Čustva ali morala?
Polno zgodb o čustvih, o zaljubljenosti, o ljubezni je tule gor. Največ pa se mi zdi, da je takih, ko je eden vezan, poročen ali pa celo oba, pa se med njima rodijo čustva.
Kaj torej storiti? Se potegniti vase, zatreti čustva, če jih lahko?
Se predati toku, ki te počasi odnaša, pa ne veš kaj te na koncu čaka?
Najprej prekiniti staro zvezo, čeprav ne veš, da ti nekdo vrača čustva?
Zanima me, če moški najprej prekinete staro zvezo, preden se zbližate z žensko, ki vam je všeč?
Torej kaj naj vodi človeka – čustva ali morala?
niti čustva, niti morala, ampak
pamet,
katere vodilo bi naj bilo neponovljivost- odgovornost do minulih dogodkov (otroci…) in ekonomika.
v bistvu, se da v zakonu živeti brez neke ” hoch ljubavi”, zakon je lahko harmonija dogajanj v prostem času.
prej ko slej, so to za vsakega dejstva.(ljubezen je minljiva)
celo smatram, da ponujanje in vračanje pretirane in dolge medsebojne ljubezni med zakoncema škodi, oz dela škodo družini (otrokom)
poznam zelo dosti primerov takšnih škod.
zvezo smatram zakonski stan.
Pozdravljen Norton
A lahko tole mal razložiš?
Hvala[/quote]
niti čustva, niti morala, ampak
pamet,
katere vodilo bi naj bilo neponovljivost- odgovornost do minulih dogodkov (otroci…) in ekonomika.
v bistvu, se da v zakonu živeti brez neke ” hoch ljubavi”, zakon je lahko harmonija dogajanj v prostem času.
prej ko slej, so to za vsakega dejstva.(ljubezen je minljiva)
celo smatram, da ponujanje in vračanje pretirane in dolge medsebojne ljubezni med zakoncema škodi, oz dela škodo družini (otrokom)
poznam zelo dosti primerov takšnih škod.
zvezo smatram zakonski stan.
————————————–
**
It is only a game.
zaradi svojega jedrnatega pisanja, bom pač malo obeazložil.
neponovljivost dogodkov zaradi nove ljubezni smatram, da jih je nesmiselno še enkrat ponoviti z novim zakonom, recimo pri 40 letih ali več, da vzgajaš dve serije otrok, da to nisi v stanju niti čustveno (psihično) niti fizično, (tudi finančno).
na kratko: ne zagovarjam nove zakonske zveze zaradi ljubezni(čustev), pogojno novo zakonsko zvezo zagovarjm le zaradi nevzdržnosti v njej, to pa je zaradi neumnosti enega od partnerjev, neumnost pa spoznaš, ko ljubezen (čustvo) popusti.
ni kaj, misel je višji nivo.
[quote norTONcelo smatram, da ponujanje in vračanje pretirane in dolge medsebojne ljubezni med zakoncema škodi, oz dela škodo družini (otrokom)
poznam zelo dosti primerov takšnih škod.
z opazovanji narave in življenja (najbolje ekstremi) v njej, lahko prideš do nekih spoznanj in zakonitosti.
poznam več zakoncev, jasno starejših od 35-40 let,ki sta si z različnimi načini in komplimenti izkazovala ljubezen.
načini: “držanje” za “rokice”, poljubček, ko greš in prideš iz avta, ljubčkanje v družbah, sama dva na izlete, kino …”stil, da draga samo ti”…skratka posnemanje najstnikov v zrelejših letih.
vse to je peljalo v pomanjkanje energije in časa za vzgojo otrok in posledice so …..kljub temu, da je bilo, “kao vsega dovolj”.
meni se pač zdijo vsaki ekstremi škodljivi in jih je potrebno miselno regulirati.
verjamem v regulacijo čustev (čustvenih odločitev)
verjamem še v nekaj, o čemu pa sedaj tukaj ne bi, mogoče, če bo takšna tema. ( smiselno spuščanje “v”in regulalacija čustev)
Čustva povezanosti, jeze, očaranosti, razočaranja, naklonjenosti, nesprejemanja, zaljubljenosti, se rojevajo, lahko kar priletijo, ko jih najmanj pričakuješ. Kaj storiti? Dati jim je treba prostor, da ti spregovorijo. Imeti pogum za to… še posebej, če ravno butnejo v prostor, kjer zanje ni prostora.
Ali zatiranje čustev ali predaja njihovemu toku? Nič od tega. Potrebno jih je začutiti. Se pogovoriti. Najprej s samim seboj. Stopiti korak nazaj. Si ogledati vse z razdalje.
Kaj naj vodi človeka? SRCE. Skupek čustev, morale, vrednot, predvsem pa velik odmerek dobrote, ki zna videti vse vpletene v neki zgodbi.
Tale tvoj odgovor norTON, me je pa presenetil….
Predvsem tvoje videnje kaj kao definira/izkazuje ljubezen.
In še bolj, da je predajanje eden drugemu; črpanje energije in kraja časa za vzgojo otrok…
Kazati ljubezen in spoštovanje eden do drugega v partnerstvu NIKOLI ne pripelje do pomanjkanja energije in še MANJ krade čas za vzgojo otrok!
NITI SLUČAJNO pa to ni ekstremno obnašanje v sožitju, temveč hudo potrebno
za ZDRAV odnos dveh odraslih ljudi.
če hočeš, lahko nadaljujeva “pogovor”.
moja izhodišča so:
meni je blizu samo ena rešitev, ločitev v zakonu takoj, ko vsaj eden spozna,da sobivanje zaradi kakršnih koli razlogov ni možna, to pa se mora zgoditi takoj, končati v petih letih, bolje je še PREJ.
kasneje, po 10 letih in več zakona, torej pretrgati vezo zaradi neke nove ljubezni in pričeti z drugo serijo otrok je skrajno brez veze in neodgovorno predvsem do otrok iz “prve serije” saj jih nisi v stanju “zadovoljiti”, niti čustveno, fizično, finančno.
pri korektni vzgoji dvoserijskih otrok, torej iz prvega in drugega zakona, ostane novi drugi ženi bolj malo “mojega” časa, za izkazovanje zg. napisane ljubezni, saj to vse stane….čas/delo/dohodki/odhodki….
eh dejte no mir,ni morala,ne ljubezen,ne zakon,ne otroci,pa tudi denar ne v končni fazi.. ampak strahopeštvo..strah začeti znova,strah biti kar si in strah da nekaj ne boš zmogel,ko premagaš strahove zmoreš vse-razen večnega živlenja,zato premagajte strahove,ker večno se živeti ne da,samo tukaj in zdaj .
Popolnoma se strinjam z Nortonom.
Če si že pristal v zakonu je najbolje, da čim prej pobegneš ali pa potegneš kar se iz njega da: materialno stabilnost, sobivanje, prijateljstvo, vzgojo otrok, obstoj družine- ljubezen pa ha ha.
In če se slučajno pojavi kje kak plamenček- prav zares nesmiselno pričeti z novo serijo potomcev, bolje stvar v kali zatreti, se poskušati strezniti, realno z razumom pogledati na stvari in preprečiti katastrofo, ki pelje v neznano.- kaos na vseh področjih. Odsvetujem, da prepustite nadzor tako imenovanim čustvom.
Pa če ne odideš po petih letih, ne po desetih, ampak živiš v takem papirnatem zakonu, po dvajsetih letih pa, ko so otroci že skoraj odrasli, pa se odločiš za svojo pot.
Možno da celo spoznaš sorodno dušo, enakih let, tu potem ne gre več za otroke “dveh serij”. Kako gledate na to?
Drugače se pa tudi jaz kar strinjam z Nortonom, saj so t.i. dvojni otroci vsekakor prikrajšani, z ene ali druge strani, s tem pa tudi partnerjema zmanjkuje časa za njun skupni čas.
Kar priznajte samo stahopeštvo vas je 🙂
otroci so prikrajšani tudi pri preveč materijalno orientiranih staših,ki samo denar služijo,da bo veliko,veliko in še več.Prikrajšani so tudi pri sitnih,zafrustiraih starših,ki živijo samo zaradi statusa,pa spet so prikrajšani pri starših,ki so večno nezadovolnji s svojim živlenjem itd..itd..
Bolje strahopetnost, kot pa vlaganje energije v nekaj kar zopet ni tvoja “sorodna duša”. Sem rajši na dežju, kot pod kapom, tam vem, da dežuje, pod kapom pa te lahko zasipa tudi toča in sneg. Žal.
Morda res strahopetnost, a energijo raje uporabim za druge stvari, recimo za otroke, za ustvarjalnost, kjer lahko izživim svoja prikrita hrepenenja in potlačeno strast. Otroci imajo vsekakor radi oba starša ob sebi in če premoreš vsaj malo samoodpovedovanja in prilagajanja je tudi takšno življenje lepo. Pač ni plamena, morda samo še rahlo tli pod pepelom, ali pa še to ne več. A kaj boš z gorečim ognjem, prekmalu pojema njegov žar, prehitro mine, da bi žrtvoval vse in pričel znova.
Ta korak je korak v negotovost. Če ni več skupne poti, je bolje začeti znova sam. Se odklopiti, razmisliti, analizirati in morda nekoč po času stopiti v novo zvezo, ko si pripravljen. A menim, da takrat vse preveč analiziraš, opazuješ, predvidevaš, da tistega spontanega ognja več ne dosežeš.
Bolje vrabec v roki kot golob na strehi.
Skupaj smo naredili potomce, so naša odgovornost in skupaj jih pospremimo v življenje, če se le da.
Pošteno.
Sanella- no morda v zrelih letih, ko mladiči odletijo. A takrat si že star in bolehen, si sposoben ti. ljubezni in imaš še voljo po neizživetih sanjah. Močno dvomim. Nisem še tam. Vprašaj me čez leta.
No morda smo pa res strahopetci in so vse to samo izgovori in ima Ta prava Monika prav.
Ma ne gre za občutljivost norTON.
Gre za to, da mi ni za dojet, da bi zaradi ekonomskih in preudarnih računic vstrajala v zakonu, ki mi je vzel največ – MENE.
Ko v nekem sožitju postaneš tujec tistemu s katerim deliš posteljo in mizo, nimaš kaj vstrajat….pa naj bo to po 5-ih, 10-ih…ali pa 25-ih letih.
Lani nam je ena izmed profesorica predavala snov iz tega konteksta – odnosi. In potem za primer povedala neko anekdoto o svojem kolegu;
Bil je starejši spoštovan profesor (cca 60 let), ki ji je neko jutro med pogovorom omenil, da se ločuje.
In ona vsa zaprepadena, pravi; Pa ne zdaj še ti…pa ne mi rečt, da imaš mlajšo?
Pa jo kolega pogleda in pravi; Ne, sit vse te dolgoletne čustvene osamljenosti.