Danes smo predstavniki Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, Milena, Tomaž, Lovro, Luka, Rok in Kristina obiskali hospitalizirane bolnike z limfomom na OI ter hospitalizirane bolnike z levkemijo in drugimi krvnimi boleznimi na KO za hematologijo v KC. Vsak je dobil mali dnevnik, kamor bo lahko zapisoval utrinke z zdravljenja, občutke, pesmi,… Vsak pa je dobil še 3 Ferrero praline, ki smo jih člani Združenja poimenovali kar tabletke za dobro voljo. 🙂 Ob tej priložnosti bi se rada v imenu Združenja zahvalila podjetju NOVARTIS in FERERRO, ker so bili tako prijazni in prispevali darilca za bolnike.

Začeli smo na OI, kjer sta nam prijazni čuvaj Janez in nejgov prijazni sodelavec, katerega imena ne poznam, čuvala obleko in darilca za bolnike, da nsimo vsega nosili po oddelkih. V bifeju na OI sta nama prijazna dečkota postregla z dobro kavico in vodo v mojem priljubljenem kozarcu z natisnjenimi češnjicami, ki ga imajo že vsa ta leta – odkar sem se tudi sama zdravila. Afnarija, da sem želela piti vodo ravno iz tega kozarca? Ne, le lepi spomini na obdobje zdravljenja so to.

Ob deljenju darilc na OI mi je bilo prijetno toplo, ob enem pa sem čutila povečan utrip srca. Posebni občutki. A zagotovo lepi. Videla sem “moje” zlate sestrice z odd. H1, ki so me po dveh letih in z vsemi lasmi in obrvmi in pridelanimi 10 kilcami od konca zdravljenja še vedno poznale in se me razveselile. Tudi zdravnici, dr. Južničeva in dr. Jezerškova sta nas tako lepo in prijazno sprejeli…. Zdelo se mi je kot bi prišla domov, res. Srečna sem, ker sem zdrava in srečna sem, ker lahko še vedno prihajam na obisk k frišnim limfomčkarjem in našim zlatim zdravnicam in sestram na oddelku H1.

V sobi 9, kjer sem tudi jaz domovala svoje zadnje 4 kemoterapije pred dvemi leti in pol, se je danes naselil tudi naš Igor, ki se pripravlja na transplantacijo. Sestra Metka mu je ravno “štelala” cevko za kemoterapijo v roko. Res je frajer…. Se mi zdi, da je v tako dobri kondiciji, kot marsikateri zdrav ne.

Predno smo odšli z Onkološkega inštituta, smo v avli OI srečali dr. Nado Rotovnik Kozjek, zdravnico, ki si srčno prizadeva, da bi bolniki z rakom dobili ustrezno obravnavo kliničnega dietetika in tudi ustrezno prehrano, ki bi podprla bolnikov organizem in mu pomagala do boljšega izida zdravljenja. Tako njej, kot vsem bolnikom želimo, da bi v prizadevanjih uspela.

Ob 12,30 pa smo bili dogovorjeni na KO za hemtologijo v KC, kjer smo šli pogledat, kako poteka adaptacija 3 sob, ki bodo dodatno na voljo bolnikom na KO za hematologijo konec januarja 2008. Tudi tam smo obiskali bolnike. Spet sem presenečena ugotavljala, v kako težkih razmerah se zdravijo hematološki bolniki po kemoterapijah ali presdaditvah kostnega mozga…..

In toplo mi je bilo ob pogledu na moje soborce, s katerimi smo prišli obdarovat bolnike, ki so v prijetnem vzdušju kramljali z medicinskim osebjem in zdravniki. Sploh glavna sestra na KO za hematologijo, Irena Škoda se nam je poleg primarija Ježeta Pretnarja zelo posvetila.

Danes je bil res en lep dan. In ponosna sem, ker sem del ekipe Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo. In ponosna sem na Mileno, Tomaža, Lovra, Luko in Roka. Skupaj smo danes prižgali marsikatero lučko upanja med bolniki z limfomom in levkemijo. In to veliko šteje.

Vesela sem, ker sem zdrava in vesela sem, ker pomagam prižigati lučke upanja!

Super dejanje! Naj iskrica v očeh dobrih ljudi kot ste Vi nikoli ne zamre. Naj žar dobrote večno tli, naj novoletni čas prinese izpolnitev vseh želja, naj zdravja in sreče vsakomur od vas zvrhan koš podari.
včasih je potrebno tako malo za to, da se nasmehnejo oči in se srce vzradosti. Bolnikom in osebju ste zagotovo polepšali dan. Vem kaj pomeni vzeti si trenutek za sočloveka, v njegovih težkih trenutkih. Zlati ste.

Življenje je potovanje, za katerega nihče ne dobi zemljevida.Vsakdo potuje po svoje in si sproti riše svoj zemljevid. In vsaka risba je nov smerokaz za vse, ki hodimo po čudovitih poteh življenja. In že je pred nami nova risba – novi upi, nove želje, nove sanje … Naj bo novo leto srečno, milo in igrivo, naj bo lepo in uspešno.

Tamaja, res je lep občutek, ko nekomu, ki prestrašeno gleda izpod odeje, ponudiš roko in mu pomagaš preganjati negativne misli. In verjetno si lahko predstavljaš, da smo bili res lučke upanja, živi primerki ozdravlejnih bolnikov…. To je tisto, ki pri tistemu, ki se zdravi, veliko šteje.

Včeraj sem videla toliko prestrašenih očk, žalostnih pogledov, zaprtosti vase…. Ko pa prijazno in na pravi način spregovoriš s soborcem, se večina omehča in na koncu opaziš hvaležen, včasih celo srečen pogled. Številni čisto oživijo in te kar ne spustijo iz sobe, čeprav so bili v začetku zaprti vase…. Lepooooo.

Lepo.

LP

Ja, tudi zame je bil včerajšnji obisk na hematološkem oddelku nekaj posebnega.

Skupaj z Lovrom sva najprej obiskala bolnike v enoti za presaditve, kamor naju je pospremil prim. Pretnar. Z veliko treme sem vstopila v izolirno sobo 20, kjer sem se tudi sama zdravila lansko leto. Spomini so oživeli. Tam sem zagledala simpatičnega mladeniča, ki je sedel v postelji. Pozdravili smo se, mladenič je povedal, da je bil na presaditvi in da gre kmalu domov, kjer ga čakajo žena in trije otroci. Oh, seveda, se mi je posvetilo, to je vendar bratranec od kolegice s foruma, ki se podpisuje kot ‘sestrična’. Res je bil on. Prav srečna sem bila, ko sem ga videla v tako dobri formi. Potem sem mu seveda vse povedala, kako sem bila prav v tej postelji pred enim letom, no – pa me zdaj poglej !

Tako smo na kratko pokramljali še z bolniki v drugih izolirnih sobah in potem naprej po oddelku. Mislim, da smo marsikateremu bolniku uspeli dodati še en žarek upanja – če so se tile takole popravili, potem to lahko uspe tudi nam !!

Še zdaj me spremljajo pogledi bolnikov, nekateri prestrašeni, nekateri mirni, vsi pa zaskrbljeni, kako bo šlo naprej. In žarki upanja v njihovih očeh.

Držim pesti in molim za vse naše soborce, da se jim zdravljenje v prihajajočem letu 2008 dobro odvije !!

Dragi člani L&L, draga Milena,

res iskrene čestitke ob tako lepi gesti, kot je prednovoletni obisk bolnikov na OI in HO. Prepričana sem, da ste v bolniške sobe prinesli veliko sonca, topline in prazničnega vzdušja, ki je bolnikom popestrilo dan in jim ogrelo srce.
Milena, bratranec mi je res povedal za obisk, da sta se “prepoznala” in pokramljala. Videla sem, da ga je to osrečilo, še toliko bolj, ker je nestrpno pričakoval zeleno luč za odhod domov. To se mu je včeraj tudi uresničilo in mislim, da ga ni bilo srečnejšega človeka ob njega, ko me je poklical in bi kar kramljal, medtem ko je prejšnje dneve komaj spravil skupaj nekaj stavkov. Resnično sem vesela, da bo novo leto dočakal med svojimi najdražjimi.
Vsem, predvsem tistim, ki bodo novo leto pozdravili v bolnišnici, pa želim obilo zdravja, ljubezni, iskrenega prijateljstva ter vere v dobro.

Sestrična

Juhu, da je šel bratranec za praznike domov !!!

Ko smo se srečali v njegovi bolniški sobi, je tako ljubeče pogledoval k sličici svoje družine, da vem, da je to zanj najlepše novoletno darilo.

Ko berem zapise o nasem obisku na obeh oddelkih, kar ne morem pozabiti tega kar je sicer omenila ze Kristina s katero sva skupaj hodila po sobah. V vecini primerov so naju ob vstopu v sobo sprejeli zadrzano vcasih skoraj “sovrazno” a, ko so ljudje videli, da sva to dajala skozi pred njimi, da sva nekako delila njihovo usodo so se stvari zacele odpirati, sciti obrambne drze so padli in v posameznih primerih so se nama popolnoma odprli in bi lahko ostala v sobah se kar nekaj casa. Ce so bile oci in usta ob najinem prihodu vecinoma zalostne, navelicane in prestrasene sem ob odhodu ponavadi videl druge ljudi, ljudi, ki so se smejali, bili optimisticni skratka veseli. Svoje so dodala se darilca in tako sem vsakokrat, ko sem sel iz sobe dobil potrditev, da je bila odlocitev za obdarovanje soborcev na obeh oddelkih prava.
Tomaz