Moj otrok ima tike
Evo, moj 4 letnik to ravno počne že dva tedna. Mežika z očmi in včasih tudi z delom obraza. Oči si večkrat menca in pravi, da ga pečejo, tako, da sumim tudi suh zrak v prostorih (doma in vrtcu), če ne to, pa kakšna alergija.
Možno pa je tudi, da seveda gre za tike. Sestrica je imela podobno fazo, ki je trajala kar precej časa (skoraj leto), pa se je skoraj že povsem uredilo.
Ali, kdo ve, kako navlažiti oči, če so suhe in pekoče, razen, da otrok veliko pije?
Naš mali je bil specialist za tike. Imel jih je mislim, da sedem. Sledili so en za drugim. Najhujši mi je bil ko je stresal z glavo. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Na začetku smo ga ignorirali, se z njim pogovarjali, ga opazovali, pa spet ignorirali in so prvi minili. Potem si je “izmislil”novega pa smo se spet pogovarjali, pa ga ignorirali, pa spet pogovarjali…. in spet je minilo. Potem si je spet izmislil novega in tako naprej dokler mi ni bilo dovolj. Dobesedno. Pri zadnjem tiku sem postajala huda. Nič več ga nisem tolerirala z nežnostjo. Ampak strogo z besedo. In glej ga zlomka od takrat si ni omislil nobenega tika več.
Jaz ti svetujem le, da takrat ko bo prvi tik minil (in zagotovo bo) bodi pozorna, da ne pride do drugega. Preveri kaj ga moti, kje je to videl, ….
Tudi moj sin (8) je imel tike. In tako kot je pisala mami pred mano, smo se pogovarjali ,razlagali ,ignorirali. Peljali smo ga tudi na eeg,ki ni pokazal nič posebnega. Potem smo bili pa tudi “hudi”. IN mislim ,da je to zaleglo. ZDaj je nehal,upam da za vedno. Je pa stresal s teleščkom,potem migal z glavo ,nazadnje pa zavijal z očmi. To je očitno kar pogosto, (še posebno pri fantih),pojavljalo se je pa v zanj stresnih situacijah.
Grozno je slišati, da imajo otroci tike dlje časa, tudi leto in več (!), pa odrasli – četudi vedo, zaradi česa do tikov prihaja (strah, preobremenjenost, duševna stiska) ničesar ne ukrenejo in otroku ne pomagajo, da bi znal drugače sprostiti napetost, bojazen v njem.
Ravnajo celo nasprotno in otrokom grozijo ali pa jih jemljejo zlahka, potem pa napol v šali pripovedujejo, kakšni specialisti za tike so njihovi otroci.
Tole je – vsaj zame – precej grozljivo.
Težko verjamem, da odrasel človek ne more dojeti, da notranje uravnovešen, srečen in zdrav otrok ne bo imel tika in je torej le-ta odraz stisk, ki jih otrok notranje doživlja.
CincaMarinca ne obsojaj staršev otrok lepo te prosim. Tudi jaz v šali rečem, da je bil naš specialist za tike a ko se spomnim tega obdobja me je groza.
Tudi nimaš pravice govoriti, da so za tike otrok krivi starši, ki ne dojamejo, da bo le zdrav, srečen in notranje uravnovešen otrok ne bo imel tika. Otroci so šibka in krhka bitja, ki se učijo premagovati svoje strahove na svoj način. Tu ni potrebno, da bi imel otrok “zafurano”otroštvo, nemogoče starše ali boh ve na kaj si še namigovala, da dobi tik. Otrok ima lahko blazno ljubeče starše in kaj vem kaj še, pa lahko svojo stisko odraščanja vseeno odrazi v tiku.
Jaz vem le nekaj, da smo s tem ko smo na koncu bili bolj besedno grobi in “hudi”, ker si je izmislil nov tik smo ga rešili pred naslednjim in naslednjim…..
Cincamarinca, seveda lahko poveš svoje mnenje, za katero pa lahko ostali menimo, da je površno, stereotipno in da nima nobenih strokovnih osnov.
Tako kot si so mislili ljudje pred 50 leti, da namreč starši s svojimi zahtevami ter okolica, ki od otroka preveč pričakuje, privede otroka do tega, da ima tike. Pa so po nekaj raziskavah prišli do tega, da imajo nekateri ljudje že gensko zasnovo za tike in da se tiki zelo pogosto pojavljajo v družinah. Dokazano je bilo, da se tiki pojavljajo tako pri otrocih, katerih starši so strogi, kot pri tistih, katerih starši so izrazito blagi, in to v enaki meri. Nadalje se pojavljajo tiki tako pri tistih otrocih, ki obiskujejo vrtec, kot tudi pri onih, ki ga ne obiskujejo. Eni otroci so enostavno za tike bolj dovzetni kot drugi, pa lahko tisti drugi doživljajo veliko hujše stiske v življenju kot prvi in vednar tikov nikoli ne bodo imeli. Spremljali so tudi skupino otrok v sirotišnici in spet ugotovili, da tudi tukaj tiki niso nič bolj pogosti kot pri otrocih iz ljubečih družin. Čeprav so izhajali iz hipoteze, da stresno in neljubeče okolje pri otrocih spodbuja tike. Na koncu so hipotezo zavrgli.
Je pa res, da se znajo tiki pojaviti bolj pri zelo občutljivih otrocih, kar pa največkrat nima nobene zveze s tem, kako so vzgajani. Najbolje je zadevo ignorirati, če se le da. Določeni otroci pa odreagirajo pozitivno tudi v primeru, če jih opozoriš na tik in zahtevaš, da se ga zavedajo in da gib zavestno nadzorujejo (o čemer je govorila Župi). To je možno pri nekaterih tikih, predvsem telesa in celotne glave. Pri mežikanju pa žal ponavadi ne obrodi sadov.
Tudi preobremenjenost zna biti razlog za tik, vendar pa tukaj ne gre za neko objektivno obremenjenost, pač pa za to, kaj otrok sam pri sebi čuti kot obremenjenost. Otrok, ki ni bil do 5. leta navajen pospravljati za seboj, se bo recimo čutil zelo obremenjenega, če bo nenadoma moral za seboj pospraviti igrače in obleko. Rešitev torej ni, da bi otroka popolnoma odrešili preobremenitve, pa tega tudi ne bi smeli narediti, pač pa moramo strpno in ljubeznivo vztrajati pri njegovih zadolžitvah, da jih več ne bo čutil kot nekaj, kar je zanj preveč.
Torej, da skrajšamo – tiki so pogostejši pri občutljivih otrocih, katerim morajo starši nuditi vso podporo, čas in razumevanje.
O tem sem nekako ves čas pisala.
xxy, prosim za link do strokovne strani, na katero si se pri pisanju, drugače kot jaz, oslonila.[/quote]
Tovrstnih “strokovnih strani” je cel kup. Jaz sem se s tem ukvarjala v sklopu svojega študija, tako da nimam sedaj ne volje ne energije ne časa, da bi iskala tovrstne strani po spletu. Lahko pa poskusiš sama, če se ti ljubi.
To, da so tiki pogostejši pri občutljivih otrocih, je lahko prav tako svojevrstna spekulacija. Občutljivost otrok je namreč nemogoče meriti in čisto lahko je otrok, ki tega sploh ne kaže navzven, veliko bolj občutljiv od tistega, ki ga vsaka stvar vrže iz tira. Ta drugi lahko sploh ni občutljiv, pač pa samo navajen, da vsi skačejo, ko on kaj hoče. Taka “občutljivost” je torej lahko čisto privzgojena. Da so nagnjeni k tikom občutljivejši otroci, torej ni nobeno dognanje, pač pa logična domneva.
Da sem šla direktno tebi odgovarjati, pa me je spodbudila sledeča tvoja misel:
“Težko verjamem, da odrasel človek ne more dojeti, da notranje uravnovešen, srečen in zdrav otrok ne bo imel tika in je torej le-ta odraz stisk, ki jih otrok notranje doživlja.”
Popolnoma napačno mnenje. Pri ogromni večini otrok, ki so imeli tike, niso zasledili nobene “notranje neuravnovešenosti”. Tudi ti otroci niso bili nesrečni in bolni ali kakorkoli bolj zapostavljeni od otrok, ki tikov nikoli niso imeli. Naslanjaš se torej na popolne floskule, ki so bile že pred 40 leti ovržene.
Seveda pa imaš vso pravico do svojega “mnenja”, kot imaš vso pravico misliti, da imajo otroci staršev s čustveno inteligenco na nivoju povodnega konja največ problemov s tiki. Po mojem mnenju, ki pa seveda ni bazirano na nobenih dognanjih, pač pa je samo posledica dosedanjega dela s takimi otroki in njihovimi starši, pa velikokrat reagirajo s tiki ravno otroci staršev, ki otroka zelo razumejo in ga celo pretirano ščitijo pred zunanjimi vplivi.