlico, skupaj sva jo držala. Od osmega meseca je jedel vse sam. Z roko, seveda. Tudi piti iz kozarca sva ga začela učiti takrat. Zdaj pri 21-ih mesecih zelo lepo jé, večinoma s priborom, tudi juho, ampak, včasih, če je pa treba, pa tudi rižoto z roko. To (lepo jé) seveda pomeni, da še vedno, ko gre od mize, vse pod stolom in v radiju en meter od njega vse pomijem. obrišem noge na mizi in sosednjih stolih, če je kaj tudi tam (bolj ali manj kaj je). S polivanjem nismo imeli nikoli težav, kozarec je zelo hitro osvojil, ne pomnim, da bi se sploh kdaj polil. V začetku sva mu kozarec držala, potem ga je kar naenkrat začel držati sam.

Po mojem, je bistveno, da otroku pustiš, da se samostojno hrani in zamižiš na eno oko. Aja, in uro vržeš proč.

Pozdrav, PikaN.

Polije z žlice dol, ko nese do ust. Kozarec povsem obvlada od 14. mes dalje.

Moja 11m je od začetka za igračo pri jedi imela žlico. Rada bi jedla sama, a to bolj z roko. Sedaj je tretji teden v vrtcu in v soboto sem ji lepo dala otroški pribor. Ona pa prime v eno roko vilco v drugo nož in začne pikati po mizi. Sem ji nabodla mesko in ona hop v usta….. očitno jo to učijo v vrtcu. Tako da bomo videli, jaz je preveč ne silim, v vrtcu ji je pa najbrž fino ker probava jesti kot ostali otroci.

No ja za pospravt pa itak je, ker če ji kaj ni všeč vrže na tla. Se bo že navadla.

hojla
mi smo z roko jedli takoj ko smo lahko. Zličo je tudi dobila in pri 11 mesecih je bila z njo zelo spretna. V vrtcu je večino kar sama pojedla in seveda je hotela tako tudi doma. Vsakič smo bili zamazani od A-ž, stena, stolček, mizica, jaz in ona. Včasih sem izgubila živce in sem morala kar na kak kratek sprehod in dihat.
Danes ima 22 mesecev obvlada žlico in vilice. Včasih pa je še vedno bolj zabavno s prsti. Pri nas doma poje vse sama in tudi tako hoče – ti ji spraviš samo kako žlico, čisto na koncu jogurta, ko bi ona rekla ni več. Drugače pa ni šans. Malce več uspeha imajo z dvojnimi žlicami nona in babica, ki delata po principu eno ti eno jaz in kar nekako gre.
Drgač pa ne vpraši kaki smo, če nam hrana ni preveč všeč ali pa je mami dal čisto malo preveč – zapacani po laseh, do komolcev in vse naokoli. Sem uvedla kar kopanje po hranjenju, ker sem drgač imela dvojno kopanje. Skratka še vedno na polno eksperimentiramo.