Forum.Over.Net

Starševski čvek

Današnja ONA-intervju z Barbaro Bizovičar, mamo Lada Bizovičarja

Default avatar

MMaja

Če imate možnost, si preberite v današnji ONI intervju z Barbaro Bizovičar,mamo Lada Bizovičarja, ki se po bolezni in okrevanju vrnila v Gano, ima tam svojo "vas" s 35 ležišči za goste ter bar. Ko pride v SLovenijo za kak mesec pravi, da jemlje vse z levo roko - pozanima se le toliko, kdo je novi predsednik države, da se pred Slovenci, ki pridejo v Gano, nebi osmešila :-). Skratka, našla je srečo za svoje nadaljnje življenje.
Faca!

Lp,
MMaja
Default avatar

Pokec

Faca. Jaz bi kar šla, če bi imela pod palcem dovolj. :)
_______________________________

"Umazanija z rok se lahko umije, z duše pa nikdar."

- N. S. Hruščov
Default avatar

pptaja

baje, da za tako odločitev ni potrebno veliko pod palcem ampak več pod lasmi.
Default avatar

Pokec

Kaj je, bi bila rada duhovita?

Jaz bi šla na oddih punca, za nakup letalske karte za tri osebe pa tudi tisto več po lasmi ne zadostuje. Na žalost.

Mater ste ene pikolovske do amena.
_______________________________

"Umazanija z rok se lahko umije, z duše pa nikdar."

- N. S. Hruščov
Default avatar

EnaA

[quote pptaja]baje, da za tako odločitev ni potrebno veliko pod palcem ampak več pod lasmi.[/quote]

Kako pa naj to razumemo?
Default avatar

V.

[quote EnaA][quote pptaja]baje, da za tako odločitev ni potrebno veliko pod palcem ampak več pod lasmi.[/quote]

Kako pa naj to razumemo?[/quote]

Ni važno, koliko imaš, ampak koliko si upaš. In to je to.
Default avatar

pptaja

točno tako V.saj ni odšla na oddih, ampak živet tja. in tako sem razumela tudi tvoje sporočilo Pokec. Naslednjič raje napiši kaj bi....
pa ne se ujedat na besede, preberi si intrvju in si potem ustvari koliko je porabila za tisti košček zemlje in kako živi.
Default avatar

Pokec

Seveda si tako razumela, če pa funkcionalna pismesnost pri tebi peša.

In stavim, da lahko napišem kakrkoli, pa bom se še vedno ujedala, in ti si boš seveda vse po svoje razlagala. Vsi vemo kako to gre, če se nekomu da zabavat po nekim xy nickom.

Intervju pa sem že prebrala, hvala za nasvet.
_______________________________

"Umazanija z rok se lahko umije, z duše pa nikdar."

- N. S. Hruščov
Default avatar

B *

obstaja intervju v elektronski obliki?

prosim če lahko kdo prilima ...

1x se bomo odšli tja naučit bobnat :))
Default avatar

Toncka

JOj, kakšna sitnoba. Za brezzveze. Pa dajte se mal umirit, no. Saj so skoraj že prazniki.
Default avatar

Pokec

[quote Toncka]JOj, kakšna sitnoba. Za brezzveze. Pa dajte se mal umirit, no. Saj so skoraj že prazniki.[/quote]

Če imaš v mislih mene, se posujem z pepelom.
_______________________________

"Umazanija z rok se lahko umije, z duše pa nikdar."

- N. S. Hruščov
Default avatar

Pokec

[quote B *]obstaja intervju v elektronski obliki?

prosim če lahko kdo prilima ...

1x se bomo odšli tja naučit bobnat :))[/quote]

Izvoli:

Barbara Bizovičar je še v začetku novembra sedela v svojem stanovanju v Škofji Loki in čakala, da gre domov. V Gano, v vas Langma natančneje. Ko to berete, najverjetneje že pleše ob morju in srka kokos, sicer pa je vestna turistična »delavka« z nekaj zaposlenimi in že zapolnjenimi posteljnimi zmogljivostmi ob prehodu v novo leto. V Gano jo je pred leti povabila hči, ki je deželo spoznavala študijsko. Ko je stala na njeni obali, jo je ravno klical sin Lado in jo vprašal, česa si želi za novo leto. Kot iz topa je izstrelila: Parcelo v Gani!
Dobili ste svoj košček ganske zemlje, nato pa ste se z novimi načrti vrnili v Slovenijo po prtljago za novo življenje.
V Slovenijo sem prišla le zato, da bi uredila, kar moram. V Gani sem namreč hotela začeti zidati. Načrtovala sem postavitev hiške zase, da bi bila nekaj mesecev v Gani, nekaj mesecev v Sloveniji, ter morda kakšno sobico za obiskovalce.
Ko sem se vrnila, sem videla, da so domačini na moji parceli ravno posadili paradižnik. Bilo je popolnoma logično: če jim vzamem hrano, z njimi nikoli ne bom imela dobrih odnosov, zato sem imela skoraj pol leta časa za potovanje. Od maja do konca oktobra sem hodila naokoli, da so lahko pobrali, kar so posadili. Nato sem začela premišljati, kaj bom sploh počela v tej deželi. Rada se usedem, berem nekaj ur. Nenehno sedeti in gledati v zrak – ne, to pa ni zame. Ko sem potovala po vaseh, sem se odločila, da bom naredila značilne ganske hišice. Najela sem izvajalce – gledali so me kot čudo božje in me prepričevali, da se da hiše narediti tudi veliko laže. Morala sem jim dopovedati, da ne maram oljnate barve, klasičnih ometov. Hišo smo obložili z blatom, a ga je seveda spral dež. Treba je bilo najti pravo mešanico. Zidar je kar naprej govoril, da se ne da, a nama je potem uspelo skupaj. Če jim nekaj rečeš, pravijo, da ne gre, ali naredijo po svoje. Če pa začneš delati sam, ti sledijo. (smeh) Ko spoznavaš življenje in ljudi, se nekako izbrusiš in čutiš, kako moraš ravnati. Moj moto je, da vračaj dobro z dobrim, slabo pa pozabi, in res mi kar nekako uspeva. In še vedno se učim.
Do tistega dne, ko ste prvič stopili na ganska tla, niste veljali za popotnico, ne?
Ah, kje pa. Malo sem bila po Evropi. Gana me je veliko naučila. Predvsem sem se odvadila soditi ljudi glede na to, kje in v kakšnih hišah živijo. Tam je polno barak, trgovine so kot stojnice. V njihovi navadi je, da si za prhanje postavijo le steno. Vedeti pa morate, da so izredno čisti. Prhajo se dvakrat na dan. Ženske pridejo iz barak neverjetno urejene v belih zlikanih oblekah in kar ne moreš si predstavljati, kako lahko iz takšne podrtije pride tako uglajena oseba. V začetku pa sem mislila samo: ubogi reveži, kako živijo … Češ mi imamo vse, oni pa nič. Najbolj me je pritegnila njihova izredna prijaznost. Če bi za to kategorijo podeljevali Nobelovo nagrado, bi pripadala njim. Večini obiskovalcev Gane prijaznost ni jasna in iščejo, kaj se skriva za njo. Potem pa le ugotovijo, da Ganci takšni so, brez skritih namenov. Tako neverjetni so, pripravljeni pomagati, nevsiljivi. No, res je, da te vsak moški od 16. do 80. leta ogovori in reče: Oh, kako sem se zaljubil vate. Bi se poročila z menoj? (smeh) Ampak to je že njihovo geslo. Nasmejiš se in greš naprej. Po vsej sili poskušajo dobiti belko, da bi lahko prišli v Evropo. Če jim že ganska vlada dovoli izhod iz države, se ustavi pri vizumih na ambasadah. Moja hči, ki je poročena z Gancem, se je hotela z njim poročiti v Sloveniji, a ni bilo možnosti za to. Poročila sta se v Gani, Špela pa je prišla v Slovenijo s poročnim listom. Dala ga je prevesti, registrirati, šele potem je lahko prišel sem.
»Od vseh poti, ki sem jih v življenju prehodil,« je lani rekel vaš sin Lado, »je to najbolj vrhunski kmečki turizem, kar sem jih kadar koli videl.« Ste si kdaj predstavljali, da bo šlo vaše življenje v to smer?
Nikoli. Niti v sanjah. Otroci in jaz smo zelo navezana družina. Če bi mi kdo rekel, da bom šla kdaj tako daleč stran od njih in da jih ne bom videla ravno vsak dan, bi rekla, da je to popolnoma nemogoče. Ali da bi mi kdo rekel, da se bom ukvarjala z gostinstvom ali turizmom … (smeh) Rekla bi mu, da je »pretegnjen«. (smeh) Z gradnjo sem imela ogromno dela. Prej nisem v življenju premaknila niti ene opeke. Nobenih izkušenj nisem imela. To je bila res evforična odločitev. Grem, sem rekla. Pa sploh nisem vedela, po kaj. O tem sem se odločala pozneje. Res pa je, da smo bolj odštekana družina. (smeh) Vsak po svoje.
Otroci so vas torej podpirali. Kaj pa bližnja okolica?
Pa ti si nora! Zbolela boš! Ne moreš iti pri teh letih! so mi govorili. Ostani doma, zdaj, ko bi lahko uživala! Pa saj uživam, le kaj vam je! sem jim prigovarjala. Zdi se mi, da sem v Gani bolj zdrava kot doma. Zime ne maram, tam pa se temperature nikoli ne spustijo pod 25 stopinj. Prav vsak dan v letu se grem lahko kopat. Tudi med deževno dobo, ki je pravzaprav »le« ploha dvakrat na dan. Nato spet posije sonce.
Vsa vas Langma, kjer živim, je navdušena nad mano. Pomagajo mi. Vedeti morate, da tudi jaz pomagam njim. Kupili smo kontejner s prispevki iz Slovenije za knjižnico, pomagam v šoli, naredili smo povezavo škofjeloške šole in šole v Langmi. Ganski otroci so narisali risbe, pri nas smo iz njih naredili voščilnice in zaslužili 2000 evrov, s katerimi bomo zgradili streho šole. Ker sem Queen of Langma (kraljica Langme; neuradno seveda), pomeni, da se udeležim vsake parade ob dnevu neodvisnosti, da zmolim uvodno molitev in dam znak za začetek parade. Žene pa prihajajo k meni po nasvete zaradi nezvestih mož in seveda po zdravila, preveze …
Po osmih mesecih se zdaj vendarle vračate v Gano. Prestali ste več hudih operacij, dober mesec ste bili v komi. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
Gotovo nisem pričakovala toliko zapletov. Zdaj so me otroci začeli spraševati, ali morda ne bi bilo bolje, da ostanem v Sloveniji, a zatrjujem, da še vedno lahko grem na letalo, če bi bilo kaj narobe. Komaj čakam, da se vrnem. Pa saj je tudi težko oditi, sploh po vsem tem, kar so otroci naredili zame. Lado in Špela sta za tri mesece najela stanovanje v Mariboru, kjer sem bila v bolnišnici, da sta bila lahko skorajda ves čas pri meni. Res so veliko naredili zame. A v Gani me vsi komaj čakajo, kličejo me, otroci so jim morali nenehno poročati, kaj se dogaja z mano. Želim si nazaj.
Kakšni ste v Gani?
Gotovo sem bolj odprta, manj »zategnjena«. V Sloveniji, se mi zdi, moraš kar naprej paziti na to, kaj boš rekel, naredil. V Gani pa sem resnično jaz. Nikoli v življenju nisem toliko preplesala kot tam. Vsi so tako odprti. Po naključju sem spoznala nevrokirurga, ki dela v tamkajšnji bolnišnici, in kadar je najbolj utrujen, pride v mojo vas in klepetava. Pravi, kako zelo mu pomagam, če se pogovarjam z njim; jaz čutim enako. Domačini me samo vidijo na plaži, pa že pritečejo in mi prinesejo kokos.
Vsako leto pridem za kakšen mesec domov na dopust. V Sloveniji potem vse jemljem z levo roko, nič me ne zanima, niti politika. Pozanimam se le toliko, da vem, kdo je naš predsednik, da pred Slovenci, ki pridejo k meni, ne bi bleknila, da imamo še vedno Kučana. (smeh) Ko mi tarnajo o cenah, samo skomignem z rameni in rečem: Bo že! – kot rečemo v Gani. Letos sem ostala v Sloveniji več mesecev in padla tudi v predsedniške volitve. Moram priznati, da imam dosti vsega. Mislim si: ja, kaj vam je, ljudje, le kaj se greste?! (smeh)
Ganci poznajo ogromno verstev, ki pa se med seboj ne izključujejo. Kakšne so vaše tamkajšnje »duhovne« izkušnje?
V Gani je 70 odstotkov katoličanov, 25 odstotkov muslimanov, drugi pa so animisti. Vsi so izjemno pobožni. V sosednjem Kokrabiteju imajo 37 cerkev z najrazličnejšimi imeni, a jaz jih ne razumem prav dobro. Vsi upoštevajo Novo zavezo, verjamejo v Kristusa, a vsak govori, da je njegova cerkev najboljša. Vse njihove maše so izredno zabavne: eno samo petje in ples do transa. Še zmeraj pa so vsi animisti in je pred nogometnim prvenstvom za Gano nujno zaklati kar nekaj belih kokoši. Če je kaj narobe, hitro prinesejo kakšno kremico, kaj zakopljejo v zemljo … Šamanov, ki jim pravijo džu džu mani, je ogromno. Nekaj dni me je pogosto zbujala ženska, ki je navsezgodaj glasno vpila. Le zakaj to počne ob petih zjutraj, sem se spraševala. Pa so mi razložili, da je džu džu woman. Ker je nekdo v vasi kradel, se je po vasi drla: Če do večera ukradenega ne vrneš, boš umrl! V 90 odstotkih ljudje dejansko vrnejo, kar so ukradli. (smeh) Še zmeraj upoštevajo svoje legende.
Ste tudi vi šli h kakšnemu džu džu manu?
Nekoč so mi zaradi bolečin svetovali zdravilca. Ko sem vstopila v njegovo »bolnišnico« sredi dvorišča, s klopmi pod drevesom in povitimi ljudmi, mi je začel pripovedovati, da je obolelemu zamenjal kost na nogi z živalsko, in napovedal skorajšnjo ozdravitev. Samo nasmehnila sem se. Človek pa je čez tri tedne dejansko hodil! (smeh)
Nekoč smo imeli težave z enim od zaposlenih, ki je grozil, da bo požgal vas. Meni se ni zdelo nič posebnega, moji delavci pa so kar jokali. Želela sem, da bi se počutili varne, in ker so mi prigovarjali, da moram k džu džu manu, sem šla. Najprej sem zagledala velik škaf vode, v katero so bila namočena zelišča, in potem sem jo morala za neko zavesico zlivati po sebi. Mislila sem, da bom umrla od smeha. (smeh) Nato sem morala jesti neki prašek in ga zalivati z njihovim džinom, ki ga v džungli kuhajo iz rafije. Mislila sem si: če spijem res samo še en džin, ne bom imela nobenih težav več. (smeh) Po drugi strani pa se te njihovi obredi kar dotaknejo, ne veš, kaj bi rekel. Tisti moški je dejansko nehal groziti, odšel je iz vasi in nikoli ga ni bilo več blizu.
Po tridesetih letih zakona ste se ločili, nekaj časa živeli sami in nato odšli živet v Gano. Nenavadno, ali ne?
Morda sem imela »srečo«, da sem že pri sedemnajstih rodila prvo hčer in se takrat tudi poročila. Sledilo je precej normalno, natrpano življenje, s katerim pa nisem bila ravno najbolj zadovoljna. Seveda sem sama vodila gospodinjstvo, hodila v službo, študirala. Ampak: pravim, da sem imela srečo, ker sem še veliko pred 55. letom vse otroke spravila pod streho. Izredno uspešni so, moram reči, vsak na svojem področju. Nikoli se nisem počutila kot upokojenka.
Kakšne načrte imate za naslednjih nekaj let?
Ne mislim preveč širiti svoje vasi. Zame je 30, 35 ležišč popolnoma dovolj. Imam veliko kuhinjo in ogromen bar, ki je po mojem mnenju največji v Gani. (smeh) Predvsem se bom trudila za prijaznejše stvari do gostov. Rada bi se trudila za kakovost. Pri meni lahko potekajo glasbene, slikarske, kiparske delavnice. V okolici je ogromno materiala, ki kar kliče po uporabi. Več moramo narediti za promocijo vasi, čeprav si ne želim množičnega turizma. Že zdaj imamo veliko prireditev, koncerte bobnarjev, folklornih skupin. Mogoče bi postavili še kakšen majhen butik z izbranimi izdelki.
Imate svoj najljubši prostor?
Najbolje se počutim, tako jaz kot tudi vsi drugi gostje, v baru. Pa ne zato, ker je bar, temveč ker je odprt, ima slamnato streho in z Atlantika vseskozi piha. Nikoli ni vroče. Tam je čudovito sedeti, klepetati, poslušati glasbo.
Kako so vaši otroci doživljali vašo vas?
Navdušeni so bili. Lado kar ni mogel verjeti, da sem vse to zmogla narediti sama. (smeh)
Ganska razigrana duša se kaže tudi v praznovanju valentinovega. Praznik so preobrazili v slavje za vse, ne le za zaljubljence. Menda je njihova himna dneva celo Marleyjeva One Love.
Vse, kar ste že slišali o tem, drži. Na valentinovo se večina Gancev obleče v rdeča oblačila in si voščijo med seboj. In ni pomembno, ali si samo prijatelj, znanec. Moji zaposleni mi nikdar ne pozabijo čestitati in česa podariti. Seveda moram tudi jaz ravnati tako. Pa sploh ni težko, enostavno »padeš not«! (smeh) Neverjetni so. Prav tako te poskušajo prepričati npr. o 400 let starem moškem in o drugem, ki je visok štiri metre! Enostavno verjamejo vsem zgodbicam in jih vestno prenašajo naprej.
Sprašuje: Nika Vistoropski
_______________________________

"Umazanija z rok se lahko umije, z duše pa nikdar."

- N. S. Hruščov
Default avatar

2x mama

Nikoli v življenju nisem toliko plesala

Tor 18.12.2007

Barbara Bizovičar je še v začetku novembra sedela v svojem stanovanju v Škofji Loki in čakala, da gre domov. V Gano, v vas Langma natančneje. Ko to berete, najverjetneje že pleše ob morju in srka kokos, sicer pa je vestna turistična »delavka« z nekaj zaposlenimi in že zapolnjenimi posteljnimi zmogljivostmi ob prehodu v novo leto. V Gano jo je pred leti povabila hči, ki je deželo spoznavala študijsko. Ko je stala na njeni obali, jo je ravno klical sin Lado in jo vprašal, česa si želi za novo leto. Kot iz topa je izstrelila: Parcelo v Gani!
Dobili ste svoj košček ganske zemlje, nato pa ste se z novimi načrti vrnili v Slovenijo po prtljago za novo življenje.
V Slovenijo sem prišla le zato, da bi uredila, kar moram. V Gani sem namreč hotela začeti zidati. Načrtovala sem postavitev hiške zase, da bi bila nekaj mesecev v Gani, nekaj mesecev v Sloveniji, ter morda kakšno sobico za obiskovalce.
Ko sem se vrnila, sem videla, da so domačini na moji parceli ravno posadili paradižnik. Bilo je popolnoma logično: če jim vzamem hrano, z njimi nikoli ne bom imela dobrih odnosov, zato sem imela skoraj pol leta časa za potovanje. Od maja do konca oktobra sem hodila naokoli, da so lahko pobrali, kar so posadili. Nato sem začela premišljati, kaj bom sploh počela v tej deželi. Rada se usedem, berem nekaj ur. Nenehno sedeti in gledati v zrak – ne, to pa ni zame. Ko sem potovala po vaseh, sem se odločila, da bom naredila značilne ganske hišice. Najela sem izvajalce – gledali so me kot čudo božje in me prepričevali, da se da hiše narediti tudi veliko laže. Morala sem jim dopovedati, da ne maram oljnate barve, klasičnih ometov. Hišo smo obložili z blatom, a ga je seveda spral dež. Treba je bilo najti pravo mešanico. Zidar je kar naprej govoril, da se ne da, a nama je potem uspelo skupaj. Če jim nekaj rečeš, pravijo, da ne gre, ali naredijo po svoje. Če pa začneš delati sam, ti sledijo. (smeh) Ko spoznavaš življenje in ljudi, se nekako izbrusiš in čutiš, kako moraš ravnati. Moj moto je, da vračaj dobro z dobrim, slabo pa pozabi, in res mi kar nekako uspeva. In še vedno se učim.
Do tistega dne, ko ste prvič stopili na ganska tla, niste veljali za popotnico, ne?
Ah, kje pa. Malo sem bila po Evropi. Gana me je veliko naučila. Predvsem sem se odvadila soditi ljudi glede na to, kje in v kakšnih hišah živijo. Tam je polno barak, trgovine so kot stojnice. V njihovi navadi je, da si za prhanje postavijo le steno. Vedeti pa morate, da so izredno čisti. Prhajo se dvakrat na dan. Ženske pridejo iz barak neverjetno urejene v belih zlikanih oblekah in kar ne moreš si predstavljati, kako lahko iz takšne podrtije pride tako uglajena oseba. V začetku pa sem mislila samo: ubogi reveži, kako živijo … Češ mi imamo vse, oni pa nič. Najbolj me je pritegnila njihova izredna prijaznost. Če bi za to kategorijo podeljevali Nobelovo nagrado, bi pripadala njim. Večini obiskovalcev Gane prijaznost ni jasna in iščejo, kaj se skriva za njo. Potem pa le ugotovijo, da Ganci takšni so, brez skritih namenov. Tako neverjetni so, pripravljeni pomagati, nevsiljivi. No, res je, da te vsak moški od 16. do 80. leta ogovori in reče: Oh, kako sem se zaljubil vate. Bi se poročila z menoj? (smeh) Ampak to je že njihovo geslo. Nasmejiš se in greš naprej. Po vsej sili poskušajo dobiti belko, da bi lahko prišli v Evropo. Če jim že ganska vlada dovoli izhod iz države, se ustavi pri vizumih na ambasadah. Moja hči, ki je poročena z Gancem, se je hotela z njim poročiti v Sloveniji, a ni bilo možnosti za to. Poročila sta se v Gani, Špela pa je prišla v Slovenijo s poročnim listom. Dala ga je prevesti, registrirati, šele potem je lahko prišel sem.
»Od vseh poti, ki sem jih v življenju prehodil,« je lani rekel vaš sin Lado, »je to najbolj vrhunski kmečki turizem, kar sem jih kadar koli videl.« Ste si kdaj predstavljali, da bo šlo vaše življenje v to smer?
Nikoli. Niti v sanjah. Otroci in jaz smo zelo navezana družina. Če bi mi kdo rekel, da bom šla kdaj tako daleč stran od njih in da jih ne bom videla ravno vsak dan, bi rekla, da je to popolnoma nemogoče. Ali da bi mi kdo rekel, da se bom ukvarjala z gostinstvom ali turizmom … (smeh) Rekla bi mu, da je »pretegnjen«. (smeh) Z gradnjo sem imela ogromno dela. Prej nisem v življenju premaknila niti ene opeke. Nobenih izkušenj nisem imela. To je bila res evforična odločitev. Grem, sem rekla. Pa sploh nisem vedela, po kaj. O tem sem se odločala pozneje. Res pa je, da smo bolj odštekana družina. (smeh) Vsak po svoje.
Otroci so vas torej podpirali. Kaj pa bližnja okolica?
Pa ti si nora! Zbolela boš! Ne moreš iti pri teh letih! so mi govorili. Ostani doma, zdaj, ko bi lahko uživala! Pa saj uživam, le kaj vam je! sem jim prigovarjala. Zdi se mi, da sem v Gani bolj zdrava kot doma. Zime ne maram, tam pa se temperature nikoli ne spustijo pod 25 stopinj. Prav vsak dan v letu se grem lahko kopat. Tudi med deževno dobo, ki je pravzaprav »le« ploha dvakrat na dan. Nato spet posije sonce.
Vsa vas Langma, kjer živim, je navdušena nad mano. Pomagajo mi. Vedeti morate, da tudi jaz pomagam njim. Kupili smo kontejner s prispevki iz Slovenije za knjižnico, pomagam v šoli, naredili smo povezavo škofjeloške šole in šole v Langmi. Ganski otroci so narisali risbe, pri nas smo iz njih naredili voščilnice in zaslužili 2000 evrov, s katerimi bomo zgradili streho šole. Ker sem Queen of Langma (kraljica Langme; neuradno seveda), pomeni, da se udeležim vsake parade ob dnevu neodvisnosti, da zmolim uvodno molitev in dam znak za začetek parade. Žene pa prihajajo k meni po nasvete zaradi nezvestih mož in seveda po zdravila, preveze …
Po osmih mesecih se zdaj vendarle vračate v Gano. Prestali ste več hudih operacij, dober mesec ste bili v komi. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
Gotovo nisem pričakovala toliko zapletov. Zdaj so me otroci začeli spraševati, ali morda ne bi bilo bolje, da ostanem v Sloveniji, a zatrjujem, da še vedno lahko grem na letalo, če bi bilo kaj narobe. Komaj čakam, da se vrnem. Pa saj je tudi težko oditi, sploh po vsem tem, kar so otroci naredili zame. Lado in Špela sta za tri mesece najela stanovanje v Mariboru, kjer sem bila v bolnišnici, da sta bila lahko skorajda ves čas pri meni. Res so veliko naredili zame. A v Gani me vsi komaj čakajo, kličejo me, otroci so jim morali nenehno poročati, kaj se dogaja z mano. Želim si nazaj.
Kakšni ste v Gani?
Gotovo sem bolj odprta, manj »zategnjena«. V Sloveniji, se mi zdi, moraš kar naprej paziti na to, kaj boš rekel, naredil. V Gani pa sem resnično jaz. Nikoli v življenju nisem toliko preplesala kot tam. Vsi so tako odprti. Po naključju sem spoznala nevrokirurga, ki dela v tamkajšnji bolnišnici, in kadar je najbolj utrujen, pride v mojo vas in klepetava. Pravi, kako zelo mu pomagam, če se pogovarjam z njim; jaz čutim enako. Domačini me samo vidijo na plaži, pa že pritečejo in mi prinesejo kokos.
Vsako leto pridem za kakšen mesec domov na dopust. V Sloveniji potem vse jemljem z levo roko, nič me ne zanima, niti politika. Pozanimam se le toliko, da vem, kdo je naš predsednik, da pred Slovenci, ki pridejo k meni, ne bi bleknila, da imamo še vedno Kučana. (smeh) Ko mi tarnajo o cenah, samo skomignem z rameni in rečem: Bo že! – kot rečemo v Gani. Letos sem ostala v Sloveniji več mesecev in padla tudi v predsedniške volitve. Moram priznati, da imam dosti vsega. Mislim si: ja, kaj vam je, ljudje, le kaj se greste?! (smeh)
Ganci poznajo ogromno verstev, ki pa se med seboj ne izključujejo. Kakšne so vaše tamkajšnje »duhovne« izkušnje?
V Gani je 70 odstotkov katoličanov, 25 odstotkov muslimanov, drugi pa so animisti. Vsi so izjemno pobožni. V sosednjem Kokrabiteju imajo 37 cerkev z najrazličnejšimi imeni, a jaz jih ne razumem prav dobro. Vsi upoštevajo Novo zavezo, verjamejo v Kristusa, a vsak govori, da je njegova cerkev najboljša. Vse njihove maše so izredno zabavne: eno samo petje in ples do transa. Še zmeraj pa so vsi animisti in je pred nogometnim prvenstvom za Gano nujno zaklati kar nekaj belih kokoši. Če je kaj narobe, hitro prinesejo kakšno kremico, kaj zakopljejo v zemljo … Šamanov, ki jim pravijo džu džu mani, je ogromno. Nekaj dni me je pogosto zbujala ženska, ki je navsezgodaj glasno vpila. Le zakaj to počne ob petih zjutraj, sem se spraševala. Pa so mi razložili, da je džu džu woman. Ker je nekdo v vasi kradel, se je po vasi drla: Če do večera ukradenega ne vrneš, boš umrl! V 90 odstotkih ljudje dejansko vrnejo, kar so ukradli. (smeh) Še zmeraj upoštevajo svoje legende.
Ste tudi vi šli h kakšnemu džu džu manu?
Nekoč so mi zaradi bolečin svetovali zdravilca. Ko sem vstopila v njegovo »bolnišnico« sredi dvorišča, s klopmi pod drevesom in povitimi ljudmi, mi je začel pripovedovati, da je obolelemu zamenjal kost na nogi z živalsko, in napovedal skorajšnjo ozdravitev. Samo nasmehnila sem se. Človek pa je čez tri tedne dejansko hodil! (smeh)
Nekoč smo imeli težave z enim od zaposlenih, ki je grozil, da bo požgal vas. Meni se ni zdelo nič posebnega, moji delavci pa so kar jokali. Želela sem, da bi se počutili varne, in ker so mi prigovarjali, da moram k džu džu manu, sem šla. Najprej sem zagledala velik škaf vode, v katero so bila namočena zelišča, in potem sem jo morala za neko zavesico zlivati po sebi. Mislila sem, da bom umrla od smeha. (smeh) Nato sem morala jesti neki prašek in ga zalivati z njihovim džinom, ki ga v džungli kuhajo iz rafije. Mislila sem si: če spijem res samo še en džin, ne bom imela nobenih težav več. (smeh) Po drugi strani pa se te njihovi obredi kar dotaknejo, ne veš, kaj bi rekel. Tisti moški je dejansko nehal groziti, odšel je iz vasi in nikoli ga ni bilo več blizu.
Po tridesetih letih zakona ste se ločili, nekaj časa živeli sami in nato odšli živet v Gano. Nenavadno, ali ne?
Morda sem imela »srečo«, da sem že pri sedemnajstih rodila prvo hčer in se takrat tudi poročila. Sledilo je precej normalno, natrpano življenje, s katerim pa nisem bila ravno najbolj zadovoljna. Seveda sem sama vodila gospodinjstvo, hodila v službo, študirala. Ampak: pravim, da sem imela srečo, ker sem še veliko pred 55. letom vse otroke spravila pod streho. Izredno uspešni so, moram reči, vsak na svojem področju. Nikoli se nisem počutila kot upokojenka.
Kakšne načrte imate za naslednjih nekaj let?
Ne mislim preveč širiti svoje vasi. Zame je 30, 35 ležišč popolnoma dovolj. Imam veliko kuhinjo in ogromen bar, ki je po mojem mnenju največji v Gani. (smeh) Predvsem se bom trudila za prijaznejše stvari do gostov. Rada bi se trudila za kakovost. Pri meni lahko potekajo glasbene, slikarske, kiparske delavnice. V okolici je ogromno materiala, ki kar kliče po uporabi. Več moramo narediti za promocijo vasi, čeprav si ne želim množičnega turizma. Že zdaj imamo veliko prireditev, koncerte bobnarjev, folklornih skupin. Mogoče bi postavili še kakšen majhen butik z izbranimi izdelki.
Imate svoj najljubši prostor?
Najbolje se počutim, tako jaz kot tudi vsi drugi gostje, v baru. Pa ne zato, ker je bar, temveč ker je odprt, ima slamnato streho in z Atlantika vseskozi piha. Nikoli ni vroče. Tam je čudovito sedeti, klepetati, poslušati glasbo.
Kako so vaši otroci doživljali vašo vas?
Navdušeni so bili. Lado kar ni mogel verjeti, da sem vse to zmogla narediti sama. (smeh)
Ganska razigrana duša se kaže tudi v praznovanju valentinovega. Praznik so preobrazili v slavje za vse, ne le za zaljubljence. Menda je njihova himna dneva celo Marleyjeva One Love.
Vse, kar ste že slišali o tem, drži. Na valentinovo se večina Gancev obleče v rdeča oblačila in si voščijo med seboj. In ni pomembno, ali si samo prijatelj, znanec. Moji zaposleni mi nikdar ne pozabijo čestitati in česa podariti. Seveda moram tudi jaz ravnati tako. Pa sploh ni težko, enostavno »padeš not«! (smeh) Neverjetni so. Prav tako te poskušajo prepričati npr. o 400 let starem moškem in o drugem, ki je visok štiri metre! Enostavno verjamejo vsem zgodbicam in jih vestno prenašajo naprej.

Sprašuje: Nika Vistoropski
Default avatar

B *

o super hvala!!!
Default avatar

african

Glih v nedeljo sem bila pri njej na obisku,vrnila se je tri tedne nazaj,Vsaka ji čast.
Default avatar

demmi

midva greva pa letos v to vas :)) komaj čakam!
Default avatar

african

Demmi,kdaj prihajaš v Gano?Mi tudi živimo tukaj,mogoče se srečamo pri Bizovičarjevi..
Default avatar

kokčasa

Koliko stane letalska karta? Koliko časa letiš?