sovraštvo ?
Sovraštvo je eno izredno močnih čustev in bolj ko to čustvo hranimo, močnejše postaja … včasih tako globoko, da se sled črte med antipatijo, nesprejemanjem že rahlo zabriše in ostaja le še sovraštvo, ki se lahko stopnjuje do meje nesprejemljivega. Ja, razko, začne pa se lahko tudi že z najedanjem živcev … ker oseba, ki živce začne najedati te druge osebe enostavno že samo fizično ne prenese več ob sebi, kaj šele vse drugo. Govorim preverjeno, saj imam za seboj izkušnje … !:-))) Najedanje živcev je prva stopnja sovraštva, kasneje se to najedanje stopnjuje v izrekanje najbolj nizki besed, ki počasi prehajajo v dejanja … Sovraštvo uničuje človeka, ponvadi bolj tisega, ki sovraži, kot tistega, ki je osovražen! Če tisti, ki sovraži dobi od osovraženega repliko, vodi vse skupaj v propad in se sovraštvo hrani od sovraštva. če osovraženi ignorira sovraštvo in se mu ne odzove, potem sicer obstaja možnost, da bi se to malce umililo, vendar je ta možnost zelo majhna. Če na sovraštvo odgovarjamo z nasmehom in se mu izognemo, postajamo do osebe, ki nas sovraži kmalu izredno močni in pokončni in to sovraštvo nekako ne najde več prave poti do nas in nas ne more več zelo prizadeti, vsaj vidno ne, če ga vzamemo kot nekaj, s čimer nam oseba izkazuje svojo golo nemoč. Premoč je na naši strani ….
Ah, razko, filozofiranje, vendar dosti vsega tega zelo preizkušeno ! Jaz te ne sovražim, veš! Čutiš to ?????:-)))
aja? verjamem da se lahko iz ljubezni razvije sovraštvo, obratno, nikoli, hudič in bog sta baje stavila na naše duše in vsakič ko nekdo umre nekdo pobere stavo in v osnovi je človek dober, ljudje smo pa pokvarjeni[/quote]
hudič in bog sta stavila, človek mora bit pa ziheraš, pa stavit na boga, čeprav ne verjame, ampak taka stava se menda izplača 😉
iz lastne izkušnje, pot iz sovraštva v ljubezen je možna.
aja? verjamem da se lahko iz ljubezni razvije sovraštvo, obratno, nikoli, hudič in bog sta baje stavila na naše duše in vsakič ko nekdo umre nekdo pobere stavo in v osnovi je človek dober, ljudje smo pa pokvarjeni[/quote]
hudič in bog sta stavila, človek mora bit pa ziheraš, pa stavit na boga, čeprav ne verjame, ampak taka stava se menda izplača 😉
iz lastne izkušnje, pot iz sovraštva v ljubezen je možna.[/quote]
hja, kolikor je meni znano pri pokru stavijo igralci ne karte, in mi smo samo karte v špilu med hudičem in bogom, se pravi da ne moreš staviti, edino kar lahko je da z svojimi dejanji za časa življenja povečuje svoje možnosti da zadaneš jackpot in si priigraš pot v nebesa))
naya drugače pa, če imaš tako izkušnjo, ti verjamem, saj veš, izjeme potrjujejo pravilo
ok, flash, mislila sem na PAscalovo stavo: če boga ni in stavim, da je, ne izgubim ničesar. če boga ni in stavim, da ga ni, tudi ne dobim. če bog je in stavim, da ga je, dobim. če bog je in stavim, da ga ni, izgubim vse.
ampak pomojem bog nima rad takih ziherašev:)
o drugem pa sva že.
če boga ni in stavim da je- ne izgubim ničesar? se strinjam
če bog je in stavim da ga ni- dobim!
če boga ni in stavim da ga ni-dobim!
če bog je in stavim da je- dobim!
kakorkoli obrneš je stava proti in za boga dobitna kombinacija, zakaj? ker imaš možnost celo svoje življenje staviti proti bogu in se lahko zadnji trenutek premisliš in staviš nanj, ter tako dobiš-kesanje
zakaj? bog nam je dal svobodno voljo- kakorkoli se odločimo , je prav, s tem da moramo nositi posledice svojih odločitev- za časa življenja nam se nima kaj zgoditi ( lahko živimo pošteno in po svoji vesti, lahko morimo- v očeh boga je vse prav- dokler se to sklada z našo svobodno voljo) problem nastane po smrti, če smo stavili na napačnega in če ta napačni obstaja smo ga pa najebali- zato pa , kaj je eno življenje nasproti večnosti?
saj pravim, da je to Pascalova stava, ti si jo pač obrnil po svoje, če jo jaz obrnem, pa izgleda takole: stavim zgolj in samo na “sedaj”, nič ne vem, kaj bo potem, vse gre po principu carpe diem, kadar se le da, seveda. je pa tako, da če nam je bog dal svobodno voljo, nam je dal tudi vest, še dobro, da jo imamo, včasih…