koliko je sex pomemben za srečen zakon?
Vaša mnenja, prosim.
Že pri jutranji kavici sva se s partnerjem skregala.
Jaz mislim, da je (dober) sex osnova za srečen zakon, da brez sexa med partnerji ne more štimat, on pa se s tem ne strinja.
Vprašala sem ga kako naj bom vesela in zadovoljna, če nisem zadovoljena, on pa pravi, da mu ni do tega, ker sem jaz vedno slabe volje, živčna, polna negativne energije,… Skratka, začaran krog. On je čisto nasprotje, njemu je dovolj 1x mesečno.Pa še takrat do petminutnega sexa pride večinoma na mojo pobudo.Ne vem, no, tako je že leta in nažalost, namesto, da se stanje popravlja, je vsak dan vse slabše. Zdi se mi, da zaradi tega zakon razpada.
kot bi pisala sama, samo v obratnem smislu,pri nas mož misli da brez seksa ni življenja,meni pa je vseeno.sicer se mi pa zdi že neumno da po celem dnevu dela v službi,kuhanje,otrok,pospravljanje-naj še bom zvečer razpoložena za seks,ko komaj čakam da otrok zaspi in grem tudi jaz spat.možu pa ne kane, da bi me malo razbremenil,pa bi bila tudi jaz mogoče bolj razpoložena.
Prvi zakonski problemi se kažejo v postelji!
Torej, niso problemi pri sexu (pomanjkanje) začetek težav, ampak so posledica odtujenosti, slabe komunikacije, nerazumevanja, nesprejemanja….oddaljevanja.
Da on ne čuti potrebe po spolnosti, pomeni, da se je v njegovem čustvenem, notranjem svetu nekaj zgodilo….
Vzroke iščita v odnosu in v vama!(vsak v sebi in potem skupaj!)
In njegova reakcija na očitek? Logična! Začela ste dan z napadom na njegov ego! Vzroka vam še nekaj časa ne bo povedal(zakaj mu ni do sexa)….sploh, če bosta pogovore začenjala z obtoževanjem. Logično je, da se potem partner brani….kakor pač ve in zna:)
Niste taktno začela pogovora na to, precej delikatno temo!
Joj, zdaj sem se pa zmedla…ali sem jaz to pisala 😉
Ja pri nas je tudi tako…pa ne vem kaj ali se kar sprijaznit. Čutim to energijo, ki v meni spi in to pri 30-ih. Ni tistega občutka, ko kar prime, enostavno grejo tedni mimo brez. Ja se sprašujem, ali je vzrok dolgoletna veza (10 let) in to potem ugasne. Pa sploh ne obsojam prijateljice, ki si je kar ji manjka doma dobila drugje in je vsa vesela, polna energija, skratka srečna. Pa doma je tudi vse ok. Ja res se samo enkrat živi.
uf, pa sem mislila, da sem edina. 🙁
Imam občutek, da naju skupaj držijo samo še otroci ( vem slab izgovor, a res je kot oče zelo ljubeč,se z njimi uči, igra…skratka otroci ga obožujejo in njim bi ločitev sigurno škodila ).
Če ne bi bilo otrok vem, da bi najina veza že zdavnaj propadla.
Sexsava tudi midva 1x na mesec in to po večini na mojo pobudo, samo zdaj pa sem se odločila, da ne bom več vedno jaz tista fu.fehtarca.
Dotiki, nežnosti, lepe besede, komplimenti in pozornosti…Kaj je že to.
Milionkrat sem že načela pogovor, se hotela pogovorit, razčistit zadeve.Povedala sem kaj me moti, mori… Žal spremembe nobene.
Aja, tudi sexi spodnje perilo, “nastavljanje” tisto prikrito a vseeno očitno, gola v postelji…tudi to ne pomaga prav nič.
Počasi, počasi sem se jaz, ki sem drugače večni optimist, vdala v usodo, da se pač moj mož nikoli ne bo spremenil.
Ne vem samo ali sem jaz do konca svojega življenja pripravljena furat tak life. V bistvu vem, a odločitve bodo padale šele takrat, ko bodo otroci vsaj malo večji, da bodo razumeli.
Pa nisem ne debela, ne grda, ne zanemarjena, niti ne asocialen tip ženske.
To življenje pa me mori, mori, mori. Sploh zato, ker se tudi pogovarjati, o tistih resnih zadevah nimam z nikomur.
Moj mož ne kadi, ni pijanec, ne klati okoli, je pa non stop utrujen in to ves čas, vsak dan…Vse skupaj je res že moreče.
Kaj narediti? Resnično ti povem, da mi ta moment ni jasno.
Lp
Kako so se pa ti nesrečni zakoni začeli?
Na podlagi “vrhunskega” sexa? Velike ljubezni? Zgodnje nosečnosti(po nesreči)?
Kakšne odnose ste imele s temi dolgočasnimi možmi v času zaljubljenosti?
Zakaj in s čim vas je ravno ON prepričal skleniti zakonsko vezo? Je bil lep, bogat, uspešen ali sta hodila že 10 let,….pa je bilo samoumevno??
Torej, kaj vas je privlačilo v srečnih časih? (in njega lahko isto vprašate)
Jaz nebi iskala krivca v eni osebi! Za take stvari je krivo napačno pojmovanje, napačne predstave o zakonu, o tem človeku!
Mogoče ste bile prepričane, da ga boste že nekako spremenile?
Ali je on mislil, da jo bo že popadla huda pohota???
Ne vem…pa saj poročijo se polnoletni ljudje!
Hudo mi je, ko opažam, da je nezadovoljstvo tako pogosto!
In ne, dolga veza ni kriva za take odnose! (tudi več kot 15 let ne)
Kjer ni pogovora ali pa volje, tudi če samo z ene strani za pogovor, kjer se eden ali drugi izmika pogovoru in besede, ki težijo drugega ostanejo le besede in se drugače ne zgane nič…Tak zakon/zveza je slej ali prej obsojena na propad.
Bila se žena, najedala sem mu skoraj vsak dan, trobila kaj me moti, kaj si želim za naju, kaj pogrešam. Prosila sem ga naj pove tudi on in naj za božjo voljo poskušava rešit najin zakon.
Bil je gluh in neskončno prepričan vase, da ga ne bom zapustila. Verjetno je to mislil zaradi otrok?
Pa sem ga. Pustila sem življenje z njim za sabo in danes v družbi svojih otrok in moškega, ki me ljubi in mi to tudi vsak dan brez izjeme pokaže, živim življenje, ki sem si ga vedno želela.
Pogum ženske, ki ste nesrečne v zvezah. Živi se res samo enkrat in ne zapravite ga b nekom, ki mu žal nič (več) ne pomenite.
Srečno
Nekje sem prebrala nasvet za ženske, ki jim ni do spolnosti:
Začnite se samozadovoljevati!
POtem menda se boste bolje spoznale in povečala se vam bo želja!
Sicer pa, če ste utrujene in brezvoljne, bi vas “prebudila” že topla kopel in nežno vtiranje losiona za po kopanju na telo…mogoče:)
Ali pa če te vaše “skrbi” zaupate možu? Poveš mu, da si sicer želiš, da bi on bil zadovoljen, da pa ti nekako ni do tega in da potrebuješ mogoče samo objeme, pozornost, romantično večerjo, masažo ali samo da te posluša….in po moje, bi se tudi kaj zganilo v vas….
Vse je pa seveda odvisno, kakšen imata sicer odnos čez dan!
Če enemu ni, ne pomaga nobeno sexy perilo!
Pomaga pa pogovor, direktno vprašanje: Kaj misliš, da je v najini vezi narobe? Si opazil, da se je med nama kaj spremenilo? Kako si naju predstavljaš čez 10 let, ko bodo otroci šli po svoje?
ali samoizpovedno: Želim si več pozornosti od tebe, trpim, ker se ne pogovarjava več o nama, rada te imam, vendar se mi zdi, da sva odtujena…preveč se posvečava otrokom in službam…za naju pa ni časa….jaz bom spremenila to….jaz čutim tako, jaz si želim tega in tega!
In moral bo slišati in mogoče bo kak dan molčal (premleval)…ampak učinek bi moral biti!
Če boste pa obtoževali drug drugega za nesrečen zakon, če boste očitali, iskali napake, se zgovarjali na utrujenost in otroke….potem pa drugače kot tako kot je…ne more biti!
Mirella, pri nas je ravno obratno.
Do pomanjkanja komunikacije, odtujenosti,ugašanja ljubezni…je prišlo prav zaradi pomanjkanja sexa.Priznam, sem nervozna, sitna, tečna, kako pa ne bom, če tistega, kar si najbolj želim – dobrega sexa, dotika, poljubov, romantike…nimam. In šele zdaj se zavedam, da nikoli nisem imela.
Partner ima težave s potenco, ki so predvsem fizične/fiziološke, ne psihične narave, ima težave z “organom zaradi organa”, ne zaradi psihe in najbrž ga to ubija tudi psihično. Da bi pa kaj ukrepal v zvezi s tem, nič!
Že leta so prošnje z moje strani, naj se poskuša zdraviti,…Ne zaleže!Tudi z viagro ni šlo 🙁
Jaz pa mislim, da če probaš s pogovorom in ni interesa z druge strani, če predlagaš nekatere rešitve, če prosiš za sodelovanje…pa ne gre, potem je res najbolje, da se tak zakon, veza, konča!
To je v dobro otrok!
Če nista oba pripravljena nekaj storiti za izboljšanje odnosov, pomeni, da je nesmiselno v nekaj siliti!
Eni dejansko nimajo interesa ali pa so že tako obupani, da samo še čakajo, da partner(ka) neha moledovati in končno naredi odločilni korak!
Prisiliti nekoga, pa ni mogoče!
Ja, to je najlažje. Da bi pa reševala zakon in mislila na otroke, to pa ne. Kar skok v novo naročje. To zna pa res vsaka.[/quote]
Govori zase draga simpl.
Ni enostavno, a po 15. letih zakona in pogovorov, kot jih večina niti ne zmore ni šlo več.
Živeti v kletki za štirimi stenami in se kititi da imaš moža samo zaradi naziva in na papirju.
A jaz pa nisem človek? Nimam čustev, potreb?
In res govori zase o trudu. O meni ne veš ničesar in sam ne vem kdo mi je priča, da sem naredila čisto vse, da bi rešila zakon.Tudi strokovnjaka sem predlagala in sama celo šla k njemu.
Lepo mi je in še enkrat ni mi žal da sem končno zmogla moč in se odločila začeti spet živeti.
Ti pa res poglej vase in govori zase prav?
Srečno
da, tako nekako so glede sexa razmišljali že stari Rimljani… Skratka, ko ni spolne potešenosti, ni veselja, zadovoljstva, celo zdravja…
Ne razumem vaših partnerjev, ali vas, ki jim ni do sexa!
Ali ste se že kdaj vprašale ali vas vaši možje še ljubijo, ali vi njih še ljubite? Kajti če že spolne privlačnosti ni več, tudi čustvene veze ni..
Sicer pa se zamislite kaj bo z vami čez 5, 10 let; takrat ko boste štele 35+, ko ženska potrebuje najbolj! Vas bom vprašal takrat
Za pogovore vedno jaz prosim in vedno jaz predlagam rešitve. Njegov odgovor je ponavadi – ločitev. Mislim pa, da se sploh ne zaveda, kaj bi to pomenilo. Otroka ima resno rad in po mojem misli, da bi pripadel njemu. Ločitev je zadnja stvar na katero pomislim, ker mi je žal otroka.
Po drugi strani pa pomislim-zakaj bi se jaz celo življenje žrtvovala zaradi otroka, a mi bo hvaležen?
Vem samo, da si takega življenja ne zaslužim.
Si me ravno malo prehitela z tem kar si napisala tule.
In tak je moj mož.
Miljon pogovorov, ki jih vedno začnem jaz, vse prošnje, moledovanja, tudi dajanja če hočeš…NIČ ne zaleža. SE ne premagne ma niti za malo.
Nimam kaj naredit.
Predlagala sem terapevta, pa mi je rekel, da za kaj takega ni denarja, če vem koliko to stane? Sem rekla, da me ne briga, da bomo že, da bi le rada rešila to situacijo.
Ne pomaga NIČ!!
Boli pa ko hudič, ko bi rad nekaj naredil pa veš, da si sam čisto nemočen.
Če ni odziva na drugi strani se ti lahko pretrgaš ali pa vdaš usodo da boš pač v takem stilu umrl.
Občudujem ljudi kot je kalibri, ki je zmogla in si upala nerediti ta korak.
Res je žalostno tole. 🙁
Lp
Dobro, če so zdravstvene težave, je to še toliko bolj delikatna zadeva!
Vendar očitki (enega in drugega) pač niso na mestu!
Tako kot bi ti morala njega razumeti, zakaj mu je težko poiskati pomoč, zakaj ima težave, od kje izvirajo, kdaj so se začele, kako se spopada(odvisno, kakšna oseba je), …tako bi moral on tebe razumeti, da si zdrava ženska, ki potrebuje tudi spolnost!
Če bi bilo med vama ostalo vse OK in bi dejansko bil problem samo v njegovi potenci, vajinih problemov danes tukaj nebi brali!
Spolnost med dvema pač ni samo penetracija. V današnjih časih se kupijo razni pripomočki( umetni penis, obročki….) ki pomagajo, povečajo erekcijo….in tudi ženske rabimo kaj več od gole penetracije z trdim in velikim penisom! Mislim, da imajo lahko dobro spolnost tudi ljudje, ki jim je narava pač pomagala, končno so tudi lezbijke zadovoljene in zadovoljne s spolnostjo, pa nimajo ravno moškega organa!
To vse je v glavi, tvoji in njegovi!
Potem pa ključna zadeva: praviš da si sitna, tečna, nejevoljna…..??? To, da pač nisi zadovoljena, ni razlog! Razlog je, ker nisi zadovoljna!
Niti s seboj niti z možem in posledično ne z vajino spolnostjo!
Vcepila si si v glavo, da zaradi njegove erekcije ne moreta dobro sexati in ker je on, kar je normalno, občutljiv pri tej temi(ko gre za njegov penis), sta oba nejevoljna. Spet posledica,ti tečna in očitaš, on se brani in je nesamozavesten (ima slabo vest) in še manj možnosti je, da bi kar dobil voljo in se odpravil k urologu!
Veliko bi storila, če bi delala na sebi, se kontrolirala, postala razumevajoča in strpna in počasi, z veliko razumevanja, sočutja in varnosti(ki bi jo on začutil) bi ga spravila tudi k ustreznemu specialistu(če misliš, da je samo fizični problem).
Bodi sočutna! Pojdi z njim, naroči ga ti….ne očitaj mu!
Po moje, sta v začaranem krogu in oba nesrečna! Nekje morata pretrgati ta krog in nekaj spremeniti-najprej sebe, potem se bo tudi on!