Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Otroci s posebnimi potrebami in dolgotrajno bolni otroci Sošolec uničil mojemu sinu slušni aparat, razredničarka pa ga zagovarja

Sošolec uničil mojemu sinu slušni aparat, razredničarka pa ga zagovarja

Imam grozno pripombo glede šole, v katero hodi moj naglušen sin in tudi glede celotnega našega šolstva. Prav tako imam tudi pripombo čez naše zdravstveno varstvo.
Včeraj je med glavnim odmorom sošolec mojega sina (hodi v sedmi razred devetletke in je star 12 let) udaril direktno v slušni aparat, tako da mu je ta crknil in pri naslednjih urah pouka zaradi tega, ker mu aparat ni delal, ni mogel sodelovati. S tem sošolcem je moj sin imel težave že prej. Udaril ga je kar tako, “za šalo”, kot že velikokrat doslej. Sošolec mojega sina je tudi točno vedel, da ima (in kje ima) moj sin slušni aparat in da je ta naprava zanj zelo dragocena in da brez nje ne more slediti pouku, prav tako pa je točno vedel, da je slušni aparat tudi zelo drag (vendar pa tega po besedah mojega sina ni nikoli hotel priznat, enkrat je po besedah mojega sina celo rekel, da stane manj kot njegova “scalnica”).
Takoj potem, ko je moj sin od tega sošolca, ki sem ga zgoraj opisala, dobil klofuto v slušni aparat, je moj sin šel k razredničarki, ona pa mu je najprej rekla, da se je njegov sošolec samo malo igral in da za vsako figo ni treba hoditi tožit k razredničarki. Rekla mu je še, da tožiti ni lepo. Ko pa ji je povedal, da mu je zaradi te igre crknil slušni aparat, pa mu je rekla, da ima mogoče prazno baterijo (večkrat se je mojemu sinu že zgodilo, da mu je med poukom pošla baterija in jo je moral zamenjati). Ko pa ji je rekel, da mu je slušni aparat res crknil in da je baterije zamenjal prejšnji dan, pa ga je odslovila in mu rekla, da bo poklicala mene! Nato je razredničarka poklicala mene in mi začela govoriti, da se je moj sin nedostojno vedel! Popoldne pa, ko pridem iz službe, pa vidim, kaj je bilo v resnici. Na mizi je ležal njegov uničen slušni aparat (ohišje je bilo počeno, manjkal pa je tudi del pokrovčka za baterije, moj sin pa mi je povedal vso zgodbo. Tedaj sem dojela, da se moj sin ni neprimerno vedel, ampak je le hotel razredničarki dopovedati, da ji je sošolec uničil slušni aparat. Slušni aparat je bil skoraj nov, star komaj šest mesecev (kupljen je bil junija letos), zdaj pa je bil povsem uničen. Tudi garancija je šla po vodi. Takoj nato sem poklicala razredničarko nazaj (tokrat domov, ker ona takrat ni bila več v službi) in ji povedala, da je moj sin govoril resnico, ko je bil med glavnim odmorom pri njej. Ona pa mi je odvrnila, da se v otroško igro ne bo vmešavala!!! Nato sem ji povedala, da je slušni aparat, ki ga moj sin nujno rabi, povsem uničen in da bo popravilo zelo drago ter da bom od šole in staršev njegovega sošolca zahtevala plačilo škode. Razredničarka pa se mi je nato le smejala in odložila slušalko. Nato sem poklicala mamo od sošolca od mojega sina. Po pogovoru z njo me je bilo skoraj kap: tudi ona je ščitila svojega sina, da on ni ničesar kriv, da je dobro vzgojen in da česa takega nikoli in nikdar ne bi storil.
Danes je šel moj sin s svojim starim slušnim aparatom v šolo, jaz sem si pa bila prisiljena vzeti dan dopusta, da sem šla na servis slušnih aparatov. Ko pa sem prišla tja, pa so mi rekli, da bom morala kar nov slušni aparat kupiti in da oni tega ne bodo popravljali, ker slušni aparat da je totalka… Slušni aparat bo stal 1000 EUR, ZZZS pa stroška ne bo kril, ker smo bojda sami krivi, ker nismo bili dovolj pazljivi! Takšno je torej naše zdravstveno varstvo! Takoj, ko sem na servisu opravila, sem po mobitelu poklicala razredničarko in ji povedala, kaj so mi povedali na servisu in ji zagrozila s tožbo. Ona pa mi je rekla, da naj jo kar tožim, da ji itak nič ne moremo, ker da je otrok šele 11 let star (je najmlajši v razredu, a hkrati najmočnejši in največja baraba), otrok pa ne moreš tožiti… Nato sem šla brž domov in takoj nato v šolo, da se z razredničarko še osebno pogovorim, morda celo v pričo svojega sina. Najprej sem počakala na odmor, nato pa sem poiskala sina in nato šla k razredničarki. Skupaj s sinom sva razredničarki razložila, do česa je prišlo včeraj, ona pa kot da je gluha! Ves čas je vztrajala pri svojem, da se otroci imajo pravico igrati in da jih pri tem ne sme motiti… Groza!
Ali mi lahko prosim poveste, kaj lahko še storim? 1000 EUR dati vsakih pol leta za nakup novega slušnega aprata ni tako malo, zato bi rada, da se ta problem reši, ne pa da se razplamti v še kaj hujšega. Rada bi še povedala, da je ta po besedah njene matere “lepo vzgojen” otrok na šolskem dvorišču tudi že mučil mačko, brcnil enega starejšega gospoda, polival sok v jedilnici, lagal, kradel,… in vse to naj bi bila otroška igra? Kam pridemo!
Ko sem še jaz hodila v šolo, sem bila okregana za vsako najmanjšo stvar, enako pa je veljalo tudi za moje sošolce in sošolke. Bog ne daj, da si komu rekel kakšno grdo besedo! Razredničarka je takoj ukrepala! Takrat, ko sem še jaz hodila v šolo, in to ni tako daleč nazaj, ni bila nobena otroška igra, če si sošolca udaril po glavi, še manj pa, če si mu karkoli uničil, pa četudi je bil to le svinčnik, radirka ali šilček. Takrat je lahko učitelj poslal porednega učenca ali učenko iz razreda in mu/ji dal neopravičeno uro. Prav tako je takoj potem, ko je prišlo do kakšnega takšnega dejanja, poklical starše otroka, ki je to dejanje storil in starši so potem otroka kaznovali, ne tako kot danes, ko vsi zagovarjajo njihovo početje. Prav zanima me, kakšni bodo ti otroci, ko odrastejo. Jaz svojega otroka še vzgajam tako, kot me je moja mati (za njeno vzgojo sem ji zelo hvaležna, čeprav mi marsikdaj česa ni pustila).
Rada bi še vedela, kako se lahko dandanes šola še imenuje vzgojnoizobraževalni zavod? Vzgojni ni več niti pod razno, saj učitelji v šolah ne vzgajajo več nič, razen če vzgajajo huligane in pretepače. Izobraževalna je le pogojno, saj imam včasih občutek, da otroke trpajo s snovmi, ki ne pomenijo izobraževanja, ampak zgolj šopanje mladih možgančkov z odvečnim balastom. Tudi zavod šola že dolgo ni več. Starši moramo v šolah plačevati vse več stvari, kar pomeni, da je šola postala gospodarska in profitna institucija, zavodi pa delujejo na področju negospodarstva in naj bi bili neprofitni.

Po mojem mnenju je potrebno tule stvar razčiščevati najmanj skupaj z ravnateljem.
Če tu ni debate o tem, kdo je uničil slušni aparat (ne glede na to, kako se je stvar razvila), je to izhodišče. Res je, da se otroka ne more tožiti, so pa starši zakoniti zastopniki in oni odgovarjajo za posledice svojega otroka. Če drugače ne, bi jaz najprej zahtevala soočenje obeh vpletenih pred ravnateljem.
In če je razredničarka resnično ravnala tako kot opisujete, kar je za moje pojme skrajno nestrokovno, se direktno z njo nimate kaj meniti. Izguba časa in živcev po domače.
Menim, da so škodo dolžni povrniti starši otroka, ki je to storil. Tudi, če je bil konflikt med fantoma obojestranski, so otroci pri teh letih že sposobni presojati kaj je prav in kaj ne. Zato tudi, če je bil sošolec, recimo izzvan (kot opisujete, niti to ni bil-ampak recimo, da je bil), to kar je storil, ni prav in je dolžan nositi posledice odnosno njegovi starši.
Po razgovoru z ravnateljem pa lahko začnete razmišljati tudi o odvetniku in nadaljnjih postopkih. Menim, da stvar ni tako nedolžna in ne gre le za tistih 1000 EUR temveč za to, da s svojim ravnanjem razredničarka posredno daje prav nasilju.
Kar se tiče povrnitve stroškov s strani ZZZS pa se moram v tem primeru strinjati z njimi. Na lepe oči oziroma na podlagi vašega opisa dogodkov vam ne morejo povrniti takšne vsote. Če do poškodbe pride zaradi malomarnosti (vaše ali koga drugega), je tako pri vseh aparatih, ne le slušnih, da stroške popravila nosi uporabnik odnosno tisti, ki je povzročil škodo.Zato tudi garancija ne pride v poštev, ker se aparat ni pokvaril v okviru redne priporočene uporabe. Tako je povsod, ne le pri zdravstvu.
Na sploh pa menim, da se morate sama odločiti, kako daleč greste s celotno zgodbo, ker tu je svar bolj pravne narave kot stvar posebnih potreb, za katere je namenjen tale forum. Ne mislim nič slabega, da se razumemo.
Popolnoma enaka zgodba bi bila lahko z kosom opreme, ki jo uporabljajo otroci v šoli pri rednem pouku. Na primer če bi šlo za kakšno igrico ali kaj podobnega, bi vam lahko rekli, kaj pa nosi to v šolo. Če pa bi šlo recimo za smuči na primer na športnem dnevu in bi prišlo do poškodbe na podoben način, bi bila zgodba popolnoma identična.
Me pa res zanima, kako se bo stvar razpletla.
Vso srečo!

Besna,
T je tako lepo napisala, da ni kaj za dodati.

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami
nova
Uredništvo priporoča

Lepo pozdravljeni!

Tudi jaz bi se najprej obrnila na ravnatelja. 1000 EUR ni majhen denar!!!! Ni pa res, da ne morete tožiti tudi otroka. V taki situaciji imate več možnosti. Lahko tožite šolo, ker je opustila dolžno nadzorstvo; prav tako lahko tožite otroka, ker je bil starejši od sedem let pri čemer morate dokazati, da je bil zmožen razsojati, lahko pa tožite tudi njegove starše.
Jaz bi se najprej pozanimala ali ima šola zavarovano odgovornost pri zavarovalnici (prav gotovo jo ima) in naslovila odškodninski zahtevek na zavarovalnico. Če po tej poti ne bi bila uspešna, pa bi tožila vse skupaj!!!! Vendar se morate zavedati, da je to dolgotrajna in mučna pot, ki vam bo pobrala ogromno energije in vam prinesla nemir. Če prištejete še stroške za odvetnika…..
Se pa strinjam, da je potrebno ukrepati in zagnati halo, da se naslednjič zgodba ne bo ponovila!!!

Veliko sreče!

zahtevajte nov slušni aparat. saj to ni mali denar..sploh pa bi tisti fant moral biti drugače vzgojen, da ne bifantu, ki je gluhonem delal to kar je vašemu.. to je pa vzgoja staršev, ko otroci lahko delajo vse kar jim paše. ne se pustit.stopi do ravnatelja šole in zagrozi z tožbo.

New Report

Close